Žalostna prigodba v Idrijskim rudniku

Žalostna prigodba v Idrijskim rudniku anonimno

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 4, št. 46 (18.11.1846) [1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Dopis iz Idrije.)

V torik po vsih svetih (3. Listopáda) nas je grozna nesreča zadela. Kmalo po polnoči osledita dva čuvaja ogenj v jami,¹ kjer rudo kopljejo, kjer pa ravno nobeniga delavca ni bilo. Vùn si pomagata, in to na znanje dasta. ‒

Urno, urno gré nekaj mož in jamnih gospodov v jamo. Pa še niso do ognja, se že tak dìm proti njim pervalí, de jih le zadušiti hoče, zatorej se vernejo. Štirje, ki hočejo ogenj venderle viditi, pa grejo globokejši v jamo, tode tudi v smert.

Ko jih le noče vun biti, se podá več rudárjev (knapov) za njimi, jim pomagati, če se jim je kaj permerilo, pa tudi ti ne pridejo vsi vùn. ‒ Strupeni dim jih večidel tako omami, de ne morejo ne naprej, ne nazaj.

Spet drugi serčni knapi se jim na pomoč v globočino jame spusté, in jih začnejo spravljati na dan. Nesreča se kmalo po vsim mestu razglasi. Ljudjé vsi prestrašeni od vsih straní vkupej leté. Tudi duhovni in zdravniki so bili berž perpravljeni duhovno in telesno pomoč nesrečnim skazati, in so tudi storili, kolikor jim je bilo mogoče. Nekaj so jih k življenju obudili, trije jim, ko so jih v sveto olje devali, v rokah umerjejo, sedem jih je bilo že pràv mertvih iz jame izlečenih, sedem jih je pa še noter ostalo, ko že niso mogli več do njih. Sedemnajst jih je tedej smert storilo, šest neoženjenih in enajst oženjenih, ki so ravno toliko vdov in 24 otročičev zapustili.

Milo je bilo viditi, ko so mertve po hišah raznašali; britko slišati, ko je vse jokalo, ne le otroci in žene, očetje in matere, bratje in sestre rancih, ampak tudi drugi ljudjé.

V četertik po vsih svetih je bil pogreb. Posamesni duhovni so šli s pogrebci po vsaciga merliča posebej; potlej pa so vsi vkupej vse na pokopališe v svetiga Križa cerkev spremili.

Taciga pogreba še ni bilo v Idríi. Deset merličev z rudárskimi znamnji na vsaciga trugi, je po šest in šest knapov po versti nêslo, šestnajst pa jih je z jamnišarcami (jamskimi lampcami) za vsakim svetilo, vsi v pražnični knapovski obleki. Pred merliči in duhovni so šli vsi šolarji in šolarce, zadaj pa vsa vsa gospôda in dolga, dolga versta druzih ljudi. Zvonilo je z vsimi per vsih štirih cerkvah, tudi velki zvon v sv. Barbare visokim zvoniku, ki vsak delavnik knape že ob tréh zjutrej budí, je žalostno bučal in pél.

Pokopali so vsih deset v eno jamo. ‒ Toliko merličev v eni jami v štric viditi, ki so štiri dni poprej sami zdravi na grobeh svojih rancih molili, to je vse tako ginilo, de ni bilo suhiga očesa viditi in de je hotlo vsakimu serce v solzah vtoniti. Čestiti gospod tehant bi bili ob ti posebni perložnosti radi neke besede mile tolažbe govorili, pa niso si upali; še le v nedeljo potem so svojim še ginjenim poslušavcam živo in ljubeznivo povedali, kar so jim na grobu povedati želeli, in kar gotovo ne bo brez sadú ostalo.

1) V rudnikih ali rudarskih jamah se dostikrat notranji sopári (gazovi) vnamejo in hud ogenj napravijo; taka je bila mende tudi v Idrii. Vredništvo.