Žena (Janez Trdina)
| Žena Janez Trdina |
| |||||||||||||
Boginja Živa vidi slabost svoje zadnjerojene - prezale žene in ji išče pomočnika in prijatelja. Tam po zemlji stopa ponosno mož in vsa bitja se njegovi kreposti uklanjajo. Njega si izvoli nebeška Živa tovariška hčerki in jo nese skoz sinje zrake in pisano trato in ji vdihne vse lepote stvarjenja. Ondi položi ženo, ki zdajci v sladkem spanju zadremlje.
Mož pride mimo in vidi prelepo stvar in rajski cvet na obljičju. Pa srce mu je vendar mirno. on pogleda na sonce, to sije krasneje. On pogleda na trato, ta cvete lepše. On pogleda na svet okosli sebe, bolj umno in veličansko od žene je ustvarjen.
Mož odide in Živa se zavzame o trdosrčnosti gospodarja zemlje. Zopet prime hčerko za roko, pa v obličje ji pogledavši, vidi sicer vse zemeljske lepote, pa nobene nebeške. Več se ne čudi, da sin zemlje ni ganjen. Hčerki vdihne zdaj nebeško milost, jo položi zopet na trato in se ji ustopi nevidno k strani.
Zopet pride mož mimo in le en ozir v milo cveteče obličje - in trdo srce se stopi. Osupljen glede v podobo. Kolena se mu ušibe, on pade pred njo in prosi za odpust in - ljubezen.
Živa se pokaže vidno, dene roko žene v roko moža in blagodari oba. Krog združene dvojice pa raja Lelj in ji bode sladke rane s puščicami.