Želja Slovencov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Želja Slovencov
Mihael Ambrož
Objavljeno pod imenom Ambroš.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 16 (19.4.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»V zemlji slovenski, v predragi deželi,
Ki si jo ljúbil presérčno ves čas;
V kteri očétje so naši sloveli,
Ktera zdaj ima grob komej za nas!«

Dr. Prešerin.

Tako je zdihoval naš slavni pevic, prepričan iz svoje in svojih rojakov skušnje, kterim v domači deželi nikakor sonce prijazno ni zasijalo, ki so le zaterti po ternovih potih hodili in prosili majhin grižlej kruha iz ptujih rok v svoji domovini! ‒

Prikazala se je zarja v poslednjih dneh vsim narodam, vsaka deržava je zadobila pravico, razodeti svoje želje odkritoserčno ‒ odgerniti zagrinalo, ktero je serčne rane pred obličjem mogočnikov zakrivalo in tako stopiti v red prostih samosvojih ljudstev, de vživa sad umne prostosti, po volji božji in po zasluženji človeškiga poklica. ‒

Ptice žvergolé po zelenih germičih, kader prijazna spomlad njih želje obudí ‒ vsaka le po materno prepéva ‒ in le v kletki zaperti kanarček se mora po orgeljcah učiti. Kako bomo mi Slovenci prepevali zdaj, ko so se vrata naših kletek odperle? Ali ne bomo z edinim glasam v maternim jeziku zadonéli: Slava, Slava preljubimu Cesarju! Bog živi Dunajčane, ki so verige avstrijanskih narodov razsuli! ‒

Vidim vas bratje sicer radovoljno usta odpirati ‒ pojémate ‒ pa glasú ‒ glasú ‒ domorodniga ni! Saj ste se le ptujiga jezika vadili, domorodniga pa zatérali, zató, de je ptujic čez vas gospodoval! ‒ Izobraženi Slovenci, omikani mestnjani! bili ste podložni ptujcam, neznani pa svojim sorojakam po deželi, kterih luč izobraženja dotêkla ni. ‒ Kaj čuda, de se je naš kmet gospoda ogibal! ‒ saj mu je bil neznán. Kaj čuda, de je naš kmet omikaniga sorojaka pisano glédal, ker njegoviga jezika ni razumel! ‒

Le po deželskih šolah se je do zdaj domorodni jezik učil ‒ in h kakimu pridu je bil? ‒ Kake molitevske bukvice in kako sveto pismo ste znali brati. Pràv je, de se človek za večnost pripravlja, ali če hoče to storiti, mora posvetno v pravim redu ohraniti. Za posvetne potrébe pa do zdaj prave podpore ni bilo. Po kancelijah so vas po slovensko vpraševali, in velikokrat jih niste razumeli, ‒ po nemško so pa pisali, de niste vedili koga ‒ oterpnjeni ste stali, kakor de bi vam bila megla pred očmi igrala. Svoje pravice in vse druge spiske ste le po nemško začerkane v roke dobivali ‒ in nihče jih razumel ni! Ako ste hotli ta ali uni sostavik zvediti, ste mogli po kancelijah od mize do mize tavati, in kér imajo kancelirji po deželi zmirej dosti opraviti, ste se večkrat domú vernili, brez de bi bili svoje opravke opravili. Tako ste prišli kakimu postránskimu goljufu v roke, de vam je pisma razlagal, napčino obračal, vas oslépil, ob denarje pripravil, v pravde zaplédel ali pa zoper gosposke podkuril.

Le beseda od serca do serca séga, in de edinost izvari, mora sama edina biti!

Pomanjkanje edinosti med gospodo in kmetam v naših krajih pa gotovo tudi iz poptujčevanja domorodniga jezika izvira; in pomanjkanje edinosti se je v nekterih krajih naše dežele v gerdim razbojništvu razodevalo. ‒

De ne bomo v domači deželi ptujci, de ne bomo v domači deželi iz ptujih rok kruha prosili, tako zavpimo z donéčim glasam: de naj se pervič naš materni jezik razširi; ‒ de naj se vpelje v šolah in v pisarnicah, saj v tistih po kmetih; de naj nas verli domorodci vladajo: de naj nam naše pravice v maternim jeziku na svitlo dajejo, in sploh de naj se Slovenec po slovensko obrača; in po tém bomo peli:

»Na zemlji slovenski, v domači deželi,
Ki jo je ljubil Slovenec ves čas;
V kteri očetje so naši sloveli,
Ta bo imela svet raj zdaj za nas.«

Ambroš.