Žena, angelj varh svojega moža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Žena, angelj varh svojega moža.
Prigodba iz življenja ogerskih Slovanov
Iz madjarskega poslovenjena.
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (23. zvezek), 1870
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Lačen sem, mama!“ rekel je bled, rusolas in zmedlen otrok, „dajte mi le toliko-le“ — in pokaže vkup stisnjene perstičke — „kruheka, pa grem precej lepó spat, in ne rečem nič več od lakote.“

Mlada mati odpravi ljubljenčeka, ki jo je bil s svojimi medlimi ročicami okoli vratú objel, od svojega naročja, tužna s svojimi solznimi očmi na-nj milo pogleda, ter mu polglasno reče : „Hočem pogledati, ljubi moj Štefek, morebiti vendar najdem še eno škorjico“.

Poskoči hitro v revno izbo, ki še pôda ni imela, odpre omaro ... in v trenutku je zopet pri svojem sinčeku še bolj bleda, in ne jenja nad njim solzé prelivati, kakor da bi hotela s tem strašno lakoto svojega otroka potolažiti; otrok pa je bil takó zdelan od lakote, da še svoje glavice ni na materno ramo nasloniti mogel, ko ga je poljubovala.

„Štefek moj!“ pravi mu, „vlezi se v postelj, in ne povej tati, da si lačen; jaz grem med tem k našej sosedi Lekanki, da vzamem na pósodo kaj krajcarjev, potlej dobiš kruheka.“

„Oh, mama!“ odgovori otrok, „jaz ne morem iti v posteljo; tukaj-le bom tiho sedel, dokler nazaj ne pridete; in tati ne porečem, da sem lačen.“

Mati zopet kušne otroka, dene okoli sebe veliko vratno ruto in se napravlja iti iz doma. Za pečjó je sedel v obraz zagorel, in na videz močan, krepak mož; njegova obleka je bila sicer iz debelega sukna, ali čista in se je njegovemu životu dobro prilegala. Uže dolgo je ondi sedel, akoravno peč ni bila zakurjena, kakor soha se ni ganil, nekaj sam seboj mermral, in zijal, kakor da bi za osebe in reči okoli sebe nič ne maral; toda v trenutku, ko se je žena odpravljala, in je s svojo suho roko za kljuko prijela, da bi vrata odperla, poskoči na noge, svojo ženo z lepim od vrat odtisne in pravi: „Ostani tu, ljuba moja Julika! o takem času še psa nobeden iz doma ne pustí; tebi ni treba ven iti. Ali ti je česa treba? pojdem jaz in ti prinesem.“

„Saj se koj vernem, France!“ reče mu žena.

„Ne, ne, Julika moja! tebi ni treba ven iti,“ govori na dalje France, in lepó jej ruto vzame in na stran položi.

„Ali France! naš otrok je lačen,“ seže mu žena v besedo, in ne misli več, kaj je v svojej skerbi za otroka govorila.“

„Tedaj ni tvoja, ampak moja dolžnost za otroka skerbeti,“ odgovori jej mož. In pri teh besedah vzame svojo staro kosmato kapo in hiti ven.

„Ne jokajte se, mamka moja!“ prosil jo je Štefek, in se je okoli vratú oklenil s svojimi ročicami, med tem, ko je ona k oknu stopila, in s solznimi očmi gledala tje, kjer je njen mož po snegu naprej korakal. — „Vležem se na posteljo, in morebiti se mi bo od kruha sanjalo, in takó ne bom čutil lakote!“

„Ti si dober, serček moj!“ reče mati, dene malega od lakote zdelanega otroka v postelj, pa hití še ona ven za možem.

Velika, lepa, dve nadstropji visoka hiša je stala prav blizo njene hišice, ki je bila bolj revnej bajti, kakor hiši podobna, in je slonela na stoletja staro mestno ozidje.

Ta večer, s kterim se naša pripovest začenja, bilo je veliko drenje pred ravno omenjeno veliko hišo; pripeljali so več ranjenih, menda osem jih je bilo, in so postali pred hišo: enim so bila odsekana ušesa, drugim nos ali roka, ali jim je bilo iztaknjeno oko; bili so med njimi tudi taki, ki so bili na glavi smertno ranjeni. Mesto, v kterem se je to godilo, je staro Slovaško mesto Skalica na Moravski meji, kjer se je od nekdaj dobro Skališko sukno tkalo, in kjer tudi še v naših dneh več ko sto suknarjev prebiva. Kakor v vsakem mestu, kjer ljudjé živé samo od kupčijstva in obertnijstva, tako se družita tudi tù bogastvo in uboštvo; uboštvo pa je strašno hudo po takih mestih, kedar so slabe letine, in tedaj dragina nastane tistih reči; ki so za živež neobhodno potrebne, in se dela obertnikov in rokodelcev ne morejo prodati. V takih okoliščinah več njih si ne vé, kakó bi si potrebnega kruheka prislužili. Tako nesrečno leto, ko ni bilo nobenega zaslužka, verglo je Franceta Slavika, suknarja, kterega smo že zgorej omenili, v največo revščino. Ni čuda tedaj, da je bil France proti vsem, samo ne s svojo ženo in s svojim otrokom, čmeren, neprijazen, temnega obraza, posebno ako še to pristavimo, da je njegova revna hišica, ki jo je bila njegova priserčno ljubljena ženka od svojih staršev podedovala, ravno pred začetkom zime po nesreči pogorela.

Mož ves zamišljen in otožen, malo da ne v obupu, ni zapazil svoje žene, ki je ne daleč za njim stopala, ker se je bala, da bi se kaka velika nesreča ne zgodila; pa tudi žalostni prizor pred ravno kar omenjeno veliko hišo ni bil v stanu obuditi njegove pazljivost. Hotel je tedaj ravno naprej iti, neke nerazumevne besede mermraje, ko ga v dolgo černo suknjo, ki je do pete segala, oblečen mož, ki je lampico v roki deržal, tako-le ogovorí: „No, ste li vi tukaj, Slavik? ostanite, vas prosim, en malo tukaj-le, in pomagajte nam te ranjene spraviti pod streho v bolnišnico.

Vedeti namreč je treba, da ta velika hiša z dvojim nadstropjem ni nič druzega, kakor skališka bolnišnica tako imenovanih usmiljenih bratov; in v dolgo černo kuto oblečeni mož pa gosp. Urban, v mestu in zunaj mesta sploh od vseh ljubljeni in spoštovani, mnogozaslužni prijor. Bila sta pri ranjenih pervi in drugi zdravnik, bili so okoli njih tudi drugi usmiljeni bratje in hlapci, ali to mu ni bilo dovolj; ker je slišal nenavaden šunder in stokanje ranjenih, hitel je tudi prijor sam tolažit in pomagat, kjer in kakor je mogel.

France je malo postal neodločen, bi li pomagal ali ne; potem pa ko je, menda bolj za-se, kakor za okoli stoječe, te-le besede pologlasno govoril: „Jaz da drugim pomagam, in meni ne pomaga nobeden!“ približa se k tistemu vozu, kjer je ležal najnevarniše ranjen, pošlata ga, ter pravi: „Aha! ta pa je mertev; najpred bom tega gor nesel,“ in ves se je tresel.

Ako pri slabej svitlobi gospod prijorjeve luči Franceta sedaj malo v obraz pogledamo, zamoremo spoznati, da se v njegovih persih posebno nenavadni občutki križajo; sicer pa ne vidimo nič druzega, kakor da si je iz hlač ruto potegnil in se vseknil.

Julika, žena Franceta Slavika, vidi svojega moža, da pomaga ranjene nositi, in da je gospod prijor mu velel to delati, globoko iz serca zdihne, in nebeškega Očeta zahvali; potem pa se oberne in gre naravnost k sosedi Lekanki.

„Micika!“ reče jej; in soseda jo prijazno sprejme, akoravno jo je pozno v noč prišla obiskat; „že mnogokrat sem bila v stiskah, in sem pri tebi poiskala dobrega svèta, in večkrat sem morala pri tebi zdatne pomoči iskati; v tako velikej stiski pa, kakor danes, nisem bila še nikoli, moj dobri Štefek je šel s praznim trebuhom v posteljo.“

„In tvoj mož še zmirom ni dela dobil?“ vpraša dobrodušna Lekanka.

„Ni ga še dobil, akoravno vsak dan, dà, vsako uro dela išče. Saj veš, da po zimi sploh toliko ljudi dela išče, da se z veseljem dela tudi za najmanjše plačilo; in jaz se bojim, da bo moj ubogi France še mesec za mesecem iskal, predno bo delo dobil. In védi, da sem včeraj jaz tu pa tam popraševala po delu, pa sem dobila povsod odgovor, da nisem sama jaz, ki dela iščem.“

„Julika moja! nič se ne boj,“ reče jej prijateljica, zima ne terpi večno; in jaz ti rečem za gotovo; da dobi tvoj mož o spomladi dovolj dela.“

Slavikovka se je hotela nasmehniti; toda namesti smeha se je mogla brati na njenem obrazu največa žalost, ko je govorila: „Jaz terdim to, da mi ne bomo nikoli več sreče imeli; zakaj od kar sva si dosmertno zvestobo obljubila, vse se je proti nama zarotilo, in vendar, ko me je za ženo vzel, kako lepo prihodnost sva si obetala! Najprej naji je obiskala bolezen, ki je mošnjo mojega ubozega moža popolnoma spraznila; potlej je ena nadloga za drugo nama prihajala, kterih vsaka za-se posebej ni bila velika, vse skupej pa so bile nama pretežko breme; na zadnje je ogenj najino kuhinjo razdjal, in da bi mera nadlog do verha polna bila, zastran slabe prodaje sukna na zadnjem tergu v Pešti suknarji sedaj nobenega dela nimajo, in to je bil edini zaslužek mojega moža, da smo saj mogli životariti.“

„Kmalo se bo poboljšalo vaše stanje, Julika moja! saj po oblačnem vremenu pride vselej lepo jasno,“ govori jej dobra soseda, in svojo roko ubogej prijatlici na ramo položi. — „In pa,“ pristavlja k temu, „to ni nikakor prav, da imaš ti tako malo dela, med tem ko jaz ne vem, kje mi glava stoji od toliko dela.“ In ko to reče, stopi k škrinji, potegne ven dve culi, in ju prijatlici ponudi rekoč: Že več tednov je, da sem vrezala srajce za moje otroke, in nekaj predpertov za se, ali do sedaj jih nisem utegnila šivati. Prosim te, narêdi mi je tako hitro, kakor ti je le mogoče. Ko bodeš s tem gotova, najdem ti še druzega dela. Ne misli, da smo tako bogati, da moremo vse zunaj hiše delati dajati; ali ti veš, da jaz rada vidím, da se vse domá naredí. Sedaj pa ne utegnem sama šivati; in moj mož mi tudi vedno pravi, da naj se tolikanj ne trudim, in da naj dam zdaj to, zdaj uno drugim delati. — In ko je to zgovorila, potegne ven svojo mošnico, in nekaj krajcarjev prijatlici koj našteje.

„Bog ti stokrat poverni, Micika!“ vsklikne uboga mlada ženica, ko prejme tisto malo denara; — „Bog ti pošli svoj sveti blagoslov, da bi nikoli take reve ne skušala, kakor jaz. Oj, ti si ne moreš še misliti ne, kako ti je hvaležno moje serce. Ti si mi dala serčnost, in jaz zdaj veliko bolj brezskerbna domú grem, kakor sem k tebi prišla. Slavikovka se je obernila, da bi domú hitela, prijatlica pa jo prosi, naj še malo postoji; podá jej namreč v roke še poln koš jedi, in jej reče, naj nese Štefeku, da ne bo lačen. Ko je mlada žena ta dar prejela, djala je, da je preuboga, kakor da bi mogla kaj takega zavreči in ne sprejeti; bolj je pa zahvaljevala prijateljico z obličjem kakor z besedami, ter se je od nje ločila.

„Sedaj se pa le podvizam,“ rekla je sama pri sebi Slavikovka, in napravim dobro večerjo za nas vse tri, — in za malo trenutkov jo vidimo vže zraven lačnega Štefeka v revnej bajti.

„Tako sem bil v strahu sam, da sem skoro pozabil na lakoto; oh, prosim vas, da ne greste iz hiše.“

„Umíri se, Štefek! to se več ne zgodí,“ — odgovori mu mati, in med tem kos pogače iz koša vzame in podá svojemu milemu sinku.

Nikoli ni nobeni skop človek dolgo zaželenega zlatá z večo naglostjo zgrabil, kakor je od lakote na pol mertvi deček podani kos pogače prijel. Še več dni sèm revček ni nič druzega jedel, kakor stare škorjice kruha, terde kakor kamen, in pa krušne ostanke, ki jih je sosedni pek njegovej materi za malo krajcarjev prodajal. Premožnim, in takim, ki imajo polne hrame in kleti, se bo čudno in morebiti neverjetno zdelo, da je tak močen mož, kakor France Slavik, z vso svojo družino stradal. Pa, blagovoljni bralci! pridite enkrat v eno naših obertnijskih mest, kedar čevelj visok sneg zmerznjeno zemljo pokriva; ali kedar dežuje, da se nogé po cestih in potih do gležnjev vgrezvajo, takó da si nobeden, ki je količkaj vajen ugodnejšega življenja, ne upa nogé izpod strehe djati, in tu bodete videli konec mestnih ulic in pred vsako večo hišo neštevilno zijal, postopačev, dervocepov, vsake baže dninarjev in rokodelcev, ki nimajo nobenega dela, ki ondi čakajo eden, dva in več dni, tudi cele tedne in mesece, predno se jim priložnost ponudí, da si morejo zaslužiti kakova dva groša, s kterima potem doma lačno ženo, sestradane otroke malo potolažijo in pomirijo s težko osodo, ki jih preganja. Toda vernimo se nazaj k našej povesti.

Ko je otrok svojo hudo lakoto potolažil, potem kratko pa serčno večerno molitev izmolil, položila ga je mati v postljice in ga na čelo poljubovala. Potlej je od prijatlice prineseno delo pred seboj razpostavila in ogledovala, ker je hotela čakati, da pride nje ljubi mož domú, da vkup povečerjata.

„Kaj vendar dela, da ga tako dolgo ni domú!“ reče sama pri sebi, potem ko ga je že blizo poldrugo ura čakala, položila je delo iz rok na mizo, in skoz okno pogleda. — Hvala Bogu, da je tu! — izdihne, kedar znane korake pred hišo zasliši.

„Sam Bog te mi je prinesel, moj France!“ reče možu, ko stopi v hišo, in mu poda desno roko; „že dolgo te čaka, da ti pokažem prejeti milodar, in da ga s teboj delím. Glej, France!“ — in pelje moža, ki ga še vedno za roko derži, k mizi.

France je še le za nekaj trenutkov spregovoril, in Julika je opazila, ko ga je v obraz bistro pogledala, da je ves bled. Na njegovo vprašanje, kako je dobila te dobre jedí, odgovorila je ona s serčnim veseljem: Naša prijatlica Lekanka, ki jo oba tako rada imava, naju je s tem razveselila; in glej, France! — vzame v roke delo, ki ga je bila od nje dobila — to delo mi dala, in rekla, kedar bom s tem gotova, da mi bo dala še drugo za šivanje. — Potlej si vzame iz aržeta denar, in ga da možu, naj bi on z njim oskerbel družini, kar spozná za bolj potrebno.

„Bog ti ga blagoslovi, ljubeznjiva moja ženica!“ reče jej mož, ali denarja tega ti ne morem vzeti; raj bi hotel, da bi bil tebe vreden, ali jaz nisem vreden tebe. — In pri teh besedah si svoje lepo čelo z roko pošlata, kakor da bi hotel svoje sumljive, hudobne misli iz glave izbiti.

„France! ti si mene vreden,“ — odgovori mu Julika, ter ga objame in kar more ljubeznjivo pogleda; ubožtvo in nesreča ne stori še človeka nevrednega; samo poterpljenje ali pa nepoterpežljivost v prenašanji vdarcev nasprotne osode nas more ali povišati ali ponižati.

France ni sicer nič odgovoril na te zadnje besede, ali temna rudečica mu obličje spreleti, naglo vstane, in hitro gori in doli po sobi koraka; kmalo pa se verne na svoje poprejšnje mesto, na pol s takimi mislimi, godernja sam pri sebi: ker mi ljudje nočejo priložnosti dati, da bi kruha služil; jaz pa nočem rok križem deržati in gledati, kako moja družina lakote umira. — Na to potegne is hlačnega aržeta lepo mošnjo polno denarjev, pokaže jo ženi in pravi: „Poglej le, Julika moja! tudi jaz sem skerbel za vas, za naprej ne boste več stradali,“ in na sprednih ustnicah se mu je smeh pokazal, ali ta smeh je bil tako nenavaden in tako zopern, kakoršnega žena ni še nobenkrat na obrazu svojega moža videla, in zamerzelo jo je po vseh udih. Ni si še upala vprašati ga, kako mu je v roke prišla mošnja in kar je v njej; samo to si je mislila, da je kterega dobrega znanca srečal, in da mu je ta nekaj goldinariev dal, da bi si v tej velikej zadregi malo pomagal. Ona tedaj moža povabi, naj z njo večerja.

„Je-li soseda te jedí poslala, ali jih je sama sem prinesla?“ vpraša France, ko se k mizi vsede.

Slavikovka bi bila dosti rajša se ognila odgovoru na vprašanje svojega moža, ali saj se je tako stavila. Med večerjo je govorila kmalo od tega, kmalo od unega bližnjega ali daljnega znanca, ali stanje vseh teh je bilo še revniše, kakor njihovo lastno. „Zakaj — je govorila, — oni morajo se boriti ne samo z uboštvom, ampak tudi z boleznimi, in že več njih je žalostna smert pobrala; naša majhna družina pa je, hvala Bogu! popolnoma zdrava.“

Slavik je bolj stermel kot gledal svojo ženo; kakšenkrat se je zdelo, da hoče jej razjasniti in povedati, kako je do tega denarja prišel ali beseda se mu je vsakrat na ustnicah ustavila, in misel zopet v njegovem sercu se zadušila. Vstane od mize, pozabi na molitev zdaj vpervič, od kar je bil oženjen, ki jo je vselej po jedi molil, in toži, da je truden, in da mu je treba počitka. Gotovo je bil počitka sila potreben, ker je v njegovih persih strašen vihar razsajal. „Pojdi le, in vlezi se,“ — prigovarjala mu je žena, „saj ne zamudiš nič; jaz bom še tu ostala in šivala, ker nisem trudna, in pa bi rada prav hitro to delo dogotovila.“

Komaj je mlada žena nekaj minut šivala pri mizi, že so jej vsakoverstne misli in skerbi blodile po glavi: „Enega vinarja ni imel v svojem aržetu, ko je iz doma šel, — tako je premišljevala, — in zdaj, ko nimamo nobenega upanja, da bi mogli tudi najmanjši dolg plačati, je-li mogoče, da mu je kdo denar posodil? Kako je pač prišel k temu znesku? In pa verh tega njegovo čudno obnašanje priča, da njegova vest ni čista.“ Take in enake misli so se dolgo križale v glavi nesrečne žene, kar jej na enkrat nova misel v otožno glavo šine, naglo vstane s klopi, in pazno ali s hitro bijočim sercem pristopi k obleki svojega moža, vzame ven mošnjo, in jo začne preiskovati pri luči. Ona obledi, in mošnjo z nepopisljivo naglostjo nazaj dene, kjer je bila prej, in izdihne: Oj usmiljeni Bog! zdaj mi je vse jasno; on je to mošnjo z denarjem kteremu ranjenemu iz aržeta vzel. Vsegamogočni, nebeški Oče, bodi nam milostiv! uboštvo poterpim, ali bom pa privolila v tatvino, s ktero se je moj ljubi mož omadežil, in tako sama tudi kriva tatvine postala? — Naka! to ne more biti, to ne smé biti. Hočem, da, moram ga rešiti. Rajši sama sebe žertvujem, da le v obupanji storjeni greh, ki lahko iz človeka hudobneža stori, koj v začetku zatrem, vničim; zakaj, ako se zve to sramotno djanje, tedaj z Bogom hišni mir, in sreča! Morebiti tudi on že čuti, kolika nevarnost njegovej duši žuga?

Po takem premišljevanji; tako se je zdelo; odločila se je kaj storiti; izpeljavo pa svojega sklepa, ker je bilo že pozno v noč, odložila je do jutra.

Hud mraz je bil, merzel leden veter je bril, ko je Slavikovka za rano iz hiše na ulico stopila. Sneg bi jo bil morebiti pri drugi priložnosti nazaj v bajto zagnal, ali zdaj ni kar nič marala ne za hudi mraz, ne za novo padli sneg, ki je silil v njene čevlje.

„So li doma milostljivi gospod?“ popraša služabnico, ki je na njeno terkanje na vrata farovža se prikazala.

„Imeli bi domá biti, zakaj odmaševali so že; pa gotovo ali so poklicani h kakemu bolniku, ali pa spovedujejo v cerkvi.“

„Počakam, da domú pridejo,“ — odgovori Julika odločno, in stopi v farovž; „prosim, peljite me v sobo, kjer morem na-nje čakati in sama ž njimi govoriti.

Komaj je bila v sobi; v kterej je duhovnik navadno čez dan bival, in je prav zares bila vsa v skerbi, kako bi svojo reč imela opraviti, že sliši besede: „Kaj dobrega, ljubka moja!“, in sivi, občespoštovani duhovnik so pred njo.

„Se je li kaka nesreča zgodila?“

„Da, milostljivi gospod! velika nesreča je zadela mene in mojo družino. (Opomniti moramo, da so bili mestni fajmošter prošt, in zato so jih milostljivega gospoda imenovali.)

„Morajo li duhovni samo tisto zamolčati, kar na spovedi slišijo,“ — začne po kratkem prenehljeji Slavikovka jecljaje, — „ali pa tudi vsako drugo skrivnost, ki jim jo kdo tudi zunaj spovedi zaupa?“

„Ljubka moja! jaz se čudim vašemu vprašanju; duhovnik je zdravnik slabostnih serc, bolnih duš, in vestí, ki se motijo, to je: duhovnik mora že po svojem stanu sebi odkrite skrivnosti zamolčati, to je njegova dolžnost. Čemú pa je ta čudni vvod?“

„Zato, ker — oh, moj Bog! — jeclja,“ in jezik jej odpové svojo službo; potem si z ruto obraz zakrije, in se tako britko jokati začne, kakor more jokati se najbolj otožno serce.

Mestni fajmošter je imel mehko, dobro serce, ki je živo čutilo nesrečo revnih; bil je tudi iz ravno tega mesta, in iz prav uboge hiše, poznal je tedaj mesto in mestne uboge, in vedel je posebno dobro, koliko pomanjkanja terpé nekteri sramožljivi ubogi; on je tedaj pred vsemi drugími za take ko dober oče skerbel. Med tem, ko je bil oster sam do sebe, in nevtrudljiv v spolnovanji svojih duhovniških dolžnosti, trudil se je za blagor svojih vernih ovčic posebno ubogih z vso mogočo ljubeznijo in z mnogimi žertvami.

„Uboga žena! huda nesreča vas je gotovo zadela, da se tako britko jokate, povejte mi le brez ovinkov nesrečo, in bodite zagotovljeni, da vam pomagam, kar bom le mogel.“

Oh, kako dobro so déle te prijazne besede nesrečnej ženi! ona tedaj neha jokati se, in pripoveduje pazno poslušajočemu fajmoštru svoj strašni sum in svoj strah, in pristavi, da samo največa obupnost je mogla njemu vdehniti to djanje, zato da bi sebi, svojej nesrečnej ženi in lakote umirajočemu otroku svojemu pomogel.

„Zakaj pa niste prišli k meni v takej potrebi?“ popraša fajmošter.

„Oh, milostljivi gospod! vi imate že tako mnogo ubogih, ki živijo iz vaše kuhinje in od vašega aržeta, takó da nisem hotela njih števila še pomnožiti; vi pomagate vsem z dobrim svètom in tudi z djanjem ... jaz sem se pa tudi sramovala, prositi pri vas pomoči.“

„Iskati dobrega nasveta in potrebne pomoči,“ — seže jej fajmošter v besedo, — nima se sramovati nobeden; in kje iščejo pomoči otroci, kakor pri svojem očetu, pri svojej materi? Vedite tedaj, da sem jaz, in hočem biti vaš oče. Sicer pa vtisnite si v pamet navadni prigovor: „Mati ne sliši govorjenja nemega otroka;“ in tisti ni tolikanj pomilovanja in pomoči vreden, kteremu se zdi prevelika težava povedati, kje in česa mu manjka. Toda, zadosti vam je tega nauka; pojdite lepo mirno domú, in storite, da tudi vaš mož domá ostane; jaz poiščem koj mesto za-nj, kjer si more par grošev zaslužiti in ako ni iz hudobnosti, česar ne verjamem, ampak iz slabosti in iz obupnosti ta napačen korak storil, more se tudi koj poboljšati in storjeno zmoto popraviti.

Iz Julikinih oči se je svetila serčna zahvala in zaupnost, in z olajšanim sercem se je ločila od dobroserčnega, po očetovsko skerbnega gosp. Fajmoštra. Kmalo je domú prišla, in našla svojega moža v največem nepokoji.

„Kje si bila, Julika?“ vpraša jo, ko čez prag stopi. „Bal sem se že prav za-te.“

„Ti veš,“ odverne ona, „da že več dni nismo nič gorkega vžili; tedaj sem kaj malega nakupila, da imamo en dober dan, — in pri teh besedah gre k ognjišču jedi napravljat, zato da možá malo domá vderží; in potem je hotela gorko jed za zajuterk in za kosilo vkup na mizo dati, zato da bi na to mogla neprenehoma šivati.

France ni nič na to odgovoril, temveč je nepokojen gori in doli po sobi stopal, a desno roko v hlačni aržet segal, pa kmalo, kakor da bi ga nekaj vgriznilo ali speklo, zopet naglo ven jo potegnil; kar na enkrat Štefek, ki je pri oknu jedel, zaupije: Mama! tata! glejte, gospod nunec pridejo.

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ — s temi besedami stopi v hišo gospod, ki ga že poznamo, da je prošt in mestni fajmošter.

„Kako se vam godí, ljubi moji! v tem slabem in nesrečnem času, ko je tolika dragina?“

„Res, milostljivi Gospod!“ odgovori Slavik bled kakor sneg, potem je ne brez strahu mu roko poljubil, in tudi otroku ukazal, da mu je roko kušnil, „dela nimam, nimam s čem si kruha služiti, in vendar moramo živeti.“

„Tedaj sem vam morebiti ravno prav prišel, začnó zopet fajmošter, ravno kar sem govoril z gospodoma nadzornikom in prijorjem v bolnišnici, ki sta mi obadva tožila, da, ker so jima zboleli nekteri med služabniki, in med njimi tudi „laborans“ (tako imenujejo v lekarnici hlapca), potrebujeta dva delavca ali pomagača; ali bi hoteli vi že iz ljubezni do bolnikov prevzeti to službo? glejte, tam boste imeli vsega dovolj za vašo jed in pijačo, in zraven tega še dva ali tri goldinarjev na teden, s kterim denarjem lehko družino preživite.

Akoravno je bila tudi žena priča te ponudbe, vendar ni hotela prenaglo se mešati v govor, da bi ga prepričala in spodbadala, ampak je spoštovalno molčala; njen mož pa, potem ko je pomišljaje se večkrat menjal barvo v obrazu, je ponudbo z veseljem sprejel, visoko častitemu gospodu se zahvalil in roko poljubili in koj v bolnišnico hitel, kjer je bil od predstojnika kot znanec priserčno sprejet. Ali se je po naključbi zgodilo, ali navlašč, postavili so ga za strežnika enemu izmed težko ranjenih, v kterem je koj spoznal tistega, ki je bil snoči med vsemi najnevarniše ranjen.

Ta bolnik se je sicer zopet zavedel, ali noben zdravnik ni mogel mu obljubiti življenja, in ko je tudi sam spoznal, da ne more drugači ozdraveti, kakor le po čudežu, prejel je zakramente umirajočih takó pobožno, da je bil Slavik ves v serce ginjen; potlej je čez tisto premoženje, ki ga je v svojem kervavem aržetu zavitega imel, v oporoki tako naredil, da se plačajo vsi stroški za pogreb, kakor se mu spodobi; sto goldinarjev je zapustil za eno večno mašo, ki se ima vsako leto na obletnico njegove smerti opravljati, vse drugo kar ostala, to je dvesto gl. naj dobi njegov zvesti strežnik Slavik France s tem pogojem, da mora on s svojo družino vred, namesti njegovih sorodnikov, k rečenej maši priti in za njegovo dušo moliti.

V dokončanje te priproste, žalostne, ali zveličavne dogodbe treba je še omeniti, da je mestni fajmošter Slavik Francetu poskerbel za njemu primerjeno mesto, kedar ga niso več v bolnišnici potrebovali. Ker je bilo namreč več ubogih suknarjev, ki so bili brez kruha, zato je družba premožnih mestjanov suknarijo vstanovila, v kteri so ti reveži delo dobili. Ko je fajmošter Slaviku povedal, da dobi zopet delo kot suknar: „Bog vam poverni, milostljivi Gospod! vi ste moja bramba in moj rešitelj!“ takó je govoril, in mu posvečeno roko poljubil; — „dalje ne morem več molčati. Vse moram obstati, ker tolika vaša dobrota me sili, da vam svojo slabo vest moram razodeti.“ In tu je začel mu pripovedovati, kako je tistemu smertno ranjenemu mošnjo z denarjem ukradel.

„Ali samo največa sila me je zapeljala, da sem ta greh storil; žena in otrok sta stráaala, kar da nista lakote poginila; in vkljub vsemu iskanju in prizadevanju nisem dobil nobenega dela. Bog mi je priča, da nisem imel slabega namena! Ukradel sem, ne da bi svoje, ampak da bi življenje družini otel.

Ali kako se je Slavik čudil, ko je iz ust gosp. fajmoštra slišal da ne on, ne njegova Julika nista nič gotovega vedela od njegove tatvine, in da se ima zahvaliti svojej ženi, da se je njegovo revno stanje na bolje obernilo.

„Pozabimo to, kar je bilo,“ govoré na dalje gosp. fajmošter; jaz vem, da je vas le sila v hudobijo zapeljala; obžalujte iz serca storjeni greh, in popravite ga, kolikor je mogoče, zahvalite pa Boga, da niste padli v brezdno hudobije, temveč da vas je pogube rešil vaš angelj varh, hočem reči, vaša dobra žena.“

„Bog ti stokrat verni in te varuj vsega zlega, preljubeznjiva moja žena!“ tako je Slavik, ko je zvečer domú prišel, ves navdušen zavpil, k njej sedel in povedal pogovor, ki ga je imel z gosp. fajmoštrom; — „ako jaz tebe ne bi imel, bil bi zdaj pravi izveržek ljudí, in moja duša bi bila na veke zgubljena.“

Odsléj v Slavikovej hiši ni bilo več uboštva in reve, vsa družina je živela v strahu božjem.