Ženitev
| Ženitev. France Bevk |
| |||||||||||||
Mlad, idealen človek se je ženil, in ko je peljal nevesto k oltarju, si je mislil:
»Koliko mladostnih neumnosti sem napravil, preden sem našel pravo pot, ki pelje v novo, plodonosno življenje. Moja družica bo vzor žena, ideal, ki sem ga začrtal v svojem srcu in srečno našel... Najino življenje bo nesebično življenje dveh duš, ki ne čutita teles, skrajna harmonija, genija, ki plodita drug drugega, se dvigata, kot dve svetli zvezdi ...«
Ona pa je mislila:
»Do zadnjega trenutka sem dvomila, a zdaj pač lahko verjamem, da je moj in da mi ne uteče. Saj bo dober mož. Par slabih razvad ima sicer, a te mu bom odpravila sčasoma. Ljubi me, revček, neizmerno, in če me bo ubogal, mu bom radevolje povračala ljubezen ...
Le kakšni bodo najini otroci! ... Kako me ona tam nevoščljivo gleda! ...«
Ženino vi tovariši so mislili:
»Osel ti zabiti, ki jemlješ tako gosko! Ali je ta ženska zate? Niti hoditi ne zna! Med tem ko gre k oltarju, se ozira na levo ... Kako se ti je le mogla prihliniti, da si se obesil nanjo, ti, tako visoko leteči, izbirčni fant ... Še obesil se boš, ko boš spoznal. Škoda zate!«
Navzoče ženske pa so mislile:
»Uboga revica, kaj ti je bilo treba siliti v zakonski stan, v križe in težave? Poleg tega jemlješ tega lahkomiselnega človeka ... Zakaj te Bog kaznuje? To boš jokala ... Med je samo po vrhu, v sredini je grenkoba. Jokaj, jokaj, kaj se na smeh držiš, neumnica! ...«
Po poroki pa je mislil on:
»Novo življenje polje s tem trenutkom v meni, nova kri ...«
Ona:
»Ah, zdaj je moj! Zdaj mi ga ne more iztrgati nobena sila na svetu! ...«
Tovariši:
»Kako žalostno gleda, kot da išče vrvi, da se obesi na najbližje drevo. Tepec!« Ženske:
»Zdaj ga neseš križ, neumnica! En očenaš za ...«
Cerkev se je izpraznila — — —