Žalostno oznanilo in prijazno povabilo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žalostno oznanilo in prijazno povabilo
Janez Bleiweis
Ob smrti F. Prešerna.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 7 (14.2.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Slavni slovenski pésnik Dr. France Prešerin, je 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne v Krajnji po 13 tednov dolgi bolezni na vodenici umerl v 49. létu svoje starosti. Gosp. tehant Dagarin, ki so ga vsak dan obiskovali, ne morejo dosti dopovedati, kako poterpežljiv je bil rajnki celi čas svoje bolezni, in kako lepo z Bogam spravljen de je umerl. Noter do zadnjiga zdihljeja se je dobro zavedel: „vzdignite me, zadušiti me hoče”, so bile njegove poslednje besede, in komej jih je izrekel ‒ je pa vgasnil. Zjutrej malo pred smertjo je še svoji sestri rekel: „Kmalo bo treba pred sodbo iti” ‒ in zares se je zgodilo!

Oznanílo smerti slavniga možá je poslal vodja krajnske narodne straže gosp. Konrad Loker po posebnim poslancu slovenski družbi v Ljubljano, ki je berž smertni list napravila v slovenskim jeziku, in ga je po Ljubljani razposlala. Spomína vredno je, de ta smertni list je bil drugi v slovenskim jeziku; perviga je pred 8. léti gosp. And. Smoletu rajnki Prešerin sam napravil.

V saboto 10. dan tega mesca je bil pogréb, kakoršniga v Krajnji že dolgo ni bilo. Krajnski narodski straži, ki je že pri več priložnostih pokozala, de je prava narodska (National) straža, gré čast in hvala, de je rajnciga z veliko slavo pokopala. Stražniki so ga nêsli; gosp. tehant z 7 duhovni so ga pokopali; žlahta, sila veliko Krajncov in Krajnjíc, in veliko prijatlov iz Ljubljane, Radoljce, Teržiča i. t. d. ga je spremílo na pokopališe, kjer zdej počiva, ki nam je tako sladke pesmi pél, in kteriga življenje je vender tako grenjko bilo! Kdor ve vsé prigodke, ki so rajnciga zadéli od začetka, ko je v kancelijo komorne prokuracíje v Ljubljani stopil, noter do tega časa, ko je v Krajnji c. k. pravdosrednik postal, si bo lahko razložil globoko pomembo njegove pesmi, ko je pel:

Kdo zná
Noč tamno razjasnit', ki tare duhá?
Kdo vé
Kregulja odgnati, ki kljuje sercé
Od zora do mraka, od mraka do dné!

Ali pa nadpis svojih poezij:

Sim dolgo upal in se bal,
Slovó sim upu, strahú dal;
Serce je prazno, srečno ni,
Nazaj si up in strah želí.

Prihodnjo saboto 17. dan tega mesca ob 10. dopoldne bojo po rajncim bilje v Krajnji, h kterim prav lepo povabimo vse njegove prijatle in spoštovavce. Pridite obilno!

Po biljah se bo posvetovalo: Kakošin spominek naj bi se rajncimu naredil in kam nej bi se postavil?

Slavni mož zasluži svoje slave vredin spominek: torej je treba, de se ta reč dobro prevdari, in de se več prijatlov snide, ki se bojo posvetovali: kako bi se dalo to nar boljši storiti.

Dr. B.