Ženitev Ferdulfa vojvode
| Ženitev Ferdulfa vojvode. Furlanska povest. Bogdan Vened |
| |||||||||||||
Prolog.
[uredi]Cvet Italije cvetoče
Solnce Lombardije vroče,
Kaj je tebi, signorina,
Mokroóka ti Blandina?
Vrejo po dežji studenci,
Glasno vrejo mi po senci,
Pa ko sine solnce z neba,
Posuší jih in posreba
Tebi solza ne usahne,
Naj še takšen žarek dahne!
Kaj očí si barvaš jasne?
Glej, dovolj so že opasne
Langobardskim vojvodičem
In knežičem in plemičem!
Signorina, pazi, pazi
In lepote si ne kazi:
Že očí so tvoje rdeče,
Rdeče vse in krvaveče;
Meni ta ne prija slika:
Rdeča barva je krvnika!
Ali beliš lice milo,
Da bi kakor platno bilo,
Kakor snežec Apenina?
Signorina, znaj: belina
Blede smrti je podoba
In ljudí spominja groba!
Morda pa škropiš si lice,
Da vzkalé mu bolj cvetice?
Slušaj me, oprezna bodi,
Lic škropljenje mi ne godi:
Voda rije v lice, v glavo,
Voda pije krvco zdravo;
Zraven vem za hudo drugo:
Voda si napravi strugo,
Struga pa je zlà nakaza
Tudi starega obraza!
Signorina, pazi, pazi,
Čuvaj diko na obrazi,
Pametno mi vzrok povedi,
Vzrok povedi svoji bedi,
Da poiščemo zdravila
In ti damo tolažila! ...“
Teče Minčjo, tiho teče;
Nočca z zvezdami leskeče.
V nočco pa ob trudnem časi
Strun kipé čarobni glasi ...
Grad se dviga na obali,
Temen grad na sivi skali,
V gradu čujejo se joki,
Bridki joki, tesni stoki ...
I. Napoved.
[uredi]Vigred sedemstoinpeto,
Kar prišlò Rešenje sveto,
Z juga so prinesle ptice,
Brzokrile lastavice.
Langobardom gospodari
Aripert v Paviji stari,
Furlanijo pa zanj vodi
Ferdulf, Genovčan po rodi.
Lepa déžel langobardska,
Pa najlepša plan je gardska!
Garda staro je Benako.
Kje li jezero je táko
S toli sinjimi valovi,
S toli plodnimi bregovi?
Hej, benaška zlata vina,
Sočna smokev z Bardolina,
Iznadjezerskega hriba,
In benaška vkusna riba
In benaške ve citrone,
Vé citrone in limone —
Oj, benaški grički zlati,
Komu vi ste nepoznati?
Plodno jezero Benako,
Kje li jezero je táko?
Iz jezera tega teka
Belopolta Minčjo reka;
Kot jegulja hitra šine
Z brega v vodne globočine,
Prav takisto skače, bega
Minčjo reka izpod snega,
Snega jezera Benaka —
Kje nji reka je jednaka?
S klanca toči se v ravnice,
V zêlene svetlé gorice,
Oj, gorice vinorodne
In ravnice bujnoplodne ...
Tu že pomlad hitroskoka
Cvet postilja; zarja poka.
Dan se dela, krasen danek
Danek kakor zlati sanek
Ali kakor svet pravljičen,
Dičen kot sam raj je mičen.
Ali tod v ravnico teka
Belopolta Minčjo reka!
Šumno ji veselje javlja.
Šumno mi gradič pozdravlja,
Lep gradič na sivi skali,
Na strmini ob obali.
Mož povodnji, mož prastari,
V dnu brezdanjem gospodari.
Biserna mu je palača,
Varuje jo vodna kača,
Kača kaljena pri vratih,
Vrata so od skrili zlatih.
Znotraj se iskré kristali
In smaragdi in opali,
Ribe so mu zveste sluge,
Nje pošilja v daljne struge.
Vode sinje umno vodi,
Kakor sam za pravo sodi:
Zdaj jih z bičem službe vadi,
Zdaj valove rahlo gladi,
Kakor že je dobre volje,
Ali pa ga jeza kolje.
Minčjo reka vrè in dere,
Silno vroč bregove pere;
Mož povodnji se predrami,
Mane si očí z rokami,
S postelje, od bičja stkane,
Kvišku na valove plane.
Starec gleda in ugiblje,
Kaj takó se reka ziblje ...
Misli starec, ne ugane;
Bolj očí zaspane mane,
Zdaj pa vidi grad na skali,
Na strmini ob obali:
Grajska hči stojí ob lini,
Zre skoz lino po dolini.
Zareží se starec sivi,
Hudomušni, porogljivi,
In takó-le reko kara:
„Ha, takó, ti moja stara!
Vidiš grajsko hčer tam v lini,
Zročo doli po dolini;
Pa zató se meniš z vali,
O možitvi njeni, ka-li!
Ti razborna vsaj mi bodi,
V dôbi sivi mi ne zblodi!
Stara si kot zemlje skorja
In kot drobni pesek morja.
Pa je taka stvarca mala
Tebi glavo koj zmešala,
Ona stvarca od dekliča,
Od pozemskega črviča!
Za ljudmí ti vedno kimaš,
Vse človeške misli ímaš.
Pa saj vem: Z ljudmí ti hodiš,
In zató kot óni blodiš;
Blodijo pa zemski sini
Danes, kakor so v davnini.
Ali da povem s poetom
Modrijanom, ki pred letom
Peval je na mojem bregu —
Mož je bil že v samem snegu —
Vse na svetu se preminja
In s pozemskih tal izginja;
Menjajo se gore listi,
Človek pa je vedno tisti;
Kakeršen je mož bil prvi,
Tak je vsak njegove krvi.
Kar je prvi človek čutil,
Kar on mislil, kar on slutil,
Tisto misli, tisto sluti
Vsak zemljan, takisto čuti.
Te besede so resnične.
A da bodo bolj pravične,
Naj ta slova še pristavim
In takó ti, starka, pravim:
Ko je prvi človek sodil,
V sodbah on je vedno blodil,
In zemljan takisto sodi
In takisto v sodbah blodi!
Mati Eva je blodila,
Ko je rajša izgubila
Raj kot jabolko piškavo:
Laž imela je za pravo
In blodila mi je bedna,
Ker je bila radovedna.
Blodijo še danes mamke,
Stare mamke in pa samke,
Blodijo pa žene bedne,
Ker so toli radovedne.
Kàj ni blodna stara mamka,
Stara tetka ali samka:
Komaj da ji palec giblje,
Tajno vender še ugiblje,
Še ugiblje, zveze snuje,
Mlade še zaroke kuje.
Kdo vé, kaj takó k mladini
Starkam silijo spomini?
Menda ker najbolj zanima,
To človeka, česar nima!
Oh, mladost takó je lična
Starcu kot pravljica mična:
Sladke vzbuja mu spomine,
Ž njimi dela mu skomine!
Taka tudi ti si, starka,
Starka moja brez prevdarka:
Za ljudmí ti zmiraj kimaš,
Vse njih misli v glavi ímaš!
Kaj bi tebi gospodična,
Grajska hčerka mlečnolična?
Nikdar več tako ne hrumi,
Nji v pozdrav mi več ne šumi!
Rajši spal bi pod vodami,
Pa me takšen hrup predrami!
No, storjeno je storjeno,
Pa ti bodi oproščeno!
Bil pa res sem náte jezen.
In kakó ne: Kàj bolezen
Dolgotrajna mučna moja
Nič ti ne napravlja znoja?
Kàj ne veš, kakó naduha,
Rada spravi nas od kruha?
Kaj brez mene bi počela,
Da uniči smrt me bela?
Kdo naj potlej tebe vodi?
Kdo pravico tebi sodi?
Kdo bi vale službe vadil,
Kdo jih z roko milo gladil?
Hahaha, to so norčije!“ —
Starcu zdaj obraz zasije,
Vale gladi ljubeznivo
Pa jih tepe nagajivo.
„Nič se me ne boj, saj vedno
Rad imam te, vodo dedno!
Prav je, da si me vzbudila,
Zdaj me bo vsaj pokrepila
Sveža sapica jutranja,
Topla sapa pomladanja.
Kar se tiče gospodične,
One grajske mlečnolične,
Pa priznavam drage volje
Da nikjer ni lepše, bolje:
V déžel glas gré njen deveto,
Iz devete pa v deseto!
Snubit hodijo plemiči,
Vojvodiči in knežiči
Trgat si hité cvetlico,
To mladico krasotico!
Nudijo ji doto zlato,
Prožijo rokó bogato,
Ali ona — kakor pride,
Takšen snubec spet odide.
Pa je že takó na sveti,
Mladi svet lahkó pové ti:
Bolj kot se otresa deva,
Bolj se zánjo vse ogreva!
Prav tako je s to Blandino,
Lepo grajsko signorino ...
Ali kaj ti pravim, stara:
Mož povodnji te ne vara:
Naj še lepše solnce sije,
Venderle nekoč se skrije!
Cvet Italije cvetoče,
Solnce Lombardije vroče
Pravijo Blandini pevci,
Laški pevci gostosevci —
Skoro bodo bolečine
Peli bedne signorine!“
Vodnji mož napoveduje,
Že napoved se zvršuje.
II. Snubač.
[uredi]Grajska hči stoji pri lini
In zre doli po nižini,
Z line gleda po snubačih,
Po domačih in inačih.
Vsako jutro tukaj gleda,
Zraven nje stojí soseda;
Je soseda njena dekla,
Stara dojka, zvesta Tekla. —
Grajska hči takó ji pravi,
„Oj, raduj se moji slavi:
Vidiš tamo v daljni dalji,
V dalji kakor v sivi halji,
Nekaj jasno se leskeče,
V solnci jutranjem trepeče.
Viteški so to nakiti,
Ki blesté se v solnčnem sviti.
Spet snubač gré nov z družino
Snubit tvojo signorino.“
Ali pravi njena dekla,
Stara dojka, zvesta Tekla:
„To se motiš, signorina,
Moja gospica Blandina:
Niso viteški nakiti;
Svetijo se v solnčnem sviti
Pomladanje le cvetice,
Ki jih krijejo rosice.
Kaj še praviš, moja mila:
Da bi jaz se veselila,
Ker snubačev ímaš mero
Preveliko na izbero?
Jaz ne bom se radovala,
Morda bodem še jokala:
Star gré meni rek po glavi,
Star rek, ki takó-le pravi:
Kdor okolo ognja hodi,
Hudo se ob njem osmodi.“ —
Zopet pravi ji Blandina,
Stare dekle signorina:
„Ti se motiš, moja dekla,
Stara dojka, zvesta Tekla:
Prav okó mi vidi čisto
Staro pač ne zrè takisto!
Ajmo, ajmo hitro doli
Čakat snubca na pomoli!“
Pravi, pak mi skoči doli
Čakat snubca na pomoli.
Pógled moj letí po sveti;
In kaj v sveti mi je zreti?
Dober vid imate, mamke,
Dobre mamke in vé samke:
V srce vidite mladiču,
V dušo vidite dekliču,
V vse višine, v vse globine,
V vse daljine vid vam šine.
Ali časih vender stara
Mamka tudi se prevara!
To nam priča siva Tekla,
Grajske signorine dekla:
Ko je z lin stopila doli
In je stala na pomoli,
Čula kónj je peketanje,
Čula je ostrog rožljanje,
Pa prijela se za glavo
In dejala: „Je že pravo:
Res so viteški nakiti,
Ki blesté se v solčnem sviti;
Nov snubač gré spet z družino
Snubit mojo signorino!“ — —
Vodi, kdor peró zná moje,
Da lepó popišem voje
In orišem vam družino
In snubačevo rodbino!
Roka mi je prenespretna,
Da opiše spremstva cvetna
V zlatu, v srebru, v težki svili
In v bagrenem dičnem krili;
In peró je prerobato
Za družino to bogato.
To peró mi le zapiši,
Da so v jasni grajski hiši
Snubci zbrani imeniti,
Imeniti, ponositi:
Prišel Ferdulf vojevoda,
Staroslavnega poroda,
Iz furlanske vojvodine,
Snubit je prišel Blandine.
Prišel s svojimi je brati
In s premnogimi še svati.
Še na konjih so sedeli,
Pa so lepo jih vzprejeli
Sluge grajskega gospoda.
Sluge urnega so hoda:
Privedó jih v dom prostrani,
Čaka jih graščak v dvorani.
Zraven stala je Blandina,
Sama grajska signorina
In lepó se priklanjala
In jih k mizi posajala.
Dobro hišni oče znade,
Kakšne lepe so navade:
Gosta treba pogostiti
In na njega zdravje piti.
Slava tebi, hišni oča,
Ti znaš posel vinotoča;
Slava tebi, signorina,
Gospodinja ti Blandina,
Dobra res si gospodinja,
Vredna biti vojvodinja!
Ali reči moram nekaj:
Da v nevarnost mi ne tekaj:
Res je vojevoda krasen,
Ali prav zató opasen;
Slavo imaš, da sklonila
Ni te še ljubezni sila.
Če ti še je slave mari,
Vojvode ne glej nikari,
Vojvode ne glej po strani,
Da ti srčeca ne rani!
Bili snubci so veseli
In so že roké si meli:
„Signorina je že naša,
Oj. nevesta in pristaša.“
Srčno so se veselili
In v veselji se gostili.
Pa naj poje drug kateri
V lepih vrstah, v lepi meri,
O pojedini sijajni,
O dobroti njeni bajni!
Laška vina, zlata vina,
Kómu greste iz spomina?
Snubci so se mi gostili,
Pridno vina rujna pili.
Ko so se pa nagostili
In se vina že napili,
Vstane ženinov mi druže,
Druže ženinu je služe,
Vstane druže, krog pogleda,
Gladko steče mu beseda:
„To je rekel moj vojvoda
Ferdulf slavnega poroda,
Ki je vojvoda furlanski
In patricius romanski
In sorodnik mil vladarjev,
Ki na mestu rimskih carjev
Krono imajo železno
In nosé jo modro, pezno
V staroslavljeni Paviji;
To je rekel v Furlaniji
Zbranim svojim vitezovom,
Frijulske zemljé sinovom:
Deca moja, vitezovi.
Slavnih dedov vi sinovi!
Tam, kjer Minčjo reka teče,
Tamkaj se gradič leskeče;
V gradu pa živí orlica,
Oj, orlica je devica;
V srce me je ustrelila,
Ustrelila in ranila!
Deca moja, vitezovi,
Slavnih dedov vi sinovi!
Vi ste srčni, vi ste mladi,
Vojne vi imate radi:
Brze konjce osedlajmo
In na vojsko se zravnajmo,
Vojskovat se za orlico,
Mojega srcá devico,
Pa ne bomo se z orožjem,
No se bomo z milotožjem,
Z milotožjem in prošnjámi.
Prošnje, te naj grédo z nami:
Ni za žensko vojna sila,
Zanjo je beseda mila.
Prošnja naj devico gane,
Da zaceli srčne rane;
Ona sama zná sceliti,
Ki me znala je raniti.
Táko vojsko mi vzdignimo
In devico priborimo
In privedimo nevesto,
Oj nevesto, v naše mesto! —
To je rekel moj vojvoda
Ferdulf, slavnega poroda.
Mi pa zbrani vitezovi,
Slavnih dedov mi sinovi,
Ž njim koj vzdignili smo vojno,
Vojno mirno in pokojno,
Priborit mu signorino
Slavno gospico Blandino.
Tu poglejte korenjaka!
Ni več takega junaka
Ni po roci ni po slavi,
Tudi ne po modri glavi.
Jaz v gospodovem imeni,
Oče, dvigam glas iskreni:
Dajte svojo nam Blandino
Hčerko, krasno signorino!“
Vstane oče, hišni oče,
Govorí besede vroče:
„Kaj naj pravi oče stari?
Blagost hčerke mi je mari;
Hvala tebi, vojevoda,
Hvala, svetla vam gospoda,
Da ste sèm se potrudili,
Potrudili, hčer snubili.
Meni je snubač po godi,
To pa izrečeno bodi:
Res ga ni več korenjaka,
Ni več takega junaka
Nì po roci, nì po slavi,
Tudi ne po modri glavi,
A po moji stari veri
Prava sreča se ne meri
Nì po roci nì po slavi,
Nì po viteški postavi,
Tudi ne po glavi trezni,
Meri pa se po ljubezni.
Torej vprašajte Blandino,
Milo mojo hčer jedino,
More li nam to razkriti,
Da bi htela ga ljubiti,
Da bi htela ž njim živeti,
Ž njim živeti in umreti?“
Vstane ženinov spet druže,
Ženinu je zvesti služe,
Vstane druže, krog pogleda,
Gladko steče mu beseda:
„Cvet Italije cvetoče,
Solnce Lombardije vroče!
Kaj te prosimo, Blandina,
Slavnoznana signorina:
Naj tvoj cvet pri nas zdaj klije,
Bodi solnce Furlanije,
Bodi Ferdulfu nevesta,
Bodi njemu žena zvesta!“
Da zdaj vidite Blandino,
Lepo grajsko signorino!
Rožice ni toli krasne,
Zvezdice ni take jasne.
Kakor v tem je bila času
Signorina v svojem krasu.
Vse je gledalo lepoto
Z bajno, čarobno tihoto.
Ona pa je nepremično,
Nepremično, kipu slično
Zrla v ženinovo sliko,
V to lepot vseh moških diko;
Kakor bi imela sanje.
Ko pa jo vzbudí vprašanje:
Ali htela bi z vojvodo
Svojo združiti usodo?
Vid povesi in rdečica
Živa ji oblije lica;
Iz očí pa ji že gleda
Plahost in deviška zmeda.
Signorina moja zala,
Kaj me nisi poslušala:
Vojvode ne glej po strani,
Da ti srčeca ne rani?
Že je tebe osvojila
Čarobna ljubezni sila! ...
Ali zdajci se obrne,
Nje oholost se ji vrne;
Brž duhá v odgovor zbira,
Ko po svatih se ozira;
Nje besede so bahate.
Ko bogate gleda svate:
„Hvala tebi, vojevoda,
Hvala, svetla vam gospoda,
Da ste sèm se potrudili
In ste mene zasnubili!
To pa vam odkrito bodi:
Snubec bil bi mi po godi:
Ni ga res več korenjaka,
Ni ga takega junaka
Po lepoti in postavi,
Ali, ali kje po slavi!
Kje si slavo je pridobil,
Kje sovraga ugonobil
Ali pa zaplenil plena
Iz sovražnega plemena,
Kakor delajo to carji
In sloveči vsi vladarji?
Kaj je znano o vojvodi?
Pevec mnog v deželo hodi,
O junakih slavnih poje,
Poje znoje njih in boje,
Kako so se mi borili,
Kakšno zmago pridobili.
Mnoga čula sem imena
Slavljena in pa češčena,
A Ferdulfovega nésem!
Kje li ga opeva pesem?
Kaj je znano o vojvodi?
Da je Genovčan po rodi,
Da lombardski on vazal je,
Da Furlansko njemu dal je
Rajni kralj naš Kunibertus,
Da trpí ga Aripertus.
To je vse, kar o njem slove,
Pesem ga nikjer ne zove!
Jaz pa sem takó sklenila,
Da se ž njim ne bom možila,
Čegar plemenite glave
Ne obdeva venec slave!
Kaj ti pravim, vojevoda?
Imenitnega si roda,
Ali slaven nisi! Glavo
Prej ovenčaj z bojno slavo!
Ko si ž njo se sam odičil,
In sovraga sam uničil
Ali pa zaplenil plena
Iz sovražnega plemena —
Potlej semkaj se vrnite,
Me nevesto odvedite!“
III. Svèt.
[uredi]To Blondina je izrekla
In v stanico svojo stekla,
Snubci pa so kàr obstali
In pri sebi premišljali.
Niso dolgo tako stali,
Niso dolgo premišljali:
Vljudno so se poklonili
Pa so konjce zapodili
Tja na izhod v domačijo,
Tjakaj v lepo Furlanijo,
Kjer stojí njih grad glaviti,
Grad glaviti, ponositi;
Forum Julii se zove,
Daleč na okolo slove.
Niso prej se oddehnili,
Niso prej si odpočili,
Kot na klopici domači
In v domačem naslanjači.
Ko so se pa oddehnili
In od pota se spočili,
Hudo jim je v glavi vrelo
Signorine slovo smelo.
Slovo bilo je žaljivo,
Ali ne do cela krivo:
Res je Ferdulf vojevoda
Imenitnega poroda,
Ali v pesmi nič ne slove,
Pesem ga nikjer ne zove.
Svoje slave nima. S slavo
Kje si je ovenčal glavo?
Ni še slave si pridobil,
Ni so vraga ugonobil
Ali pa zaplenil plena
Iz sovražnega plemena,
Kakor delajo to carji
In sloveči vsi vladarji ...
Hodi v sobi vojevoda
Ferdulf, slavnega poroda,
Kakor bi ga bil poparil
In ga z batom kdo udaril.
Misli mu je polna glava,
A nobena mu ni prava;
Težko stopa in ugiblje,
Ves razburjen z glavo ziblje.
Hildebrand je najstarejši,
Najstarejši, najmodrejši;
Hildebrand to pravi slovo,
Modro slovo ie njegovo:
„Na tem vrtu, božjem svetu
Cvetka mnoga še je v cvetu.
Pa pustimo signorino,
To prevzetnico Blandino!
Naj se dèkle prevzetuje,
A prevzetnost se kaznuje,
Če na nji ne, na otrokih,
Če ne précej, pa v obrokih.
Pojdite iskat neveste,
Prav je, kamorkoli greste!
In najsi je dèkle revno,
Bodi, da je le pohlevno
In ponižno in pa pridno,
Zraven modro in previdno.
Hvala Bógu na nebesih!
Mnogo listja na drevesih,
Mnogo je cvetic na polji,
Izberimo si po volji,
Lahko branje je vojvodi!
Tako moja glava sodi.“
Moder starec, modro slovo
Bilo tako je njegovo,
Toda niso ga slušali,
Ampak rajši so pristali
Arnulfovi lahki glavi,
Ki jim te besede pravi:
„Hildebrand je sicer moder,
A ljubezni še nikoder
Ni okusil sladke zmede,
Naj le zopet mirno sede!
Jaz bi dvojil, če sploh ima
Kaj srcá, saj ne zanima
Duše mlade ga razvnetje;
Všeč mu naše ni početje,
Po ljubezni on ne vpraša —
Kaj ljubezen njemu naša!
Kdor pa vé, kaj je ljubezen,
Sladka, grenka ta bolezen,
Vé, da zna jo zaceliti
Le, kdor znal jo je vzročitit
Mnogo se je poskušalo,
Vse, kako li bi se dalo
Zaceliti to bolezen,
To bolezen in ljubezen.
Niso mogli je drugače,
Pa poslali so snubače;
Ti pa zvezo so sklenili,
Koj bolezen zacelili.
Tudi mi smo že snubače,
Ker le-tó ne gré drugače,
K nji poslali, ki storila
Ali pa je uročila
Vojevodi to bolezen,
To bolezen in ljubezen.
Ni odrekla nam do cela,
Nekaj le si je želela;
Ustrezimo ji, pa naša
Bo nevesta in pristaša!
Bože moj, kakovo slovo
Hildebrandovo je ovo!
Kaj bi htelo dèkle revno,
Dèkle revno in pohlevno!
Naša mila gospodinja,
Naša mati vojvodinja
Mora biti plemenita,
Ponosita in glavita!
In za vse to je Blandina,
Slavnoznana signorina.
Ajmo, vojsko naredimo
Pa si slave pridobimo,
Potlej pa kàr po nevesto,
Signorino lepo zvesto!“
Arnulfu je obveljalo.
Glasno mu izrekel hvalo
Ferdulf je za tako slovo,
Za gorečnost to njegovo.
Ali kaj je zdaj storiti?
Kakšno slavo pridobiti?
Hodi v sobi vojevoda
Ferdulf, slavnega poroda,
Misli mu je polna glava,
A nobena mu ni prava;
Težko hodi in ugiblje,
Ves zamišljen z glavo ziblje.
Zvite so Furlani glave,
Nimajo zastonj te slave.
Hitro Adalvin zdaj vstane
In veselo roke mane,
Svetijo očí mu žive
Kot očí volkulje sive,
Kadar se na plen napravlja
In nogé že v skok nastavlja.
Pravi Adalvin to slovo,
Zvito slovo je njegovo:
„Glave si ne ubijajmo,
Kàr na vojsko se zravnajmo!
Bog nebeški, dobri oče:
On skrbí za svojce vroče —
Kaj do skrbi nam in bede!
Bog nam dal je za sosede
Na izhodu tam Slovence,
Te mrtvaške tožne sence!
So Slovenci ljudstvo revno
In vse mirno in pohlevno
Kakor božji volek v grivi,
Kakor jagnjiček na njivi.
Njih orožje je oralo,
Orožarna pa je tnalo,
Kjer se vadijo za vojno,
Oj, za vojno, jim dostojno,
Za poljé, kjer vidiš žito,
Žito, vojsko ponosito!
Vidite zdaj naše bede,
Ko imamo te sosede
Tu v bližini, tu za Sočo,
Reko jaderno deročo.
Naše slave ti Slovenci
Mastne žrtve so prvenci.
Ajte, kar po njih udrimo
In njih déžel osvojimo;
To ovenča našo glavo
Z neizbrisno, večno slavo.
Potlej konjce osedlajmo,
Po nevesto odjahajmo!“
Resno pravi te besede,
Še resneje zopet sede.
Šum se dvigne po dvorani,
Pohvalé ga vsi dvorjani.
Ali vstane vojevoda:
„Ne takó mi, vi gospoda!
Nič močí ne precenjujte
In nikar ne zametujte
Mi slovenskega mejaša.
Zlà bi vojna bila naša!
Rod je óni mnogobrojen,
Mnogobrojen, nas dostojen.
Res na videz je pohleven,
Pa je tudi národ gneven.
Dosti so prizadejali
Našim dedom, dosti dali
Trdega jim opravila.
Silna so Slovenci sila,
Ko močí spoznajo svoje
In vzbučijo bučne roje
Za pepélišče očino
Za besedo materino!
Ali to naj vas ne plaši,
Saj zaupam lesti vaši!
Vi drugovi moji zvesti,
Kdo li vešč je taki lesti,
Da Slovence preslepimo,
V pésti svoje jih dobimo?“
Zvite so Furlani glave,
Nimajo zastonj te slave.
Reče Viland: „Kaj storimo?
Ajmo, list jim bel pošljimo,
Naj k nam pridejo na gosti,
Ko radosti bode dosti.
To pa zgôdi se o kresi,
Ko se božji dan obesi,
Ko prirejamo gostije,
Kjer na čast se kresu pije.
Kaj živeli bi v prepiru,
Žijmo rajši v lepem miru!
Pridite pa vsi boljarji
In družinski gospodarji,
Da prestane stara jeza
In potrdi se zaveza.
So Slovenci še preprosti,
Précej k nam dospó na gosti,
Mi pa že kakó storimo,
Da prepire zanetimo;
Saj po glavi svoji zdravi
Národ sluje naš lokavi!
Ko zavrè jim kri od srda,
Pest udari naša trda,
Potlej znaj kmet, da Furlani
Trgajo mesó kot vrani!
Prav vse takrat pokoljimo,
Vse na óni svet pošljimo.
Ko poslali smo gospode,
Národ ves naš suženj bode;
Pohitimo v njih deželo,
Naše bodi zadnje selo!
Potlej konjce osedlajmo,
Po nevesto odjahajmo.“
Šum se dvigne po dvorani,
Pohvalé ga vsi dvorjani.
Vsak načrt le-ta pozdravlja,
Hildebrand le se ustavlja:
„Táko delo je zakotno
In za viteze sramotno;
Ž njim se bomo le grdili
In črnili, ne slavili.“
Ali starca kdo posluša?
Vsakdo se ob njem poskuša:
V vojski pravo je drugače,
V nji dopustne so zvijače.
Vse bo videz tak imelo,
Da je to slovensko delo,
Da Slovenci so začeli
In nalašč prepire vneli ...
Ferdulf pošlje po pisarja
In mu pismo pregovarja:
„Langobardski vojevoda,
Ferdulf, slavnega poroda,
Ki smo vojvoda furlanski
In patricius romanski
In sorodnik mil vladarjev,
Ki na mestu rimskih carjev
Krono imajo železno
In kraljujejo ž njo pezno
V staroslavljeni Paviji,
Mi s prestola v Furlaniji
Pišemo vam bele liste,
Pišemo iz duše čiste:
Bog vas hrani bridke bede.
Vas, slovenske nam sosede!
Letos in uprav o kresi,
Ko se božji dan obesi,
Priredimo mi gostije,
Kjer na čast se kresu pije.
Pridite tačas k nam v gosti,
Ko radosti bode dosti.
Kaj živeli bi v prepiru,
Žijmo rajši v lepem miru,
Da prestane stara jeza
In potrdi se zaveza.
Pridite pa vsi boljarji
In družinski gospodarji!
Ferdulf to vam poročuje,
V stolni grad vas pričakuje;
Forum Julii se zove,
Daleč na okolo slove.“
Pismo to pisar napisal
In ga z lepo barvo vrisal,
Ferdulf pa si sle izbere,
Pošlje jih, kjer Soča dere;
Bili sli so vitezovi,
Da slovenski bi sinovi
Lože in tembolj verjeli,
V zanke lože se ujeli.
Ferdulf pa še drug list spiše,
Svojeročno ga nariše:
Pismo spiše signorini,
Svoji miljeni Blandini:
„Oj, napravljaj hitro balo
Prav bogato in pa zalo;
Skoro okrog moje glave
Zaiskrí se venec slave!“
IV. Slovenci.
[uredi]V lesu črnem volk zavija,
In po tleh se plazi zmija;
V dolu se pa ovca pase.
Ni to volk, ki v šumi vzrase,
In ni kača to, ki v lazi
V travi se zeleni plazi:
So Furlani volk in kača,
Volk in kača strupenača;
A Slovenci so ovčice,
Oj, pohlevne te dušice,
Pa pretí jim volk in kača:
Glad furlanski in zvijača!
Kdo Slovence zdaj zaščiti,
Ko preté Furlani zviti?
Milo jokajo se Vile,
Ker so prišle take sile
Na Slovence, njih sinove;
Tožne le imajo dnove.
Pase jagnje se po trati,
Paše nihče mu ne krati,
Lepo rase in redí se
In plodí se in množí se.
Kočarili so in pasli
Dedje naši leporasli
Tamo daleč po ravnicah
In planicah zelenicah,
Še naprej, kjer Dunav teče,
Tam, kjer Volga zemlje seče.
Volga matuška se zove,
Daleč na okolo slove:
Zibala je v davnih dnovih
Kakor v nečkah na valovih
Vse Slovene starodavne,
Oj, očete naše slavne!
Ljubijo jo vsi Sloveni,
Kakor mamko vsak jo ceni.
Tam Sloveni prebivali,
Danovali, nočevali;
Lepo so se mi redili
In plodili in množili.
Pa pritisnili od zadi
Divjih ljudstev so napadi.
In sedaj so se ločili —
Da bi nikdar se ne bili!
Bili so odslej Sloveni
Bratje le si po imeni.
Na zapad so njih družine
Daleč šle od domovine;
Ločene so bratov steze.
Moč prestane, kjer ni zveze:
Sosed jih sovražno gleda,
Joj, pretí jim silna beda,
Tujim silam prepuščena
Pojedina so plemena.
Pleme pa Slovencev bedno,
Najbolj je sočutja vredno:
Za hrbtom so jim Avari,
Spred Lombardi in Bavari.
Komaj gré jim Ober s poti,
Že se drug jih sosed loti!
Kdo bi vzmogel táko breme?
Prišlo je slovensko pleme
Jedno tja do sinje Soče,
Čeznjo bilo ni mogoče
Dome v dolu so zgradili
In se zložno nastanili.
Mirno hteli so živeti
In ob čedah mirno bdeti.
Pa sosedje njih Furlani
Niso bili jim udani:
Sèm čez Sočo so hodili
In plenili in morili;
Žita njih so želi, meli,
Plod jemali, komaj zreli,
In se s plenom povrnili ...
Bodi miren v taki sili,
Trpi, ko te srd prešinja,
Ko izginja ti blaginja!
Res sta vedno tiste nravi
Božji volek, jagnje v travi,
A Slovencev čud se mila
V hudo je izpremenila;
S klinom klin se pač izbija,
S krvco rdečo krvopija.
I Slovenci so hodili
Preko Soče in plenili,
Bili kot Furlani smeli,
Žita njih so želi, meli.
Bili vedni so poboji
In vsakdanji nepokoji.
Odpočili so si malo,
Spet prijeli za oralo,
Ko je Samo bil junaški
Varuh proti sili laški.
Ko pa legel je v gomilo,
Vse kot prej je zopet bilo:
Obnovili so se boji
In nekdanji nepokoji,
Za Slovence časih srečni
Ali tudi nepovšečni!
Kómu li ni znano leto
Šeststoinsedemdeseto,
Ko je Vektari furlanski
V jedni bitki dopoldanski
Stolkel silno jih število,
Stolkel v zêleno gomilo!
Pa nebesom bodi hvala!
Mirnejše so čase dala:
Mir Slovenci so imeli
Pred furlanskimi krdeli.
V miru so se popravljali
In spet čvrsto razvijali. —
Zlà grozí jim zdaj usoda:
Nanje Ferdulf vojevoda
Kakor volk se je odpravil,
Da bi se pri njih proslavil;
K njim se plazi kakor kača,
Lest ga spremlja in zvijača.
Stoja, stoja kmetsko selo,
Z griča beli se v deželo;
Bistrica se selo zove,
Daleč na okolo slove;
Nad tem selom je gradišče,
Staro ljudsko shajališče.
Pismo drobno je dospelo
V to prijazno selo belo,
Pismo drobno z naznanili
In zavêdnimi vabili.
Nesli so je vitezovi,
Frijulske zemljé sinovi.
Pade jastreb med golobe!
Gledi žalostne podobe,
To živalce mi grčijo
In na varen kraj letijo.
Pali v zemljo sli so Lahi,
Kmetje so golobci plahi:
Strah in plah njih src se loti,
Že naprej jim gredo s poti.
Česa išče tujec todi?
Vektari jim v glavi blodi
In furlanski bojni lazi,
Kjer jih je pobil v porazi.
Pa prijazni so poslanci,
Kakor da so stari znanci;
S komer so se srečevali,
Lepo so ga pozdravljali,
Pak šli mirno na gradišče,
Staro kmetsko shajališče.
Glas se je okrog raznesel,
Kot bi veter ga raztresel:
Sli furlanski so dospeli!
Kmetje komaj glas prejeli,
Ti pustili so oralo,
Oni brano, óni tnalo,
Pa hiteli na gradišče,
Staro svoje shajališče.
Ko pa v goro so hiteli,
Žalne misli so imeli.
Oj, pozdravljeno gradišče,
Shajališče, zavetišče,
Ti slovenska akropola
Tam na griči iznad dola!
Ti Slovencu kraj si prvi,
Drag do zadnje kaplje krvi.
V sleharno posvetovanje,
V sejo ali zborovanje
Ti slovenske kmete družiš.
Ali še drugače služiš:
Zaslon ti si kmetom varen,
Ko privrè oblak soparen,
Ko privrè sovrag v deželo
In v poslednje kmetsko selo,
Sila prikipí do vrha,
Meč ob tebi on si skrha:
Stene tvoje so bodeče,
Oj, bodeče in moreče,
In pred tvojimi okopi
Meči so sovražni topi.
Váte pribežé rojaki,
Ženske, deac in možaki,
Branijo se zmagovito,
Tujca zapodé srdito.
Zdravo bodi, oj, gradišče,
Ti slovensko zavetišče!
Bog zanesi, da ne bilo
Prenočišče bi nemilo!
Živo bilo je gradišče,
Kot spomladi je mravljišče.
Sli na griči so postali,
Z brzih konjcev poskakali.
Zbrali so se tam boljarji
In družinski gospodarji
In premnogi drugi kmeti
In mladeniči razvneti.
Kmetje so v okrogu stali
In so se spogledovali:
„So glasovi li veseli,
Ki nam sli jih bodo deli?“
Hudo so pričakovali,
Česa bi se nadejali:
Vrani so le črni vrani,
In Furlani so Furlani!
So obrazi jim bledeli:
Kaj, če zopet bi zapeli
Po ozemlji bobni bojni,
Bobni bojni v borbi zdvojni! ...
A drugačni so mladiči,
Oj, slovenski sokoliči:
Lahom gledali so v óči,
Pogleda ne odmičoči.
Zraven gledali so loke,
Bistre loke, tulce sloke,
Anti: „Tujec, le pogledi,
Kakšen je naš tulec v sredi:
On ima jezične hčere,
Hčeram ni njegovim mere;
Ako hočeš, omožimo
Hčere té in poročimo
Z lokom bistrim; dej, če hočeš,
Pir bo to, da kàr zastočeš
In se zgrudiš na zemljico
In izdahneš nam dušico!“
A prijazni so poslanci,
Kakor da so stari znanci!
S kmeti so se rokovali
In se sladko jim smehljali.
Pa Slovenci so le plahi,
Verni se ne zdé jim Lahi!
Sol in hleb so jim darili
In lepó jih pogostili,
Kakor je navada davna,
Tujcem vsem jednakopravna:
Vsak dobí soli in hleba,
Kolikor mu je potreba;
Potlej šele gosta vpraša
Gospodar, kaj mu prinaša.
Sli pa list so jim kazali
In v roké ga jim dajali.
Ljubi Bog, zdaj glej nadlogo,
Na Slovencih glej marogo:
Nihče ga ni znal prebrati.
Oj, slovenska tožna mati!
Kaj porečejo Furlani,
Kakšni oni so pagani!
Kaj jim hočejo dejati?
Še ne znajo pisma brati.
Pač poznajo svoje reze
In pa čaravne poteze,
Da rotijo ž njimi boze
V časih straha ali groze,
A latinskega pisanja
Ne umejo, ne čitanja.
Zdaj Slovenci so vsi rdeli,
Od sramote vsi nemeli.
A poslanci vitezovi
Vljudnih dedov so sinovi,
So prijazni, preprijazni,
Vse jim preženó bojazni:
List so jim sami prebrali,
Kmetje pa so poslušali,
Pazno bralca so sledili
In sledeč so se čudili.
Ko pa konec so začuli,
Glasni vzkliki so se vsuli,
Glasni vzkliki in veseli.
Zdaj Slovenci so začeli
Bolj natanko vpraševati,
Drobneje pozvedovati.
Sli so vse jim razložili
In lepó jim besedili;
Sladko njih je jezik tekel,
Dokler ni se sod izrekel,
Da dospè na gostovanje,
Na njih kresno godovanje.
V. Dobrorad.
[uredi]Razplakale so se Vile: Oj,
že gredo črne sile
Na Slovence, ljube sine.
Skoro jim imé premine ...
Ali hvala bodi Bogu
Tamkaj gori v višnjem krogu,
V višnjem krogu na nebesi,
Kjer gorijo večni kresi!
To kresovi so modrosti
In vednosti in kreposti;
On pravico le spoštuje,
A krivico uničuje
In razdira spletke zlobnih
In naklepe zle hudobnih.
Večna bodi hvala Bogu
V nebeščanov svetlem krogu!
On je strl furlanske spletke,
Razozlal njih zagonetke.
Poveličal je pravico,
Kaznoval pa je krivico!
So Slovenci obljubili
Biti Lahom gostje mili,
Priti na njih gostovanje,
Lepo kresno godovanje.
Sli pa so roké si meli:
„Skoro bomo vas zajeli!“
Nekaj dni je že minilo,
Ko se to je dogodilo.
Minil prvi, minil drugi,
Hitro kakor voda v strugi:
So Slovenci praznovali
In s poslanci pirovali.
Tudi tretji dan je sinil,
In ko sinil, že izginil;
Sle so tàčas izpremljali
In lepó se poslavljali.
Dan napočil je četrti:
So Slovenci kakor krti
V trudno se zarili delo
In si delali odelo
Za furlansko gostovanje,
Lepo kresno godovanje.
Peti dan se je zgodilo,
Da na gori je zvonilo,
Tam na lepi Sveti Gori,
Précej ob jutranji zori.
Oj, ti lepa Sveta Gora,
Naše vere svetla zora!
Kam imé me nese tvoje?
Nese dušo mojo v boje,
V dolge boje in krvave,
V boje polne rajske slave,
Slave rajske in premage,
Strte vidim črne vrage ...
Bog podeli mi nebesni,
Moč naklôni moji pesni,
Da opiše vredno boje
In neštete óne roje,
Ki popevali so psalme,
Prejemaje svetle palme
Mučeništva od krvnikov,
Svete roje mučenikov! ...
Pa kdo bi opisal boje
In neštete óne roje
Slavnih Kristovih vojakov,
Oj, junakov vseh junakov!
To le prosim, Bog nebesni,
Moč naklôni moji pesni
Da opiše dva junaka,
Kristova oba vojaka,
Ki sta tod se vojevala,
Sveto vero zasejala,
Mohorja in Fortunata,
V carstvu božjem sveta brata!
Prej pa še besedo pravo
Marku naj dobim na slavo!
Ko se je pisalo leto
Tretjeinošestdeseto,
Sveti Peter tam iz Rima,
Ki nebeške ključe íma,
Pošlje Marka v Akvilejo,
Na krščanske vere mejo.
Bil je Marka Petru druže,
Veren druže in pa služe.
Sveti Peter pa je skala,
Ki ne bo se omajala.
Pa je Peter Marku velel:
„Evo, kar si vedno želel,
Evangelij dajem tebi,
Vedno nosi ga pri sebi
In mi pojdi v Akvilejo
In če moreš, še v Celejo!
Krivoverci tam živijo,
Za malike mi gorijo.
Evangelij jim izpričaj,
S čudeži ga poveličaj!“
Marka se Bogú izročil
In se je od Petra ločil
Pa šel v mesto Akvilejo,
Ni pa mogel še v Celejo.
Bilo akvilejsko mesto
Vsem malikom davnim zvesto;
Bilo je tačas veliko,
Rimskemu cesarstvu v diko;
Kje mu bilo je jednako?
Ali danes ni več táko! ...
Marka blagovest je znanil
In napadov zlih jo branil
In jo s čudi izpričaval
In jo slavno povzdigaval.
Ko pa je ostavil mesto,
Kristovi že veri zvesto,
Za naslednika je molil.
Bog mu sam ga je izvolil:
Sveti Mohor bil naslednik,
Svete vere propovednik.
Sveti Mohor, ti buditelj,
Ti gojitelj in učitelj,
Po krajéh si naših hodil
In v nebesa ljudstva vodil,
Naj glasí se tebi slava
Od Ogleja do Triglava,
Tebi in pa Fortunatu,
V razširjanji vere bratu!
Kar sta vidva vse storila,
Temu mere ni, števila.
Odpravljala sta malike
In njih davne žrtvenike;
Vero pravo sta učila
In ljudí k Bogú vodila.
Ni bilà več Akvileja
Kristusovih naúkov meja,
No krščanske vere reja.
To nam priča Doroteja,
Evfemija, Kristu dekla,
In Erazma in pa Tekla,
Akvilejske te device
Mučenice in svetnice,
Ki so za nebeško slavo
Položile mlado glavo
Krvoločnemu trinogu,
Kot neveste, zveste Bogu.
Vama bile so učenke
Te mladenke, te mučenke!
Dalje že iz Akvileje
Sveta vera srca greje:
Dalmatincera, Ilirjanom,
Japodom in Noričanom,
Vsem zdaj sveta vera sveti,
Dvojica jo sveta neti.
Tudi tjakaj gor ob Soči,
Reki jaderno deroči,
Razposlala sta učencev,
Veri pridobit gojencev.
Verno ljudstvo bilo todi,
Ljudstvo k njim kàj rado hodi:
Skoro so iz zemlje vstale
Cerkve božje, lepe, zale.
Ali zlo je, da na sveti
Mora dobra stvar trpeti.
In trpeli so kristjani,
Ko so trli jih pagani.
Cerkve so jim razdevali,
Rušili in sežigali.
Kje pač bi sedaj kristjani
Bili sámi v Bogu zbrani? —
Dviga se nad Sočo gora,
Ondu sveti vere zora,
Vera ta pa je visoka
Do nebesnega oboka,
Saj v nebesih Jezus biva
In to vero v svet razliva.
Na to goro so hodili
In le-tu Bogá molili
Svete vere vsi pristaši,
Tu na dušni bili paši.
Prvim vernim katakombe
Varne bile so zaslombe,
Gora bila ta kristjanom
Zaslon varen pred paganom.
Zvonček je duhovnik rabil,
V goro jih je z zvončkom vabil,
Ki je visel nad pečino
In se daleč čul v dolino,
Zbiral v goro je kristjane,
Pri obredih božjih zbrane.
Moč imela gora čudno:
Pridno je in neutrudno
Ljudstvo na goró hitelo,
Kjer izviralo je vrelo,
Lepo vrelo svete vere
In pa čudežev brez mere.
Ljudstvo pravoverno vneto
Goro zvalo je le Sveto.
Pa so prišli drugi časi,
Drugi časi, drugi glasi.
Tuja ljudstva prišumela.
Ljudstva z jutra so hitela
In se na zapad selila,
Stara ljudstva zamenila.
Gora pa je vedno stala
In se Sveta Gora zvala,
Šlo je to imé od roda
Pa do roda, kot usoda.
Ni pa v gori zvon več rabil,
Ni več ljudstva v goro vabil,
Huda sapa le igrala
Ž njim se je in ga majala ...
Sèm Slovenci so dospeli,
V starih vražah še živeli.
Kadar zvonček so zaznali,
Od strahú so vztrepetali:
Jago-Burjo so prosili
In so k Stribogu molili,
Naj jim blago prizanese,
Ukrotí pogubne bese!
Mislili so, da na gori,
Sedež besu je in Mori.
Pa kaj pravim: Sveta Gora,
Prave vere boš jim zora!
Príšel mož je preko meje,
Morda prav iz Akvileje,
Prišel sèm v slovenska sela,
Črna je imel odela;
Nihče mu ni znal imena,
Nihče vedel mu kolena
Sam pa ni se zval drugače
Nego Kristov pomagače.
Vero Kristovo je znanil
In jo neustrašno branil
Proti Triglavu, Daždbogu,
Proti Ladi in Svarogu,
A le redki, nekateri
Novi so verjeli veri,
Ljudstvo še je zaslepelo
Mreno na očéh imelo.
Niso rož na pot mu stlali,
S trnjem so jo pregrinjali.
Svetec pa ni bal se boja
In ne truda in ne znoja:
Hodil je od sela v selo,
Da prekrsti vso deželo.
Ko so leta ga sklonila
In mu starost oprtila
In odreklo mu koleno,
Šel je starček v gorsko steno
Na visoko Sveto Goro,
Znanit jim od tam pokoro.
Oj, od dela ni odnehal,
Da se ni bil že upehal:
Zvonček mu je zopet rabil:
Vernike je v goro vabil
In učil nauke resne,
Lajšal dušne in telesne
Národu je težke boli
Daleč, daleč na okoli ...
S tem zmaguješ, sveta vera,
Da krotkosti ni ti mera;
Nimaš mere v potrpljenji
In v junaškem ne borenji!
Vsi so starčka spoštovali
In ga zvesto poslušali.
Delal iz rastlin je leke,
Delal tudi lek za veke:
Dušne in telesne paše
Čakale so tam pristaše.
Ne samó pristaš, no tudi
Nejevernik se potrudi
V goro: svetec ne odreka
Svojega nikomur leka.
Šel je sloves o tem moži
Daleč kot o gorski roži,
Ki izleči bolečine,
Da bolezen zdajci mine.
Dobrorad dadó mu ime,
In to íme se ga prime.
Vsi so starčka spoštovali,
Spoštovali, blagrovali.
Kadar pa je sam kàj rabil,
Z zvončkom jih je v goro vabil,
Verniki pa so hiteli,
Tolpoma do njega vreli.
Slava tebi, Bogec mili,
Ti pomagaš v vsaki sili,
Dal Slovencem si svetnika,
Oj, svetnika in rešnika.
Ta slovenski rod obrani,
Ko prêté z lažjó Furlani.
S staroslavne Svete Gore
Luč se blesti zlate zore ...
Peti dan se je zgodilo,
Da na Gori je zvonilo.
Verniki so tja hiteli,
Tolpoma so v goro vreli.
Dolgo že ni zvončka rabil
Starček, ni jih k sebi vabil;
Kaj li takega naznani
Starček danes tolpi zbrani?
„Verne moje vé dušice,
Pojdite vé past ovčice,
Sèm velite pa boljarjem
In družinskim gospodarjem!“
Glas je šel po vsi dolini:
Dobrorad tam gor v pečini
Kliče k sebi vse boljarje
In družinske gospodarje.
Čudom so se vsi čudili,
Zvedeti se vsi trudili,
Kaj li hotel bi boljarjem
In družinskim gospodarjem.
„Ali je pripravil lekov
Ali pa koristnih rekov?“
To so kmetje govorili,
Ko korak so v hrib spešili.
Že so stali na pečini;
Dobrorad je stal v sredini.
Še neverniki so bili,
Pa so vender vrat sklonili.
Zdaj pogledi Dobrorada:
Srébrna ga diči brada;
Kakšna so njegova lica —
Lica sama so sušica
Od prebitega trpljenja,
Od trpljenja in borenja!
Kakšno je njegovo čelo,
Vse zgubančeno in velo —
Ali vendar plemenito
In junaško ponosito!
Gledi še očí njegove —
To očí so sokolove!
Stal je Dobrorad na sredi
Kot pastire v svoji čedi,
In očí so bistro zrle
Na slovenske sine vrle.
„Zdravi, dični mi boljarji
In družinski gospodarji!
Radosti srcé mi polje,
Da prišli ste blage volje!
Najbolj veselí človeka,
Če se vse takó izteka,
Kakor so njegove želje,
Želje le, in ne povelje.
Saj ne more prav veleti
Človek, no samó želeti.
Jeden sam je, ki je velel,
Pa dovršil, kar je želel,
In le-tá je Bog jedini,
Čegar vsi ljudjé smo sini!
Da vas skličem, mi je velel,
Došli ste, ko to sem želel!
Iz oči vam berem: Čému
Sklical sem vas k zboru temu?
Ali sem pripravil lekov,
Ali sem nabral vam rekov?
Reč za vas je znamenita,
Velevažna in cenita.
Ali prej mi še povejte,
Predno rečete, poglejte:
Kaj človeku je najdražje,
Kaj najdražje in naj blažje?“
Da si slišal razna mnenja,
Kar obstal bi od strmenja!
To bi rekel: Ti možaki
Niso bližnji si rojaki!
In še več: To niso sini
Ravni, istomaterini!
A na svetu vsaka glava
Méni, da je njena prava.
Dobrorad to slovo pravi,
To uganko jim zastavi.
Batog mu stojí najbliže;
Batog še ne vé za križe:
Ni še dolgo se oženil,
Pa takó je govor sklenil:
„Ženka meni je najdražja,
Kar najdražja in najblažja:
Ona mi življenje slajša,
Žitja mi trpljenje lajša!“
Pa oglasi se Slavine,
Ki ima tri mlade sine:
„Deca meni je najdražja,
Kar najdražja in najblažja:
Čast mi dela in veselje,
Izvršuje moje želje!“
Pravi Pribislave tretji,
Pravi v mladem še razvnetji:
„Oče, mati so najdražji,
Kar najdražji in naj blažji
Skrbno mene so vzgojili,
Svetujó mi v vsaki sili.“
A četrti Vladivoje,
Ki še nosi stare kroje:
„Domovina je najdražja,
Kar najdražja in najblažja:
Zibelko je meni dala,
Grob mi tudi bo postlala!“
Svetec peti se odzove,
Ki spoštuje še bogove:
„Bozi meni so najdražji,
Kar najdražji in najblažji:
Lahko dado dobro srečo
Ali žalost preperečo!“ —
Vse utihne, da ne dihne,
Kot če sapa kdàj upihne
Gostom luč in razsvetljavo;
Vse prijema se za glavo;
Tesno je v pečini tesni ...
Zdaj pa Bogdan pravi resni:
„Človek sam si je najdražji,
Kar najdražji in najblažji:
Najprej pač jaz ljubim sebe,
Potlej šele ljubim tebe.
Ako ni na svetu mene,
Zame ni stvarí nobene!
Žitje meni je najdražje,
Kar najdražje in najblažje!
Le če žijem, ljubim tudi,
Žitje le mi sreče nudi.“
Molkom vsi molčé jeziki;
Vsi stojé kot mrtvi liki.
Potlej se jim jezik pregne,
In Bogdanu vsak pritegne:
„Res, življenje je najdražje,
Kar najdražje in najblažje!“
Kaj pa Dobrorade pravi?
Ostro jih sedaj ustavi:
„Vam življenje je najdražje,
Kar najdražje in najblažje,
In kakó skrbite zanje?
Vi skrbite kot za sanje!
To življenje drago, lepo
Kar prodali ste na slepo:
Vam so Lahi se laskali,
Vi pa ste se koj udali;
Pa vas bodo prelestili —
Prelestili in pobili.
Greste li na gostovanje,
Pa na svoje greste klanje!“
Strela šine v plašne kmete,
Vse prepale in zavzete.
Strmo zró na Dobrorada,
Molk po družbi vsi zavlada.
Potlej Bogdan se oglasi,
Starčka vpraša mi počasi:
„Dobrorade, oče ljubi,
Dej, kaj meniš o pogubi?„
„Kaj da menim o pogubi? —
Poslušajte, bratje ljubi!
To življenje vam najdražje,
Kar najdražje in najblažje,
Vzeli radi bi Furlani,
Langobardi ti pretkani.
In še več: sinove, hčere
In bogove davne vere,
Vse, kar drago vam na sveti,
Vse hoté vam, bratje, vzeti!
Zvito sli so govorili,
V gosti k njim so vas vabili —
Glejte mi furlanske kače,
Oj, zvijače strupenače:
Povabili so boljarje
In družinske gospodarje;
Te hoté samó poklati
In na óni svet poslati.
Potlej príšli bi v deželo,
Osvojili vsako selo,
Ker hoté z junaško slavo
Okrasiti sebi glavo.
To povem iz duše čiste,
Razodel mi to je Kriste.“
Prebledeli kmetje revni,
Stiskali pestí so gnevni.
Vstalo strašno ropotanje
In rotenje in žuganje:
„Da bi te, furlanska kača,
Zavijača, strupenača!
Da smo précej jim verjeli
In vabilo njih vzprejeli!
Pa le bodi, kakor bodi,
Nič zvijača ta ne škodi:
Klati se ne bomo dali,
Rajši bomo tod ostali!“
A kaj pravi zdaj Bogdane?
Misel nova njemu vstane:
„Ne takó, drugovi mili!
Lahom smo se obljubili,
Moramo tedaj k njim iti
In se ž njimi pogostiti.
Najsi glave so lokave,
Zdrave mi smo tudi glave:
So vabili le boljarje
In družinske gospodarje,
Pojdimo tja vsi rojaki,
Vsi mladiči in možaki,
Kar orožje nesti more,
Nesi je v furlanske dvore!
Pa se lepo pogostimo
In s Furlani ogledimo!“
Vsi so v en glas se združili
In Bogdanu pritrdili.
Dobrorad še to jim pravi,
Lepe misli íma v glavi:
„Ne začnite vi prepira:
Čas gosti je dôba mira.
Le če bodo vas napali,
Nanje zbor se vaš navali!
In še to naj vas naprosim,
Vročo željo v srci nosim:
Krista mi ne pozabite,
Hvalo Njemu prinesite,
Da otel vas je zvijače.
Oj, furlanske strupenače! ...
Vam življenje je najdražje,
Kar najdražje in najblažje,
To življenje kratkotrajno!
Ali morda vam brezkrajno
Večno žitje nič ni mari?
Verjemite glavi stari:
Tam brezkrajno bi življenje
Bilo vam le zgolj trpljenje,
Ako ni vam duša čista,
Ako ne spoznate Krista!
Slave iščite nebeške,
A potem šele človeške!“
Kmetje so ga zahvalili,
Pa so se domov vrnili ...
Dobrorad pa sklene roke
In iz duše to globoke
Moli, moli prav goreče,
Oj, goreče in proseče:
„Večni Bog, oh, čuj te glase
Za Slovene, ne pa zase
Prosim Tebe: Oj, nikari
V zmot ne pústi jih prevari!
Še v zeleni so pomladi
In cvetó v najlepši nadi,
Ali žuga jim pozeba.
Oj, pomagaj Ti jim z neba:
Pošlji solnce vere prave,
Vere svete, vere zdrave ...“
Moli starček, vzpenja roke
In iz duše to globoke
Prosi, prosi prav goreče.
Prošnje pa le-té puhteče
Zbira angelj v zlato skledo,
Nese jo v nebeško sredo.
Bog prebiva tam v nebesih
Med svetniki v večnih kresih,
To kresovi so modrosti
In vednosti in kreposti;
Ž njimi vsemu svetu vlada
Od izhoda do zapada!
VI. Krst.
[uredi]Ljubi Bogec, ne zameri,
Saj ostanem v Tvoji veri.
Ali to mi v glavo neče,
Najsi kdo karkoli reče:
Dal si meni zdravo glavo,
V glavo dal mi pamet zdravo:
Glava neče mi razbrati,
Pamet neče razozlati:
Čudni Tvoji so naklepi!
Dobro vem, da niso slepi,
Ali nečejo mi v glavo,
Nečejo mi v pamet zdravo:
Čudna, čudna pota hodiš,
Kako Ti Slovence vodiš!
Res oprostil si nemarnost
In pokazal jim nevarnost,
Razodel, kakó Furlani
V črni jim preté nakani.
Menil bi, zdaj bodo kmeti
Le za boj s Furlani vneti;
Saj vedoó, da so Furlani
Sami vitezi izbrani,
Delo jim nobeno ložje
Nego sukati orožje.
Kaj izdá, če so nevarnost
Prej spoznali, a nemarnost
Še drží se jih kot dlaka
In če ne storé koraka.
Da sosedstvo in okrožje
Sklicali bi na orožje
In se urili v orožji,
Da bi boji bili ložji.
Še bolj bodo se smijali
Jim Furlani, ko steptali
Kmete bodo mnogočetne,
A v orožji mladoletne.
Lahko bodo jih steptali,
Še bolj bodo se smijali
Preprosti slovenski lesti,
Ki uprla njih se pésti!
Moja glava bi menila
In takó-le razsodila:
Zdaj naj bi slovenski kmeti
Le za vojsko bili vneti;
Vadijo naj se v orožji,
Da bi boji bili ložji!
Ali kaj počnó, to zvedi,
Veroval ne boš besedi:
Vsi župani in boljarji
In vsi prosti oratarji
Lazijo v krščanske hiše,
Lazijo od miši tiše
In poslušajo kristjane,
Slušajo od ure rane;
Pa do mraka in ponoči
Še bedé v krščanski koči.
Reci kdo, da ni več zreti
Čudežev na božjem sveti:
Kar pogledi mi pagane,
Glej, kakó časté kristjane!
Prej so jih zaničevali,
Jezno jih pogledovali,
Zdaj pa lazijo v njih hiše,
Lazijo od miši tiše.
Ob ognjišči mi sedijo,
V kasno noč pri njih bedijo.
Kaj imajo skupaj neki?
Ali čaravni so leki,
Ki dajó jim opravila?
Morda bodo jih zvarila
Slova čaravna krščanska,
Ki so hujša kot, paganska,
Da zastrupijo Furlane,
In steró njih zlè nakane?
Teden dni tako poteče,
Treba bo izdreti meče:
Skoro dejemo: O kresi,
Ko se božji dan obesi,
Treba bo na pirovanje,
Na furlansko gostovanje!
Nihče se za to ne méni,
Vsi zaspani so in leni.
Ljubi Bogec, ne zameri,
Saj ostanem v Tvoji veri,
Ali to mi v glavo neče,
Najsi kdo karkoli reče:
Dobro vem, da so pagani
V lepi druščini s kristjani,
Ali, ali sila vstaja,
Dragi čas samó pohaja!
To sem jaz brezumno sodil,
Ko sem sodil, pa sem blodil:
Čudni božji so ukrepi,
Pa so lepi, niso slepi.
Sámo pameti človeški
Za spoznanje so preteški!
Naj molčé mi usta smela,
Vse prav dela, kar Bog dela.
Sodi človek naj nikari,
Da ga sodba ne prevari!
Pri Sloveneih to spoznavam
In iskreno izpričavam.
Nekaj dni je že minilo,
Kar se je le-tó zgodilo.
Grom drdrá, in strela poka,
In v tečajih zemlja stoka,
In vijača drevje dviga.
Blisek se za bliskom vžiga,
Gledi: v razsvetljavi bliska
Po stezi se tolpa stiska;
Móž prihaja vojna truma
Brez ropota in brez šuma.
So li zlobni to tatovi
Ali gorski so sinovi,
Ki se vračajo od plena
Tja, kjer stoja gorska stena?
Niso zlobni to tatovi,
Niso gorski to sinovi:
To so velmožjé, boljarji
In družinski gospodarji,
To slovenski so rojaci.
Oj, junaci, korenjaci!
Kamo neki ide truma,
Tiha truma ta brez šuma?
Ide truma tiha v goro;
Palica jim je v oporo,
Gré pred njimi plamen bliska,
A vihar za njimi vriska.
Kakšne pa imajo misli?
Slabih nimajo mi v čisli:
Lice jim resnoba krije,
In okó ljubezen sije.
A zakaj gredó v noč kasno,
V noč viharno in opasno?
Vprašaj vihro, kaj vrè z neba?
Kaj vihrati ji je treba?
Vrè nevihta, njo pa vodi
Jeden, ki nikdar ne blodi;
Ide truma, in njo vodi
Stvarnik, ki nikdar ne blodi.
Príšla četa je v skalino,
V Dobroradovo pečino.
Dobrorad je še pokonci,
Vroče moli tam ob zvonci.
Kdo vé, ni li tista sila,
Ki je kmete v hrib zvodila,
Tudi njega še vzdržala,
Da ga trudnost ni zmagala?
Dobrorad ima odela,
Čudno res, nocoj vsa bela,
Kot duhovnik, ki žrtvuje
Klavni dar, Bogú daruje.
Truma k njemu je stopila,
Na kolena se zgrudila.
Starček trumi se približa
V roci s svetim znakom križa.
Starček kmete zrè proseče
Pa vprašuje jih boječe:
Samemu koleno kleca —
„Kaj bi radi, ljuba deca?“
In sto grl mu odgovarja
S šumom krotkega viharja:
„Kaj bi radi, oče sveti?
Krst hoteli bi prejeti.“
In Bogdane nadaljuje,
V vseh imeni beseduje:
„Ondan, ko smo bili zbrani,
Pravil si, kakó Furlani
Polni so laži, zvijače;
Pravil si nam še inače:
Krista mi ne pozabite,
Hvalo Njemu prinesite,
Da vas je lestí izbavil!
Tudi to si še pristavil:
Vam življenje je najdražje,
Kar najdražje in najblažje,
To življenje kratkotrajno!
Toda žitje vam brezkrajno
Bo trpljenje zgolj, če Krista
Ne spoznava duša čista!
Iščite prej z Bogom sprave,
A potem človeške slave!
Te besede pristno prave
Niso htele nam iz glave.
In naposled smo sklenili,
Da bi se spreobrnili.
Naši bratje so kristjani
Bili že Bogú udani,
K njim zahajali smo često
In jih vpraševali zvesto
O krščanski veri sveti.
Poslušali smo jih vneti
In smo se pri njih učili,
K Bogu jednemu molili.
Zdaj pa smo prišli te prosit
In zahvalo Kristu nosit:
V vero Kristovo nas krsti,
Med kristjane nas uvrsti!
Prej iščímo z Bogom sprave,
Potlej si iščímo slave
Na furlanskem bojnem polji,
Ako je po božji volji.“
Starčku solza se utrne,
Potlej pa takó odvrne:
„A verujete li v Krista,
Je li vera vaša čista?“
Sto glasóv mu odgovarja
In svečano poudarja:
„Trdna nam je vera v Krista,
Trdna je in tudi čista!“
Truma zdaj roké sklenila,
Jednoglasno je molila,
Lepo je molila, vneto
Apostolsko vero sveto.
Starček jih še dalje vpraša,
Kakor terja vera naša:
„Se li odpoveste besom
In zavežete nebesom?“
Sto glasóv mu odgovarja
In svečano poudarja:
„Mi se odpovemo besom
In zavežemo nebesom!“
Truma spet roké sklenila,
Jednoglasno je molila,
Lepo je molila vneto
Spoved in obljubo sveto.
Starček jih iz nova vpraša
In besede jim naglaša:
„Če želite, pa vas krstim
Med kristjane vas uvrstim?“
In sto grl mu odgovarja
In svečano poudarja:
„Krsti nas, oj, sveti oče,
Tega prosimo te vroče!“
Bila blizu krstna voda,
Krstna voda in posoda.
Starček pa zajame vode,
Čiste vode iz posode,
In vse velmože, boljarje
In vse zbrane oratarje
Po obredu rimskem krsti,
Med kristjane jih uvrsti.
Takrat se je pa zvedrilo,
Vse nebó je jasno bilo;
Saj dobilo je boljarje,
Velmožé in oratarje!
Moli truma v Bogu zbrana,
V Bogu zbrana in udana;
Potlej starček to še pravi,
Njim na čast še to pristavi:
„To pač veselí človeka,
Ko že čas njegov poteka,
Da živeti ni zamudil,
Ko se je na svetu trudil.
Hvalo torej mi vzprejmite!
Duše vi ste plemenite,
Vem, iz vas bo ljudstvo vzraslo,
Ki bo druga ljudstva paslo
S pašo mozga prebogato,
S pašo srca čisto, zlato.
Prav zató sem cvetke zlate
Trosil vam z nebeške trate:
A nebeške te cvetice
Večne, božje so resnice,
Ki jih Krist je v svet zasadil,
Ž njimi svet je ves pomladil.
Blagost vam, ki ste me čuli,
Niste teh cvetic osuli:
One vam dadó življenje
Upno, kakor je zelenje!“
Kaj jim pa še de v skalini?
„Zdaj naprej, slovenski sini!
Ne bodite več kimači,
Ne bodite podajači
Tujcu, ki vam nosi slabo!
Le srcé junaško s sabo
In naprej na svojih nogah,
Le naprej po svojih progah,
Ki jih črta vaša glava;
Z vami Bog in z vami slava!“
Kmetje so na tla popali
In se mu zahvaljevali.
Solzo starček si utrne
Pa prijazno jih zavrne:
„Meni se ne zahvaljujte,
Bogu hvalo vso darujte!
Kaj je svečenik krščanski?
Kakor žarek pomladanski:
Bog nebeški ga zaneti,
Da z ognjeno vero sveti;
Bog njegov je delež srečni,
Delež časni, delež večni;
Srečen, kdor resnici sveti
More dosti duš oteti!
Mine svet, in vse izgine,
Dobro delo ne premine.“
Predno se je ž njimi ločil,
Blagoslov jim je poročil,
Potlej pa so se vrnili
V duhu, na telesi čili.
Noč pred njimi je zbežala,
Truma pa je pozdravljala
Svetlo zvezdico danico,
Dneva mladega glasnico.
VII. Sanje.
[uredi]Vso noč niso nič zaspali
In nikoder počivali,
Hudo ploho so prebili,
Dôkaj pota prehodili,
Bredli so celó po toči
V ti viharni grozni noči —
Pa so bili sveto vneti
Velmožjé, boljarji, kmeti!
Ko so prišli s Svete Gore
Ob sijaji zgodnje zore,
Vsi so si zatrjevali
In med sabo si dejali:
„Lepše še ni bilo nôči —
Kot v skalàh pri svetem ôči!“ —
Ti to delaš, sveta vera,
Šira čudes ti je mera!
Nôči pa ni pohvalila,
Ampak hudo je tožila
Noč le to mi signorina,
Grajska gospica Blandina.
Kaj je že s to signorino,
Kaj že z našo je Blandino?
Teka, teka Minčjo reka,
Vedno mi jednako teka;
In po stari je navadi
I Blandina žila v gradi.
Vedno se mi je bahala,
Da Ferdulfa je pognala
Na bojišče, koder glavo
Z bojno bi ovenčal slavo.
Danes pa se ni hvalila,
Ampak je samó tožila,
Noč tožila je sinočno,
Njo tožila mi je močno.
Kaj ji noč je naredila,
Da jo je takó tožila?
Saj na perji je ležala,
Pa ni sladko počivala?
Zgodaj zjutraj že je vstala,
Deklo Teklo je klicala:
„Kaj ti pravim, moja dekla,
Stara dojka, zvesta Tekla:
Hujše ni še bilo nôči,
Nje popisati ni môči!
Kaj sem reva pretrpela!
Strašne sanje sem imela.
V roci sem držala ptiča,
Krasnega mi sokoliča,
Pa sem ga spustila davi
Plena iskat po planjavi.
Ko nazaj sem ga čakala,
V strahu zanj sem trepetala.
Pa zaslišala sem zvoke,
Strašne in premile stoke.
Krik mi zvênel po ušesi,
Mraz mi šel je po telesi:
Divji to so bili kriki,
Kakor vpijejo skoviki!
Zdajci je priplula ptica,
Črna ptica roparica;
V krempljih je držala ptiča,
Mrtvega mi sokoliča,
Ki sem ga spustila davi
Plena iskat po planjavi.
Zakričala sem od straha,
Šinila po konci plaha!
Še sem sanje premišljala,
Pa sem v mislih spet zaspala:
Zdaj sem bila na prestola,
Polno vitezov okolu.
Vsi so tam ponižno stali,
Vsi se meni priklanjali.
Jaz sem jih zasmehovala
In od sebe jih pehala.
Pa je vstopil vitez krasen.
Kakor dan pomladni jasen;
Tudi njega sem odbila,
Ali neka tajna sila
Gnala me za njim je močno:
Šinila za njim sem ročno,
Brzo sem za njim hitela,
Ko pa k njemu sem dospela
In sem ga objela strastno —
Senco sem objela lastno!
Ko roké sem razklenila,
Pa se zopet sem vzbudila.
Še sem sanje premišljala,
Pa iz nova sem zaspala:
Krokar me je obletaval,
Po vseh potih zasledaval
In ni htel od mene iti,
Srčno kri mi htel izpiti.
Nisem ga pregnala, vedno
Zasledaval me je bedno.
Milo reva sem jokala
In prebridko vzdihovala,
A iz Minčja grohotanje
Čula sem v pomilovanje.
Ta grohot je mene vzbudil
In rešitev mi ponudil.
Zdaj pa s postelje sem vstala,
Da vsaj ne bi več zaspala.
Kaj zdaj praviš, ljuba Tekla,
Stara dojka, zvesta dekla?
Sanj si dobra razlagalka,
Bodi meni pomagalka!“
Tekla pa se prekrižuje
In kot stena prebleduje.
Ko pa to Blandina vidi,
Omahuje tam ob zidi ...
Da bi jo potolažila,
Tekla je pregovorila:
„Sanjam dvojna sta izvira:
Kraj mirú in kraj nemira,
Ali se rodé v nebesih
Ali pa pri ljutih besih;
Če so dala jih nebesa,
Sanje lahna so zavesa,
Skoz katero duh človeški
Lahko sklep uzré nebeški;
Sklep nebeški pa je trajen,
Trden je in neomajen:
Kar v nebesih Bog ukrene,
Temu v svetu ni premene:
Človek naj se temu klanja,
Kar mu v sanjah Bog naznanja!
Če pa so od besa sanje,
Nič se ti ne méni zanje:
Besi so vsi zgolj lažnivci,
Sreče tvoje zavidljivci,
Pa zató slepé ti glavo
Le z lažjó in izmišljavo!“
Ni pokojna še Blandina,
Sèn ji neče iz spomina;
Dalje izprašuje Teklo,
Ali Tekla je kot jeklo:
Neče dalje govoriti,
Neče se ji omečiti.
A Blandina je prosila
In pred njo roké je vila,
Naj vsaj to ji razodene,
Kar so prave misli njene.
Tekla dá se preprositi
In začnè ji govoriti:
„Če izkustvo mi ne laže,
Tebi sèn nesrečo kaže:
Zla vestnica, črna ptica,
To nesreče je glasnica;
Vran, kateri srce kljuje,
Dolgo žalost prerokuje.
Ali — bes je dal te sanje,
Kdo li menil bi se zanje!
Kdo sokolič bodi óni?
In kdo vitez tam ob troni,
Ki si ti ga odpodila.
Najsi njega si ljubila?
Tebe pač ni uklonila
Nikdar še ljubezni sila!
Ti še nimaš sokoliča
In ljubimca viteziča!“
Tekli pa beseda mine
Vpričo bedne signorine:
Bleda kot mrlič omahne
Nje Blandina in ne dahne ...
„Oh, gorjé, kaj sem storila,
Tebi, signorina mila!“
Brž po vode Tekla skoči,
Ž njo Blandini čelo moči
Pa poljublja jo iskreno,
Da vzbudí življenje njeno.
Spet Blandina izpregleda,
Ali oh, kakó je bleda!
„Dete, kaj je prišlo tebi?
Nikdar jaz verjela ne bi,
Da imajo to moč sanje!
Kdo li menil bi se zanje!
Sanje to so prazne bile.
Ne da kàj bi pomenile.
Kje imaš li sokoliča?
Kje ljubimca viteziča?“
Ali kaj zdaj moram čuti?
Malo že srcé mi sluti:
Stvarca je slabotna žena,
Le za ljúbav porojena!
Pravila je to Blandina,
Neobladna signorina,
Da Ferdulfa je ljubila,
Najsi ga je odslovila:
„Dela sem, naj gré po slavo,
Da si ž njo ovenča glavo.
Ali ko sem ga odbila.
Bridko sem se žalostila!
Noč in dan mi bil je v mislih,
V mislih in najboljših čislih.
Če bi zdajci se povrnil
In ljubezen mi razgrnil.
Novo dal bi mi življenje,
Sámo cvetje in zelenje ...
Oh, pa so prišle te sanje
In v njih napovedovanje:
Ferdulf sokolič je óni,
Ferdulf vitez je ob troni!
Ferdulfu pretí nesreča,
Oj, nesreča prepereča:
Voj pripravlja, da si s slavo
Mlado bi ovenčal glavo,
Kakor jaz sem to želela,
To želela in velela.
Kaj, če Ferdulf v bitki hudi
Mrtev se raz konja zgrudi?
Oh, usmili se, usmili,
Tekla, ti pomagaj v sili!“
Prebridkó Blandina joka,
Od strahú ji srce poka.
Rada jo imade Tekla,
Že od mladega ji dekla:
„Mirna bodi, signorina,
Moja gospica Blandina!
Hitro se mi potolaži,
Jasno lice mi pokaži!
List mu hitro pisat steči,
In takó mu v pismu reci,
Naj ne hodi na bojišče,
Bojne slave naj ne išče,
Češ, da nečeš njega slave,
Nego le ljubezni prave!“
Signorina vsa vesela
Predlog je le-tá vzprejela;
Nič se ni ji ustavljala,
Brž je pismo napisala.
Sèm, ljudjé, stecite božji,
Glejte devo v milotožji:
Prej je bila vsa košata,
Vsa košata in bahata,
Zdaj pa vsa ponižna piše,
Kakor krotka sapa diše:
„Jaz, nevesta ti Blandina,
Zvesta tvoja signorina:
Solnčno srečna ti usoda,
Ljubi ženin vojevoda,
Ferdulf, vojvoda furlanski
In patricius romanski!
Ti si mene vroče ljubil
In za ženo me zasnubil,
Jaz pa sem te odklonila,
Ko sem vender te ljubila!
Oj, oprôsti mi, oprôsti,
Saj sem že prebila dosti!
Noč in dan si meni v mislih,
V mislih in najboljših čislih.
V srce si se moje vsadil
In se trdno v njem ogradil.
Ni brez tebe mi življenja,
Kupa zgolj mi je trpljenja.
Zdaj pa sem imela sanje,
Sanje, napovedovanje.
Da preti ti zla nesreča,
Oj, nesreča prepereča
V srci jaz te vedno nosim,
Zdaj pa te iskreno prosim:
Bojne slave mi ne išči,
Nje ne išči na bojišči!
Nečem jaz več bojne slave,
Hočem le ljubezni prave.
Hitro, k meni se potrudi,
Ni trenutka ne zamudi,
Da v rokó ti zvesto sežem,
Tvoja biti se zavežem!“
Pismo s trakom je povila
In poslancu naročila,
Naj konjiča brž vzpodbode
H gradu Ferdulfa vojvode.
Konjca brž mladič vzpodbode,
V grad se vrne od vojvode
In prinese list Blandini,
Lepi svoji signorini.
Ko je deva list prejela,
Ni ga bila nič vesela,
Žalostno je zaplakala,
Ko je takšen list prebrala:
„Oj, ljubezen, roža mila,
Kje je roža lepša vzklila
Na tem vrtu, božjem svetu?
Raj sam cvete v tvojem cvetu
Zlata moja signorina
In nevesta mi Blandina!
Za vrstice ljube tvoje
Srce te zahvalja moje.
Rad bi k tebi se potrudil
In se prav nič ne zamudil,
Toda, signorina, toda
Mož beseda je vojvoda:
Jedenkrat sem jaz obljubil,
Da ne bom te spet zasnubil,
Dokler ne prinesem glave
Okrašene z vencem slave.
Signorina, mirna bodi
In zaupaj vojevodi
Pa pripravljaj urno balo,
Prav bogato in pa zalo.
Skoro si ovenčam glavo,
Knez junaški, z bojno slavo!“ — —
„Kakor bi se zarotila
Proti meni pekla sila! ...“
Signorina je plakala,
V gori sova je večala.
VIII. Zmaga.
[uredi]Lépo si, frijulsko polje,
Da ne moreš biti bolje!
Mastno si, obiloplodno,
Bujno in bogatorodno;
Vsako leto si gojeno,
Kakor polje ni nobeno,
In zató rasó ti žita,
Žita težka in brinita;
In zato je žlahtna trta,
Žlahtna trta tega vrta!
Lépo si frijulsko polje,
Da ne moreš biti bolje!
Danes pa si oskrbeno
Kakor leto še nobeno:
S krvco si škropljeno rdečo,
Pognojeno s trupel gnečo,
Glej, to so sinovi tvoji,
Ki so pali v ljutem boji! ...
To je vaš dan, vrani črni:
Niste dnès na prazni strni,
Dnès imate dosti dela,
Dosti dela, dosti jela:
Vsi furlanski hrabri voji
Pali so v krvavem boji!
Pa povem naj od začetka
Tožno zgodbo do zvršetka!
Jutri večer bo o kresi,
Ko se božji dan obesi.
Stoja, stoja lepo selo,
Kmetsko selo zrè v deželo,
Bistrica se selo zove,
Med Slovenci daleč slove.
V selu biva pa Bogdane,
Kmetski véliki župane.
Njega kmetje so v tej sili
Za vojvodo izvolili,
Kakor stara je navada
Za sovražnega napada.
Biva v Bistrici Bogdane;
Ž njim so kmetske čete zbrane.
In bližine in okrožja
Semkaj znesli so orožja.
Vojska pa gré na Furlane,
Stret zvijačne njih nakane.
Noč počiva na ravnini,
A slovenski vrli sini
Še so v lepem zboru zbrani,
V nočnem zboru pri Bogdani.
Da ti vidiš kmetske trume!
Videl brezove si šume,
Ko stojijo v mladem letu
V zelenji in belem cvetu:
Lepe so te mlade šume!
Take so slovenske trume.
Ogovarja mi Bogdane
Kmetske trume, v zboru zbrane:
„Velemožni vi boljarji,
Ljubi kmetje in ratarji!
Jutri večer bo o kresi,
Ko se božji dan obesi,
Pa smo Lahom obljubili,
Da jim bomo gostje mili.
Povabili so boljarje
In družinske gospodarje.
Pa svetniče Dobrorade
Za furlanske zná navade:
Nas hoté na pirovanje,
Pa bo le krvavo klanje
Vseh povabljenih boljarjev
In družinskih gospodarjev.
Hvala bodi večna Bogu
V nebeščánov svetlem krogu,
Ki pokazal nam nevarnost
In nam vzel je malomarnost!
V gosti smo se obljubili,
Kaj obet bi prekršili?
Pa ne gremo le boljarji
In družinski gospodarji,
Zbrali smo se vsi rojaki,
Vsi mladiči, vsi možaki,
Kar orožje nesti more,
Pojde tja v furlanske dvore
Pozno res smo vojsko zbrali,
Ali to nas nič ne žali:
Hteli od Boga smo spravo
In potem smo šli za slavo.
Kaj li vzmogli bi mi sami?
Božji blagoslov bil z nami!
Vse skrivàj smo naredili,
Vse Furlanom smo prikrili:
Oglednike so poslali,
Mi pa smo jih prepoznali
In jih zvito preslepili
Z radostnimi poročili.
Oglednike mi poslali,
Ali niso jih spoznali,
Nam so verno poročili
O furlanski vojni sili:
Vsi so v Starem mestu zbrani
In so zmage že pijani.
Velemožni vi boljarji,
Ljubi kmetje in ratarji!
Vi ste mene izvolili
Vojvodo v tej hudi sili.
Poslušajte moje želje
In nauke in povelje:
Ako gremo ravno cesto,
Ki od nas gré v Staro mesto,
Nastavljali bodo zanke,
Zanke pa so zlé uganke. —
Varno cesto izberimo
Pa Furlane prehitimo!
Noč je, ajmo pot pod noge
In hodimo svoje proge:
K Soči, v čolne tam stopimo
In se čeznjo prepeljimo,
Potlej v dežel tja mahnimo,
Toda stransko pot krenimo!
Gora tam stoji visoka,
Oj, visoka in pa sloka.
Na to goro mi stopimo
In se zgoraj utrdimo,
Ves dan gori ostanimo
In se nič ne pokažimo!
Ko pa pride večer kresni,
Kres zažgimo donebesni,
Da deželo vso obsija!
Naj uzrè vsa Furlanija,
Kako znajo krese žgati
Njih slovenski gostje-svati!
Kres ta nam izdá Furlane
In vse zvite njih nakane:
Če prijatelji so pravi,
Pride ves rod po nas v slavi;
Ves rod nas na glas pohvali,
Da smo njim v čast kres zažgali,
In spremljali vsi nas bodo
V mesto in pred vojevodo.
Če jim ni do nas ljubezni,
Pa tedaj prispejo jezni,
Prihrumé z veliko vojno,
Ker kalimo noč pokojno.
Mi pripravljeni bodimo
In se zmiraj vkup držimo.
Ne začnimo mi prepira,
Čas gosti je doba mira!
Svetih prav mi ne kršimo,
Gostoljubja ne motimo!
Samo če bi nas napali,
Takrat bodo nas spoznali,
Takrat tudi nam gostišče
Izpreméni se v bojišče!
Kaj vam pravim še, boljarji,
Ljubi kmetje in ratarji:
Vidim trato pomladansko;
Solnce sije popoldansko
Čez to trato, čez cvetlice,
Čez cvetlice krasotice;
Ima trata zmiraj cvetje,
Večno íma mladoletje.
To ni trata pomladanska,
To je déžel talijanska!
Oj, ta déžel talijanska,
Déžel večno pomladanska
Z divno čarobno lepoto
In mehkoto in toploto,
Z nedoumnim trepetanjem,
Prelivanjem in šumljanjem —
Iz nadzemskega je kraja,
Živa je podoba raja!
V déžel to spomin nam vhaja
Brez začetka in brez kraja ...
Naša zemlja pa je tesna.
Ako stvar začnè se resna,
Oj, vse žile mi napnimo
In nikar ne pozabimo:
V prah pobijmo vse Furlane,
Da njih déžel nam ostane!
Ali prej še pomolimo,
Bogu zmago izročimo! —
Izpolnite moje želje
In nauke in povelje!“
Vojska vsa je pokleknila
In za srečno pot molila.
Potlej vzela hrane s sabo
Za prihodnji dan v porabo
In se s svojci poslovila
In se čilo orožila
Pa brž v čolne je stopala
In se tiho prepeljala.
Potlej v déžel je mahnila,
Toda stransko pot krenila
In na goro je stopila
In se v gori utrdila.
Ves dan gori je ostala. —
Sreča vojsko je spremljala ...
Drevi rečemo: O kresi,
Ko se božji dan obesi.
Stoja, stoja staro mesto,
Stolno mesto, mesto zvesto,
Forum Julii se zove,
Daleč na okolo slove.
V mestu biva pa vojvoda
Ferdulf, slavnega poroda,
In ob njem so vitezovi,
Frijulske zemljé sinovi.
Vso noč niso nič zaspali,
Nego vso noč pirovali
In Slovencem se smijali,
Da jih bodo vse poklali.
Solnce že nad mesto vzhaja,
Vojvoda od mize vstaja;
Vstajajo ž njim vitezovi,
Slavnih dedov vsi sinovi.
Vojvoda si meč opaše,
Konja čilega zajaše:
„Kaj vam pravim, vitezovi,
Frijulske zemljé sinovi!
Drevi rečemo: O kresi,
Ko se božji dan obesi!
Dnes pre bode gostovanje,
Pa bo le Slovenov klanje.
Dnès veljá, dobiti slavo
In ovenčati si glavo,
Kakor hoče mi nevesta,
Ki me pričakuje zvesta.
Kaj vam pravim, vitezovi,
Slavnih dedov vi sinovi!
Kaj bi v mestu krvca tekla,
Kaj bi v mestu klala jekla!
Kmetsko truplo je plesnivo
In črvivo in kužljivo,
Mesto bi nam okužilo,
To ne bilo bi nam milo!
Pojdimo jim vèn naproti
Po iztočni ravni poti,
Čakajmo jih tam na polji,
To bo žitu bolj po volji,
Ko mu bomo pognojili
S trupli in s krvjo škropili.
Ko dospó, tedaj se sprimo
In se ž njimi sporecimo,
Da nastane bojevanje,
Mi pa kakor vihra nanje!
Potlej gremo v njih deželo,
V njih deželo, v vsako selo!“
Ferdulf je lepo obračal,
Bog še lepše ga je plačal.
Šla iz mesta vsa je vojna
Viteška, kot solnce sojna.
Lepa bila je ta vojna,
Čvrsta, tudi mnogobrojna.
Krasno svetijo se v sviti
Solnčnem viteški nakiti.
A najlepši je vojvoda
Ferdulf, slavnega poroda;
Trak ima okrog čelade,
Trak, oj, znak neveste mlade,
Za katero na planjavo
Jaše po krvavo slavo.
Šla je vojska kàr po poti,
Šla Slovencem je naproti
In obstala tam na polji,
Kjer je vojvodi po volji.
Solnce že visoko teka
In hudó z nebá pripeka;
Ni Slovencev še nikjeri,
Niti v ti, ni v óni smeri:
Nejevoljen je vojvoda
Ferdulf, slavnega poroda;
Že očí iskré mu mrke,
Že si jezno viha brke.
Nejevoljnim vitezovom,
Slavnih dedov vsem sinovom,
Že očí blesté se mrke,
Jezno vihajo si brke.
Solnce že čez poldan grede,
Glej, Furlanov bridke bede:
Ni Slovencev še nikjeri,
Niti v ti, ni v óni smeri:
Nejevoljen je vojvoda,
Ferdulf, slavnega poroda,
Nejevoljni vitezovi,
Slavnih dedov vsi sinovi
Solnce se v zapad nagiblje,
Že večerni veter ziblje,
Kje ostali so Sloveni?
Kaj li njih odlog pomeni?
Razjezí se vojevoda
Ferdulf, slavnega poroda;
Viteze srdito skliče,
Siče kakor kača siče;
Razjezé se vitezovi,
Slavnih dedov vsi sinovi,
V mesto roj se njih pomiče,
Sičejo kot kača siče.
Vsi so resni, oj, in besni,
Že je príšel večer kresni ...
Vino pije vojevoda
Ferdulf, slavnega poroda;
Pijejo ž njim vitezovi,
Frijulske zemljé sinovi,
Da bi pozabili gneva
In sramote tega dneva.
Pa priteče straža mestna,
Ki stoji na stolpu vestna:
„Ondu na najvišji gori
Vse je svetlo kot ob zori,
Kresi to so donebesni ...“
„Kaj pak, ko je večer kresni!“
Dalje pije vojevoda
In ž njim viteška gospoda,
Da bi pozabili gneva
In sramote tega dneva.
Spet priteče straža mestna,
Ki zidove pazi vestna:
„Okrog ognja so postave,
Kakor listja jih in trave ...“
„Kdo drug kuril bi kresove
Če ljudjé ne?“ spet odzove
Stražniku se vojevoda;
Pije dalje, ž njim gospoda,
Da bi pozabili gneva
In sramote tega dneva.
Spet priteče straža mestna,
V službi svoji vedno vestna:
„Z gore zdaj se pesem sliši
Kot bobnenje v silnem piši,
Pesem močna, donebesna ...“
„Kaj pak, to je pesem kresna!“ ...
„A Slovenov to so zvoki,
Ti na gori so visoki!“
Zdaj pa vstane vojevoda
In vsa viteška gospoda:
„Nanje! Da bi nam kalili
Noč pokojno, nas motili!“
„Nanje!“ vpije glas vojvode.
Konja vojvoda vzpodbode,
In za njim vsi vitezovi,
Vitezovi in drugovi,
Kakor veter so hiteli,
Kakor besi so besneli.
Vsi so bili zasopljeni,
Zapenjeni, zaprašeni,
Ko so príšli tja pod goro;
Prišli z jutranjo so zoro.
Vojska trudna je od hoda,
Vinski pa je še vojvoda:
Précej hoče z vojsko v goro,
Da Slovence zmaga skoro.
Hildebrand je najstarejši,
Najstarejši, najmodrejši.
Brž pristopi k vojevodi
In takó-le vse presodi:
„Svetih prav mi ne rušimo,
Gostoljubja ne motimo;
Mi Slovence smo zvabili,
Naj nam bodo gostje mili,
To ti, vojevoda, vedi!
Sèm so prišli po besedi.
Dokler mirni so na gôri,
Gostov, vojvoda, ne mori!
Mimo tega jih je dosti,
To so nam nevarni gosti!
Res smo sámi vitezovi,
Pa nevajeni te lovi:
Predno pridemo do vrha,
Kamenje nam meče skrha ...“
„Arga-bojazljivec!“ sikne
Ferdulf, hudo starca pikne.
„Arga-bojazljivec!“ psuje
Vojska ga in zasmehuje.
Starec Hildebrand zbledeva
Od sramote in od gneva;
Skoči kakor ranjen jelen
In kot gad zasiče zêlen:
„Jaz sem arga-bojazljivec?
Bojazljivec, ker sem sivec,
Ker osivel že sem v bitvi,
V mnogi bitvi in moritvi!
Jaz sem bil že v ljutih bojih,
Ko si ti bil še v povojih,
Veš ti, svetli vojevoda
Ferdulf, slavnega poroda!
Ti si arga-bojazljivec,
Ne jaz, bitvam vešči sivec!
Ha, res lep si ti junaček,
Lep junaček, korenjaček:
Slave se mu je hotelo,
Ker to dèkle je želelo,
Dèkle mu je obljubilo.
Da bi ž njim se omožilo,
Ako si ovenča glavo,
Mlado glavo z bojno slavo.
Kaj je storil naš junaček,
Naš junaček, korenjaček?
K piru mi sosede zvabi,
Da zavratno jih pograbi,
Pomori in mlado glavo
Z bojno si ovenča slavo ...
Hajdi, svetli vojevoda
Ferdulf, slavnega poroda
Z mano v goro na Slovence,
Tam povij si slavne vence,
Tam izkaži se, junaček.
Oj, junaček, korenjaček! ...“
Kopje Ferdulf vrgel z desno
In kot tur zaručal besno;
Ali Hildebrand je spreten,
V hrib hití kot mladoleten,
In za njim divjá vojvoda.
Kaj li hoče zdaj gospoda?
Vojska vsa se zdajci zgane,
Za Ferdulfom v goro plane.
Stal na vrhu je Bogdane,
Ogovarjal čete zbrane:
„Dnès ne bomo pili vina,
Tekla bode kri črnina!
Ne gredó po nas pokojno,
No gredó z vojsko nebrojno.
V divjem tiru vkreber spejo,
Kot oblak na goro vrejo.
Pa, da nam kdo ne poreče,
Da smo mi izdrli meče
In prepire započeli —
Vstani, Vladimire smeli,
Vladimire, sin jedini,
Sokol drzni na planini!
Bližajo se vražni tropi,
Na visoko skalo stopi,
Kvišku pa nad svojo glavo
Belo drži jim zastavo,
Češ, da mi smo gostje mirni,
Gostje mirni, ne prepirni.
Mi pa dobro jih pazimo
In pripravljeni bodimo!“
Slušal Vladimir očeta,
Njega volja mu je sveta:
Ko so blizu vražni tropi,
Na visoko skalo stopi,
Kvišku pa nad svojo glavo
Belo jim drží zastavo.
Komaj pa na skalo stopi,
Že mi mladec s skale lopi:
Pušica je priletela,
V prsi mladca je zadela.
Pade mladec na žemljico,
Izpustí mladó dušico.
Krikne Bogdan vojevoda:
„Huj, furlanskega izroda!
Bog nebeški. Ti zdaj vedi:
Mi smo príšli po besedi,
Mirno príšli kakor svati,
Pa nas hoče Lah poklati.
On besedo dano kruši,
Gostoljubnost sveto ruši.
Hej, Slovenci, na Furlane,
Izdajalce, črne vrane!“
Zabučí Bogdan vojvoda,
Zabučí kot silna voda
Njega vojska na Furlane,
Nanje plane in jih mane.
Z gore skale so valili,
Pridno pušice prožili
In metali bojno kopje.
Lahi padajo kot snopje.
Hildebrand, glej, pade prvi,
Mrtev pade v svoji krvi;
Predno pa je padel starec,
Dal še mnog je ljut udarec —
Vsa čast tebi, starec sivec,
Sivec si, ne bojazljivec!
Kam te nese bes, vojvoda
Ferdulf, slavnega poroda?
Kam vihraš takó v pogubo?
Stoj, če ti življenje ljubo!
Tamkaj ne dobiš Blandine,
Mile svoje signorine,
Tam dobodeš drugo ženko,
Tujo ženko, smrt pregrenko!
Ferdulf kar naprej se trudi,
Ali zdaj na tla se zgrudi:
Skala z gore je pridrla,
Vanj pridrla in ga strla;
Pal je na zeleno rušo
In izpustil zdajci dušo.
Stok od zdolaj, vrisk na gori
Donebesen zdaj zaori.
Vitezi so kàr besneli
In se v goro zaleteli.
Prvič s konjci so skočili,
Naskočili, odskočili:
Konjci v skale so trčili,
Konjci glave si razbili.
Drugič z meči so skočili,
Naskočili, odskočili:
Meči so se otopili
In ob skalah se zlomili.
Tretjič z glavo so skočili,
Naskočili, odskočili:
Strte so odnesli glave,
Strte glave, a nič slave.
Zdaj pá so peté brusili
In nizdolu se podili.
Že pritekli so na polje,
A tu ni jim bilo bolje:
Kdo hití jim tam naproti,
Da jim beg vzkratí in zmoti?
Bogdan je poslal te trume
Po nasprotni strani šume:
Hitro kakor roj žuželek
Naj hití le-tá oddelek,
Naj hití in v loku teče.
Da Furlanom beg odseče.
Z gore skače sam Bogdane,
Da jih v ljuti pesti zmane
Spredaj, zadaj glej sovraga!
Ali teče rdeča sraga!
Bilo pušio je svrčanje,
Bilo kopji je metanje,
Bilo mečev je rožljanje,
Bilo je krvavo klanje!
V klanji tem pa vsi Furlani
Obležali so na plani,
Vsi so v zemljo črno pali;
Vse Slovenci so poklali
In so polje pognojili.
Pa so déžel v last dobili,
Lepo dežel vso furlansko,
Krasno trato pomladansko.
Kaj bo z vami, oj, ženice?
Vdove zdaj ste sirotice!
Kaj bo z vami, oj, neveste?
Vzeli ženine so zveste!
Kaj bo z vami, deve mlade,
Ki bi se možile rade?
Ni mladiča več v deželi,
Vse so vam Slovenci zmêli!
Plakajo furlanske hčere,
Brez utehe in brez mere.
Joče, joče i Bogdane,
Kmetski véliki župane,
Dve sijajni solzi joče.
Jedno solzo rósi oče:
Mrtev sin mu je jedini,
Sokol drzni na planini.
Ta je grenka mu solzica,
Oj, solzica žalostnica.
Druga sladka je solzica,
Oj, solzica radostnica:
Prosto vidi očetnjavo
In še okrašeno s slavo.
Pa ko gleda slavo tako,
Ni po sinu mu inako,
Izpodrine domovina
Žalostni spomin na sina;
Posuší se žalostnica,
Zaigrá le radostnica.
Bogdan pade na kolena,
In v nebo puhti iskrena
Bógu hvala za rešitev
In za to sijajno bitev.
Vmes pa, ko se zahvaljuje,
Prošnje te še beseduje:
Ljubi Bog naj i v bodoče
Bo Slovencem dober oče,
Naj jih varuje nesreče,
Od Lombardov jim preteče,
Da lepó bi žili mirno.
Kjer je njih domovje širno:
V novi syoji domačiji,
Po vsi vztočni Furlaniji!
Bogdan prosi, Bog ga sliši:
Bili časi zdaj so tiši,
Naselili se Sloveni
So ob Soči bistropeni
Na furlanski solnčni strani;
Bili končno vsi kristjani.
Ko Furlani so čez leta
Spet razvili se do cveta,
Spet so se zmešale nitke:
Príšlo novič je do bitke
Med Slovenci in Furlani
Tam pri vasi Lauriani.
Pemo, vojvoda furlanski,
Zmagal v bitki je strašanski,
Pa še na bojišči sklene
Mir ugoden za Slovene,
Ker so več mu móž pobili,
Nego svojcev izgubili.
Tudi Rathis-vojevodi
Misel v glavo se zaplodi,
Da si splel bi slave vence.
Šel je z vojsko na Slovence,
V Krajino udri že gori
S požiganjem in pomori.
Pa Slovenci zložno čili
Ljuto so ga zavrnili.
Od teh dob Slovenci prosto
So selili se na gosto
Onkraj čez zeleno Sočo,
Reko jaderno deročo,
Po deželi sojni, sočni,
Po vsi Furlaniji vztočni.
Po dolinicah Nediže
In še više in še niže
Do Timave staroslavne
Kraje so posedli ravne.
Glas slovenski še odmeva
Ondu prav do tega dneva.
Epilog.
[uredi]Cvet Italije cvetoče,
Solnce Lombardije vroče,
Kaj je tebi, signorina,
Mokroóka ti Blandina? ...“
V nočco tiho, v nočco jasno
Strunin zvok se toči glasno;
Teče Minčjo reka, teče,
Ali glasno teči neče:
S snega jezera Benaka
Teče zložnega koraka,
Nič veselja mi ne javlja,
Nič gradička ne pozdravlja,
Oj, gradička tam na skali,
Na strmini ob obali.
V gradn čujejo se joki,
Bridki joki, tesni stoki.
Minčjo reka posluhuje,
Tek svoj čili pridržuje.
Mož povodnji, mož prastari,
Ki valovom gospodari,
Pa nocoj ne spí v globini,
No bedí na površini
In bedeč se mi grohoče,
Gromko kakor grom ropoče.
To pa beseduje reki.
Minčju reki lenoteki:
„Kaj sem pravil, moja stara,
Mož povodnji se ne vara:
Slišiš v gradu gori joke,
Bridke joke, tesne stoke?
In pa veš li, kdo se joka,
Kdo takó žalobno stoka?
Snubce je kàr odbijala
In jih onesrečevala,
Zdaj jo sama je skupila.
Po zaslugi je dobila:
Krije ji ljubimca jama,
Vanjo ga je dela sama!
Noč in dan za njim zdaj joče;
Drugega poznati noče.
Kaj ti pravim, moja stara,
Mož povodnji se ne vara:
Vse na svetu se vračuje,
In prevzetnost se maščuje!
Sicer pa — kaj nama mari,
Kam, kakó svet vozi stari!
Žál in radost, sestri zvesti,
Hodita po jedni cesti,
Skupaj sta vsekdár, povsodi
V zemeljskem dvoličnem rodi.“
Minčjo reka nič ne reče,
Pótem svojim dalje teče.