Žena in mož
| Žena in mož. Česka pripovedka |
| |||||||||||||
Nekdaj živel je bogat kmet; imel je pa trapasto ženo. Čez nekoliko časa umerje mož in žena dobi vse njegovo premoženje. Noč in dan jokala je po njem, da je izgubila še to malo pameti, kar je je imela prej. Ker je pa bila bogata, pride jo snubit kmalu drug kmet. Ona privoli in v štirih tednih bila sta poročena. Mislil si je mož: „Če prav ni posebno pametna, je pa bogata!“ V zakonu pa vendar nista bila srečna, mož ni imel dosti poterpljenja s svojo ženo.
Neko jutro gre mož v gozd po derva; kmetica ostane sama doma. Čez nekaj časa pride popotnik rokodelec. Kmetica ga gleda z ustmi in z očmi in ga vpraša: „No, od kod pa pridete?“ Potnik, prebrisan mladeneč, ugane koj, da ni posebno pametna, in odgovori: „Ravno z nebes.“ „Z nebes?“ čudi se žena. „Zakaj pa?“ „Da vas obiščem.“ „I — res?“ zavpije reva. „Ali ste videli v nebesih mojega moža? Tri leta je že, kar je umerl.“ „Se ve, da sem ga videl,“ odverne popotnik. „Kaj pa počenja?“ — „Nič, obleka, ktero je prinesel s seboj, je že stergana, skoro nag hodi okolo.“ — „Kaj pa jê?“ — „Nič, saj nima ničesa.“ — „Revež, prosim vas, povejte mi, ali pojdete zopet nazaj?“ — „Se ve da!“ „Ali bi ne bili tako dobri, da bi vzeli kaj zanj? Rada bi mu poslala kako stvar. Kaj naj mu pa pošljem?“ — „I, nu, jedi, obleke in denarja!“ meni popotnik. Kmetica odide in prinese kmalu pisker masla, dva sira, dva hleba kruha, srajc, nogovic, hlač, črevlje, klobuk in stirdeset cekinov in da vse popotniku za svojega moža. Porednež spravi vse, se poslovi in odnese pete kolikor hitreje more.
Zvečer pride gospodar iz šume. Vesela mu začne pripovedovati žena: „Ljub mož, danes je bil posel z nebes pri meni, moj mož me da pozdravljati. Pravil mi je, kako je gori, da terpi moj ranjki pomanjkanje, da mora hoditi skoro nag in da nima kaj jesti!“ — „Ali te je opeharil že zopet kak slepar?“ togoti se kmet. „Ali nisi poslala nič svojemu ranjkemu?“ „Se ve, da,“ odreže se vesela ženica. — „Kaj si mu pa poslala?“ — „Masla, dva sira, dva hleba kruha, srajc, nogovic, hlač, črevlje, klobuk in štirdeset cekinov.“ Kmet se razjezi, zagrabi bič in pretepe svojo ženo.
Na to gre in prešteje cekine, kateri so ostali in jih skrije v lonec. Ali žena ga je opazovala in ga vpraša: „Ljubi mož, kaj si pa djal v lonec?“ — „Tiho!“ zarohni jezni mož, „ne glej sem, sami strahovi so. V klet jih bom nesel. Ne hodi v klet, dokler so strahovi notri!“ Žena ga praša še dalje: „Za koga jih pa hraniš?“ „Za potrebo,“ odgovori razkačeni.
Drugo jutri se odpelje kmet zopet po derva. Med tem pa pride lončar s polno krošnjo loncev, malih in velikih. Nosil jih je na semenj; pri kmetici se pa ustavi in prosi požirka vode. Kmetica mu prinese vode in ga vpraša: „Ali ste vi Potreba?“ Lončar opazi, da je trapasta in reče: „Se ve da sem Potreba!“ „Prav veseli me,“ reče ženica. „Moj mož je shranil za vas strahov. Ne smem v klet, dokler so notri. Pojte, pojte in vzemite jih!“ Lončar gre v klet, najde lonec in cekine, jih strese v vrečo, verže vrečo na ramo in jo pobere rekoč: „Za strahove vam puščam vse svoje lonce!“
Kmetica je bila vesela, da je dobila za strahove toliko lepih loncev. A koj jih znosi v klet, enega pa, kteri je počil, ker je bila nerodna, natakne na kol v plotu.
Ko pride zvečer kmet domu, zagleda novi lonec na kolu in reče hlapcu: „Glej no, nov lonec na plotu! Gotovo je storila žena zopet kaj pametnega. „Kaj pa počenjaš?“ zarohni nad kmetico, „ali si nora? da obešaš nov lonec na kol?“ — „I, kaj pa še!“ odverne ženica, „Potreba je prišel, za kterega si hranil strahove, dala sem mu jih, odnesel jih je, meni je pa podaril zanje celo krošnjo loncev. Prav vesela sem, da smem zopet v klet.“ Kmet si začne puliti lase z glave in upiti in razsajati, ker je zgubil del svojega premoženja, ki mu je bil naj ljubši. Na zadnje vpraša jezen: „Na ktero stran se je pa obernil potepuh?“ Žena mu pokaže pot, on pa skoči na konja in dirja za potepuhom. Kmalu zagleda ga pred seboj moža. Lončar pa zapazi koj, da dirja kmet za njim, hitro vjame žabo, jo pokrije s klobukom, se vsede v travo in derži mirno s roko klobuk na žabi, da ne uide. Kmet prijezdi, ker je pa sedel lončar prav mirno, kakor bi imel vest popolnoma čisto, ne misli kmet, da bi bil ta lončar. Praša ga toraj, ali ni videl teči človeka po potu. „Da, da, videl sem ga,“ reče lončar. „Tjekaj-le je tekel. Gotovo vam je kaj ukradel? Le počakajte, trudni ste že, dajte mi konja, da jaham za njim, poznam ga, kmalu ga vjamem, — med tem mi pa deržite klobuk, da mi tič pod njim ne uide!“ Kmet mu da konja, se vsede na travo in derži klobuk, lončar sede hitro na konja in dirja dalje. Kmet čaka, čaka in čaka ali — možaka ni nazaj. „Kakovega tiča ima li pod klobukom?“ misli si, seže pod klobuk in zgrabi — žabo. „Pri moji veri!“ zavpije in skoči kviško; „sedaj še le se mi odpirajo oči, presneti potepuh! — o neumnež! Cekini so šli rakom žvižgat in konj, pa še sam sem mu ga dal. Pa prav se mi godi, ženo sem tepel, sam sem pa vreden še huje kazni! Pa naj mi reče še kdo, da je trapasta; od danes naprej vem, da sem sam še bolje trapast, kakor ona!“
Od tega dne naprej ravnal je s svojo ženo veliko bolje. Več se ni kregal nad njo, tepel je pa že ni nikdar več, poterpel je ž njo. Kadar se je pa jezil nad njo, spomnil se je vedno lončarja in kmalu se je pomiril. Nič ni kalilo več zakonske sreče.