Žalujoča mati
| Žalujoča mati Ivan Podgornik |
| |||||||||||||
Prosto po Andersu pripoveduje Ivan Podgornik.
Žalost je bila v družini. Najmlajši otrok, štiriletni deček, veselje in nada staršev je umrl. Imeli so še dve starejši hčeri, dve ljubki deklici, toda umrli edini sin jim je bil najljubši. Bila je težka preizkušnja. Sestre so žalovale, kakor žalujejo mlada srca in oče je hodil sklonjene glave naokrog, mater je premagala najglobokejša bridkost. Noč in dan je bila na nogah, negovala bolnega dečka in ga nosila na rokah. Ni mogla pojmiti, da bo umrl, da ga bodo položili v krsto, da bo ležal v grobu. Mislila je, da ji Bog ne more vzeti otroka. Ko se je pa to le uresničilo, je rekla v svojem krvavečem srcu: »Bog ni vedel, da ima brezčutne služabnike, ki ravnajo po svojih mislih in ne slišijo materine molitve.«
Izgubila je zaupanje v Boga. Obšle so jo temne domneve, obšel jo je strah pred večno smrtjo, da se človek spremeni v prah in pepel in da je potem konec vsega. Pri takih mislih ni imela opore, zašla je v globoko brezupje.
V najtežjih urah ni mogla več jokati. Ni mislila na mlade hčere; soprogove solze so ji padale na čelo, ni jih videla. Vse misli so se mudile pri mrtvem otroku, z vsakim dihom svojega življenja je klicala nazaj spomine na otroka, klicala nazaj vsako njegovih nedolžnih besedi.
Prišel je pogrebni dan. Ker prejšnje noči ni zatisnila očesa, jo je zjutraj premagala utrujenost in je malo zadremala. Medtem so prenesli krsto v oddaljeno sobo in jo zaprli s pokrovom, da bi ne slišala udarcev kladiva.
Ko se je zbudila in vstala, je hotela videti otroka. Tedaj ji je dejal mož med solzami: »Morali smo zapreti rakev.«
»Ako je Bog proti meni trd,« je zaklicala bridko, »zakaj bi bili ljudje mehki!« Začela je ihteti.
Krsto so nesli k pogrebu. Mati je sedela neutolažljiva pri hčerah; gledala jih je in jih ni videla. Njene misli so izgubile vsak stik z družino, predala se je popolnoma žalosti, ki jo je gnala, kot žene veter na morju ladjo brez krmila in krmarja. Tako je minil pogrebni dan. Mnogo enako žalostnih dni mu je sledilo. Z mokrimi očmi in otožnimi pogledi so jo domači gledali; slišala ni njih tolažilnih besedi. Kako naj bi jo tudi potolažili, ko so bili sami potrti!
Zdelo se je, da jo je zapustil spanec. In ta edini, najboljši prijatelj bi jo mogel okrepiti in umiriti njeno dušo. Pripravili so jo vendarle, da je legla. Ležala je tiho, kot bi spala. Neko noč je njen mož poslušal njen dih in bil prepričan, da je našla mir in tolažbo. Sklenil je roke, zmolil in kmalu sladko zaspal. Zato ni opazil, da je vstala, se oblekla in tiho zapustila hišo, da bi pohitela tjakaj, kjer so se mudile njene misli noč in dan, h grobu, v katerem je ležalo njeno dete. Šla je skozi vrt, ki je obkrožal hišo in po stezi, ki je vodila k pokopališču. Nihče je ni videl in ona ni videla nikogar.
Bila je lepa, jasna noč, zrak topel, kajti bilo je še v septembru. Šla je na pokopališče k malemu grobu, na katerem je bilo polno dehtečega cvetja.
Vsedla se je in nagnila svojo glavo h grobu, kakor bi hotela skozi gosto zemljo pogledati svojega otroka. Njegovih ljubkih oči, katere je gledala na bolniški postelji, ni mogla pozabiti. Kakor je sedela tedaj ob njegovi postelji, tako je sedela sedaj ob njegovem grobu. Solze so ji privrele iz oči in kapale na grob.
»Ti hočeš k svojemu otroku!« je začula hipoma neki glas tik poleg sebe. Donel ji je čisto in globoko, prav v srce. Pogledala je kvišku; zraven nje je stala velika žena v črni obleki s kapuco čez obraz. Pogledala je ženi v obraz: bil je strog, toda vzbujal je vendar zaupanje. Njene oči so se svetile, kakor se svetijo v letih mladosti.
»K svojemu otroku,« je odvrnila mati, v besedah je bila prošnja brezupnosti.
»Ali mi hočeš slediti?« je vprašala ženska. »Jaz sem smrt!«
Pritrdila je. Zemeljska odeja se je polagoma odprla kot preproga, mati se je pogrezala in smrt je razprostrla svoj črni plašč čez njo. Bila je noč, smrtna noč. Pogreznila se je globlje kot otrokov grob in pokopališče je ležalo nad njo kot streha.
Na mah je stala v mogočni, prijazni in široki dvorani. Povsod naokrog je vladala poltema; pred njo je priskakljalo njeno dete, katero je pritisnila na svoje srce. Smejalo se ji je in blestelo v svoji lepoti, bilo je večje kakor nekdaj.
Tedaj so se začuli prav blizu, potem pa vedno bolj oddaljeno čudovito lepi in prijetni glasovi.
Doneli so od onstran kot noč črne in goste preproge, ki je ločila dvorano od velike pokrajine večnosti.
»Moja sladka, ljuba mati!« je slišala govoriti svojega otroka z znanim in priljubljenim glasom. Sledili so trenutki neizmerne sreče. Otrok je pokazal na črn zastor. »Tako lepo ni zgoraj na zemlji! Ali vidiš mati, ali vidiš? Vse to je sreča.« Toda mati ni videla ničesar tam, kamor je kazal otrok; ničesar drugega ni videla kot temno noč. Gledala je z zemeljskimi očmi, zato ni videla tako, kot jo je videl otrok, katerega je Bog k sebi poklical. Slišala je glasove, glasbo, toda besedi ni mogla razumeti.
»Sedaj morem leteti, mati; leteti z vsemi drugimi veselimi otroci naravnost k ljubemu Bogu. Jaz bi tako rad letel, toda ako jočeš, kakor sedaj, ne morem od tu, čeprav bi rad. Ali smem? Saj bodeš tudi ti kmalu pri meni, ljuba mati.«
»Ostani, ostani!« je odgovorila. »Samo en trenutek ostani, samo še enkrat naj te pogledam, poljubim in objamem!«
Poljubila in privila je otroka k sebi. Tedaj je začula od zgoraj svoje ime. Neizmerno žalostno so doneli ti glasovi. Kaj je bilo? »Ali slišiš?« je dejal otrok. »To je oče, ki te kliče.«
In zopet so se oglasili po par sekundah globoki vzdihi jokajočih.
»To so moje sestre! Gotovo jih nisi pozabila, mamica!«
In spomnila se je svojih doma ostalih, neprimerno velika skrb in groza sta jo prevzeli. Pogledala je predse. Vedno so na oni strani stale postave. Domnevala je, da nekatere pozna. Letale so skozi dvorano smrti proti temnemu zastoru in za istim izginjale. Ali se bodo prikazali njen mož in njene hčere? Ne, njihovi klici so doneli še od zgoraj. Skoro bi nanje pozabila ob pogledu na mrtve.
»Mati, sedaj se glasijo zvonovi nebeškega kraljestva, mati, sedaj vzhaja solnce!«
Prameni bleščeče svetlobe so se vsuli nanjo, otrok je izginil, čutila je, da se je dvignila kvišku. Mrzlo je bilo.
Dvignila je glavo in opazila, da je sedela na grobu svojega otroka. Bog ji je poslal v spanju podporo za življenje, luč za njen razum; pripognila je koleno in molila: »Odpusti mi, o Gospod, da sem hotela zadržati dušo od njenega poleta in da sem pozabila na dolžnosti do svojih živih.«
Pri teh besedah se ji je srce olajšalo. Solnce je vzšlo, ptiček je zapel nad njeno glavo in zvonovi so vabili k jutranji molitvi.
Sveta tihota je vladala naokrog, sveta kot v njenem srcu. Spoznala je zopet svojega Boga, spoznala svoje dolžnosti in polna hrepenenja hitela domov. Pripognila se je nad obrazom svojega soproga, njeni topli poljubi so ga zbudili, govorila je iz globokega srca kipeče besede; bila je zopet mila in močna kakor mora biti soproga, iz njenega srca je vrel bogat studenec tolažbe: »Kar Bog stori, vse prav stori.«
Mož jo je vprašal: »Od kod si dobila to moč to tolažbe polno srce?«
Poljubila ga je, poljubila svoje otroke: »Dobila sem jih od Boga.«