Žena riba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trst v žepu
Žena riba
Marko Kravos
Spisano: Daša Brezar.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Cunje, štrace, roba veča da vendereee,<< kliče na svetivanskem Klancu cunjar, ki si z zbiranjem starin služi kako lirco.
»Guaaal Štaninooo, ómbrelaio! - Guaaa! Štaninooo, ómbrelaiol« Tako se oglaša Rezijan, ki prihaja enkrat ali dvakrat na leto tudi na naš Klanec. Zbere nože, škarje, dežnike in lonce naokrog po hišah. Potem, oh, čudež! požene s pedalom kolo in začne brusit, da švigajo iskre. Ko to konča, poskuša z žico, iglo in kleščami spravit k življenju kak predpotopni dežnik, včasih še ročaj ali zapiralo pri ženski torbici. Ko je to gotovo, si pripravi plamen. Najprej si na njem pogreje kaj za v želodec, in že na njem razgreva in cini luknje V loncih, ponvah, odlomljeni ročaj na cedilu. - Nekoč je šjori Guljelmini z žico opletel lončen lonec, potem pa hotel za delo toliko denarja, da je nastal vik in krik. Guljelmina bi za tisti denar kupila dva aluminijasta ali enega iz gize. Ne vem, kako sta se zmenila.
Nekega dne je že zgodaj zjutraj zavil na naše dvorišče nek bledi stric. Kdo bi vedel, kako se pravi poklicu, ki ga opravlja. Pri družinah zbira štrmace, jih razpara in potem na posebnem česalu razčesava zvozlano volno, ki je leta in leta tičala pod telesi. Rahlja, zrači in suši jo do poznega popoldneva. Takrat zrine polnilo nazaj v žimnico, zašije in s špago križno spne spodnjo in zgornjo platneno ploskev. Precej dela je, in mož ga opravlja tiho, sramežljivo, saj gre za stvari iz najbolj zasebnega življenja. A pod večer je vse skončano in pripravljeno, in lastniki lahko spet ležejo na svoje žimnice in se pošteno spočijejo.
Bolj ali manj redno prideta v naš konec tudi črni ženici, ki imata polno krošnjo suhe robe na hrbtu, čez ramena pa jima visijo kite copat iz starih cunj. V take copate sta tudi sami obuti. Ko zavijeta na naše dvorišče, sta zato čisto neslišni. Oče je sprva prepričan, da sta Benečanki ali Rezijanki, zato skuša iz njih spravit kaj po domače. Tudi zato, ker je njuna italijanščina čudno polomljena. A sta Furlanki, po slovensko znata komaj kako besedo. Copate sta čez zimo sešili sami, po leseno robo pa hodita nekam med Sclaus.
Oče velikodušno kupi žlico in kuhalnico, ker sta prišli od tako daleč; copate iz cunj pa mama izdela sama, saj štrac pri krojaču nikoli ne zmanjka.
»Žjenaa - riba! Žjenaa - riba!« tako kdaj pa kdaj zateguje kriška ženica. To pomeni, da je bil ulov domačih ribičev res obilen, in je treba ribe ponujat vse do Sv. Ivana. V resnici bi pomenil Križankin klic: ženske - ribe ... po kriško pa je tudi v množini slišati tako: žjena - riba. Ne morem se znebit rahlega upanja, da bo iz plenirja na glavi Kržanke zdaj zdaj pokukala morska vila, ženska s svilenim repom, žena - riba.
Ko ženica na našem dvorišču odloži in odgrne plenir, je kaj videt! Srebrne in rdeče ribe, pa plave, iglaste; kdaj pa kdaj trebušasta mala tuna ali kos mečarice in kačasti bižati. Škoda, da je okrog rib takoj cel rojmuh. Pa kaj bi ta malenkost v primeri s tem, da kobacajo kdaj po trtinih listih na dnu plenirja še živi raki - kanoče!
Moja mama kupuje samo sardone, sardele ali škombre. Kdo bi si ne privoščil vsega tega morskega zdravja, če je sveže in domače. Kvečjemu pridejo kdaj na vrsto kalamari, a potem v ponvi poklja in šprica vrelo olje po kuhinji, daje joj!
Včasih se mama pusti spelj at iz svoje vipavske kuhinje še v kak brodet. >>Vzem’te, gaspa! Dam čisto poceni Bem, pej zastuojn ...<<
Kržanka postrga za dve prgišči morskega drobiža, kar ga je ostalo na dnu: »Tu grje vse kar z glavami v kozico, gaspa - od glave je narveč uokusa, jn duasti čebule jn kašen pomidor ... saj vam muora ratat! Dejmo dejmo, kurajžno ... Je tudi forte zdravuo jn mena se medi damou. Samo še tu j’mam! Par lirc vas buo koštalo, pej buo ...<<
Brodet s polento... Bog nas varuj! Kaj nista bili dve svetovni vojski zadosti?!
Najbolj zabavno je bilo, ko je Kržanka mami podtaknila živo kanočo, morda celo dve ali tri. To so nekakšni raki, brez klešč, a tudi brez barve. Nekaj med stonogo in hroščem, samo da desetkrat večje ...
»To je velik luksuz, v rižotul je treba samo enkrat poskusit ...«
>>Ben, no, bomo pej poskus°li, en par ...« je rekla mama.
Ko nese mama stekleno sive gomazevce po stopnicah v kuhinjo eden uide čez rob krožnika. Pade in začne živahno opletat po stopnic navzdol. Ni prišel daleč, ker ga otroci ob zgroženem maminem kriku hitro obstopimo. S špicami drezamo vanj in ga obračamo. Mama hoče s pomočjo cunje, trtinega lista, s kleščami spravit ubogo žival kam, pa jo ob živali tako mrazi, da ji gre na jok ...
>>Joj, kaj zdaj?! Uboga živalca ... In tako daleč od morja ... Če ne, bi jo takoj odnesla nazaj ...<<
Nesla, ja! Kmalu bi morali njo nest in škropit z vodo, da bi prišla k sebi.
Tiste tri kanoče so končale v rižoti pri sosedovih. Mama bi jim še plačala, samo da so ji spravili to grozo izpred oči.
Moja mama ima tudi kako drobno napako - to preveč rahlo srce, na primer ... Zaradi njega ni na naši mizi nikoli rakov ali lepih školjk, nič takega, kar se prodaja še živo.
Če bi mama kdaj kupila školjke, bi gotovo našli v kateri od njih biser. Potem bi postali bogati in bi kupili grad in avto. Ali vsaj psa ...
Pravzaprav se da preživet tudi brez psa in bisera. In prav tako me mamino rahlo srce ne moti preveč.


štrace, roba veča da vendere - cunje, stare stvari kupujem
gua, štanino, ómbrelaio - brusač, piskrovez, dežnikar
giza - lito železo
Štrmac - žimnica, takrat navadno polnjena z vodno travo in raznim predivom
Sclaus, izg. sklaus - Slovenci (po furlansko)
plenir - plitev okrogel koš za nošnjo na glavi
kanoče ~ vrsta rakov, velikosti škampov
mena se medi damou - (kriško narečje) meni se mudi domov