Žalostna vernitev
| Žalostna vernitev: Pripovedka iz turških bojev Drag. Koceli |
| |||||||||||
Bilo je leta 1475. proti koncu kimovca. Jesen je bila nenavadno lepa in rodovitna.
Po krasnih gričih ponkviške fare na Štajerskem se razlega veselo petje, ker ravno je čas tergatvi, in vsi se veselé sladkega grozdja, kojega jim je tersje tako obilo rodilo.
Pa vse svetno veselje je minljivo; tudi Ponkvičanje se niso dolgo radovali svoje sreče. Kakor strela iz jasnega neba dojde strašna novica, da so Turci zopet v slovensko debelo priderli, in da se, prekoračivši Kranjsko, skoz Koroško blizajo štajerski deželi.
Že štirikrat so prihruli ti okrutni sovražniki kerščanstva v naše slovenske dežele, ter so tu divjali kakor besna žival. Cerkve so ropali, morili duhovne, može in žene v strašno sužnost odpeljavali.
Kamor so prišli, povsod so oskrunjevali žene in device, slabe starčke in otročiče pa so nensmiljeno pobijali. Ni strebe ne kraja, kjer bi bili varni ostali pred grozovitim sovraznikom.
Upali so Slovenci, da bode saj enkrat konec tem grozovitim napadom turskim, pa vkanili so se. 25. kimovca leta 1475 so Turci zopet priderli z 9000 pešci in 18000 konjiki nenadoma skozi nezavarjeno sotesko Kokersko v Koroško.
Najprej prilomastijo do Kaple, potem prebredó Dravo in se obernejo proti Celovcu in dalje deloma proti Tergu, deloma proti Gospejsveti do St. Vida, deloma proti Velkovcu in Labodu.
Razkropljene cete se zopet zdruzijo ter odidejo s svojimi jetniki mimo Celovca. Zdaj planejo posadniki iz mesta, pa na polji med mestom in Glano je primejo Turci, ter je odbijejo nazaj v mesto. Blizo 100 kristjanov je v tej bitvi smert storilo.
Potem se obernejo Turci proti Vetrinju in peljejo jetnike čez Dravo. Pri Pliberku se vtaborivši morijo in požigajo po celi junski dolini.
Ta strašna novica se je razlegnila po vsej slovenski deželi, in došla tudi do Ponkve. Vse je osupnila, vendar nobenega bolj, kakor Kovačevega Franceta in Lipovsekovo Reziko. Dolgo sta se že ljubila, in zdaj le čakata veselega predpusta, da bi si pred oltarjem v večno zvezo roke pódala. Pa gotovo ni bilo lepšega para od tega. France, čverst slovenski korenjak, je bil nar jakši fant v celi fari, in Rezika, nježna slovenska deklica, prekosila je s svojo lepoto deklice cele okolice.
Kmalo dojde poziv od gosposke, da morajo iti vsi fantje nesrečne domovine branit. Tudi France mora iti, da-si tudi je po smerti svojega očeta, edini varh stari materi.
Pod košato lipo pred cerkvijo se zbirajo fantje, zbirajo se pa tudi vsi drugi vaščani, da bi se tu poslovili. Plakajoče matere objemajo ljubljene sinove, žalostni očetje podajajo sinom roke, in sem ter tje se vidijo fantje, ki tužne svoje deklice tolažijo, obetaje jim, da se kmalo spet vernejo.
Zdaj stopi častitljivi starček, župnik ponkviški, med nje, da tolaži žalostne sorodnike, ter ohrabri fante. Ginjenega glasa je ogovarja: „Kaj žalújete, drage matere in očetje! saj je reč, za ktero se bodo vaši sinovi bojevali, sveta in če jih tudi smertna osoda zadene, saj bodo za svojo vero in za dom umerli. — Vi pa fantje bodite pogumni. Pokažite okrutnemu neverniku, da v slovenskih persih junaška serca bijejo. Vedno naj bodo vaše geslo „za Boga in za domovino“.
Ko bi trenil, padejo vsi na kolena. Častitljivi mašnik povzdigne oči proti nebu, in solzica se mu zasveti v očéh, ko blagoslovi odhajajoče fante.
Še enkrat se objamejo, vsi zakličejo pogumno „za Boga in domovino“, ter odidejo proti savinski dolini, da bi se združili tam z drugimi kersčanskimi četami.
Med tem so Turci gredé mimo Pliberka stopili na štajersko zemljo, in premagali pri Slov. Gradcu oskerbnika Havcingarja, ki se jim je hrabro in pogumno, pa vendar brez vspeha nasproti postavil.
Tukaj so taborili in prenočili, potem pa se v dva oddelka razcepili.
Ena truma Turkov se verne čez Vitanje in Konjice, kjer so v farovšu obedovali, v daljno domovino; druga veča truma pa se napoti čez Velenje, Šalek, Šoštanj, ter dojde s 8000 jetniki do Celja.
Tu se vname 2. vinotoka boj. Kakor besni planejo slovenski junaki nad Turke. Pa preveliko je bilo Turkov in če so jih tudi kristjanje dovolj pobili, vendar jih je bilo dosti, ki so berž padle nadomestili.
France se je bojeval kakor oroslan; le naprej in naprej je silil, pobijaje pesjanske sovražnike. Pa na enkrat ga zadene turška sablja, in globoko ranjen zgrudi se na tla.
Zastonj so se trudili kristjanje, zmiraj bolj so pesali, in Turci so jih nekaj pobili, nekaj vjeli. Le malo malo se jih je utegnilo strašni osodi. Tudi Franceta, če tudi hudo ranjenega, so Turci, ker je bil mlad in čverst, seboj vlekli, in z velikim plenom se vernejo ropaje in požigaje na St. Jur, kjer so prenočili, na Šmarje, Podčetertek, Bizelsko in Hrovaško v daljno Turčijo.
Ponkvičanje so se s svojo živino in blagom poskrili v gore; pa Turci niso došli za njimi, ker jim je bil kraj preveč iz poti; zvedevši, da so Turci ze vso okolico zapustili, vernejo se zopet na svoj dora. Željno pričakujejo svojih fantov.
Kako zdihuje Rezika po Francetu! Neznane bolečine jej presunjajo serce, kedar pomisli, da so ga Turci znabiti pobili, ali ga celo v strašno sužnost odpeljali.
Dva dneva preideta, in ko tretjokrat po tej kervavi bitki solnce izza gor prisveti, bližata se vasi dva mladenca, ki sta edina ostala od verle čete, ktera je bila pred tednom vas zapustila. Bila sta Pečnikov Tone in Idolsekov Jaka. Strah vse prešine, ko nju samih zagledajo; vsi jima bite nasproti, prašaje jih, kje so drugi njih pajdaši.
Žalostno odgovorita fanta: „Ne bo jih več, ker pobili so jih Turci, ali pa v robstvo odpeljali“.
Strašen jok se vname zdaj. Matere vijó z rokami, marsikteremu očetu se vlije britka solza po resnem obrazu, sestre objokujejo brate, znanci žalujejo po znancih.
Ko zasliši Rezika strašno novico, zgrudi se kot mertva na tla. Ko se zopet zavé, hiti fanta prosit, naj ji povesta, kar vesta o osodi Francetovi.
Jaka, ki je bil v bitki blizo Franceta, ta jej pové, da ga je vidil sicer hudo ranjenega pasti, da pa ne vé, je li umerl ali ne.
Ko pa poznejo zvedó, da ga ni bilo med mertvimi na bojišči, niso več dvomili, da so ga Turci sužnja seboj odpeljali.
Britko žaluje Rezika. Nikdar ni več vesela, le zmiraj misli na nesrečno osodo Francetovo.
Zima se približuje, listje se osiplje z drevja pa tudi rudečica gine z njenih lic. Zopet se verne vesela pomlad, zopet začno cvetlice cveteti, pa rožic na njeno lice ni vec nazaj. Zmiraj bolj medli, in ko jesenski mraz zadnjo poljsko cvetlico zamori, tudi ona, rožica s svojimi sestricami zapusti svet.
Franceta pripeljejo po strašni poti z mnogimi drugimi tovarši v Bosno. Želel si je, da bi saj umerl, pa njegova mladost je zacelila smertno rano, in kmalo je zopet ozdravel.
Ker je bil lepe in čverste postave, izbere si ga neki mogočni paša za roba, ter ga odpelje na svoj veliki grad. Dosti je našel tu France nesrečnih pajdašev, ktere so kakor njega neusmiljeni Turci iz njih domačije seboj privlekli.
Strašno so tu ravnali s keršanskimi robi. Huje od živine so morali delati, in nečloveski čuvaji so čuvali nad njimi. Gorjé mu, kdor je obnemagal; zdramil ga je čuvarjev bič ali pa smerdljiva temna ječa. Hrana jim je bila le pičla in slaba; čez noč pa so je vklepali v težke železne verige.
Pa bolj ko telesne bolečine, mučila je nesrečnega Franceta žalost in hrepenenje po očetnjavi, po stari mamici in ljubljeni deklici. V strašnih stiskah mu je preteklo leto, in ni mu bilo drugega odrešenja upati ko smerti.
Pa osoda mu je bila drugače namenila.
Ko nekega dne paše ni bilo doma, vname se v njegovem grada ogenj. Vsi planejo iz grada ter omamljeni stermé v strašni požar, saj gasiti ni bilo moč. Že gori streha in skoz okna dviga divji plamen, kar se zasliši iz zgornjega nadstropja ženski glas pomoči prositi, in pri oknu se prikaze krasna mlada žena z otročičem v naročji. Bila je mlada sopruga paševa, Zaida, ktero je paša čez vse ljubil. Pa nobeden izmed Turcinov si ne upa svojej gospej pomagati. Klaverni so stali, boječi se strašnega ognja.
Kar nenadoma skoči France iz trume gledavcev, ter plane, že mu tudi strašna vročina nasproti puhtí, pogumno v zgornje nadstropje. Vzdigne obupno áeno, ter jo nese z otrocicem vred cez plamteče stopnice. Ravno o pravem času je prišla pomoč; komaj je France čez prag stopil, vdere se celo poslopje.
Z začudenjem ga gledajo Turci, vendar mu tudi zavidajo, ker vedó, kako hvaležen mu bode paša.
Drugi dan prijezdi paša proti domu. Že od daleč zagleda namesto svitlega svojega grada černe podertino. Pa kaj mu je mar za grad, saj ima se gradov in blaga dovelj, le edna misel ga strašno plaši, da se je znabiti preljubljeni soprugi ali malemu detetu kaj pripetilo.
Dirja proti domu, in ko zagleda svoje služabnike, zakliče: „Kje je Zaida, kje je moja sopruga“.
Veselja mu serce zatriplje, ko mu povedó, da mu je sopruga zdrava. K njej hití v šotor. kterega so za-njo razpeli, strastno jo objame ter poljubuje milo déte.
Zdaj mu pové Zaida, kako ji je smert protila, in da bi bila gotovo zgubljena, ko bi je ne bil neki keršanski rob rešil.
Paša pozove Franceta k sebi, prešerèno se mu zahvaljuje, ter mu prigovarja, naj prestopi k izlamu, obetaje mu bogastva in visoke časti. Pa vse to ne more premamiti slovenskega junaka, ker le za dom mu serce gori, in le tje ga vleče, kjer ga ljubeča mati tako željno pričakuje, in kjer se mila deklica po njem plaka. Poprosi torej paša, naj mu dovoli, če se mu hoče milostivega skazati, da se poverne med svoje rojake, v predrago svojo slovensko domovino.
Ljubeznjivo mu poda roko ter reče: Najdraži biser mojega življenja, ljubljeno soprugo in milo déte si mi ohranil, ne morem ti prošnje odreči. Bodi prost in verni se v svojo domovino. Da bodo pa tvoji rojaki znali, da pozna tudi Turčin hvaleznost, vzemi tu zaklad, ter raduj se ga v domovini.“
To izrekši mu poda veliko mošnjo polno rumenih cekinov. Kdo bi mogel opisati veselje Francetovo, ko stopi iz šotora. Vsa druga se mu zdi narava, vse je lepše in prijazniše; saj ni več reven suženj, ampak zopet vživa zlate prostosti.
Ne obotavlja se dolgo, ker ne miruje mu po domu hrepeneče serce, in kmalo odrine od kraja, kjer je preživil toliko britkih ur. Kar le more hiti, da bi kmalo dosegel svoj dom. Zmir le misli, kako se bodo vsi veselili, in kako bode on s svojim bogastvom vse osrečil.
Veselja mu serce poskakuje, ko pervič stopi na slovensko zemljo med brate Slovence.
Deset dni je že hodil, ko zagleda z malega griča domačo vas. Ravno so zadnji žarki zahajajočega solnca obsevali stolp farne cerkve in verhunce gričev, da so se svetili v čarobni luči. Vsa narava počiva, vse je bilo mirno. Hitrejše mu začne serce utripati, ginjen pade na kolena ter hvali Boga, da ga je rešil strašnega robstva.
Pa čuj! kar na enkrat se razlegne po okolici milotuznô petje zvonov, naznanjevaje, da se je zopet nekdo preselil v večni mir. Neznan strah prešine Francetu serce. Morebiti stari materi, ali ljnbljeni deklici zvonovi tuzžo pesem pojó.
Kviško skoči, ter dirja proti vasi, kjer ravno stari grobar koplje jamo, zadnje prebivališče človesko.
Naglo stopi k njemu ter ga popraša: „Oče! komu zvoné zvonovi in komu pripravljate zadnje pocivališče?“
Resno ga pogleda starček, pa ni ga spoznal; močno je bilo Francetu strašno suženjstvo cveteča lica spremenilo, in žalostno reče: „O tujec! da bi bil poznal deklico, ki bode v tej tenmi jami počivala, gotovo bi te britke solze polile. Ni bilo lepše in pridnejše v celi okolici od nje. Pa nesrečna ljubezen je zalo cvetlico prerano umorila.“
Ne praša France dalje, saj reklo mu je serce, kdo je ta deklica. Teče v vas, da bi vidil saj že mertvo truplo deklice, ki jo je tako iskreno ljubil.
Zdaj se le je spoznal grobar, kdo je neznani tujec, in globoko zdihne: „Revni France! žalostna ti je vernitev.“
Čudé se so gledali vaščani neznanega tujca, ki je dirjal skoz vas, pa France se ne zmeni za to.
Zdaj je pred Lipovsekovo hišo; iz oken se vidi berleča luč. Stopi va-njo, in tu lezi na mertvaškem odru truplo nesrečne deklice. Niso mogle ne serčne bolečine, ne smert zatreti čarobne njene lepóte. Sladko se je smehljalo lice; krasni venci so obdajali mertvo truplo, bilo je, kakor bi sladko sanjaje spala Vila v cvetocem vertu.
Ne joče se France, ker prevelika je njegova žalost, le smertno-bledi njegov obraz naznanja zalost, ki ga hoce zadušiti. Poljubuje merzli obraz dekličin, in ne gane se od mertvaskega odra. Zdaj stopi stara mati, ki je med tem prihitela, k njemu ter mu reče: „France! si li stare mamice čisto pozabil?“
Ko ljubljeno mater spozna, jo strastno objame, in zdaj je le na maternih persih so začele solze curkoma teči.
Domú ga pelje mati, in hoče ga tolažiti; pa zastonj je ves njen trud. Celo noč ne zatisne očesa, če tudi je bil jako truden.
Ko ura sedem odbije, začnó zopet zvonovi tužno popevati, in pred Lipovšekovo hišo se zbira več in več ljudi. Pô hiši se razlega jok in stok. Mati Lipovšica žalosti prepada in plaka, oče Lipovšek jo hoče tolažiti, da-si je bilo tudi njemu tolažbo treba. Zdaj se približajo duhovni, in ko odmolijo sv. molitve, vzdignejo nosci drago brème ter se napotijo proti cerkvi na pokopališče.
Ko žalostno odpojó „requiescat in pace“, zapusté vsi pričujoči ginjeni in klaverni pokopališče, le France še moli na grobu ljubljene deklice.
Zopet je noč. Polna luna razsvitljava z bledo svojo lučjo okolico, in v njenem svitu se vidi človek na novem grobu klečeči. To je France, ki slovó jemlje.
Dan se sveti, solnce izza gor prisveti, pa Franceta ni več. Povsod ga iščejo, pa zastonj. Nihce ne vé, kam je zginil. Stara mati umre same žalosti, da je ljubljenega sina v drugo izgubila.
Dnevi minejo, mesci preidejo in leta pretekó, pa Franceta ni bilo več nazaj.
Preteklo je 50 let. Tamkaj v strašno pusti Št. Janževi dolini, vzdignje se, z gosto hosto obdan, zajški samostan. Tukaj bivajo, oddaljeni od posvetnega hrupa, redovniki Kartuzijanci. Vse je tiho, le časi se sliši strašni njih pozdrav „memento mori“.
Na vertu samostanskem si koplje siv starček z oslabelo roko grob, zadnje svoje počivališče. Ko doverší svoje délo, vsede se tik groba na terdi kamen, da si počije in mimo zaspi.
Senjá se mu, da je še mlad, senjá se mu od ljubljene mamice, od drage deklice. Sladko se smehlja, in njegova usta šepečejo molitev za Reziko in mater. Zdaj zadoní iz stolpa mili glas zvonova, ki vabi redovnike na molitve. Vsi pridejo, le enega manjka, starega meniha. Ko odmolijo, gredó ga iskat, in najdejo ga merliča tik groba.
Drag. Koceli.