Železni prstan (Ciril Drekonja)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Za druga istoimenska dela glej Železni prstan.
Železni prstan
Tolminske narodne pravljice
Ciril Drekonja
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V bajti na kraju vasi je živela nekoč siromašna žena, ki je imela Sina edinca. S težkim delom je mati preživljala sebe in otroka. Ko je sin dorastel v dečka, je spoznal, kako težko jima je življenje. Odločil se je zato, da ne bo več v breme sirotni materi, in je sklenil, da si poišče kruha pri drugih ljudeh. Stopi v službo in ko zasluži tri krajcarje, se ga poloti želja, da bi šel po svetu za kruhom in za srečo. Poslovi se od matere, vzame s sabo tri krajcarje in se odpravi na pot. Dolgo hodi po poti in naposled prispe v neznano vas. Lačen je in že se odloči, da si kupi za krajcar

— 11 —

kruha, kar zagleda na vasi tropo otrok, ki kamenjajo starega in bednega psa. 'Zasmili se mu žival, pa stopi k mladeničem in jih prosi, naj puste psa pri miru. Hudobneži se mu posmehujejo- in še dalje obmetujejo žival s kamenjem. Tedaj jim reče deček: «iPustite meni psa, \dam vam zanj krajcar!« Otročaji so zadovoljni, vzamejo krajcar in prepuste žival dečku. Dalje potuje po svetu v solncu in vročini in ob njegovi strani hodi pes. Na potu ga žival ogovori in mu pravi: «Zivljenje si mi rešil. Kako naj te poplačam? Pri tebi ostanem, morda me boš kdaj še potreboval.« Tako korakata dalje po svetu. Po dolgi, dolgi hoji prispe deček v drugo vas. Truden in lačen je od dolge poti in že si hoče kupiti za krajcar kruha, kar zagleda na mostu nad globoko vodo kopo rok z vrečo v rokah. Stopi k njim. in jih vpraša, kaj imajo v vreči, in otroci mu povedo, da so zavezali vanjo staro mačko, katero bodo zdaj vrgli v valove. Dečku se žival zasmili, pa poprosi otroke, naj jo dajo njemu in on jim. plača krajcar. Otroci odvežejo vrečo in mu dajo mačko, deček pa seže v žep ter jim izroči krajcar. Od tod potuje deček dalje po svetu. Z njim hodita pes in mačka. Med potom se oglasi mačka in pravi: »Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? Pri tebi ostanem, morda me bosi še potreboval.« Dolgo hodi deček v spremstvu psa in mačke, ko pride do zelenega pašnika. Na pašniku, tik poti, zagleda pastirja, ki vihti dolgo palico in ubija pisano kačo. «Kaj delaš?« vpraša deček pastirja. In pastir mu odgovori: «Grdo kačo ubijam.« A tudi ta žival se dečku zasmili, zato prosi pastirja, naj jo prepusti njemu. Obljubi mu krajcar za plačilo. Pastir vzame denar in mu prepusti kačo. Tako potujejo naprej deček, pes, mačka in kača Na patu se kača oglasi in pravi: «Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? S tabo ne morem hoditi po svetu, ker sem preveč obsovražena; zato pojdi v grad mojega očeta, kralja vseh kač, dala ti bom železni

— 12 —

prstan in dokler ga boš imel, se ti bo izpolnilo vse, kar bosi želel. Pomni pa dobro, kar ti šle povem! Ko pridemo do gradu, se ustavi pred vhodom, in ko ti bom vrgla prstan v roke, se ulezi na tla; kajti takrat se bo moj oče, kralj vseh kač, hudo razsrdil in bo zamahnil z repom, da se bo zemlja stresla.» Deček odgovori, da je vse razumel in da bo storil, kakor mu je svetovala kača. Preko pašnika dospe deček v spremstvu živali pod visoko goro. Od tod plezajo po strmini med grmovjem in med skalami, kakor jim kača kaže pot. Pridejo pod vrh gore. Tam je bila visoka navpična skala in pod to skalo je bil grad kralja vseh kač. Kača pripelje dečka do vhoda in mu reče, naj tam počaka. Sama se splazi v grad in po kratkem času mu vrže v roke železni prstan. Deček ga vzame, nato se vrže hitro na tla, kakor mu je bilo naročeno. Takrat zašumi kakor vihar in kralj vseh kač zamahne s tako silo pred vhodom, da se zemlja strese. Nato se vse pomiri. Deček vstane in se vrne v dolino. Dolgo že ni jedel, zato čuti lakoto v sebi. No, sedaj mu je vse lažje ko prej. Usede se kraj poti in si poželi jedi, in glej, že so pred njim. Naje se in nasiti tudi živali, nato krene proti domu, da osreči mater in sebe. Zveseli se mati, ko ugleda sina, čeprav se je vrnil navidezno ubog, kakor je bil prej. Deček pa ji ničesar ne pove. Zvečer gresta mati in sin počivat. Ko se uležeta v posteljo in ko mati zaspi, si deček želi, da bi bila na mestu, kjer je domača hiša, prelepa palača z visokimi okni in prostranimi sobami. V teh sobah naj bi bila lepa oprava in draga posoda. Mati in on naj bi se zbudila v mehkih in lepih posteljah. V omarah naj bi bila najlepša oblačila in v izbi na mizi naj bi bila najboljša jedila. Okoli palače naj bi se razprostiral prelep vrt in v njem naj bi cvetele pisane cvetlice. • Kar je deček mislil, to se je tudi zgodilo.

— 13 —

Ko se mati zjutraj zbudi, se zelo začudi. Mesto v stari bajti, se znajde v prelepi palači, mesto na trdi postelji se zbudi v prelepi sobi, na mehkih belin blazinah. Vstane in gre iz sobe v sobo in druga je lepša od druge. Pride v izbo in vidi mizo obloženo z najboljšimi jedili. Naposled stopi v sobo k sinu in ga vpraša v strahu in veselju, kako je mogoč.3, da se je vse tako izpremenilo. Deček ji pove vse >po vrsti, kako je hodil po svetu, kaj je doživel in kako je dobil železni prstan. Zdaj živita mati in sin srečna in vesela. Nič jima ne manjka; kar si le poželita, vse se jima izpolni. S časom doraste deček v mladeniča in mati se postara, da ne zmore več vseh hišnih opravil. Odloči se mladenič, da se poroči. Reče torej materi: «Grem, da si poiščem nevesto in jo pripeljem na dom. Tako boste živeli v miru in ne bo vam treba toliko delati in skrbeti.« Odpravi se mladenič in gre naravnost do kralja tiste dežele ter ga prosi, naj bi mu dal hčer za ženo. Kralj se zavzame in se skoraj razhudi, češ, kako si upa preprost človek prositi roko njegove hčere. A slišal je o mladeničevi sreči in o prelepi palači, pa si misli: «Kar tako ga ne odženem; postavim mu pogoje in ker jih ne bo mogel izvršiti, bo moral oditi praznih rok.» Obrne se do mladeniča, ki mirno čaka njegove besede, ter mu pravi: «Dam ti hčer za ženo, ako postaviš na moj vrt najlepšo in največjo smreko, ki raste v gozdu.»' Drugo jutro vstane kralj ob zori in se nemalo začudi, ko vidi v vrtu največjo in najlepšo smreko, ker jih je bilo v gozdu. A tudi sedaj se obotavlja in noče dati snubcu besede. Reče mu drugič: «Dam ti hčer za ženo, ako zgradiš poleg mojega gradu palačo iz samega stekla.» Naslednji dan vstane zelo zgodaj in poleg gradu ugleda palačo iz samega stekla. Še v tretje pravi mladeniču: «Dam ti hčer za ženo, ako narediš, da bo peljala od tvojega gradu do mojega široka cesta in da

— 14 —

bodo rastla ob cesti najlepša drevesa, pa tako, da bo vsako drugačno in da bo na vsakem drevesu prepevala druga ptica.» Tretji dan vstane kralj zarana in vidi, da drži od njegovega gradu do mladeničevega široka cesta in da rastejo ob cesti drevesa, od katerih je vsako drugačno in poje na vsakem drevesu druga ptica. Sedaj se kralj ne more več ustavljati; vda se ter obljubi mladeniču svojo hčer v zakon. Bilo pa je tako, da je ljubila kraljeva hči princa iz sosedne dežele in je nanj čakala, da pride in jo zasnubi. Zdaj izve, da jo je oče obljubil drugemu v zakon. Očetovi volji se ne more protiviti, a v srcu sklene, da se bo maščevala nad mladeničem. Kralj priredi bogato gostijo in mladenič ter princezinja se poročita. Po poroki odpelje mladi mož svojo ženo na novi dom in mati njegova jo sprejme radovoljno in z odprtimi rokami. Kraljeva hči je navidezno zadovoljna. Prijazna je do mladeniča in njegove matere. Mladenič je vesel, ker misli, da je osrečil nevesto, mater in sebe. Pa čeravno se nevesta dobrika mlademu možu, kuje v srcu črne naklepe in komaj čaka, da bi se ga iznebila. Nekoč, ko najde kraljeva hči mladeniča na samem, ga vpraša sladko in zaupljivo: «Povej mi, kako je to, da lahko narediš vse, kar hočeš?» Mladenič se spočetka obotavlja, a naposled ji vse zaupa in ji pove, da ima železni prstan in kar si želi, vse se mu izpolni. Nato vpraša kraljeva hči: «lln kje hraniš železni prstan?« On ji pove, da ga nosi privezanega na vrvici okoli vratu. Ko gresta zvečer počivat in ko mladenič zaspi, se skloni kraljeva hči do njega, mu odpne srajco, prereže s škarjami vrvico in mu vzame prstan. Drugo jutro se mladenič zbudi in ne more verjeti svojim očem. Znajde se v bajti, ki sta jo imela z materjo, preden je dobil železni prstan. Lepe palače ni bilo nikjer, pa tudi princezinja je bila izginila. Žalosten in potrt h,odi okoli in ne ve, kaj bi počel; pa

— 15 —

stopita k njemu pes in mačka ter ga ogovorita: «Pojdimo iskat prstan, morda ga le najdemo. Služiti ti hočeva in kar želiš, vse narediva.« Zadovoljen je mladenič in vsi trije se odpravijo po svetu iskat čudodelni prstan. Hodijo skozi mesta in vasi, skozi globoke gozde in preko razsežnih planjav in pridejo naposled do velike puščave. Gredo skozi puščavo in ne vidijo nikjer ne bilke ne drevesa, ne studenca ne človeškega bivališča in ko pridejo onkraj puščave, zagledajo pred sabo široko morje. Ustavijo se na bregu morja in mladenič je še bolj 'žalosten. Pes in mačka pa ga potolažita in mu rečeta: «Tu ostani in naju počakaj; midva greva v vodo ter preplavava morje in če najdeva železni prstan onkraj morja, ti ga prineseva.» Mladenič je zadovoljen in živali skočita v vodo. Plavata noč in dan po morju in tretje jutro dosežeta drugi breg ter stopita na suho. Hodita po tuji deželi in ne hodita dolgo, ko prideta do prelepega gradu. Ustavita se pred obzidjem, a v grad ne moreta, kajti vrata so bila zaprta. Pa gresta okoli obzidja in prideta do drevesa tik ob zidu. Ustavita se in mačka pravi psu: «Tu me počakaj; jaz splezam po drevesu na zid in grem od tod v grad in pogledam, ali je v njem železni prstan.» Mačka spleza na drevo, z drevesa skoči na zid, z zida pa na tla. Sedaj gre v grad in zamjavka, kakor je pri mački v navadi. Takoj prihiti kraljeva hči, pogleda mačko in pravi princu iz sosednje dežele, s katerim je sedaj tu živela: «Glej, prav tako mačko smo imeli na prejšnjem domu! Naj ostane kar pri nas, nam bo vsaj miši lovila.» Mačka ostane v gradu in stika skrivaj po vseh kotih in po vseh prostorih, da bi našla železni prstan, a vse zaman. Povsod je že bila, vse preiskala, le v princezinino sobo se ji še ni posrečilo priti. Nekoč najde vrata v to sobo odprta; zmuzne se skozi nje in skoči pod posteljo, da bi se skrila. Tako čaka večera in noči.

— 16 —

Zvečer prideta princ in princezinja v sobo in ko se uležeta k počitku ter zaspita, se splazi mačka izpod postelje in ižče po sobi, da bi našla železni prstan. Kar zagleda drobno miško in hop, plane nanjo ter jo zagrabi. Miška pa se oglasi in pravi: «Pusti me živeti, za plačilo ti poiščem in prinesem železni prstan. « Mačka jo izpusti in miška steče pod omaro ter prične glodati les. Gloda, gloda in naposled pregloda v omaro. Zleze vanjo in prinese ven železni prstan. Izroči ga mački, sama pa skoči v luknjico. Zdaj premišlja mačka, kaj naj naredi, da pride neopažena iz sobe. Pa začne mijavkati in mijavka, dokler se ne zbudi princezinja, ki vstane iz postelje ter jo zapodi skozi vrata. Mačka nese železni prstan iz grada, skoiči na obzidje in spleza po drevesu na tla. Tu najde psa in mu pove, da je našlla, kar sta iskala. Sedaj potujeta zopet proti domu. Prideta do morja, skočita v vodo in plavata proti drugemu bregu. Ko pa sta sredi morja, reče pes: «Daj, da nesem jaz prstan! IMčesar še nisem storil za gospodarja, da bi mu poplačal dobroto, ko me je rešil hudobnežem iz rok.» Mačka se brani in mu nečte dati prstana in tako se prepirata, v prepiru pa pade mački prstan iz ust v morje. Hudo žalostna sta oba. Molče plavata dalje. Zgodi se pa, da priplava mimo psa zlata riba. Pes jo popade, a riba ga prosi: «Pusti mi življenje; za. plačilo ti prinesem železni prstan, ki leži na dnu morja.» Pes izpusti ribo; riba splava v globino morja; prinese železni prstan in mu ga da. Zopet sta veseli živali in plavata brzo proti bregu. Ko priplavata pes in mačka tretji dan k bregu, najdeta tam dečka, ki ju je čakal. Pes mu izroči železni prstan in mačka mu pripoveduje, kje in kako ga je dobila. Zdaj se vrnejo vsi trije proti domu. Doma pove mladenič sirotni materi, da je zopet našel železni prstan, in tudi ona je srečna ter vesela. In mladenič priveze železni prstan na vrvico

II. — 17 —

ter si jo obesi okoli vratu. Potem si misli in reče: «Princ in princezinja naj živita odslej v tej revni bajti, mi pa se preselimo v prelepi grad onkraj mor j a.»

In zgodilo se je tako.