Žena s solnčnim srcem
| Žena s solnčnim srcem M. T. |
| |||||||||||||
Pred mnogimi mnogimi leti je potoval mož skozi dežele, da si poišče primeren kraj, kjer bi si postavil svoj dom. Prišel je iz ozke gorske doline, kjer je le nekaj mesecev v poletju sijalo solnce. Leta in leta, že izza svojih detinskih let je čutil veliko hrepenenje po solncu. To hrepenenje je rastlo od leta do leta; zato ni mogel več obstati v temačni dolini in se je podal na pot, da si poišče novega doma v solncu.
»Sredi ravnine si hočem postaviti hišo. Ves dan mi mora solnce sijati v moj dom in ne bom se ga naveličal,« tako je rekel, ko je prišel v lepo ravan in je pričel staviti hišo.
Ko je hišo zgotovil, je bil iz srca vesel. S svojim zvestim hlapcem se je vselil vanjo ter veselo hodil iz sobe v sobo, kajti povsod je razkošno sijalo solnce: vse sobe so ga bile polne, čez streho in zid je vrelo vanje in je z žarnim vencem obdajalo vhod.
»Solnce si hočem za vedno pridržati in Solnčni dom naj se imenuje moja hiša,« tako je modroval.
Prišla pa je zima in ga je pregnala s polja in vrta. Dnevi so se skrajšali, oblaki in megle so pa zabranjevale solncu, da ni moglo posijati v Solnčni dom. Gospodar je hodil iz sobe v sobo, a vse so bile temne in mračne; po kotih so se gostile sence in prej tako prijazne sobe, so bile brez solnca puste in žalostne. Žalosten se je vsedel k peči in je gledal v plapolajoč plamen, želeč si zlatega solnca. Hlapec pa se mu je smejal: »Zima je, zima; pač ne more biti drugače. Toda jaz vem za nekaj, ki vam bo solnce obdržalo leto in dan v Solnčnem domu.
Seveda je gospodar začudeno dvignil glavo in radovedno vprašal, kaj bi to bilo. Smehljaje si je hlapec popravil brke in rekel: »Poiskati si morate ženo!«
Gospodar se je globoko zamislil, potem pa je rekel: »Ampak taka bi morala biti, ki bi imela srce polno solnca.«
Več dni je zamišljen sedel pri peči; nekega jutra pa je rekel hlapcu: »Skrbi za hišo, da se vrnem. Grem, da poiščem ženo s solnčnim srcem.«
Ko je tako hodil od hiše do hiše svojih sosedov, je kmalu uvidel, da je započel kaj težko delo. Skoro je že obupal, da najde ženo s solnčnim srcem; bilo je sicer deklet dovolj: plavolasih in črnolasih, lepih in bogatih, a take s solnčnim srcem ni mogel najti.
»Najbolje bo, če se vrnem domov,« je dejal. »Take, ki bi jo jaz rad, morebiti niti na svetu ni.« Pa se je okrenil na pot, ki je že izza svojih otroških let ni bil več hodil. Bister potoček se je vil po trati in ob cesti je stala domačija, ki mu je bila čudno znana. »Ali nisem bil nekoč z očetom tu?« je začel iskati po svojih spominih. »Seveda, le pozabil sem. A pogledati vendar moram, če očetov prijatelj še živi!« In že je stopal po stezi, ki je vodila k domu v zelenem smrečju. Začuden postoji; iz hiše prihaja prijetno petje. »Kakšno veselo srce mora imeti dekle, ki tu notri poje,« si misli. Iz hiše pa pravkar stopi berač, vesel, smehljajoč se berač, kakor da je nekaj prav lepega videl.
»Mož, vam je moralo pa tu notri ugajati, ker ste tako dobre volje,« je nagovoril gospodar Solnčnega doma berača in mu je dal dar. Berač se mu je zahvalil in še pristavil: »Še nikoli v življenju nisem bil tako srečen. Tu notri sem zopet enkrat čutil, da sem tudi jaz človek. Bog naj blagoslovi to hišo, posebno pa še deklico, ki ji je Estera ime. Ima zlato srce, polno solnca.«
Mož, ki je prav tako deklico iskal, je osupnil in je želel le eno: čimprej videti to deklico. »Estera, tako krasno ime! Zvezda to pomeni. In res je zvezda vsem, ki pridejo ž njo v dotiko,« to je premišljeval, ko je stopal v hišo. V sobi je sedel starček. Naš popotnik ga je pozdravil kot prijatelja svojega očeta. Starček se je silno razveselil in mu stavil vprašanje za vprašanjem, da je mladi mož komaj odgovarjal. Ko pa je sam hotel zastaviti tisto vprašanje, ki mu je bilo ves čas na jeziku, ga je tudi starček prehitel, ki je zaklical v sosednjo sobo, odkoder je še vedno donelo veselo dekliško petje: »Estera, Estera, pridi in pozdravi našega gosta!« Petje je utihnilo in deklica je prišla. Iskatelj žene s solnčnim srcem ni videl drugega, kakor da sta se dve modri očesi uprli vanj, ki sta pač morali zajemati svoj sijaj in svojo toploto iz globine srca. Ves je zažarel v tem toplem siju in si je mislil: »Taka je torej žena s solnčnim srcem?«
Ves dan je ostal v prijaznem domu in najrajše bi bil ostal za vedno. Drugo jutro se še tudi ni mogel ločiti in je ostal še ves dan in še en dan. Končno se je ojunačil in je rekel staremu prijatelju svojega očeta: »Estero mi morate dati za ženo, sicer ne morem od tod!« Starček je poklical Estero in je položil roki mladih dveh drugo v drugo.
Iskatelj žene s solnčnim srcem jo je presrečen odpeljal v svoj Solnčni dom. In zgodilo se je, kakor je rekel hlapec: žena mu je obdržala solnce v domu, ki je prav zdaj šele zaslužilo prelepo ime: Solnčni dom.
Estera pa ni imela solnčnega srca samo za moža; prepolno ji je bilo srce in vsi, ki so živeli v njeni bližini, so se ogrevali ob njegovi toploti. Ubogi so sami od sebe našli pot k nji in kmalu je postala javna skrivnost: Kdor pride v Solnčni dom žalosten in potrt, ga ne zapusti, dokler ni veselega srca. Zato so vsi blagoslavljali Solnčni dom in Estera je trdila, da se prav od tega polnijo njene shrambe, uspevajo cvetke tako lepo na vrtu in oknih, zlasti pa njeni otroci, ki so bili sama sreča staršem.
Nekoč se je oglasila v Solnčnem domu beračica. Ni prosila kruha, ampak je rekla: »Slišala sem, da ima Solnčni dom gospodinjo, pri kateri se vsakdo, najsi bi bil še tako žalosten, nauči smejati. Pa sem si mislila, če vsakemu pomaga, bo tudi meni; morebiti pa bo tudi mene naučila jokati, ker imam kamenito srce. Kraljica sem bila v daljni deželi, moža in otroke sem izgubila v vojski, podložniki so me zapustili, da nimam nikogar na svetu. Kakor kamen mi leži srce v prsih, a jokati ne morem. O, če bi se le mogla izjokati! Pomagajte mi!«
Estera je sočutno božala zapuščeno siroto in mislila, kako bi ji pomagala, a ničesar se ni mogla domisliti in že je tudi sama postala žalostna. —
Tedaj pa se je spomnila, kaj stori sama, če se je poloti žalost. Izdala je ubogi kraljici svojo skrivnost: »Kadar mi skrb in bol oklepata srce, tedaj grem s studenčku tam v gozdu. Globok je in čist in zdi se mi, če pogledam vanj, kakor bi gledala v božje oko. Kadarkoli sem se vsedla na rob studenčka in je gledalo vame to božje oko, tako jasno, tako čisto, tedaj so bridkosti in težave kar same odšle. Sama pa sem začela križe in težave gledati z božjim očesom in postale so vse svetne težave tako majhne v luči večnosti. — Pojdite tudi vi, gospa kraljica, tja, glejte v studenček dolgo in tiho ter umijte svojo dušo v božjem očesu!«
Kraljica je šla in storila, kakor ji je velela Estera. Naenkrat so ji začele solze liti po licih. Naučila se je jokati pred božjim očesom.
Vrnila se je k Esteri ter jo je blagoslovila: »Vsi vaši otroci naj imajo vaše solnčno srce!«
In so ga imeli.
Ko je Estera umirala, je še rekla svojim otrokom: »Zapuščam vam svojo ljubezen ... « in je umrla.
Toda njeno srce ni umrlo. Živelo je dalje v srcih njenih otrok in v spominu ubogih in zapuščenih.
Žene s solnčnim srcem ni mogoče pozabiti.