Žalostna povest
| Žalostna povest Lea Fatur |
| |||||||||||
»Samo za en frakeljc naj mi dajo gospod!«
V razpokanem črnem fraku, vrat zamotan v neko cunjo, špehasti klobuk do ušes, zevajoče črevlje zavite v žakljevino, zmršenih las in brade, zabuhlega, modričasto-rdečega lica, zateklih, pijanih očes, je stal vagabund pred Toničem.
»Samo za en frakeljc!« je ponavljal s težko, pijano besedo.
»Saj smrdi iz vas, kakor iz soda,« je rekel Tonič nevoljno, »delat pojdite.«
Vagabund je raztegnil usta do ušes.
»Delat? Naj no greja! Kako so špasni! Koga naj delam? Noge me ne nosijo, roke se tresejo. Za frakeljc naj dajo, da bom močan, pol se bova pa naprej menila.«
Da se ga odkriža, mu je dal Tonič groš in ga povprašal, kje stanuje. Vagabund je raztegnil zopet ustni.
»Naj no greja gospod! Kaj mislijo, da ima baraba sobo s posebnim vhodom za dvajset ali trideset kron na mesec? Kjer je kaka štala odprta, se smukne črez noč, zjutraj se umiješ pri konjih, črez dan pa fehtaš. Lepo je bilo, dokler je bil Šimen Jože, dobra duša, za hlapca na dvorišču bavarskega dvorca. Zbirali smo se kakor doma... Včasih nas je res stražar napodil sredi noči, nas vlekel v špehkamro, — pa drugi večer smo šli zopet k Jožetu. Zdaj je Jože sam baraba. Po štirinajst dni za hlapca, se napije, pa gre... Tako je gospod. Kdor z žganjem začne, neha z barabo. Naj se varujejo žganja. Tudi jaz nisem spaval zmiraj po štalah.«
V dokaz teh besedi se je dotaknil žganjar s prsti mastnega klobuka in se drsal po stopnicah. Tonič je gledal za njim. Smilil se mu je žganjar, ki je bil gotovo enkrat mož na svojem mestu, a je sedaj le nadloga človeške družbe. Koliko je žganjarskih potepuhov, ki so žrtva razmer, ne svoje krivde. Da bi se napisala povest življenja vseh potepuhov, vseh ljudi, ki se vlačijo brez pravega cilja, kakor megla skozi življenje, vseh tistih, ki se hranijo na državne stroške, nastala bi velika knjiga. In iz popisa teh izgubljenih eksistenc bi donela glasna obdolžitev države, družbe... Bil bil ostal človek na pravem potu, da je imel sredstev za življenje... Ne bi moril, da se je učil zarana zatajevati svoje strasti, da jih ni podžigal z alkoholom... Ne bi kradel, da mu ni vzelo žganje moč in zmisel za delo, da je imel delo, preskrbo, ob uri potrebe, gladu...
Ne obsojajte, ne zapirajte... Pri korenu iztirajte zlo, zaprite žganjarne, gostilne, zmanjšali se bodo ropi, umori, zmanjšalo število pohabljencev, bebcev. Zapustite svoje stole, zakonodajalci, da se vsedejo žrtve razmer na nje in vržejo človeški družbi dolžitev v obraz: Ti si kriva, da sem, kar sem...
Ponižajmo svoje ohole glave, ko vidimo človeka, ki ni več človeku podoben, trkajmo na prsa, ker smo sokrivi njegove sramote, ker smo odgovorni eden za druzega... Vzdignimo se na veliko vztrajno delo proti sovragu, ki decimira umsko in telesno naš narod, in izginile bodo žalostne prikazni, ki se vlačijo okoli hišnih voglov, izginile rafinirane orgije v tajnih lokalih, novo, čisto življenje bo prešinilo vse.
Skoraj vsak potepuh je bil enkrat pošten človek-delavec. Kaj ga je vrglo iz tira? Se je li ukoreninila počasi navada, ga je vrgla silna pretresba duše žganju v naročje? Ne recite, da ne čuti navaden, priprost človek. Tako globoko priprost človek čusti, trpi dostikrat še bolj, kakor od izobrazbe ves polizani moderni nadčlovek. —
Tako in enake misli so se budile mlademu pravniku, ko je gledal za izvržkom človeške družbe, vagabundom, žganjarjem. Zakaj nimamo hiš, kjer bi se odvajali taki ljudje od pijače, privajali zopet k delu? Nimamo jih — pa zakaj jih ne ustanovimo?
Dan za tem je šel Tonič skozi Slomšekovo ulico. Pred Marijinim domom je zagledal svojega včerajšnjega znanca, žganjarja, v družbi druzega vagabunda, ki je bil nekoliko bolje napravljen. Ta je imel v roki veliko žemljo in zasajal dolge zobe v njo.
Tonič je stopil v trafiko in poslušal pogovor tistih dveh mož.
»Ali je vredno, da pozvonim?« je vprašal žganjar.
»Žemljo dobiš,« je odgovarjal tisti, ki je grizel žemljo.
»Žemlja!... Glažek jeruša ali grošek bi mi bil ljubši. Poglej, še čisto trezen in tešč sem. Kako naj jem suho žemljo... Ali je dobra?«
»Za silo že gre.«
»No, pa naj bo.«
Pozvonil je. Ključ v vratih se je obrnil, bela krila redovniške kape so zatrepetala, vrata se zaprla za žganjarjem. Kmalu se je vrnil iz vrat, veliko žemljo v roki. Ogledoval jo je in vzdihnil:
»Ko bi jo namočil v žganjče...«
»Kaj žganjče. Pojdite z menoj, namočite žemljo v kavi.« S temi besedami je stopil Tonič k vagabundoma. Žganjar je bil precej zadovoljen iti z gospodom v kavarno, ker on vé, da točijo v kavarni razne likerje. »Dober je gospod, ne bo samo ob kavi,« je zamižal z enim očesom sodrugu. Ta se je poslovil, ker ni dobro hoditi z gospodo, lahko, da je tudi ta kak špicelj.
Tonič pa je sedel skoraj udobno s svojim prikupljivim znancem v kavarni Evropa. Razdrapani žganjar se je obračal v kavarni kakor star habitue, obesil svojo špehasto klafeto zraven svetlega Toničevega pokrivala in se vsedel neženirano na blazino.
Kave in likerja mu je naročil Tonič pri prestrašenemu natakarju, ki si je upal očitati Toniču z vzklikom: »Aber Herr Doktor!« nespodobno družbo. Tonič se ni brigal za to, in tudi za občno pozornost elegantnih gostov ne. Ko je kupil žganjarju po zajuterku še smodko, mu je presrečni rad povedal zgodbo svojega življenja. Ni bila dolga, ne nenavadna.
»Oni bi radi vedeli, kedaj sem začel piti žganje. Ja vejo, tako po glažku sem ga zmiraj rad zvrnil, ali pil sem prej le vino. To se je začelo s fantevanjem. Za vino, za smodke, mora fant imeti, če ne zasluži, morajo dati stariši. Očeti so navadno bolj trdi, mamice pa le stisnejo po skrivnem sinčku kaj v žep.
To je prvi korak. Tako je bilo tudi pri meni. Moj oče je bil kmetič, držal me je trdo. Mati mi je dajala potuho. Če so bili kdaj na kmetih, gospod, potem vejo, da se vrti vse življenje okoli vina. Pijača mora biti o priliki in nepriliki. Rodiš se, poročiš in umrješ v spremstvu raznih litrov... Kaj še-le o žegnanju... Pijača, ples, prepir, pretep...
Vzeli so me k vojakom. Tam se že dobi toliko, da lahko živiš. Pa za vino ni. Pisaril sem materi. Parkrati sem se tako napil v Šiški, da sem kravaliral po mestu, se stepel s policajem. Bil sem že korporal, pa so me degradirali zaradi pijanstva. Ker sem pretepel nekoč civilista, sem moral plačati kazen. Denar je šel od hiše, oče je moral narediti dolg, mater je spravila žalost pod zemljo. Ko so me odpustili od vojaščine, nisem maral domov. Vstopil sem v sprevodniško službo. Tu se je začelo še, le pravo pijančevanje. Noben človek nima toliko skušnjav za pijačo, kakor železničar, posebno sprevodnik pri tovornem vlaku. Na vsaki postaji se stoji dolgo, se prerivajo vozovi, se pije ...
Če je gostilna od rok, prinese gostilničar k vlaku. Radi postrežejo ljudje. Če ni denarja — železničar ima povsod kredit. Saj plača rad, ko potegne, vse plača, dokler je še kaj denarja... Kar preostane, čaka, da pride na vrsto. Kaj čuda, če pije železničar. Po celi dan od doma, brez tople hrane, če si noče kuhati v svoji kolibici na špiritu, se segreje rad pri vinu, ga privošči rad drugim.
Hej, kako smo ga žehtali včasih! Tako veseli ljudje v tako pusti službi morajo piti. Včasih nisem vedel, kje imam Stundenposs, ne kje imam glavo. Dostikrat sem plačal kronice... Dobri prijatelji so mi rekli, da se moram ženiti, mi poiskali ženo. Bila je kuharica v boljši hiši, čedna, in imela prihranjenih par sto. Ta žena je bila moj angelj in moj vrag.
Oskrbljen in negovan od moje roke sem se odvadil popolnoma pijančevanja. Zakaj bi pil, ko je bila moja torba naložena z vsem potrebnim, samo prižgal sem in zavrela je v posodi juha, se skuhala klobasa, čaj. Ko sem prišel domov, se mi je zdelo ko v raju pri dobri postrežljivi ženi. Ob prostih dneh sva hodila skupaj h kaki zabavi.
Moji tovariši so me zmerjali, da se pustim strašiti, skušali so na vse načine, da me premotijo v prejšnje življenje. Pa se nisem udal. —
Osem let, gospod, sem bil srečen, trezen človek. Postal sem nadsprevodnik, vlekel lepo plačo, imel snažno stanovanje, dostojno obleko in še kak denar. Ženo sem ljubil bolj kakor vse drugo na svetu... Prokleto! Bila je presita dobrega življenja. Otrok ni imela, ne posebnega dela. Čitanje škandalromanov ji je zmedlo glavo. Moja obleka je ostajala zaprašena, v moji torbi je manjkalo zdaj tega, zdaj onega... In neki dan je izginila žena z mojim prihranjenim denarjem... V vinu sem dušil svojo žalost... Služba nadsprevodnika je odgovorna, pijanost prepovedana. Izgubil sem službo. Ko bi imel koga, da bi se pobrigal zame, bi si poiskal drugo. Tako pa sem taval iz ene pijanosti v drugo, prodaval pohištvo in pil. Ko ni bilo več za vino, sem pil žganje... Na cesto postavljen sem se potikal po žganjarnah, po štalah... Včasih sem se predramil, si iskal službe, pa kdo sprejme raztrganega žganjarja, ko ne dobijo niti solidni ljudje dela?
Tako se potikam, dokler ne poginem kje za kakim kotom...«
Žganjar je privlekel veliko rdečo ruto iz žepa in si tiral z umazano roko krmižljava solzna očesa...