Pojdi na vsebino

Že v začetku strašno srečanje z oblakom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kosovirski uvod Kosovirja na leteči žlici
Svetlana Makarovič
Snežna sova, ki je ni bilo nič treba
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1974). Kosovirja na leteči žlici. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Prebudil se je nekega jasnega mrzlega jutra mlad kosovir v veliki deželi Kosoviriji. Čez noč je bil zapadel debel sneg in kosovirja so ščemele oči od bleščeče sončne svetlobe. Zamižal je, se obrnil v svoji žlici na drugo stran in hotel še malo zadremati – pa je ravno tedaj čez rob žlice pogledala puhasta glavica njegove prijateljice, male kosovirinje Glili. S šapico ga je potolkla po glavi in zašepetala:

»Glal, slišiš, Glal! Nikar spet ne zaspi!« Glal se je pretegnil.

»Ti, ali me ne bi pustila pri miru? Jezen bom.«

»Pa bodi jezen, prava reč, se je namrdnila Glili. Spal pa le ne boš več.«

»Pa kaj hočeš? Zakaj ne spiš lepo v svoji žlici? Saj je še zgodaj,« se je razburil Glal.

Zdaj je bil čisto buden in pripravljen, da bi Glili povlekel za uhlje ali ji pulil dlake iz repa, da bi cvilila … Ali pa bi ji obrnil žlico narobe, da ne bi več mogla vanjo.

»Zakaj si me zbudila?« je zatulil in Glili se je rahlo nasršila dlaka.

»Prav, če nočeš, grem pa sama,« je zamrmrala in se delala, ko da hoče oditi.

Dobro je poznala Glala in vedela je, da je radovedne vrste. Kosovirji se namreč delijo na radovedno in neradovedno vrsto. Neradovedne vrste kosovirji so noč in dan samo spali v svojih žlicah in samo včasih pojedli kak paradižnik, medtem ko so radovedni počenjali vse mogoče - tako so na primer paradižnik, preden so ga pojedli, vsaj trikrat vrgli v zrak, ker jih je zanimalo, kam bo padel. Včasih se jim je posrečilo, da so ga ujeli, včasih pa se je raztreščil na tleh ali na kosovirjevi glavi.

Glal je bil radovedne vrste.

»Kam, kako, kdo, zakaj?« je planil.

»Grem, potujem, odšla bom,« je rekla Glili, »odšla bom tja daleč, kjer še nikoli nisem bila, in to bo krasno in mogoče se nikoli več ne vrnem.«

»Kje je to? Povej že!« je bil Glal ves v ognju. Glili je prekrižala tačke na trebuhu in važno rekla:

»Proti severojugovzhodu. Če hočeš leteti z menoj, prav, če pa nočeš, pa ni prav; ampak kakor hočeš, jaz nikogar ne silim.«

In se je spet naredila, ko da bo odšla. Glal je skočil iz žlice.

»S teboj grem , če greš ti z menoj,« je zaklical, »ker potem greva skupaj. Če si za to?«

»No, končno,« je zaploskala Glili. »Obrni torej ročaj svoje žlice proti severojugovzhodu!«

»Kje je že to? Pozabil sem, je priznal Glal.«

»To je nasprotna smer od zahoda, to bi lahko že vedel. No, daj!«

»Kaj naj dam?«

»Obrni ročaj, trap! Tako. Gremooooo!« je zapela Glili, skočila v svojo žlico in naravnala ročaj v smer potovanja. Žlici sta se dvignili v mrzel zrak in odleteli proti severojugovzhodu. Glal in Glili sta od veselja vriskala, cvilila, lajala in kosovikala in se ves čas obmetavala s prezrelimi paradižniki. S polnima gobčkoma paradižnikov sta prepevala takole pesmico, kosovirsko narodno pesem:

»Lepa naša Kosovirja,
kjer vsak srebrno žlico ima,
da z njo vozi, da v njej spi
In s hrano nima nič skrbi.

Kosovir je pametna žival,
kosovir je lep in čil in zdrav,
ker hrani se le s paradižniki –
saj boljše hrane na vsem svetu ni!

Vsako uro kakšen dozori
in na ročaju žlice živo rdi.
Če sem lačen, v gobček ga zmašim,
če nisem, druge obmetavam z njim!«

Glili je ravno hotela utrgati z ročaja svoje žlice pravkar dozoreli paradižnik, da bi ga vrgla Glalu v glavo, ko je zagledala velik črn oblak, ki je plul naravnost proti njej. In ravno takrat je v oblaku nekaj zagrmelo. Glili je smrček čisto pobledel od strahu.

»Glal – grrrrmi …,« je bilo vse, kar je Glal še slišal, potem pa je Glili in njeno žlico zagrnil oblak.

»Glili, kje si? Oglasi se, Glili!« je vpil Glal – slišal je pa samo grmenje in strašni oblak je odplul mimo; Glalu se je zazdelo, da se mu krohota.

»Oblak, spak, kak!« se je drl Glal, Oblak pa se ni zmenil zanj.

»Vrni mi Glili! Zakaj si požrl Glili? Oblak, spak, kak!«

Oblak je spremenil smer. Zdaj je plul proti zahodu, zdaj proti vzhodu, zdaj proti obema. Bilo je grozno. Glal je obračal žlico kakor krmilo in mu poskušal slediti, a se mu je kmalu zvrtelo v glavi. In ves čas je iz oblaka prihajalo zamolklo grmenje, kakor da se v njem nekdo krohota. In tako je tudi bilo, vendar mi tega še ne vemo.

Zdajci je Glal opazil v steni oblaka nekaj odprtini podobnega in zakrmaril je vanjo, ne da bi pomislil na strah. Lina se mu je tik pred nosom zaprla in Glal je z ročajem žlice zaman vrtal v meglo. Naenkrat se je zaslišal grrromozanski tresk, zabliskalo se je in se stemnilo obenem in Glal bi bil skoraj padel iz žlice. Potem se je iz oblaka začel usipavati sneg, še sneg in še več snega, ogromno snega, neznansko veliko snega. Zdaj se je Glal zavedel, kaj se je zgodilo. Oblak je kihnil.

Glal je poletel okoli oblaka na drugo stran. Zdaj je oblak skoraj nehal plesati sem in tja; najbrž je utrujen, je pomislil Glal. In če je utrujen, bo gotovo zazehal. Glal je čakal.

Kako je snežilo! Glal je komajda sproti odmetaval sneg iz žlice. Že je mislil, da bo zajokal, kakšna sramota, tedaj pa je začelo snežiti vse bolj na redko. Glal je zaslišal nekakšen razpotegnjen » aaahaaao « - oblak je zazehal na štirih koncih hkrati. Glal je premišljeval, skozi katero luknjo naj smukne vanj, pa so se že vse štiri zaprle.

Tedaj se je Glal spomnil, da je kosovir pametna žival. In ker je bil pametna žival, se je spomnil, da je zehanje nalezljivo. Zato je začel sam na vsa usta zehati; zehnil je enkrat, dvakrat, trikrat, aaahaaao … in glej, oblak je tudi zehnil, tokrat samo na enem koncu, in reklo je » aaahaaao « in ravno pri  » ao « je kosovir smuknil noter.

Velik temačen prostor. Megla. Vlaga. Zoprno.

»Glili … kje si? Glili …« je plašno javknil Glal.

Oblak je smrčal. To je bilo še dobro. Ampak Glili se ni oglasila.

Glal se je prerival skozi temno sivo meglo in šepetal:

»Glili … če si še živa, se oglasi … Glili, nikoli več ti ne bom pulil dlak iz repa …«

Megla je tiho sikala, se ovijala Glalu okoli glave kot z mokrimi cunjami, fej in fuj.

»Glili … ne bom te več vlekel za uhlje, samo oglasi se!«

Nič. Mraz, mokrota in oblakovo smrčanje.

Čakaj, tamle – oh ne, samo zdelo se mi je … ne res! Rov, nekaj takega kot rov! Temna odprtina v megli.

»Preklemanski oblak!« se je razjezil kosovir. Zakadil se je z žlico vred skozi odprtino. Kar bo, pa bo!

Pa je bilo. Glal se je prikopal v nov prostor, malo svetlejši. Tu je megla stala ob stenah kakor beli stebri. In Glal je zagledal oblakov gobec, grd, moker gobec, ki je molel iz stene in smrčal. Oblak je spal z obrazom navznoter. In tamle, ob stebru – glej jo! Glili!

Glili že, a povezana s prameni megle in v gobčku je imela zatlačeno veliko kepo megle, da ni mogla govoriti, iz oči pa so ji tekle solze in raztapljale meglo na tleh.

Glal je planil k njej in ji potegnil megleno kepo iz gobčka.

»Joj! Groza! Uh! Fej!« je javknila Glili.

»Pst, prismoda, zbudila ga boš,« je siknil Glal in ji odmotal vezi.

»Vzel mi je žlico,« je zašepetala Glili, in tako grdo me je gledal. In je spet zajokala.

»Tamle je tvoja žlica, na steni visi. Samo brž! Brž!«

Snela sta Glilino žlico, Glili je sedla vanjo in že sta jadrala proti odprtini, ko je Glal nenadoma kihnil! Na ves glas! In ogromni oblakov gobec je odprl eno oko in še eno oko, obe očesi je odprl in grdo pogledal in zarjovel:

»Ahaaa! Zdaj pa bo ples!«

Glili in Glal sta čisto otrpnila. Zdaj je imel tudi Glal čisto bel smrček od strahu, ampak vseeno je zaklical:

»Ti gobec grdi oblačji! Te ni sram?«

»Hohoho, sram?« se je zakrohotal oblak in megla se mu je pocedila iz gobca.

»Oblak, spak, kak!« je zavpil Glal, Glili pa je samo trepetala.

»Izgubljena sta pa konec,« je rjovel oblak, prebavil vaju bom, pa bo.

»Prav, sva pa izgubljena,« je zatulil Glal, »ampak zapomni si, da si baraba!«

»Briga me,« se je namrdnil oblak, »megle, zvežite ju, oba!«

Glal je imel čisto bel smrček, Glili pa tako bel, da bolj bel sploh ne bi mogel biti.

Vendar je Glal poskusil še tole:

»Pa umriva,« je rekel na glas in zazehal.

»Zehaj tudi ti, kolikor moreš,« je šepnil Glili in tudi Glili je na vso moč zazehala. Oblak je spačil gobec, da bi zadržal zehanje, in od napora so mu prišle solze v izbuljene oči, potem pa ni mogel več. Na široko je odprl gobec in rekel »aaahaaao«. V steni je zazijala luknja, skoznjo je pogledalo modro nebo – kosovirja sta odbrcnila cunje megle, ki so se stegovale po njiju. – Smuk! – frk! – sta bila zunaj in sta letela letela letela stran, hitro, čim prej daleč stran!

Oblak pa za njima! Zdaj je obrnil gobec navzven, da ju je lahko videl, in je sopihal kot norec.

»Na zemljo, Glili!« je zavpil Glal. Brž sta obrnila žlici proti zemlji. Pa tudi oblak se je že začel spuščati. Kaj bo, kaj bo? Glal in Glili sta pristala na travniku, vsa upehana. Skriti se nista imela kam. Črni oblak pa se je vse bolj približeval in zdaj je tudi Glal obupal, z repom si je zakril oči in čakal na konec.

Tedaj je po modrem nebu priplaval ogromen srebrno bel oblak. Črni oblak ga je zagledal in mu pokazal jezik. Beli oblak se je razjezil in se zaletel vanj. In zdaj so začele švigati strele in grmelo je in usul se je dež in sneg in toča! In kosi temne in svetle megle so frčali na vse strani! Kdo bo zmagal?

Kar mirno kri. Zmagal je beli oblak. Črni oblak se je naredil čisto majhnega, izgubil je bil vse strele in je bil že čisto hripav. Beli oblak pa ni poznal šale in še tešč je bil. Rekel je ham in ga požrl in se obliznil. In črnega oblaka ni bilo več, haha.

Ko da ni nič, je beli oblak odplul proti zahodu.

Glal in Glili sta bila še dolgo čisto tiho, potem pa sta jima smrčka počasi pordela, oživela sta, se spogledala in prasnila v smeh. In od samega veselja je Glili začela govoriti blazne neumnosti. Rekla:

»Glal, Glal! Ali veš, kako se tvoje ime bere nazaj? Lalg!«

Oba sta se od smeha kar valjala in ponavljala:

»Lalg! Kako trapasto! Kako smešno!«

»Ti pa si Ililg,« je zatulil Glal, »Ililg! Umrl bom, kako smešno ime, Ililg! Lalh in Iling!«

In sta se smejala in smejala. Medtem je na ročajih njunih žlic dozorel cel kup paradižnikov. Trgala sta jih, se žogala z njimi, jih jedla in se z najbolj zrelimi obmetavala. In ko sta se smejala samo še pod kožo, kakor se reče, se jima je zahotelo, da bi še kaj zapela. In zapela sta:

»Glej ga spaka,
dva oblaka,
en je črn,
en srebrn.

Črni hoče,
o hudirja,
snesti mlada
kosovirja.

Kosovirja
sta ušla,
ker sta pametna
bila,

črni pa je
žrtev sam –
snedel ga je
beli – ham.«

»Krasna pesem,« je rekla Glili. »Čisto kosovirska,« je rekel Glal. »Kaj pa zdaj, greva naprej? Trudna sem, veš.« »Jaz tudi. Prespiva tukaj, na travniku, jutri pa … « »Jutri pa nap …« »Ju … tri … aaahaaao … « »Aaahaaao … lahko … « »Noč … «

Zaspala sta kot ubita. Sonce je zašlo, vzšla je luna in spremenila sneg v srebro, vsaj videti je bilo tako. Ampak kosovirja tega sploh nista videla, ker sta spala, in to torej sploh ni važno, vsaj dokler spita, ne.