Žalost in veselje (1941)
| Žalost in veselje Roman v slikah Josip Podmilšak |
Besedilo priredil Mirko Javornik. Risal Jože Beranek. Ni še dokončano.
| |||||||||||||
 |
 |
 |
| Ob Savi, kraj bukovega gozda, je na ozki ravninici stala hišica, stesana iz smrekovih tramov, pokrita nekaj s slamo, nekaj z deskami. V tem svojem samotnem gnezdu, daleč od sveta in ljudi, je živel že dolga leta ... | ... Peter Grmar. Starši so mu bili umrli tisto nesrečno leto, ko so Francozi prvič preplavili naše kraje. Moral je obesiti puško na ramo in je najboljša leta preživel v bojih po tujih deželah. Ko se je otresel vojaške butare, je užival mir v zatišju ob Savi. | Peter ni bil vajen pasti lenobe. Okopal in obdelal je okoli hiše pusto zemljo. V nekaj letih mu je dajala vsega za življenje. Peter je bil pridelkov in sadja vesel, saj mu ga je prinesla lastna pridnost. Spominjal se je naukov in naročil od staršev in tako delal. |
 |
 |
 |
| Pot mimo njegove hiše je bila najkrajša v faro onstran Save. Ker ni bilo broda, so pa morali gorjanci hoditi daleč naokoli. Peter je pa sam stesal velik čoln, poiskal pripravno mesto, kjer voda ni prehudo drla — in kmalu je bila gorjancem odprta kratka pot čez reko. | Povsod so poznali in cenili Petra in njegovo delo. Vsako nedeljo so radovedni fantje in dekleta hodili že zgodaj k njemu, da jim je pravil, kaj je doživel na svetu, kako se je bil s Francozi, kako daleč so kraji, koder je hodil, in kar je še takega, da zanima mlade ljudi. | Neko popoldne vzame Peter sekiro in gre v gozd po nekaj lesa, da bi popravil strohneli čoln. Dolgo hodi po gozdu in čisti drevje. Nazadnje pride na strm breg. Z mahom porasla skala je rasla tam kvišku, globoko spodaj je šumel potok med kamenjem. Peter sede na ploščat kamen, da bi se odpočil. |
 |
 |
 |
| Zdajci zasliši na drugi strani lomastenje in polglasen razgovor. Ker je bila skala previsoka, je splezal po rogovilah debele bukve kvišku, da bi videl, kaj je. V globeli ob skali sta stala dva človeka: prvi bradat, srednjih let, gosposko oblečen in s puško na rami. Drugi mlad fant, zagorelega lica. Na rami je nosil polomljen koš, pogrnjen s plahto. | »Česa neki iščeta ta človeka po goščavi?« si je mislil. »Če sta lovca, ne bi nosila divjačine v pregrnjenem košu.«
Tiho je sedel Peter v bukvi in nepretrgoma napeto gledal, kaj bosta počela. Ona ga nista mogla videti, ker je bil ves skrit med gostim vejevjem, da mu je samo porasli obraz gledal izmed listja. |
Zagledal je prizor, da bi ga bilo skoraj vrglo z bukve. Mladi služabnik se je ozrl naokoli in pogledal gospodarja. Ta mu je pomignil z glavo. Fant je odgrnil plahto in vzel iz koša drobno dete. Podržal ga je za čas pred seboj, potem pa ga je položil v resje, ki je nagosto raslo ob nogah. Otročiček je začel brcati in kmalu dal tudi glas od sebe. |
 |
 |
 |
| Gosposki človek s puško na rami in z lovskim klobukom ter šopom na glavi se je naslonil na hrastovo deblo. Zaničljivo in sovražno je gledal na dete, ki mu je ležalo ob nogah. Hlapec je gospoda neprenehoma gledal, kakor da čaka njegove zapovedi.
Peter je spočetka menil, da je dete mrtvo in da sta tujca hudodelnika, ki mislita zdaj otroka naskrivaj pokopati. |
Otroče pa je začelo zdaj jokati in se valjati po tleh. Petru se je uganka zdaj zdela še bolj čudna.
Bradati mož je zarenčal: »Boš molčalo vražje seme! Sicer ti zavijem vrat!« »Tudi jaz mislim, gospod,« se je režal hlapec, »da bi bilo najbolje stopiti temu črvu za vrat in ga razčesniti, kakor mlado mačko; če ne, bo prišel kdo mimo, pa bo vse zastonj.« |
Gospodar je majal v dvomu z glavo: »Ko bi se dalo kako drugače narediti?«
Hlapec se je krohotal in kazal vrsto belih zob »Drugače? I no, pa ga obesimo za pete na vejo, potem si ne morete očitati, da ste ga zadavili, poginilo bo pa le. Kaj pa je tako otroče! Vi pa konec koncev le dobite petdeset tisoč tolarjev! Tule ga pokopljiva! Nobena lisica ne bo vedela zanj.« |
 |
 |
 |
| »Stori, kar hočeš, jaz ne morem ...« je dejal tuji gosposki človek. Potem mu je zastala beseda, vzel je puško v roke in zbežal po gozdu.
»Ti si baba, pa ne mož, šleva stara,« je godrnjal hlapec zasmehljivo. Potem se je obrnil k črvičku na travi in zarežal v otroka: |
»Zdajle boš poginil, ti črv, če ne, ne bo dobro zame.«
Pripravil se je na strašno delo, tedaj pa je Peter planil z bukve, pograbil sekiro in zavpil: »Peklenska zver hudobna, kaj misliš storiti?« Ko bi trenil, je preplezal skalo in hitel detetu na pomoč. Oni se je ustrašil in mislil zbežati. |
Ko je pa videl, da je Peter sam, je pograbil z desnico nož, z levico dete ter se s hudobnim smehom obrnil k Petru:
»Le pridi sem, pokveka! Ali vidiš tole svetlo reč? Najprej velja tebi, potem pa bo prišel na vrsto otrok.« Vzdignil je roko in se pripravil. |
 |
 |
 |
| Peter je bil že pri njem. Zavihtel je sekiro nadenj, a roke so se mu tresle, da mu je ušla iz rok. Oni je pustil otroka, planil na Petra in ga podrl na tla. Nastavil mu je nož na prsi in zavpil:
»Skesaj se grehov, zadnja ura ti bije!« V smrtni nevarnosti je Peter začutil nečloveško moč. Zgrabil je onega za roke in se mu skušal izviti. Dolgo sta se bila in premetavala. |
Nazadnje se Petru posreči spraviti onega na tla ter mu izviti nož. Stisnil ga je za vrat, da je pene tiščal ter kričal: »Zdaj je vrsta na tebi, da se skesaš! Vdaj se, pa z mano k sodniku. Tam boš povedal, čigavo je dete in kdo je bil tujec. Zamolčal bom, da si hotel otroka zadušiti.«
Hudodelnik se je zaničljivo nasmehnil: »Rad bi me spravil v luknjo. Nikoli ne boš zvedel, čigav je.« |
Peter ga je še trje pritisnil k tlom, da je začel klicati na pomoč gospodarja. Ta je bil že Bog ve kje. Ker so bila Petrova kolena trda in trša, je nazadnje začel prositi, naj ga spusti, da bo vse povedal in da pojde k sodniku. Peter ga je spustil in vstal. Oni pa je izkoristil trenutek. Ko bi trenil, je bil pri otroku, ki je vpil kakor božjasten, ga pograbil za noge in ga zavihtel nad prepad. |
 |
 |
 |
| Kričal je:
»Ali me pustiš pri miru in ti dam otroka živega, ali pa ga treščim v brezno in stori potem z mano kar hočeš.« Peter je govoril skoraj proseče: »Pusti dete, sicer te zadene kazen božja ... Izpustim te, samo ne stori otroku nič žalega.« |
Tujec je komaj čakal takega odgovora. Brž je spustil dete v mah, da je zaječalo, se Petru zaničljivo zarežal in zaškrtal:
»Dobro pomni, kaj ti bom zdaj povedal! Od danes leto dni boš držal jezik za zobmi! Potlej pa le razodeni sodniji! Prisezi, da bo tako, pa ti izročim otroka, drugače ne!« |
Hud boj se je vnel v Petrovih prsih. Velik greh se mu je zdel, da bi dal tako prisego, toda, ko je videl, da bo le tako mogel rešiti dete, je dejal:
»Obljubim, v božjem imenu, da te ne bom izdal. Pa nekdo drugi čuje nad tabo, njemu ne uideš! Prisegam!« Oni je urnih korakov izginil po hosti. |
 |
 |
 |
| Peter je planil k otroku in ga vzel v roke. Bil je zal fantek, star komaj leto. Na vratu je imel zlato svetinjico, v katero sta bili vrezani dve črki. Zavil je otroka v suknjo in ga zibal, da bi ga upokojil. Ker se je že mračilo ... | ... ga je brž odnesel domov in ga položil v posteljo. Zavrel je kozjega mleka in z veseljem gledal, kako je polnolični fantek stegal ročice po njem. Začel je otroka milovati. Staremu vojščaku se srce ni bilo utrdilo, kakor je pri takih navada. | Stopical je okoli njega, ko je že zaspal. Ko je še sam legel k pokoju, dolgo ni mogel zatisniti očesa. Ugibal je, kdo sta nečloveška tujca. Gotovo sta od daleč, saj v okolici je Peter poznal vse ljudi. Dolgo je ugibal in sklenil zvedeti za starše, če bo le šlo. |
 |
 |
 |
| Drugo jutro je zavil fantiča v svoj stari plašč, ga nesel v čoln, potem pa z vajeno roko urno veslal čez Savo. Namenil se je v župnišče, da bi župnika vprašal za svet, kako najti otrokove starše. O včerajšnjem dogodku pa je sklenil molčati. | Jutro je bilo krasno. Sonce se je bilo ravno pokazalo izza hribov. Peter je večkrat obstal, zamišljeno gledal okoli in se spominjal mladih let. Smehljaje se je gledal na spečega fantiča v naročju ter mu odganjal muhe. | »Ti siromak, ti,« je govoril sam pri sebi, »tako si še mlad, pa te že preganja nesreča. Bog ve, kaj te še čaka na svetu.«
Pri farni cerkvi je zdaj zazvonilo sveto jutro. Peter je snel klobuk ter molil angelsko češčenje. |
 |
 |
 |
| Župnik, sivolas mož, je ravno stopil iz cerkve. Začudeno je pogledal Petra z otrokom v naročju, saj je vedel, da živi možak sam onkraj Save.
»Kje si pa to dobil?« ga vpraša malo začudeno, malo radovedno. »Čigavo je to dete?« |
Peter se odkrije in začne pripovedovati, da je otroka našel včeraj v gozdu, da ne ve, čigav je in da bi rad poizvedel za starše. Sramoval se je lagati dušnemu pastirju, prisege prelomiti si pa tudi ni upal. »Dete je bilo čisto samo, le raztrgan koš je ležal ob njem,« je govoril jecljaje. | Župnik ga je vprašal, če se mu nič ne zdi, odkod in čigav bi bil otrok. Peter je spet zatrdil, da nič ne ve in da tudi ne more nikogar imeti na sumu.
»Tedaj bo treba skrbeti zanj. V rejo ga bomo dali in počakali, da se zve kaj o starših.« |
 |
 |
 |
| »Prosim, gospod,« pravi Peter, »nikomur ga ni treba dajati. Jaz sem ga našel in rešil smrti, jaz ga bom redil, dokler ne najde pravih staršev. Drugi oče mu bom in ga bom učil vsega za življenje: moliti in delati in tudi nadloge potrpežljivo prenašati.«
Župnik ga je potrepljal po rami in dejal: »Prav imaš, le pri tebi naj ostane, saj bo v dobrih rokah. Skrbi zanj in ga redi, jaz bom tudi kaj pomagal.« |
»Kako naj ga pa kličem, ko mu za ime ne vem?«
»Saj res,« pravi gospod in gre gledat v koledar, »ime mu moramo dati. Včeraj si ga našel in včeraj je bilo ravno na sv. Aleša. Aleš naj bo!« »Kako se vse to čudno ujema! Aleš so bili tudi moj rajni oče. Pravili so, da so prav na dan sv. Aleša padli v Savo, pa jih je na vso srečo brodnik za lase potegnil iz vode.« |
»Fantiča sem tudi našel na god sv. Aleša. Bog ga varuj vse nesreče v prihodnje in da bi kmalu našel starše, drugega mu ne želim. Vam, gospod, se pa prav lepo zahvaljujem, da ste mi ga izročili v rejo. Bom že vse tako storil, da bo prav in da se ne boste imeli nič pritožiti. Dosti sem skušal po svetu. Ker se je meni marsikdaj hudo godilo, vem, kako je in rad pomagam nesrečnim, kjer morem. Znam pa tudi to in ono.« |
 |
 |
 |
| Peter je prinesel rejenčka spet domov in mu stregel na moč. Če je bil Alešek kdaj siten, ga je vzel na kolena in ga na klopi pred vežo zibal, da se je fantič umiril in zaspal. Peter je tako opravljal službo skrbnega očeta in dobre matere. | Alešek je postajal pod Petrovo skrbno roko vse trdnejši. Tekal je po hiši, se splazil tudi že čez pragmin ven, kjer je potem neznansko klical: »Očka! Mama!« kakor ga je učil Peter. Aleš in Peter sta bila odslej neločljiva tovariša. | Leta so tekla in Aleš je dopolnil že osmo leto. Peter in župnik sta si veliko prizadevala, da bi zvedela za starše, pa ni bilo ne duha ne sluha o njih. Zato je Peter sklenil molčati tudi o dogodku v gozdu.
Aleš je bil krepek fant, bistroumen in ubogljiv. |
 |
 |
 |
| Petra je Aleš spoštoval in poslušal. Ker ni poznal pravega očeta, je pač mislil, da mu je Peter oče. Včasih ga je v skrbi vprašal za mamo, pa mu je Peter odgovarjal, da jo bo videl čez nekaj let, če bo priden. | Ker so bile vasi daleč od Petrovega domovanja, ni Aleš mogel hoditi med druge otroke in se z njimi igrati. Zato si je pomagal sam in si kratil čas po svoje. Vsak dan je gonil na pašo kozi, posedal na bregu Save ter drvil vanjo kamenje. | Drugače je pa sedal pod star hrast, narezal vrbovih mladik ter delal iz njih piščalke, ki je vsaka drugače pela. Slednjič se je v tej umetniji tako spopolnil, da je izdolbel na veliki piščali več lukenj in nanjo postrani piskal, da se mu je še Peter čudil. |
 |
 |
 |
| Ob nedeljah je pomagal Aleš Petru voziti ljudi čez Savo. Kakor bi se bil rodil na vodi, je lahnih nog stopal po čolnu. Obešal se je na krn in gonil veslo kakor skušen brodnik. | To življenje se je Alešu vedno bolj prikupovalo. Kadar je le kaj utegnil, je sedel v čoln. Če ni bilo Petra doma, ga je odklenil in odveslal na sredo reke tako zvedeno kakor star pomorščak. | Naučil se je tudi plavati. Kadar je v hudi vročini pasel kozi po grmovju, se je slekel, pičil v vodo, plaval in poskušal razne vaje. Zdaj je legel vznak da ga je voda sama nesla naprej, potem je začel jezditi vodo ali pa se skril v globino. |
 |
 |
 |
| Pri takih vajah se je tako izuril, da je bil v vodi doma kakor na suhem. Savo je preplaval tudi pod vodo, ne da bi mu bilo kdaj treba priti na površino, da bi se oddahnil, zajel zraka in se vnovič skril pod vodo. | Peter ga je večkrat opazoval, kako se z ribami suče po globini in prinaša kamenje na dan. Hvalil ga je, pa tudi posvaril, da ne sme biti predrzen, ker tudi najbolj izurjenega plavača valovi lahko preslepe in potegnejo na dno. | Lepega dne, ko Petra ni bilo doma, je Aleš vzel drog in ga vtaknil v luknjo na zadnjem sedežu. Peter mu je včasi pravil o morju in o ladjah z velikimi plahtami, v katere se lovi veter in jih žene. Obesil je vrh droga star plašč za jadro — in šlo je! |
 |
 |
 |
| Kakšno veselje, ko je videl, da čoln res hitreje gre. A komaj je prišel na sredo, je vstal veter in čoln se je začel sukati v vrtincu. Naglo se je čoln nagnil in zajel vodo. Valovi so drvili dalje in dalje, nazadnje se je čoln prevrnil in tlačil Aleša pod vodo. | Z velikim trudom se je spravil izpod neprijetne pasti in skušal čoln obrniti, pa to ni bila lahka reč. Nazadnje mu je pomagala bistra glava. Prijel je za krmilo, privzdignil z vso močjo in obrnil ga je. Veslal je nazaj v pristan ob domači hiši. | Peter ga je že v skrbeh čakal. Aleš mu je z veseljem naznanil svoj izum, Peter pa mu je zabičil, da ne sme tega nikdar več storiti. Aleš bi se za ves svet ne bil nadejal, da ga bo Peter kregal in ne bo poslušal njegovega sveta, kako voziti brez truda. |
 |
 |
 |
| Peter je odslej čoln vselej dobro zaklenil. A neznana moč je gnala fanta zmeraj k vodi in na veslanje. Pri kozah na paši je znosil skupaj nekaj desak in drugega lesa ter si stesal čolnič. | V njem se je vozil dan za dnem, kadar ga Peter ni videl. Pri teh vožnjah se je tako izuril, da je znal premagati vrtince in valove. Njegov čoln ni bil po vseh mornarskih pravilih, pa ga je bolj cenil od Petrove škatle. | Peter se je bil nekdaj pri kanonirjih naučil nekaj brati, pisati in računati. To vse je obrnil v prid rejencu Alešu. Župnik mu je preskrbel potrebnih knjig, in vsako nedeljo popoldne je učil fanta brati in pisati. |
 |
 |
 |
| Aleš je imel dobro glavo. V kratkem je bral tako gladko, da je bilo veselje. Njegova pisava je bila tako lična, da se je še gospod župnik čudil, ko mu je Peter prinesel nekega dne kazat popisane liste. | Odslej ni imel Aleš več miru zaradi neizvedljive žeje po znanosti. Kadar se ni vozil po vodi, je legel v senco in tam pisal, ali pa prebiral knjige. Tako si je bistril um in si pridobil koristnega znanja. | Telesne in duševne vaje so bile zdaj edino Aleševo veselje. Ure in ure je plaval po Savi, skakal po skalah ko srna ali pa plezal na visoke smreke, kjer so gnezdile vrane in šoje. |
 |
 |
 |
| Babjeverni ljudje so sodili, da Aleš ni kakor katera druga božja stvar. Ženske so stikale glave in klepetale, da so ga pustili cigani. Zaradi tega da ima fant zagorel obraz, svetle, žive oči in črne lase. Šepetale so, da ima čudne moči v sebi in da lahko vsakogar ureče. Peter se je vsemu temu smejal. | Zdaj, ko je Aleš odrasel, je on skrbel za kuhinjo. Urno kakor dekletce se je sukal okoli ognjišča, zalival lonce in pokladal drva. Vse mu je šlo tako hitro spod rok kakor le kaj. Peter je sam večkrat dejal, da zna Aleš skuhati dosti boljšo kašo in žgance rahlejše kakor on. | Nekega večera sta Peter in Aleš ležala na trati pod jablano. Nekaj časa sta molčala, potem se oglasi Peter in pokaže na jasno nebo: »Vidiš ondi nad breskvijo štiri zvezde, potem pa tri zaporedoma?«
»Oče, ali tista, od katerih je ona na koncu svetlejša?« vpraša Aleš radovedno. Peter mu potrdi, potem pokaže spet na nebo in nadaljuje: |
 |
 |
 |
| »To je veliki voz. Zdaj pa poglej naravnost nad hišo, pa boš zapazil še drugo svetlo zvezdo. To je zvezda severnica, dobro si zapomni. Meni jo je nekoč pokazal star korporal, ko smo v temni noči korakali po gozdu. Dejal je, da po tej zvezdi človek lahko zmeraj razloči, kam gre; ker je na severu in vselej na istem mestu. Mornarji se ponoči na morju ravnajo po njej. | »Morje mora biti čudno veliko? Jelite, jaz bi ga ne preplaval?« je spraševal Aleš. »Ali ste ga vi že kdaj videli?«
»V Trstu in Benetkah sem ga videl, pa to je le majhen del morske planjave. Neizmerno je globoko in take ladje nosi, kakor je naše župnišče, pa še večje. Na taki ladji je lahko več ljudi, kakor v naši vasi. Kadar je vihar, se vzdignejo na morju valovi, visoki kakor gore. Ladje premetavajo ko lističe.« |
Aleš je odzdaj dosti in ves zaverovan premišljal o teh čudovitih rečeh. V mislih si je slikal neznano morje, široko, kakor je vsa okolica domačije. Treba bi bilo plavati vse leto, da bi prišel do kraja. In potem velikanske ladje, kakor župnišče! Kaj pa šele valovi! Neznanska želja po tujini se ga je polastila, da bi vse to videl na lastne oči. Ko bi tudi ponj prišel tuj trgovec, pa ga vzel s seboj, kakor je to bral nekoč v knjigah! |
 |
 |
 |
| Dolgo v noč je še Aleš mislil na tuje kraje, na morje in ladje. Ko je zaspal, se mu je vso noč sanjalo o tem ...
Želja po tujini je rasla, čim starejši je bil Aleš. Pretesno je bilo zanj v domači dolinici, Sava preplitva, čoln premajhen. Ko bi ne bil Petra tako rad imel, bi jo bil zatrdno potegnil na tuje. |
Še bolj je odslej hrepenel po znanju. Če si je prihranil kak krajcar, ga je dal potovki, da mu je prinesla iz mesta novo knjigo. Neprenehoma je bral, pisal in računal. Gospod župnik je prerokoval Petru, da bo Aleš kdaj še prebrisan mož, ki mu ga ne bo blizu enakega. | Peter, star, skušen vojak, mu je moral razlagati tudi o vojskah, orožju in o bojih, ki jih je prestal.
»Kadar se spomnim bitke pri Arcoli, me kar groza spreleti. Naši topovi so stali na hribu za mestecem ter neprenehoma bljuvali krogle v Francoze, ki so stali v vrstah tam doli.« |
 |
 |
 |
| »Spodaj so stali pešaki in konjeniki, da bi branili most. Večkrat so se zagnali Francozi ko besni v nas, pa naša vojska je stala ko skala. Zdajci je strgal majhen mož zastavo tovarišu iz rok ter planil med naše vrste v najhujši boj.« | »Ta mož, ki ni poznal nevarnosti, je bil Napoleon. Krogle so švigale okoli njega ko toča in podirale Francoze, ki so s strašnim krikom planili na nas. Francozi so predrli našo vojsko, da se je morala umakniti. Jezdil sem po nekakem robu, kar ...« | »... se zvrne konj pod mano. Ležal sem pod njegovo težo in si nisem mogel pomagati. Vsa francoska vojska je drla mimo mene, pa Bog me je obvaroval, da me niso pomendrali ali ujeli. Krog mene je ležalo na kupe mrtvih in ranjenih. |
 |
 |
 |
| »Oh, to je bilo strašno, tako strašno, da si še misliti ne moreš, Aleš«, je nadaljeval Peter. »Ponoči sem se spravil spod konja in srečno prišel k svojim. Koliko sem pa še potem doživel, v bitkah po Nemškem in po Francoskem!«
Peter je rad pravil Alešu doživljaje iz vojska, ker je vedel, da bi to nevednemu fantu utegnilo koristiti, če bo kdaj prišel k vojakom. |
Aleš je zrasel v krepkega fanta. Bil je močan in gibčen. Se več vredno pa je bilo, da si je z lastno pridnostjo pridobil dosti koristnega znanja, ki je bilo njegovo edino bogastvo. Od rednika pa je imel polno lepih zgledov in opominov.
Česar si je neskušeni Aleš prav za prav želel in česar se je Peter bal, se je slednjič uresničilo, čeprav drugače, kakor pa sta oba mislila. |
Približalo se je nemirno leto 1848, ko so v Avstriji vstale hude zmešnjave. Na vseh koncih in krajih so bile vstaje. Vse je moralo v vojake, kar je bilo mladih ljudi.
Tudi Aleša so poklicali na nabor. Moral je v Ljubljano. Potrdili so ga k topničarjem, kar si je zmeraj želel. Vriskaje se je po naboru vračal s tovariši domov. |
 |
 |
 |
| Peter je bil hudo žalosten, ko mu je Aleš zvečer povedal novico in dejal, da mora že drugo jutro odriniti v Ljubljano. Čeprav se Aleš ni bal, se mu je vendar stožilo, ko je videl, da bo moral zapustiti očeta. Za očeta je Petra vse čase imel. Tolažil ga je, ko je videl, da ima solzne oči:
»Nič ne bodite žalostni. Ko bo vojska minila, bom spet prišel domov. Bog me bo ohranil vam za podporo na stare dni.« |
»Tako je ljubi moj Aleš,« je rekel starec in solze so ga še bolj posilile, ko ga je prijel za rame in mu govoril dalje: »Le Boga imej povsod pred očmi, pa bo vse dobro. Njegova sveta volja je, da moraš biti vojak. Če boš prišel spet zdrav domov, bo moje veselje tem večje. Če bi pa padel, boš storil slavno smrt za dom. Ravnaj se po naukih, ki sem ti jih zmeraj dajal. Bodi previden in pogumen, drugo pa prepusti Bogu.« | Stisnila sta glave. Prevzelo ju je, da ni nekaj časa nobeden spregovoril besede, potem je Peter spet začel:
»Ljubi Aleš, še nekaj ti moram povedati, kar sem ti dozdaj prikrival, ker se mi je zmeraj zdelo prezgodaj. Zdaj, ko ne veva, če se bova še kdaj videla, ti moram razodeti skrivnost. Jaz nisem tvoj pravi oče, temveč le rednik ...« In povedal mu je vso zgodbo, kako ga je našel v gozdu in vzredil in da za prave starše nič ne ve. |
 |
 |
 |
| Novica je Aleša hudo užalostila, zakaj zmeraj je mislil, da je dobri Peter njegov oče. Danes pa je zvedel, da še staršev nima.
Potrt je premišljeval, potem pa sklenil, da bo starše poiskal, ko bo vojske konec. Njegova mati že toliko let joka po izgubljenem sinu. Morda sta jo žalost in bolečina že spravili pod črno zemljo ... Pri teh žalostnih mislih je celo pozabil na bridko resnico, da mora k vojakom. |
Drugo jutro je še enkrat segel v roko dobremu Petru, se mu zahvalil za vso skrb in dobroto, potem pa je krenil proti beli Ljubljani. Dolgo je še mahal v slovo domači hišici, odkoder ga je pozdravljal Peter. Potem je zavriskal in zapel tisto staro:
Oblaki so rudeči, |
Iz Ljubljane so Petra poslali v Italijo, kjer so se uprli rodoljubi zoper tujo oblast. Niso ga utegnili kaj dosti uriti, mudilo se je v vojsko. Ko je Aleš prvič stal v boju pri topu, mu je prav prišla vsaka drobtinica znanja, kar si ga je bil nabral iz Petrovih pripovedovanj vojaških spominov. Kmalu je znal ravnati s topovi kakor star vojščak, pa tudi druge vojne umetnije mu kmalu niso več bile nedoumljiva skrivnost. |
 |
 |
 |
| Znanje in okretnost v boju sta Alešu dobro koristila. V letu dni so ga povišali za kaprola. Povsod se je skazal za pravega vojaka in dobil je zlato kolajno, ki mu jo je sam poveljnik pripel na prsi in ga pohvalil vpričo celega polka. | Toda svobodoljubja Italijanov avstrijske vojske pod Radeckim niso mogle ukrotiti. Prišla je bitka pri Novari. Aleševa baterija je bila tam deležna najhujših napadov, ker ni bila nič zavarovana. Aleš je dolgo premišljal, kako bi se umaknili odondot. | Ko je že veliko konj počepalo in se je tudi moštvo vse bolj krčilo, je Aleš odjezdil k stotniku. Pozdravil ga je in mu povedal, kam naj bi se njegovi topničarji umaknili. Stotnik ga je pohvalil zaradi te previdnosti in mu zapovedal, naj stori tako. |
 |
 |
 |
| Kakor blisk je oddirjal Aleš skozi gozdič, da bi našel pripraven kraj za zavetje. Toda budnim očem italijanskih strelcev se ni mogel izmakniti. Prižvižgala je krogla in ... | ... podrla njegovega konja. Aleš je treščil podenj in obležal. Z velikim trudom se je skušal izmotati spod konja. Ko se mu je nazadnje posrečilo, je hotel bežati. | Toda že so bili okoli njega trije italijanski vojaki z nasajenimi noži. Skušal se je braniti s sabljo, toda spotaknil se je v metežu ob lastne ostroge in padel. Bil je ujet. |
 |
 |
 |
| Italijanski strelci so ravnali z njim kot vojaki. Vzeli so mu orožje, potem pa odvedli. Aleša je skrbelo, kaj je z njegovim oddelkom, a uiti ni več mogel. | Pod večer so Aleša z drugimi jetniki vred odgnali v bližnjo vas. Iskali so zanje primernega kraja, nazadnje pa so jih spravili v vaško cerkvico. | Zunaj je bila že noč in pripravljalo se je k nevihti. Tovariši so trudni pospali, Aleš pa je pokleknil pred žalostno Mater božjo, ki ji je obraz razsvetljevala drobna lučca, ter molil ... |
 |
 |
 |
| Aleš je vprav končal molitev, ko pride nekdo k njemu in ga ogovori po slovensko. Aleš ga vpraša:
»Revež, ali je tudi tebe doletelo tisto, kar mene?« »Prijatelj, moja nesreča je še večja ko tvoja. Desnico imam prestreljeno, pa je še obvezati nisem mogel. Lepo te prosim, daj mi kakšno obvezo, zakaj hudo me skeli.« |
Aleš je brž začel iskati po cerkvici. Ob zidu je zatipal kamniten kotlič, v katerem je bila voda. Brž je izpral ranjenemu tovarišu roko. Vzel je iz žepa snažno cunjo, jo raztrgal in položil na rano. Potlej si je potegnil srajco izza pasa, je velik kos odtrgal, povil roko ter jo obvezal, kakor gre. Ranjenec je takoj čutil, da mu je boljše. | S solzami v očeh se je zahvaljeval Alešu za blago delo, ta pa mu je dejal:
»Ljubi moj, nesreča naju je tako na lepem združila in sklenila med nama prijateljstvo. Pravijo, da je prijateljstvo, ki ga skleneš v nesreči, najbolj stanovitno in najbolj zvesto. Naj z nama ne bo drugače!« |
 |
 |
 |
| Pomolčala sta. Aleš bi bil rad zvedel kaj več o novem tovarišu, pa ga je vprašal:
»Odkod si doma? Kolikor po govoru poznam, bi sodil, da si Gorenjec. Mislim, da se ne motim, kaj?« |
Ranjenec je pritrdil in začel tožiti o svoji nesreči. Starši so mu bili zgodaj umrli, sirota je služil za pastirja. Prva krogla v vojski je bila njemu namenjena. »Kaj bo pa šele zdaj? Nikdar več ne bom videl domače strani!« | »Ne obupuj!« je tolažil Aleš prijatelja, ki je bil sedel na oltarne stopnice. »Bog bo že tako storil, da bo prav. Drug drugega bova tolažila v nadlogah. Kakor po naključju sva se sešla, oba siroti in brez staršev.« |
 |
 |
 |
| »Ali so tudi tebi umrli?« je pomiluje vprašal tovariš.
»To samo Bog ve! Nikdar jih nisem poznal. Dober človek me je zredil tam za Savo. Zmeraj sem mislil, da mi je on pravi oče, a preden sem šel v vojake, mi je razodel, da me je našel v gozdu in potem zastonj povpraševal po starših. Ves svet bi prebredel, ko bi vedel, da jih kje najdem!« |
»To je žalostno,« je odvrnil tovariš, »če človek staršev še pozna ne. Starši so le starši.«
Aleš je molčal in videti je bilo, kako ga vse to peče. Potem se je obrnil k onemu in dejal: »Ne vem še, kako ti je ime. Povej, da te bom vedel klicati zanaprej.« »Polde mi je ime, Polde Lipar. Pa tebi?« »Jaz sem pa Aleš Grmar,« je rekel Aleš in mu stisnil roko. |
»To ime so mi dali, ko so me našli, svojega pravega imena ne vem ...«
Dolgo sta se pogovarjala in si pravila zgodbe vsak iz svojega življenja in popisovala domače kraje. V zvoniku je ura že kdaj odbila deset. Aleš se je ozrl po drugih jetnikih in videl, da že vsi spe po kotih. Nekaj časa je premišljal, potem pa je vzdignil roko in rekel: |
 |
 |
 |
| »Prijatelj, nekaj sem si izmislil. Kakor slišim po korakih straže, ne pazijo prav preveč na nas. Kaj, ko bi na naglo pobegnila in jo mahnila k svojim? Do dne sva zlahka tam!«
Polde je žalostno zmajal z glavo, rekoč: »Aleš, to ni mogoče. Straža naju bo zatrdno videla ali slišala. Okoli je polno vojakov, skoz njihov tabor morava. Kod pa naj tudi beživa? In pa — ali naj pobegneva sama, brez tovarišev? Vsi ne morejo z nama!« |
Alešu ni bilo lahko razgnati Poldetu pomisleke in mu dati poguma. Tožil je, da ne smeta pustiti drugih in pa tudi, da on z bolno roko ne more nikamor.
»To bo moja skrb,« je rekel Aleš. »Samo da prideva iz cerkve, hodil boš že.« Tiho se je splazil za oltar. Kdo bi popisal njegovo veselje, ko je v kotu dobil visoko lestev. Urno je splezal po njej do okrogle line ter poskušal sneti mrežo z line. Po dolgem trudu se mu je posrečilo in podal je mrežo Poldetu. |
Potem se je do pol života stegnil skozi lino. Videl je, da pred vrati hodita dva stražnika, a pod okno ni prišel nobeden. Vrh tega sta rasli ob zidu še dve košati drevesi in čuvajema zastirali pogled, tudi če bi se bila kdaj ozrla na okence, skozi katero je oprezoval Aleš. Vse je bilo kakor nalašč pripravno za beg. Potegnil je glavo spet skoz lino ter veselo pomahal tovarišu, ki je čakal pod lestvo ter še vedno nejeverno majal z glavo. |
 |
 |
 |
| Aleš je brž stopil po lestvi na tla ter mignil Poldetu, naj zleze do line. Ker si ta sam ni mogel dosti pomagati, je stopil za njim, mu z desnico segel pod pazduho ter ga podpiral, ko je šel kvišku. | Ko sta bila v lini, sta potegnila lestev za sabo, jo položila skozi odprtino ter jo po zunanjem zidu spustila spet na tla. Ko sta lezla po njej na prosto, si še dihati nista upala. Previdno sta lestev položila ob zidu na tla — pa hajdi v prostost! | Iz ječe sta srečno prišla, kam pa zdaj, da ju spet ne ujamejo? Pokrižala sta se, potem se pa ko senci plazila pod drevjem proti goščavi onkraj vasi. Pri tem jima je zelo pomagalo Aleševo bistro, že od mladih let izurjeno oko. |
 |
 |
 |
| Kakor je včasih ob Savi ponoči videl vse, tako se tudi nocoj ni nikdar zmotil. Naglo sta rinila naprej in prišla kmalu v temen gozd in na ozko stezo, ki se je vila med grmovjem. | Hodila sta že kaki dve uri, ko je Polde začel pešati. Sedla sta na posekano drevo, da bi si oddahnila in se malo razgledala. Polde je bil žalosten in potrt, začel je Alešu tožiti: | »Prijatelj, ne bom več dolgo mogel hoditi. Slab sem, zakaj že od včeraj nisem imel nič v ustih. Če opešam, se reši sam. Morda bom prišel za tabo, če pa ne, ti bom zmeraj hvaležen za skrb.« |
 |
 |
 |
| Aleš pa ni hotel nič slišati o tem. »Bog Kranjca ne zapusti,« je spodbujal Poldeta, »pa bo tudi nama pomagal, saj nisva pobegla hudodelnika.« Potegnil je iz malhe čutaro, ki mu je Italijani niso vzeli, ter jo dal Poldetu, naj potegne. Tudi kos kruha je še imel. Polde je hotel, da bi trdo in borno večerjo delila, pa Aleš ni hotel. | Tiho sta sedela na deblu. Aleš je z veseljem gledal, kako suhi kruh in vino tekneta prijatelju, ki je jedel, vmes pa neprenehoma hvalil Boga, da ga ni pozabil v tej stiski.
Aleš se je nocoj spominjal vseh pripovedi o vojskah, ki jih je bil kdaj slišal od starega Petra doma. |
Zagledal se je v zvezde tja proti domači strani in premišljal:
»Morda se je tudi moj rednik bil po teh krajih? Morda je bil prav tu-le, kakor nocoj jaz. Bog ve, kaj si to noč misli o meni?« Spomnil se je Petrovega nauka o zvezdah. Severnica bi mu nocoj koristila, toda prav zdaj so jo zakrivali oblaki. |
 |
 |
 |
| Ko si je Polde malo odpočil, sta šla spet naprej po gozdu. Prav nič nista vedela, če jo mahata v pravo stran ali ne. Upala sta, da bosta vsaj pred dnem prišla do svojih. Začelo se je že svitati. Aleš je sodil, da mora biti blizu štirih. Želel je sonca, da bi se mogel po njem ravnati. | Dan je napočil, pa se Aleš še ni mogel nič spoznati. Goščava se je širila naprej. Prišla sta na nizko gričevje, čigar rob se je raztezal tja v daljo. Sedla sta in se razgledovala. Nazadnje sta sklenila iti po robu naprej, zakaj v dolino si nista upala, da ne bi spet zašla v jetništvo. | Aleš je sklepal, da mora hrib biti tisti, kjer je včeraj stala njegova baterija. Stopala sta hitro po grmovju ter vlekla na ušesa, če ne bi odkod slišala streljanja. A vse zastonj. Aleš je že dvomil in govoril tovarišu, da bi bilo najbolj prav, če bi se kar vrnila. Ta pa še slišati ni maral o čem takem. |
 |
 |
 |
| Vreme se je zdaj še poslabšalo. Začelo je deževati. Z oblaki prepreženo nebo je obetalo, da se ne bo še tako brž zvedrilo. Nista bila samo mokra do kože, temveč je tudi pot bila tako slaba, da sta le s težavo rinila naprej. | Hodila sta ves dan. Ko se je jela bližati noč, je deževalo še, kakor da bi se bili odprli vsi studenci na nebu. Ko sta prišla nekje do globeli, je Aleš dejal: »Noč je že, po temi v tem vremenu ne bova mogla dalje. Zakuriva in čakajva, da se zvedri!« | Polde je bil s tem zadovoljen, zakaj treslo ga je in rana ga je vse bolj skelela. Pod robato skalo sta v gostem grmovju nalomila suhega trsja in po dolgem prizadevanju je Aleš zakuril, da sta si grela premrle in utrujene ude. Lakota ju je trla. |
 |
 |
 |
| Nobeden si ni upal drugemu tožiti lastnih težav, da si ne bi jemala poguma. Molčala sta, strme v ogenj, kar zaslišita trde korake. Doneč moški glas ju pozdravi: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
Planila sta pokoncu in začudeno gledala, odkod prihaja glas. |
Tedaj stopi iz gošče mož v meniški halji in srednje postave. Obstoji nekaj korakov pred beguncema. Žar ognja mu je osvetil resni obraz. Ponosne, pa vendar ljubeznive oči je upiral v neznana človeka. Okoli ledij je nosil bel motvoz, na njem je imel molek s križcem, z desnico se je opiral na palico. | »Kdo sta in kam sta namenjena, prijatelja?« je vprašal prijazno. Aleš in Polde sta strmela vanj, kakor da ne verjameta očem. Toda pogled na meniško haljo ju je opogumil.
Aleš, ki je znal že precej laškega, je odgovoril: »Begunca sva, avstrijska vojaka s Slovenskega, iz Ljubljane. |
 |
 |
 |
| »O siromaka, kam sta zašla!« pravi menih. »Obrnila sta se ravno v nasprotno stran. Kje je že meja za vama. Še nekaj milj in pri morju bosta!« | »Pri morju?« se je začudil Aleš. »Že, že mogoče, saj hodiva že dva dni noč in dan. Ves čas se mi je zdelo, da ne greva prav. Kaj nama je začeti?« | »Počakajta do jutri,« pravi menih in sede k ognju, da bi se posušil. »Jutri vaju spremim do katerega mesta ob morju. Morda bomo našli kakšno ladjo, po suhem ne moreta domov.« |
 |
 |
 |
| »Ali, častiti mož,« de Aleš, »po morju bova še težje prišla, kakor po suhem. Takoj bodo spoznali, da sva tujca, pa tudi denarja nimava, da bi plačala voznino. Kaj naj storiva?« | »Le v Boga zaupajta,« je dejal menih in povzdignil roko. »Bog siromakov nikdar ne pozabi. Jaz vama bom pomagal, kar se bo dalo, četudi sem sam siromakter pregnanec.« | »Vi, častitljivi oče, pregnanec?« se je začudil Aleš. »Pa zakaj vendar?«
»Zavoljo pomote!« je rekel menih trpko. »Hudo je to! Pa ne zamerite — česa so vas neki obdolžili?« |
 |
 |
 |
| Oče Alfonz — tako je bilo menihu ime, je za čas umolknil, potem pa je spet začel:
»Ker nas je usoda nocoj tako čudno združila tri pregnance, bom povedal, zakaj se mi godi, kakor vama. Pred leti sem bil nekaj časa v Ljubljani, v samostanu.« |
»V Ljubljani ste bili!« mu je segel v besedo Aleš, ki se ni mogel vzdržati veselega vzklika, ko je omenil menih ljubo domače mesto. Oče Alfonz je nadaljeval:
»Da, tam, v vaši deželi. Še zdaj me prešine radost, če se spomnim tistih časov. Kraji so prelepi, ljudje pa blagi in pobožni.« |
Spet je vzdignil roko in govoril:
»To mi je hodilo potem narobe. Kmalu ko so me poklicali domov v Sardinijo, se je vnela vojska z Avstrijo, od koder sem se bil dobro vrnil. Zato so me obdolžili zveze z sovražnikom ter me pregnali iz samostana ter iz rodne dežele. Razumem, da so moji rojaki oprezni, kdo bi v vojski ne bil! Zdaj pa begam po tujih krajih.« |
 |
 |
 |
| »Kam pa ste zdaj namenjeni?« je vprašal Aleš. »Veste kaj, pojdite spet z nama v Ljubljano!«
Oče Alfonz se je nasmehnil predlogu slovenskega vojaka in dejal: »Namenil sem se v Rim. Ne bom zapustil Italije, svoje mile dežele, zakaj za Bogom najbolj ljubim svojo domovino, kar je dolžnost vsakega poštenega človeka. Morda bo najbolj prav, če gresta še vidva z mano proti Rimu, zakaj odondot bosta najlažje prišla domov.« Pri teh besedah je Aleš pozabil na lastne križe in težave ter od veselja poljubil menihu roko. |
V Rim pojde! Videl bo to slavno mesto! Nikdar bi si tega ne bil mislil. Začel je spraševati očeta Alfonza o vsem, česar se je o Rimu spomnil iz knjig, katere je prebiral doma. Menih mu je pravil sto zanimivih reči. Aleš si je v duhu slikal bajne cerkve z visokimi zvoniki, dolge vrste razkošnih hiš in še več drugega.
Med pogovorom je čas naglo bežal. Dež je pojenjal in nebo se je začelo jasniti. Zvezda za zvezdo se je prižgala na nebu. Oče Alfonz je pokazal na zvezde in opomnil, da bi bilo dobro, če bi krenili naprej. |
Zdaj se je Aleš spomnil prijatelja Poldeta, na katerega je bil v ognju zanimanja docela pozabil. Polde, ki ni razumel tujega jezika, je bil pri ognju kmalu zadremal. Aleš in menih se nista menila zanj, ko ni dal glasu od sebe.
Zdaj, ko sta utihnila, se je prebudil. S sklonjeno glavo je strmel v pojemajoči ogenj. Obraz mu je bil žalosten in skoraj top. Iz bledice na njem se je poznalo, kako slabo mu je. Aleš se je kar ustrašil. Začel je dvomiti, da bo mogel dalje, če se ne bo okrepčal z jedjo. |
 |
 |
 |
| »Častiti oče,« je dejal Aleš menihu in prijel Poldeta čez rame, »moj tovariš je hudo slab. Od snoči ni imel grižljaja v ustih. Vrh tega je pa tudi močno ranjen v roko. Bojim se, da ne bi omagal.« | »Ranjen je? Pa mi nista nič rekla,« de menih, stopi bliže in odvije Poldetu obvezo. Rana od krogle je bila zatekla. Pregledal jo je, vzel iz rokava škatlico in rano namazal ter spet zavezal. »To je že mnogim pomagalo,« je dejal. | Potem je odprl popotno torbo, vzel iz nje sira in vina ter ponudil vsakemu pol, rekoč:
»Tole, kar imam, razdelim med vaju. Vzemita rade volje in okrepčajta se, zakaj pot je še dolga.« |
 |
 |
 |
| Aleš se je branil. Prosil je očeta Alfonza, naj da polovico Poldetu, drugo pa naj obdrži zase. On da je še dovolj trden. Duhoven pa je uganil Aleševe misli in mu rekel, naj le je. Zase ima še košček kruha. | Počitek in krepčilo sta dala Poldetu novih moči. Neutegoma so jo mahnili dalje in kmalu prišli iz gošče na kolovoz, ki se je polahko vil navzdol. Napotili so se po njem. | Spotoma je Aleš ponovil vse menihovo pripovedovanje Poldetu, ki ni umel laščine. Povedal mu je, da pojdeta zdaj v Rim. Kdo bi bil bolj vesel od Poldeta! Upal je, da bo spet kmalu srečno doma. |
 |
 |
 |
| Zdanilo se je, zvezde so začele ugašati. Zdaj so popotniki prišli na gol, travnat grič. Pred njimi se je razprostiralo široko morje. Hiš ni bilo videti nikjer nobenih. Aleš se je oziral na vse strani, potem pa je dejal, da bo najbolje, če krenejo kar ob bregu do prve ceste. | Strme je Aleš gledal na morja širjavo. Ko je šel v vojsko skozi Trst in Benetke, ga je tudi že videl, pa tod je bilo vse drugo. Tam je bilo polno ladij, majhnih in velikih, tu pa vse mrtvo. Nobenega čolniča nikjer, na bregu trava, na zahodu pa skale, tu in tam z grmovjem obrasle. | Kmalu so prišli v dolinico, kjer je raslo nekaj kostanjev. Sedli so v mehko travo. Sonce je na vzhodu vstalo iz morja ter pisano obsevalo njegove valčke. Valovi so se podili sem in tja ter prijetno šumljali. Tu pa tam se je iz gnezda vzdignila morska ptica, sicer pa je bilo vse tiho. |
 |
 |
 |
| Popotniki so opravili jutranjo molitev in se zahvalili Bogu za rešitev. Aleš je potem dejal:
»Po bregu stopim. Morda bom ujel kaj rib, da si jih spečemo za kosilo.« |
Menih je bil koj zadovoljen z Aleševo mislijo. Ta se je takoj spustil v vodo. Brž je nalovil nekaj rib ter jih zmetal na breg. Polde jih je pobiral, potem pa jih znosil pod kostanje. | Tam je zanetil ogenj, oče Alfonz pa mu je pomagal odrezati rogovile. Zataknil jih je v tla in si naredil še raženj. Nanj je natikal ribo za ribo ter jih obračal nad ognjem, da je kmalu zadišalo. |
 |
 |
 |
| Alešu se je zdelo morje precej mlačno, zato se je hotel malo kopati in preskusiti svojo nekdanjo izurjenost v plavanju. Plaval je proti sivim skalam na zahodu in kmalu izginil tovarišema izpred oči. Čim več je plaval, tem bolj ga je mikalo, da bi prišel prav daleč. | Ko je pa prispel do skal, se mu je odprl majhen zaliv. Okrog in okrog so ga robile skale, porasle z grmovjem. Zlezel je v tem zatišju na robato skalo. Pa kako se je začudil, ko je daleč v kotu zaliva uzrl veliko ladjo, ob njej pa nekaj čolničev. Strah in veselje sta ga obšla. | »Če je to kupčijska ladja,« si je mislil, »pojdem morda z njo proti Benetkam ali Trstu.« Od strahu in od upanja mu je začelo srce na glas biti. Tedaj pa je od brega sem priveslal čoln s kakimi šestimi možmi. Aleš je preveč pozorno ogledoval veliko ladjo, zato jih ni zapazil, dokler niso bili že za streljaj blizu. |
 |
 |
 |
| Bili so čudno oblečeni, z rdečimi kapami na glavi in vsi kosmati. Na pogled so bili kakor morski roparji, o katerih je bral, da love ljudi in jih prodajajo za sužnje. Alešu je zastala sapa pri misli, da bi to utegnili biti taki roparji. | Zapazili ga še niso bili, ker se je bil pomaknil za skalo. Urneje so začeli obračati vesla, da je čoln drsel ko blisk ob bregu. Aleš si je oddahnil, ko so bili mimo. Od veselja je splezal niže po skalah in sklenil plavati nazaj, brž ko bodo zadosti daleč. | Pogledal je izza skale, da bi videl, kje so. Kdo bi popisal njegov strah, ko je videl, da so čoln zasukali in ga gnali povprek, naravnost proti skali, za katero je čepel. Zdaj je bil zadnji čas! Urno je pičil v vodo, se potopil in plaval pod valovi. |
 |
 |
 |
| Ko je Aleš spet pogledal iz vode in se ozrl, je videl čoln precej daleč za sabo. Zdelo se mu je, da veslarji ne vedo, kam naj se obrnejo. Zdajci pa zavrnejo čoln, šest vesel se upre, čoln leti ko ptič — naravnost za njim, da se je voda kar penila pod kljunom. | Aleš je sprevidel, da jim ne uide. Breg je bil tod prestrm, od tovarišev je bil pa predaleč. Napel je vse moči, da bi jim zmešal sled. Potapljal se je in plaval pod vodo, kolikor so mu dajale moči. Ko je že mislil, da se bo le rešil na breg, pa zagleda pred sabo dve glavi, grdi ko sama pošast. | Zavpije na pomoč, a ta trenutek že začuti, kakor da so mu uklenili roke in noge. Tuja človeka sta ga tiščala ko v kleščah. Otepal se je na vso moč in skušal sebe in ona spraviti pod vodo, zakaj živo so mu stopile pred oči muke, ki jih morajo trpeti sužnji. |
 |
 |
 |
| Pa ne zastonj! Čoln se je približal in Aleša so potegnili vanj. Zvezali so mu roke in noge, potem pa so odrinili spet proti zalivu, kjer je čakala ladja. | Aleš je ležal zvezan v čolnu. Še ganiti se ni mogel. Možaki so urno veslali, le zdaj pa zdaj so se z dopadajenjem ozrli nanj. Bili so veseli takega plena, rekel pa ni nihče nič. | Ko so priveslali v zaliv, so ga spravili na ladjo. Razvezali so mu noge ter ga gnali v spodnje dele, kjer je bila poveljnikova kajuta. Do nje so držale ozke stopnice. |
 |
 |
 |
| Tam je za mizo sedel širok možak, zagorelega lica, dolgih las in ves zaraščen. Do pasu je bil gol in v ušesih je nosil zlate obroče. Kadil je plitvo pipo ter prebiral nekakšna pisma. Eden mornarjev je stopil bliže ter mu rekel nekaj besedi, ki jih Aleš ni razumel. | Poveljnik je Aleša nekaj časa meril od nog do glave, da ga je oblival mrzel pot. Potem ga je v laškem jeziku in z glasom človeka, ki je vajen le zapovedovati, vprašal:
»Kdo si in od kod prihajaš?« |
Aleš se je zravnal in na kratko dejal:
»Avstrijski vojak sem!« »Vojak? Kako pa si prišel sem?« »Po naključju.« »Hm, ali veš, v čigavih rokah si?« je vprašal oni posmehljivo. |
 |
 |
 |
| »Ne,« je odgovoril Aleš, »nisem še imel časti, da bi zvedel za ime svojega novega gospodarja. Le toliko vem, da so tvoji hlapci precej surovi in nečloveški.«
»Ali si že kaj slišal o korzarjih?« »Nič.« |
Zdaj je oni stopil izza mize, prekrižal roke, rekoč:
»O morskih roparjih pa?« »O teh sem pa že slišal,« je rekel Aleš, »in če se ne motim, imam prav zdaj enega pred sabo. Po kakšni pravico si me dal ujeti, te vprašam!« |
»Vse boš zvedel,« de oni mrzlo in vzdigne roko. »Zdaj vedi le toliko, da si suženj na ladji imenitnega morskega roparja Abdala.«
»Čudno ime,« zamrmra Aleš, oni pa zarenči nanj: »Kaj praviš?« |
 |
 |
 |
| »Da se mi godi krivica,« se mu nasmehne Aleš. »Prišel sem v sužnost, pa še sam ne vem, zakaj.«
»Če ti je prostost tako ljuba, se lahko odkupiš, če nam ob mesecu preskrbiš štirideset tisoč cekinov.« »Če bi imel take denarje,« se zasmeje Aleš na glas, »te še pogledam ne. Toliko vsa ta barka z vami vred ni vredna. S tem že ne bo nič.« |
Abdala reče malomarno:
»Tako, pa nič drugače. Kaj nimaš blizu prijateljev, da bi odšteli zate odkupnino in te rešili?« »Imam dva; čakata me na bregu in sta zatrdno v skrbeh zaradi mene.« »Na bregu?« mu hlastno seže Abdala v besedo in pri priči pomigne nekomu izmed hlapcev, ki jo naglo ubere po stopnicah. |
Tedaj obide Aleša groza. Kesal se je zadnjih besedi, a bilo je že prepozno. Najbrž je ta trenutek že drčal proti bregu čoln, da pripelje sem še nesrečna prijatelja. Tolažila ga je le misel, da bosta morda zbežala, ko bosta zagledala morske roparje. Bridke misli so morile Aleša. Naj se je obrnil, kamor se je hotel, nikjer ni bilo odprte poti. |
 |
 |
 |
| Abdala je malo pomolčal. Potem se je prijel za brado ter vprašal Aleša:
»Koliko jezikov govoriš?« »Nekaj italijanskega in nemškega, moj materni jezik pa je slovenski.« »To je malo. Pa tvoj obraz mi razodeva, da si bistre glave. Mislim, da bi se brž naučil tudi arabskega. Potem bi mi vrgel par sto piastrov več, če bi te prodal kateremu poglavarju v Maroku.« |
Spet se je pogladil po bradi in nadaljeval:
»Ker se mi zdiš prebrisan, boš ostal na ladji kaka dva meseca in se skozi učil arabščine. Slabo se ti pri meni ne bo godilo. Če boš priden, te bom maroškemu poglavarju posebej priporočil, naj ti prizanaša. Za danes je zdaj dovolj, jutri pa te bo moj stari mornar Rašet začel učiti.« Mahnil je z roko in hlapec je odpeljal Aleša v najbolj spodnji konec ladje. Ondi mu je odprl majhno beznico, ga zaklenil vanjo in šel. |
Aleš se je vsel na staro skrinjo, v katero so roparji nekdaj najbrž spravljali svoje zaklade. Različne misli so mu rojile po glavi. Vsi ti zadnji doživljaji so se mu zdeli ko sanje. »Lepa tolažba,« se je mislil, »dva meseca se bom moral ubijati s tujim jezikom, da me bo črnobradec potem draže prodal. S tem meni, da mi skaže še veliko dobroto.«
Njegova sobica na barki je bila brez oken, pa še kar čedna za take okoliščine. |
 |
 |
 |
| Bleda luč v leščerbi je razsvetljevala mali prostor. Aleš je pokleknil za mizo iz desak ter zmolil angelsko češčenje, pa še večerno molitev. Molitev ga je potolažila in mu dala poguma. Dejal je sam pri sebi: »Če sem pod božjim varstvom, kaj mi morejo ljudje!« | Legel je na postelj, visečo ob ladijski steni. Prislonil je roko k ušesu in pazljivo poslušal vsak šum na ladji. Zdaj pa zdaj je že mislil, da sliši Poldetov ali pa menihov glas, pa je slišal le trde korake prihajajočih in odhajajočih ljudi. | Po teh korakih je sodil, da mora biti prav nad njim prebivališče poveljnikovo. Čez dobre pol ure so se odprle duri in v sobico je molče stopil tisti hlapec, ki ga je bil prej pripeljal sem. Na mizico je postavil nekaj jedi, vina in dolgo turško pipo. Potem je šel in vrata spet zaklenil. |
 |
 |
 |
| Dobro mu je teknila večerja in tudi iz turške pipe je poskusil kaditi. Zdelo se mu je pa tako narobe, da se je začel sam sebi smejati. Vsa domišljija iz otročjih let, ko je prebiral knjige o tujih krajih in ljudeh, se je zdaj uresničila. Bil je na morju in na veliki ladji in še celo med morskimi roparji. Vse, kakor si je bil včasih zaželel v otroških mislih, ko je veslal v čolniču po Savi. | V začetku je sklenil, da se za nič ne bo učil arabskega. Ko je pa to reč bolj natanko preudaril, je zavrgel svoj sklep. »Jetnik sem«, si je mislil, »če me ne kupi ta, me bo pa kateri drugi, če bom znal arabsko in se prikupim gospodarju, mi bo morda dal kaj več prostosti, pa bom morda lahko pobegnil. In pa, česar se človek nauči, je dobro. | Bil je zelo truden in je kaj kmalu zaspal v viseči, pa čedno pripravljeni postelji. Ponoči je imel prijetne sanje stari Peter je sedel na klopci s pipo v ustih kakor ponavadi in se mu smehljal. Brž pa se je domača koča spremenila v krasno palačo. Okoli nje je bil velik vrt, poln raznega sadnega drevja in pisanega cvetja. V senci sta stala njegov oče in mati ter ga prijazno pozdravljala. |
 |
 |
 |
| Aleš je vzkliknil od veselja ter se ta trenutek prebudil. Žal mu je bilo, da se mu ne sanja naprej. Dolgo je premišljeval, kaj neki vse to pomeni. Staršev ni nikoli poznal, pa vendar mu je Peter dajal upanje, da še žive. Morda pomenijo prav te sanje kaj dobrega! | Ker ni v Alešovo sobico od nikoder prihajala svetloba, ni nič vedel, ali je zunaj že dan ali ne. Zdelo se mu je pa, da mora biti precej pozno. Ker je tudi že slišal nad sabo korake, je zlezel s postelje ter se počasi jel oblačiti. | Potem je prižgal luč in začel pregledovati vse kote v sobici. Hotel si je krajšati čas. Ko je vzdignil staro skrinjo, ki je na njej sedel prejšnji večer, zagleda pod njo knjižico, v usnje vezano in s svetlim križcem okovano. |
 |
 |
 |
| Brž jo pogleda, jo odpre in kako ostrmi, ko vidi, da so molitvene bukvice, pisane v slovenskem jeziku! Na zadnji strani je bilo zapisano ime: T. Senčar. Aleš je premišljeval na vse kraje o bukvicah. »Najbrž,« si je dejal, »je bil tu že kateri jetnik s Slovenskega. Roparji so ga nanaglo prodali, pa ni utegnil bukvic vzeti s sabo.« | Skrbno je spravil bukvice v najbolj varni žep, ker se je bal, da bi mu jih tolovaji nemara vzeli, če bi jih zapazili pri njem.
Med tem se je na ladji vzdignil ropot, kakor bi jambori škripali in voda pljuskala ob stene. Aleš je spoznal, da se ladja premiče. Rad bi bil vedel, kam bodo odjadrali. |
Kmalu potem so se duri odprle in v sobo je stopil starikav možiček, svetlih oči in gubastega obraza. Rjavo lice je kazalo, da je preživel na morju že marsikatero nevihto. Postavil je na mizo mero vina in kos kruha, Alešu za zajtrk. Potem je nekaj časa ogledoval ovega tovariša, kakor da čaka od njega vprašanja. |
 |
 |
 |
| »Ali bo to moja vsakdanja hrana,« je napeljal Aleš pogovor.
»Tako je,« je odgovoril oni. »Seveda jemo tako le mornarji, sužnji morajo biti zadovoljni z vodo in suhim kruhom. Tebi je pa poglavar nekam naklonjen, zato ti je odločil tako hrano, kakor je naša. Meni je pa zapovedal učiti te arabskega jezika.« |
»Dobro došli, moj bodoči učitelj,« je rekel Aleš in se ni mogel vzdržati smeha, ko je gledal pritlikavega pomorščaka s ploščato glavo. Ta ga je začudeno pogledal, ko ga je vikal, nato pa rekel:
»Ti si najbrž vajen mestnega življenja, pri nas pa to ni v navadi. Drug drugemu pravimo ti, naj je poveljnik ali kar hoče. |
»Kakor ti je bolj všeč,« je odgovoril Aleš. »Tvoje ime je Rašet, če sem prav slišal včeraj?«
Starec je prikimal, sedel na klopco ter tudi Alešu pomignil, naj sede. Potem je začel žvečiti tobak zdaj na tej zdaj na oni strani ust, slednjič se je obrnil k durim in vse prežvečene ostanke pljunil v kot. Prižgal si je turško pipo in učenje se je pričelo. |
 |
 |
 |
| Pouk je bil kaj preprost. Rašet se je naslonil na steno in povedal kratek stavek najprej po italijansko, potem po arabsko. Aleš ga je moral ponavljati, dokler ga ni znal na pamet. Taka šola mu je delala dosti zabave, zakaj Rašet se je držal pri tem resno in modro ko Salomon. Aleš ga je zaradi tega klical odslej zmeraj le »Mojster Rašet«. | Aleš je moral ves božji dan nepretrgoma klepetati in izrekati tiste arabske besede, da ga je zelo bolelo. Pouk je trajal vsak dan skoraj od jutra do večera, pa seveda le na pamet, ker nista imela nič knjige. Rašet je natanko spolnjeval gospodarjevo zapoved in ni niti trenutka zapravil. Aleš je zato že v nekaj vi neh znal kopo arabskih besedi in stavkov. | Nekega dne mu je naznanil Rašet, da sme od zdaj vsako opoldne na krov in si tam odpočiti. Poveljnik mu je to dovolil, ker je tako priden. Kako se je Aleš razveselil, ko se je spet lahko pretegnil na prostem! Odkar je bil med morskimi roparji, še ni videl belega dne. Srce mu je utripalo od veselja, ko je spet dihal čisti morski zrak. |
 |
 |
 |
| Ker Aleš ni mogel nikamor zbežati, niso dosti pazili nanj. Le Rašet je bil zmeraj pri njem na krovu. Aleš se je oziral na vse strani, pa krog in krog ni videl drugega ko morje. Bogve, kje je zdaj že bila zemlja! | Roparji niso imeli pravega cilja, temveč so jadrali sem in tja. Če se je na obzorju prikazala ladja, so jo straže preže opazovale, potem pa so poslali čolne na ogled. Če se jim je zdela premočna, so se ji brž ognili in zavili vstran. | Alešu bi bilo na ladji kaj dolgčas, da ga ni mojster Rašet zmeraj nadlegoval z arabščino. Privadil se ji je bil že toliko, da se je z učiteljem lahko v tem jeziku pogovarjal. Poveljnika Abdalo je to prav veselilo in dovolil mu je, prosto se gibati po ladji. |
 |
 |
 |
| Aleš se je zato hotel kar se da seznaniti z mornarskim življenjem. Plezal je po spletenih lestvah in drogih hitro kakor izučen mornar. Znal je ravnati z magnetno iglo, ročno vladati krmilo in zadrgavati jadra ob nevihti. Nabral si je pa še dosti drugega znanja, potrebnega mornarju. | Aleš v začetku ni imel nič dosti zaupanja v mojstra Rašeta. Zdaj mu je bil pa od dne do dne ljubši. Možak je bil razen med učenjem zmeraj tih. Ni se dosti ubadal s tovariši na ladji. Če ni imel opravila, je sedel kam v kot in je kar naprej pisaril. Popisane liste je skrbno skrival, da jih Aleš nikoli ni dobil v roke. | Alešu se je to ravnanje starega roparja čudno zdelo, zakaj njegovi tovariši so zmeraj lenarili, žvečili tobak ali pa kadili iz dolgih pip. Poveljnik Abdala si je pa privoščil še več. Vlekel je žganjico iz dolgih steklenk, ki jih je imel zmeraj polno zataknjenih za blazinami. A ta kapljica je bila samo zanj! |
 |
 |
 |
| Nekega večera je bil mojster Rašet spet v svojem kotičku na zadnjem koncu ladje, ki je ležala zasidrana blizu nekih skal. Ker ni videl več pisati, se je naslonil na ograjo in sanjavo gledal tja po morju. Aleš ga je dolgo na skrivaj gledal in če je prav videl, so se starcu v očeh lesketale solze. Čim dalj ga je gledal, tem večje sočutje ga je vleklo k njemu. | Nazadnje je stopil bliže, prijel Rašeta za roko in polglasno dejal:
»Mojster Rašet, ne zameri! Vidim, da ti leži nekaj težkega na srcu, solze imaš v očeh.« Starec se je urno obrnil in z mežikanjem hotel skriti solze in žalostne občutke, potem pa je vprašal: »Ti si tujec, kajne?« |
Naslonila sta se na ograjo, potem je Aleš odgovoril:
»Zakaj sprašuješ, saj veš, da nisem dolgo v vaši druščini. S Slovenskega sem.« »S Slovenskega,« se je začudil Rašet. »To je pa precej daleč. Imaš še starše?« »Nikoli jih nisem poznal,« de Aleš, ki so se mu ta vprašanja zdela kar čudna. |
 |
 |
 |
| »Ne vem, ali so mrtvi ali še žive,« je nadaljeval Aleš. V kratkih besedah je povedal, kako ga je Peter našel v gozdu in ga rešil smrti. Ko se je spomnil Petra, se mu je milo storilo. Nič več ni mogel govoriti. Rašet je nekaj mrmral, kakor da mu je enako pri srcu. | Vprašal je potem Aleša, kako je prišel med morske razbojnike. Aleš je začudeno raztegnil roke, rekoč:
»Čudne reči me sprašuješ. Saj sam dobro veš, kako se pride med tako drhal. Človeka pograbijo meni nič tebi nič, potem ga pa prodajo ko pri nas žival.« |
Rašet je žalostno zadušil vzdihljaj, ki mu je hotel vstati iz prsi. Aleš ga je pa spraševal naprej:
»Povej mi rajši, kaj se je zgodilo mojima tovarišema. Na ladji ju ni, vem pa, da je oni dan, ko ste ujeli mene, takoj odrinil čoln na ono stran še po njiju.« |
 |
 |
 |
| »Tvoja prijatelja?« je dejal Rašet in se prijel za glavo. »Je že res, šest mož se je bilo odpravilo po njiju, pa priveslali so prazni nazaj. Ko so prišli do brega, so videli, da sta dva človeka, eden po meniško oblečen, ravno stopala v čoln, ki ju je odnesel do velike ladje zunaj na morju. Zaradi nje smo tudi mi morali brž iz našega skrivališča. | »Eden v meniški obleki!« je veselo vzkliknil Aleš in pogledal k nebu. »Hvala Bogu, rešena sta!«
Besede so se jima ustavile in potopila sta se vsak v svoje misli. Nazadnje je spregovoril Rašet: »Aleš, všeč si mi ti in tvoja odkritosrčnost. Vedi, da te imam rad ko lastnega sina. Ne vem, kaj bi storil vse zate.« |
Alešu so se te besede zdele čudne, zakaj starec je bil dozdaj zmeraj molčeč in oduren. Čim dalj pa je hodil k Alešu, se je temu zmeraj bolj zdelo, da je v njem kaj več kakor le navaden mornar in morski ropar. To je Rašetu zdaj tudi povedal in mu dejal še, da si je skozi prizadeval, kako bi ga pogruntal. Starec je stegnil roko in rekel: |
 |
 |
 |
| »Vse to sem dobro videl. Uganil sem tudi tvoje misli in tvoje želje.« Pri tem je prijel Aleša za roke in nadaljeval:
»Iskal si prilike, kako bi govoril z menoj in da bi ti povedal, s kakšnim pisanjem se ubadam. Ljubi moj, nič se ne čudi, skušnje in dolga nesreča človeka privadijo vsemu.« »Pa mi dozdaj nisi hotel nič povedati. Zakaj ne?« je spraševal Aleš. Rašet je odgovarjal: |
»Ni bilo priličnega časa. Brž bi bili kaj sumili in naju za vselej ločili. Nocoj se pa ni bati. Poglej!«
Pokazal mu je pod krov, kjer so roparji ležali po kotih pijani kot muhe ter smrčali. »Abdala misli jutri odriniti v Afriko. Vesel, da se mu je rop posrečil in da znaš ti že toliko arabskega. Zato jim je dal pijače po mili volji. Tebe pa misli v Afriki pri prvi priliki prodati, če se bo dalo, že jutri.« |
»Oh, moj Bog,« je vzdihnil Aleš, se sesedel na kup vrvi in si podprl glavo z rokami. »Jutri me bodo torej prodali v neznane kraje, odkoder me morda nikdar več ne bo!«
Pozabil je ob žalostni novici, da je prav za prav mislil nocoj zvedeti kaj več o Rašetu. Začel je kovati sto načrtov in naklepov, kako bi ušel, pa ni iz vsega nazadnje prišlo nič pametnega. Bil je zmeraj bolj žalosten in obupan. |
 |
 |
 |
| »Ljubi fant,« je rekel Rašet in se obrnil k Alešu, katerega je videl tako zamišljenega. »Kajne, da misliš, kako bi se dalo pobegniti?«
»Rašet, ti vse veš,« je dejal Aleš, ki se ni mogel načuditi, da starec tako razločno bere njegove skrite misli in želje. |
Rašet se je nasmehnil, Aleš pa je pričel znova:
»Ti si že dosti prebil na morju in poznaš vsak kotiček. Povej mi, kje sva zdaj. Ali je za temi skalami kaj zemlje in ali so kje blizu ljudje? Če bi bilo tako, si upam plavati tja, četudi je daleč. Vajen sem vode.« |
Rašet se je zagledal v skale, odkimal z glavo in govoril:
»Motiš se, Aleš. Tu ga ni otoka, same kamnite čeri so. Teh je po morju dosti, rastejo pa iz čudnih živalic, ki se množe druga vrh druge, da se jih včasih naseje za velik otok. To so korale.« |
 |
 |
 |
| »Do brega je tod daleč. Proti severu je kakih sto morskih milj do Francoskega.«
Alešu je upanje spet splahnelo. Starec se je zagledal po morju, potem je prijel Aleša in mu pokazal na južni strani drobno, črno bunčico, ki je bolj in bolj rasla. Aleš ni vedel, kaj ta reč pomeni in je vprašal starega, kako in kaj. |
»To pomeni,« je odgovoril Rašet in veselega obraza prekrižal roke na prsih, »da bomo v dveh urah imeli hud vihar.«
Aleš je hotel takoj zbuditi mornarje, da bi ladjo pripravili na nevarnost, pa Rašet mu ni in ni pustil. »Bog daj,« je rekel, »da bi še trdneje spali do dne. Tem lažji bo najin posel.« |
Alešu ni šlo v glavo, zakaj starec tako ravna. Komaj je minila ura, se je od daleč zaslišal grom in črni oblaki so prepregli jasno nebo. Rašet je pohitel v spodnje prostore in kmalu privlekel po stopnicah precej težko skrinjo.
»Nevihta bo zdaj, zdaj tu,« je dejal Alešu, »in kakor kaže, bo huda. Podvizajva se, nocoj je edina priložnost za rešitev.« |
 |
 |
 |
| »Ti si uren, Aleš. Pojdi in razpni jadra, vsa, tudi tista na malih jamborih. Jaz bom pa tačas odklenil čoln, spravil vanj to skrinjo, potem bova pa brž odveslala do skal.«
Aleš je pogruntal Rašetov načrt. Brž je zlezel na jambor in hitel odvezavati jadra. |
Potem sta vzdignila sidro, skočila v čolnič, pa naglo odveslala tja proti čerem.
Med pišem, treskom in bliski sta pritiskala čez valeče se vode in se spešila, da bi čim prej dosegla zavetje za skalovjem. |
Pritisnila sta čoln kar se da h kraju ter med bijočimi valovi s hudo težavo lezla na vrh čeri. Na varno sta spravila tudi skrinjo, v katero je bil Rašet naložil nekaj jedi in pijače. Delo ni bilo lahko, zakaj zdaj zdaj bi ju utegnilo morje potegniti s skal. |
 |
 |
 |
| Vihar se je zdaj še bolj razdivjal. Strele so švigale vse križem, valovi so bučali. Krčevito sta se držala čeri in se branila pred morjem. Aleš še nikoli ni doživel take noči. Zdelo se mu je, da se vsa zemlja maje in da hoče iz tečajev. | Kmalu sta videla, kako je vihar pograbil razbojniško ladjo. Morje jo je metalo zdaj sem, zdaj tja. Vihar jo je gnal čez valove, da je drvela kakor ptič. Zdaj se je vzdignila, zdaj padala v brezno, dokler se ni izgubila v noč in nevihto. | Strašna je bila noč na čereh, pa za begunca je vihar bil edino upanje. Potem pa je vstalo prelepo jutro. Kakor umito je priplavalo sonce iz morja in sijalo na skalovje. O tolovajski ladji ni bilo ne sledu, ne tiru na obzorju. |
 |
 |
 |
| Aleš je vzel iz žepa dobro zavite molitvene bukvice. Odprl jih je, pokleknil in se nebeškemu Očetu zahvalil za čudežno rešitev. Tudi Rašet je sklenil roke in tiho molil ob Alešu. | Po molitvi sta vzela iz skrinje nekaj jedi ter se okrepčala. Potem sta začela preudarjati, kam bi se obrnila. Aleš si ni vedel dosti pomagati in je vso teč pustil izvedenemu Rašetu. Nekaj bi bil pa le rad zvedel. | »Meni se zdi napak,« je dejal, »da nisva roparjev zbudila in sva jih spravila v tako nevarnost. Nesrečniki so morda storili strašen konec v valovih, pa še pijani. Ne bila bi smela posegati v božje pravice.« |
 |
 |
 |
| »Tega se ni bati,« je odvrnil Rašet. »Tam, kamor je ladjo neslo, ni čeri. Poznam to morje. Ko je začelo ladjo premetavati, so se mornarji brž streznili. Ti ljudje so na morju doma in so doživeli že hujše viharje ko nocojšnjega. Kvečjemu jim je potrgalo jadra, polomilo jambore in strlo krmilo, pa so najbrž že kje na varnem.« | Te besede so potolažile Aleševo rahločutno srce. »Sila kola lomi,« je dejal sam pri sebi, »brez takega početja bi bila težko mogla pobegniti. Mora že biti taka božja volja.«
Zajtrk je bil pri kraju. Zabila sta spet skrinjo. Treba je bilo odriniti na pot, ker hrane je bilo pičlo v zalogi. |
Pritisnila sta s čolnom spet na odprto morje ter urno veslala po širjavi. Aleša je omamilo upanje, da bo spet prost. Zato je šele čez dolgo vprašal Rašeta, kam sta vendar namenjena. Rašet je dejal:
»Kam veslava, je težko reči. Kamor naju bo nesla ta ladjica in božja volja.« |
 |
 |
 |
| Pritisnil je z veslom in dejal Alešu:
»Če Bog da srečo, bova morda v nekaj dneh pririnila do kakega otoka ali pa srečala spotoma kakšno ladjo. Če bova pa srečala tolovajsko ladjo, bova spet sužnja kakor prej.« Aleša je stresel mraz pri starčevih besedah. |
Ozrl se je stran in začel premišljevati o tem čudnem človeku. Še neumna žival se veseli prostosti, ta pa nič. Kakšna skrivnost le mora biti v njegovem poprejšnjem življenju? Navaden ropar ni, govori dosti jezikov, dan za dnem je pisal — pa vendar svet skoraj sovraži? | »Ne zameri, Rašet,« je spet pretrgal molk, »da sem predrzen do tebe. Kakor spoznam, ti ni dosti mar najine svobode. Spet molčiš kakor zmeraj in zmeraj si otožen.«
»Kakor vzameš. Zame mi je ni nič mar. Sam bi ne bil nikdar poskušal bežati,« je odvrnil Rašet. |
 |
 |
 |
| »Torej si vse storil samo zaradi mene?« je vprašal Aleš. Rašet je pokimal, rekoč:
»Vedi, fant, Rašet pozna tvoje srce in tvoje hrepenenje po prostosti. Malo je ljudi na svetu, katerih srca so čista ... Če bom zvedel, da si spet srečen v svoji domovini, bo moje veselje dopolnjeno in mirno bom čakal zadnje ure. Zame pa hrani domovina le žalost in grenkobo.« |
Aleš si ni upal več spraševati. Prepričan je bil, da je moža morala doma zadeti huda nesreča. Spet sta krepkeje prijela za vesla in barčica je urno drsela po morju.
Tretje jutro sta v daljavi zagledala bela jadra. Ladja je plavala še daleč od njiju. Od začetka je šla naravnost proti njima, potem je pa naredila ovinek in krenila bolj na jug. |
Rašet je nekaj časa premišljeval, potem je vstal in pokazal na ladjo, rekoč:
»Aleš, če prestreževa tej ladji pot, potlej sva na varnem. Vidim, da nima prav priličnega vetra. Počasi se pomika. Če dobro poženeva, jo bova v nekaj urah došla. Tolovajska ni, zakaj morski razbojniki nimajo takih. Najbrž je katera trgovska iz Jadranskega morja.« |
 |
 |
 |
| Napela sta vse moči, da je čoln šinil po gladkem morju, ko da bi ga veter nesel. Aleš ni Rašetu več oporekal, saj je bil možak že dolgo let na vodi in je po lastni skušnji poznal vse morske nevarnosti. | Tuja ladja je zaradi brezvetrja le počasi lezla naprej. Rašet je vzel iz skrinje majhen daljnogled ter dolgo opazoval ladjo. Nazadnje je rekel, da mora biti angleški trijambornik. Če Bog da, bosta kmalu iz nevarnosti. | Proti poldnevu je pa zavela močnejša sapa. Rašetu se je obraz zmračil, ko je videl, da so se ladji jadra napela in jo vse hitreje gnala k njima. Veslala sta, da jima je pot curkoma lil, pa veter jima jje nagajal, da je čoln lezel bolj nazaj ko naprej. |
 |
 |
 |
| V nekaj minutah je bila ladja poleg njiju. Pustila sta vesla, slekla suknje, mahala z njima in vpila na ves glas. A na tuji ladji ni bilo videti nobenega znamenja, da bi ju bili zagledali. Drvela je dalje in begunca sta obupno gledala za njo, ne da bi si mogla pomagati. | »Zdaj je ni pomoči,« je odločil Rašet, ko sta žalostna sedla v čoln, »kakor izročiti se valovom in vetrovom. Sapa se je prevrgla, kakor da hoče nalašč kljubovati. Zdaj piha od vzhoda. Morda naju bo prignala do katerega brega. Kolikor se mi dozdeva, ne moreva biti več daleč od Afrike.« | Aleš se je teh besedi ustrašil, zakaj pri priči se mu je ponovil spomin na maroškega poglavarja, kateremu so ga tolovaji mislili prodati. Rašet ga je pa tolažil, da bosta na severni strani Afrike, ali pa že spotoma tja zlahka dobila kakšno evropsko ladjo, ki jih je ondot zmeraj dosti. |
 |
 |
 |
| Vse popoldne in vso ljubo noč sta sukala vesli in drugi dan prav tako. Tretje jutro je Aleš planil pokonci ter pokazal bel rob na obzorju. Bližala sta se kopnemu. Še bolj sta pritisnila z vesli. | Kakšno veselje je prešinilo Aleša, ko so vrhovi gora vedno bolj zrli iz morja. Oprl se je ob rob čolna, se zagledal v zemljo pred sabo in vzkliknil:
»Hvala Bogu, kmalu bova na suhem!« |
Sonce je z zadnjimi žarki zlatilo vrhove sivih, v nebo kipečih gord, ko sta pririnila do suhega. Pa nikjer ni bilo pravega kraja za čez noč in ne sledu o človeških bivališčih. Sam pust, in prazen breg. |
 |
 |
 |
| »Kaj se ti zdi, Rašet, sva v Afriki ali ne?« je vprašal Aleš in pokazal na breg. Rašet je dejal, da sta, samo bog ve kje, in pristavil:
»Drugega nama ne kaže, ko da greva nocoj na breg, jutri bi pa navsezgodaj iskala človeških prebivališč, da zveva, kam se nama je obrniti. |
Potegnila sta čoln na suho in ga trdno privezala za grmovje. Potem sta krenila ob bregu naprej, dokler nista našla kraja, za prenočevanje pripravnega. Bila je mehka trata pod palmami, s prelepim dehtečim cvetjem vročih dežel posejana, čez njo je žuborel bister studenček ter se zgubljal v travi. | Kar brž sta postavila majhen šotor iz volnene plahte, ki sta jo vzela s sabo. Pod palmami sta zakurila, da bi z ognjem odganjala roparske živali. Pojedla sta še, kar jima je ostalo za pod zob. Ko je sonce utonilo v morju, je kmalu legla noč ter vse zavila v svoj črni prt. Bilo je tiho, le ogenj pred šotorom je veselo prasketal. |
 |
 |
 |
| Zaradi divjih zveri sta ob ognju čula vso noč. Alešu je po glavi rojilo vse življenje od otroških let. Spominjal se je Petra v hišici ob Savi, vojske, ujetništva in prihoda med tolovaje, kjer se je spoznal z Rašetom. Spet se mu je zbudila želja, da bi o njem kaj več zvedel. Gledal ga je, kako kuri, dokler ga Rašet ni povprašal, kaj premišlja. | »Spomnil sem se spet tvoje obljube,« mu je odgovoril. Rašet se je nekam začudil ob tej besedi, Aleš pa je nadaljeval:
»Nocoj, mislim, da je najpripravnejša ura, da mi razodeneš svojo skrivnost. Nama bo vsaj noč prej minila. Tvoje vedenje se mi zdi tako čudno, da sem bolj in bolj radoveden. Pa ne zameri, da te kar naprej nadlegujem.« |
»Res, obljubil sem ti,« je globoko vzdihnil Rašet. »Nerad se spominjam preteklosti, ki mi je rodila tako gorje. Pa tebi, fant, ki te imam rad ko lastnega sina, bom vse razodel ... Moje rojstno mesto je Florenca. Tam so moji starši imeli lepo palačo in veliko bogastvo. Zato so mi že v mladosti lahko poskrbeli najboljše učitelje ... |
 |
 |
 |
| ... Komaj sem bil star sedemnajst let, sem brž dobil visoko službo v ministrstvu. Čez dve leti sem znagla izgubil starše. Čeprav sem bil mlad, sem previdno gospodaril s podedovanim premoženjem. Imel sem edino to napako, da sem ljudem preveč zaupal ter videl na njih samo dobro. Prijatelji so bili mojemu naglemu napredku nevoščljivi. Hinavci so me sklenili pogubiti s častilakomnostjo, ki sem je dosti imel ... | ... V dvajsetem letu sem se spoznal z zalim, dobro vzgojenim, čeprav ubogim dekletom slavnega imena. Ni mi bilo do bogastva, hotel sem ženo, vredno, da uživa z mano srečo na zemlji. Angela je bila taka. Ob letu mi je povila zalega fantiča. To je bil up moje sreče. Tedaj je privihral v mojo domovino Napoleon. Srce me je bolelo, ko so po njej gospodarili tujci. To priliko so izkoristili moji hinavski prijatelji ... | ... Spodbujali so me, naj branim domovino in pravico pred tujcem. Delal sem to očitno, oni so me pa zdaj zatožili Francozom, da sem poglavar upornikov. 23. maja zvečer, to je bil najstrašnejši dan v mojem življenju ...«
Rašet je premolknil in debeli solzi sta mu zdrsnili po zagorelem licu. Dolgo je bil tiho in Aleš si ni upal motiti ga v žalostnem spominu, dokler ni sam spet povzel besede: |
 |
 |
 |
| »Vesel sem sedel zvečer z ženo in z otrokom na vrtu, kar se prikaže trop francoskih vojakov in njihov poveljnik zahteva, naj se vdam. Že mi je desnica segla po bodalu, pa pogled na obupano ženo in jokajoče dete sta me spomnila, da ne živim le zase. V meni je tlelo upanje, da ne bo dokazov za mojo krivdo. Drugo jutro so mi pa pred sodnijo pokazali ovadbo, podpisano od mojega najboljšega prijatelja.« | Aleš ga je zavzeto poslušal, ko je nadaljeval svojo zgodbo:
»Iz milosti so me obsodili v ječo na otok Korziko. Še tega nisem dosegel, da bi se bil poslovil od žene in otroka. Štirinajst dni pozneje sem dobil v temnico sporočilo, da je žena od žalosti umrla, sina pa je pobral nekdo od sorodnikov ter z njim in vsem mojim imetjem pobegnil nekam čez morje. Kupa moje nesreče se je napolnila do vrha, želel sem si samo smrti ... |
... Hiral sem v trdnjavi, dokler nisem neko popoldne na sprehodu po obzidju zagledal zunaj na morju tujo ladjo. Prešinila me je želja, da bi se rešil. Temnilo se je že. Pogledal sem okoli sebe, če me ne vidijo straže, potem sem se pa pognal z zidu v morje, vsaj petdeset sežnjev globoko. Za mano so pokale puške, pa nobena krogla me ni zadela. Plaval sem pod vodo in hodil na vrh samo po sapo, dokler se nisem ves mrtev privlekel do ladje ... |
 |
 |
 |
| ... Ko so me potegnili na barko, sem videl, da sem med morskimi razbojniki. Ker sem znal tuje jezike, me je njihov poglavar vzel za tolmača. Dali so mi ime Rašet, pravo moje ime pa je Lavrencij Saturni. Navadil sem se počasi življenja med razbojniki in bi ga ne bil nikdar pustil, če bi ne bilo šlo zate, Aleš, ki te imam rad kakor oče.«
Aleš je bil do solz ganjen in je starega dobrega človeka iz hvaležnosti prisrčno objel, rekoč: |
»Moj dobrotnik! Ne, vi niste zdaj več samo moj nesrečni tovariš, temveč oče. Saj vas smem tako imenovati?«
»Naj bo, če tako hočeš,« je dejal starček in se smehljal. »Po naključju sva se sešla. Ti nimaš očeta, jaz pa sina ne.« Dolgo sta še govorila. Lavrencij je Alešu povedal, da piše obširno delo z naslovom »Človeška usoda«. Potem ga je Aleš preprosil, da je zlezel v šotor počivat, sam pa je čul in popravljal ogenj do zore. |
Lavrencij ni mogel spati. Nekaj ga je moralo skrbeti, zakaj že pred zarjo je prilezel izpod šotora. Pokazal je na zvezde ter rekel Alešu, da bo treba odriniti, ker se že malo dani in ker je v jutranjem hladu najprijetneje romati. »Prav nič še ne veva, kje sva. Morava torej čimprej priti do ljudi. Naročam ti pa: bodi pogumen in brez strahu povsod, naj se zgodi, kar hoče, zakaj samo to naju more rešiti. Kdo ve, med kakšne ljudi bova še vse prišla!« |
 |
 |
 |
| Aleš mu je obljubil. Skrila sta čoln v grmovje, vzela s seboj ostalo jed, potem pa dolgo hodila po pustem obrežju. Sonce je stalo visoko, ko sta prišla skozi ozko sotesko do krasne doline. Daleč tam na koncu sta pod zidovi gora zapazila kup lesenih koč. Višnjev dim se je dvigal med palmami od njih proti belim oblakom. | Obstala sta in dolgo napenjala oči. Aleš je menil, da bo zdaj zdaj zagledal divjo drhal, zato je trdno stiskal v roki gorjačo. Lavrencij je dejal, da bi šla do vasi. Morda prebivajo ondi kaki gostoljubni prijazni Arabci, ki bi ju utegnili spremiti do kakega kraja, kjer so Evropejci. Krenila sta v vas, kjer ni bilo čutiti žive duše. | Ko sta prišla do prve koče, ki je imela odprtino samo zgoraj, sta zagledala mladega zamorca, sedečega pred njo. Pozdravila sta ga po arabsko, on pa ju je začudeno vprašal, kdo sta.
»Jaz sem Abu Karef,« si je brž izmislil Lavrencij, »ta mladenič je pa moj zet Ahmed. Valovi so nama požrli ladjo in prišla sva, da bi v tej hiši našla gostoljubnost.« |
 |
 |
 |
| Previdni Lavrencij si je bil brž izmislil pametno zvijačo. Zamorec je njegovim resnim besedam verjel. Položil je roke križem ter častitljivo dejal:
»Alah je velik. Pripeljal vaju je v hišo vernega človeka, ki Vama pomoči ne bo odrekel. Potrpita, da vaju oglasim pri gospodu. |
Ko je črni mož izginil, je Lavrencij razložil Alešu, zakaj se je zatekel k zvijači. »Gospodar tu je najbrž glavar kake roparske drhali. Če bi se izdala za Evropejca, bi morda spet prišla v druščino, kakršno sva imela na ladji. Tako naju bodo pa težko spoznali, samo korajžna morava biti. | Šele čez dolgo se je na hišnem pragu prikazal človek vitke rasti, razmršene brage in svetlih oči. Oblečen je bil po arabsko, za pasom so se mu svetili samokresi in bodalo. Sumljivo je ogledoval popotnika, kakor da ne verjame zamorčevemu sporočilu.
Lavrencij ga je pozdravil po arabski šegi in mu zatrdil, da sta nesrečna trgovca iz Meke. |
 |
 |
 |
| Pri Lavrencijevih besedah se je Arabec zaničljivo namuznil in rekel zamorcu nekaj nerazumljivih besedi. Črni suženj je brž izginil med kočami. Arabec pa je z zapovedujočim glasom vprašal:
»Česa hočeta od mene?« |
»Gostoljubja,« je odgovoril Lavrencij ponovno, »gostoljubja, ki ga je vsak verni Arabec dolžan svojemu rojaku. Daj nama kruha, potem pa povej, kam se naj obrneva, da prideva do Alžira.«
»Prav. Počakajta, da pridejo moji podložni in vaju spremijo.« |
Kmalu so sužnji prignali brzonoge konje arabskega plemena. Poglavar je beguncema zapovedal, naj vsak svojega zasedeta. Lavrencij ni hotel na konja, češ da še nista s poglavarjem užila soli in kruha pod njegovo streho. Ta pa se ni menil za to. |
 |
 |
 |
| Divji poglavarjevi ljudje, oboroženi s samokresi, bodali in dolgimi puškami, so begunca zgrabili ter ju na konja kar privezali. Potem se je vsa drhal spustila v dir po dolini. Lavrencij je Aleša tolažil, češ da ni drugega kakor udati se v zlo srečo. Ko so prišli do morja, je natančno gledal, kam bodo krenili. | Videl je, da so zavili od brega v puščavo. »Hudobnež!« je začel vpiti nad poglavarjem. »Ali je to pot v Alžir, kamor si naju obljubil spremiti. Prelomil si dano besedo, ki je Arabcu najsvetejša reč, a kaznovan boš zato. Moje ljudstvo je mogočno in naju bo maščevalo.
Poglavar se je pa samo zarežal in še bolj izpodbodel konja. |
Dirjali so, da je pesek v oblakih letel konjem izpod kopit. Nazadnje so prišli do nizkega grma, ob katerem se je raztezalo nekaj zidovja, čez katero so se sklanjale palme. Poveljnik je zdirjal sam v mesto, najbrž, da bi z mestnim glavarjem sklenil dobro kupčijo. Aleš in Lavrencij sta nemirno pričakovala, kdaj se bo vrnil. |
 |
 |
 |
| Slednjič je prišel iz mesta poveljnik z nekaj ljudmi. Tem je pokazal ujetnika. Ogledali so si ju. Aleš jim je bil všeč, nad Lavrencijem so se pa zmrdovali. Potem so poglavarju odšteli zanju lepo število cekinov. | Aleša in Lavrencija so tuji Arabci odgnali v suženjstvo k svojemu knezu, beju. Njegov dvorec je bil štirioglato zidano poslopje, krog in krog ograjeno s koli in z jarki obdano. Po prostranem notranjem dvorišču so koračile straže. | Bej, visok, prileten mož strašansko čemernega obraza, je sedel v palmovi senci pred svojim prebivališčem in mirno kadil čibuk. Zaničljivo je premeril nova sužnja in ju malomarno vprašal, kdo sta in odkod prihajata. |
 |
 |
 |
| »Odkod prihajava,« je pogumno odgovoril Lavrencij, »veš sam prav dobro. Pomisli, s kom imaš opravka! Francoza sva, ki sva po nesreči padla v roke razbojnikov, ko sva iskala gostoljubja. Varuj se, da nama ne storiš kaj žalega! Brat mojega tovariša je poveljnik Francozov v Alžiru. Saj veš, da s temi ni dobro zganjati burk.« | Bej, ki so ga Lavrencijeve besede nagnale v strah, ju je vprašal, kaj zahtevata. »Da naju takoj izpustiš in nama daš spremstvo do morja,« je bil odgovor. Bej je bil pripravljen storiti tako, če mu bi zagotovila pet sto piastrov odkupnine. Ujetnika sta zahtevo odbila, češ da je sramotna. Naj dobi odkupnino od goljufa, ki ju je prodal! | Bej ju je dal odvesti v zapor. Padla je hladna noč, pa nista mogla zatisniti očesa. Ležala sta na golih tleh. Zdaj sta bila sužnja v daljni Afriki in sijalo jima je le malo upanja na rešitev. Kovala sta različne načrte, kako bi ušla, a premalo sta poznala svoje novo bivališče in pa straž sta se bala, ki so bile nagosto razpostavljene krog in krog. |
 |
 |
 |
| »Prva najina naloga,« je začel Lavrencij, »je ta, da se ne smeva dati preplašiti, naj počno z nama, kar hočejo. Bej ima pred Evropejci precej strahu. Ne smeva pokazati strahu in se delati, kakor da nama bejevo pritiskanje ni nič mar.« | »Ali večkrat sem slišal,« je zamišljeno odvrnil Aleš, »da kaznujejo ti oblastniki sužnje za vsako malo reč s smrtjo po dolgih, hudih mukah. Ne bojim se, a ljubo bi mi tudi ne bilo, če bi me v tej luknji okrajšali za ped.« | »Tega se ni bati. Predrago naju je plačal,« ga je tolažil Lavrencij. »Saj si slišal, kako naglo nama je ponudil prostost, če bi se drago odkupila. Možak je zelo denarja lakomen. Čakajva, vse bo prešlo.« |
 |
 |
 |
| Drugo jutro je bej Aleša določil za svojega strežaja. Moral bo pometati, kuhati črno kavo, ves dan čakati pri durih, kdaj mu bo gospodar pomignil, da mu natlači in prižge čibuk. To je bil zdaj Alešev vsakdanji opravek. | Lavrencij je pa moral skrbeti za mladega konja žlahtnega arabskega plemena. Snažil ga je, krotil in sprevajal. Z Alešem sta bila skupaj samo ponoči. Včasih zaradi žalostnih pogovorov nista zatisnila očesa vso noč. | Nekega dne je beja obiskal vladar sosedne dežele. Bej mu je prodal Lavrencija. Aleš je bil žalosten, da še nikdar tako. Oklenil se je starega prijatelja trdo, kakor da ga ne bi hotel nikdar več izpustiti, in točil je bridke solze. |
 |
 |
 |
| »Pomiri se, moj dragi,« ga je tolažil Lavrencij. »Ne bodi malodušen, nikar ne žaluj! Bog je še zmeraj več kakor ljudje. On te bo rešil iz suženjstva. Morda se bova spet kdaj videla srečnejša, kakor sva zdaj. Bog te obvaruj!« | Se enkrat sta si stisnila roko. Aleš je v hudi žalosti dolgo gledal za blagim starim človekom, ki so ga vlekli od njega. Zdaj je bil sam. Njegova sobica je bila dolgočasna in prazna, kakor da bi bil v njej kdo umrl. | Aleš je zvesto opravljal svojo službo. Zato ga je bej imel rajši ko druge sužnje. Ti so mu bili nevoščljivi, posebno pa še gobast in ves polomljen zamorec, ki se je obregal vanj, kjer se je le mogel, ne da bi Aleš vedel zakaj. |
 |
 |
 |
| Nekega jutra so varuhi bejevega harema navidez vsi potrti sporočili gospodarju, da je ponoči ušla najlepša sužnja. Dejali so, da ji je pri begu moral kdo pomagati. Bejeva jeza je bila strašna. Sužnji so trepetali od strahu pred njim na kolenih. »Vsi boste še danes zaporedoma izgubili glave,« jim je obljubil razsrjeni gospodar. | Zdaj je tisti zamorec, ki je Aleša posebno črtil, povzdignil roke in prosil milosti, da bi ga gospodar poslušal. Ko mu je bilo ustreženo, je s tresočim glasom začel:
»Milost, gospodar! Poslušaj moje besede, in če ne bom govoril resnice, naj me zadene strašna smrt. Pozno snoči sem videl, kako se nekdo plazi okoli harema. Preden sem ga pa videl, je že izginil tja, kjer ima tvoj novi beli strežnik svojo sobo ...« |
Ves divji je dal bej poklicati Aleša. Z mračnim obrazom mu je očital nehvaležnost in hudobijo. Aleš je stal, ko da je treščilo vanj. Klical je Boga za pričo, da je nedolžen. Bej pa mu je dejal samo:
»Če v treh dneh ne poveš, kam je zbežala sužnja, ti bom dal četrti dan odrezati jezik, peti dan odsekati desnico, šesti dan pa glavo. Pojdi in premisli, kaj boš storil!« |
 |
 |
 |
| Aleševo opravičevanje je bilo zastonj. Ko je odhajal, je videl, kakšno peklensko veselje je sijalo z obrazov zamorcev naokoli. Bolj kakor kdaj prej je mislil na beg, pa časa ni bilo dosti. Trije dnevi za premislek so minili, ko bi trenil. | Zadnjo noč je dolgo molil za rešitev. Proti polnoči ga je zbudil lahen šum. Pri oknu je stal tuj moški in poslušal. Ko je videl, da se je Aleš vzdignil, je zamahnil z roko, naj molči, potem pa skozi okno skočil v sobico. | Skrbno je gledal po sobi in vprašal Aleša, če je sam. Ta mu je potrdil in začudeno gledal tujca. Bil je to že prileten mož v arabskem plašču in s turbanom na glavi. A kolikor je Aleš mogel soditi v temi, ni bil Arabec. |
 |
 |
 |
| »Slišal sem, kaj misli storiti bej s tabo,« je dejal neznanec in sedel tesno k Alešu. »Sklenil sem, da ti bom pomagal. Bodi pripravljen! Če se mi bo posrečilo, te bom pojutrišnjem zvečer rešil. Jutri te še ne bodo mučili, ker bej dvomi, če si kriv. Jutri zvečer ti bom prinesel obleko, nekaj orožja in drugih za beg potrebnih reči.« | »Kdo pa si, ki prihajaš k meni v ječo kakor angel Gospodov?« je vzkliknil Aleš, tujec pa mu je odgovoril:
»Suženj kakor ti. Doma sem v Evropi, po rodu sem pa Slovenec.« »Moj rojak torej!« je viharno vzkliknil Aleš in vroče stisnil neznancu roko. |
»Devetnajst let nisem videl domačega človeka in spregovoril slovenske besede,« je nadaljeval novi znanec. Večkrat bi bil že rad govoril s tabo, pa ni šlo. Zdaj pa moram iti, da naju ne zapazijo. Julri ponoči bom spet prišel.« Pri teh besedah je skočil skozi okno ter izginil na temnem dvorišču. Aleš je bil spet sam in kakor na novo rojen v upanju na rešitev. |
 |
 |
 |
| Aleša je ves drugi dan skrbelo, da bi naklep ne spodletel. Ko je padla noč, so se mu ure zdele neskončno dolge. Nepretrgoma je stal pri oknu in nepotrpežljivo čakal. Že se je bal, da so prijatelja prijeli — tedaj pa je zagledal, kako se plazi čez dvorišče v plašč zavit človek z veliko culo. | Molče se je približal Aleševemu oknu ter mu podal culo. »Tu je vse potrebno za beg,« mu je zašepetal. »Proti polnoči bodi pripravljen.« Zamahnil je z roko, naj bo Aleš tiho, in spet izginil.
Ko je prišla ura, se je Aleš oblekel v arabsko oblačilo, vtaknil za pas sam okres ter čakal rešnika. |
Vsak listič, ki se je zganil zunaj, ga je plašil. Od srca si je oddahnil, ko je tovariš prilezel k oknu. Pomagal je Alešu iz sobe in na prosto. Tam je šepnil:
»Zdaj pa urno! Tudi minuto se ne smeva muditi!« Po vseh štirih sta lezla čez dvorišče v senci visokih palm. Ko sta prišla do obzidja, je stražar tam spal. |
 |
 |
 |
| Spremljevalec je Aleša polegnil v zatišje, odkoder so bile speljane na vrh zidu nekake stopnice. Zid je bil visok, a na vnanji strani sta našla nekaj grmičevja, po katerem sta s težavo zlezla na tla. Plazila sta se naprej ob zidu, kjer ju je varovala senca. | Čez nekaj minut sta prilezla do zapuščene koče pod palmami. Alešev tovariš je iz nje prignal čvrstega, dobro osedlanega konja. »Dovolj krepak je,« je dejal, »da naju bo nosil do dne. Potem bova že na varnem. Kar sediva nanj!« | Zajahala sta in konj je zdirjal po ravnmi, kakor da bi ne čutil nič teže na sebi. Ne jarek ne grmovje ga ni oviralo. Ko se je zazoril dan, je ležalo pred njima široko morje. Zavila sta v gozdič ob bregu in zlezla raz utrujenega konja. |
 |
 |
 |
| »Prvo nevarnost sva prestala,« je govoril Alešev tovariš in peljal konja v grmovje. »A bej naju bo iskal povsod že zaradi konja, ker je njegov najboljši. Dokler ne bova zagledala katere evropske ladje, se morava skrivati, sicer ne vem, kako bo.« | Res sta našla v gošči, v globokem jarku pripraven kraj. Alešev tovariš je potegnil iz pasu nož in ga porinil zvestemu konju v levo stran. Kri je v curku brizgnila kvišku. Čili arabec se je še nekaj vrtel, slednjič pa se je mrtev zgrudil na tla. | Aleš tega ni razumel, a spremljevalec mu je povedal, da bi ju konj utegnil izdati z rezgetanjem, ko bi slišal druge živali. Potem sta se skrila in začela použivati borno kosilce. Natanko sta poslušala na vsak šum, misleč, da so jima že za petami. |
 |
 |
 |
| Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sta begunca zaslišala peket kopit po planjavi. Aleš je pogledal čez rob skrivališča in videl, kako šest jezdecev drvi po peščeni ravni. Jezdili so zdaj skupaj, zdaj narazen, pa naravnost k morju. | »Za nama so,« je dejal Aleš bled ko zid, »kaj bo?« Tovariš pa je v odgovor potegnil dva svetla sam okresa. Enega je dal Alešu in rekel:
»Nimajo naju še! Če bi pa prišli, bova drago prodala življenje!« |
Jezdeci so večkrat prehodili vso goščavo in so bili beguncema včasih tako blizu, da bi ju bili z dolgimi sulicami lahko dosegli. A niso ju zapazili v jarku med visoko travo ter so se vrnili, odkoder so bili prišli. |
 |
 |
 |
| Tedaj so se v daljavi zableščala jadra in velika ladja je prihajala bliže in bliže h bregu. Bila je ška, kakor je kazala zastava, begunca sta vrgla s sebe nepotrebne cunje in začela plavati proti ladji. Bila sta skozi v strahu, da ju pomorščaki ne bodo zagledali. | Toda z ladje so ju zagledali. Brž so spustili čoln v vodo. Šest mož jima je naglo hitelo na pomoč. Kmalu so bili pri njima, ju potegnili iz vode, potem pa veslali nazaj. Še nekaj trenutkov in Aleš ter tovariš sta bila srečno na ladji. | Ladji, ki sta se nanjo rešila, je bilo ime »Lastovica«. Bila je lepo izdelan, rjav trijambornik in namenjena v Vzhodno Indijo. Kapitan, še mlad mož, je bil hudo prijazen do novih popotnikov ter ju je začel spraševati, kaj ju je zaneslo v te kraje in take okoliščine. |
 |
 |
 |
| »Slovenca sva.« je odvrnil Alešev prijatelj. »Jaz sem Tomaž Senčar. Nekdaj sem bil posestnik na Slovenskem, potem pa v Ameriki. Pred devetnajstimi leti so me ujeli razbojniki in me prodali nekemu beju v Afriko. Ondi sem se pred nekaj dnevi seznanil s tovarišem Alešem in posrečilo se nama je zbežati. Ko sva videla vašo zastavo, sva plavala k vam.« | Aleša je obšlo veliko veselje, ko je slišal iz tovariševih ust ime Tomaž Senčar. To ime je bilo zapisano v molitvenih bukvicah, katere je bil našel na tolovajski ladji. Njegov novi tovariš je bil torej tudi tam.
Kapitan ju je srčno pomiloval, ko je slišal njuno žalastno zgodbo. Zapovedal je strežaju, da ju je peljal v njegovo kajuto ter jima dal obleke in jedi. |
Ko sta se preoblekla in sedla h kosilu, je Aleš vprašal tovariša, če mu je res ime Tomaž Senčar.
»Res,« je dejal ta, »kakor mojemu ranjkemu očetu, Bog jim daj nebesa. Slovenec sem, tam od Krškega na Dolenjskem. Odondot sem se preselil v vinorodne kraje, kjer sem imel vinograde.« Aleš je zdaj potegnil iz žepa skrbno zavite bukvice in jih dal staremu možu. |
 |
 |
 |
| »Oh, moje molitvene bukvice, ki sem jih bil pozabil na tolovajski ladji,« je ves vesel vzkliknil Alešev tovariš, ko je ogledoval knjigo. »Zmeraj sem jih nosil pri sebi za spomin od matere. Na tolovajski ladji sem jih skrival pod zaboj. Tam so ostale, ko so me na lepem prodali v sužnost. In tam si jih našel ti!« | Alešu je v zahvalo prisrčno stisnil roko. Aleš se je sklonil in pri tem se mu je srajca razgrnila. Na prsih se mu je zasvetila zlata verižica s prelepo svetinjico. Prijatelj jo je v trenutku zapazil. Prebledel je ko zid in strmel v Aleša, potem ga je pa s tresočim se glasom vprašal:
»Fant, kje si dobil ta spominek?« |
»To svetinjo?« je vprašal Aleš, ki ni umel njegovega razburjenja. »Nosim jo že od nekdaj, ker mi je stari Peter, moj prvi dobrotnik naročal, naj jo skrbno varujem. Kaj vam je morda kaj znana? Povejte mi, če kaj veste. Razodeniva si svoje življenje, zdaj imava priložnost!«
Prijatelj pa se ni menil za to. Le svetinjo je še natančno ogledoval. |
 |
 |
 |
| Nenadno je pa stopil za korak nazaj, razklenil roke in ves prevzet vzkliknil:
»Je! On je! Moj sin! To je spominek, ki ga je nosila moja žena in ga ob rojstvu obesila najinemu prvemu sinu okoli vratu. O Bog, tvoja pota so čudovita!« »Vaš sin?« je ponavljal Aleš in čudni občutki so ga spreletavali. |
Nekaj trenutkov sta molčala in se strme gledala, kakor da si hočeta brati z obrazov, če je res vse, kar se jima je pravkar razodelo. Potem je Aleš planil k staremu možu, ga objel okoli vratu in jecljal:
»Moj oče! Moj oče! Da, vi ... vi ste moj oče!« Ni moči popisati, kaj sta oče in sin te hipe čutila. |
Zdaj ju je prišel pogledat kapitan. Tomaž mu je vesel hitel stiskat roko in mu pravil, kako na lepem je našel sina, o katerem je mislil, da je že zdavnaj mrtev. Kapitan je bil mož blagega srca. Tudi njemu so trepetale solze v očeh, ko jima je podajal roko in jima voščil srečo. |
 |
 |
 |
| Po jedi so šli na krov in ondi je Alešev oče začel pripovedovali svoje prigode:
»Moj oče so imeli na Dolenjskem, tam pri Krškem, lepo posestvo. Po očetovi smrti sem pustil šole in se prijel gospodarstva, zakaj bil sem edini otrok. Bratranec, trgovec na Hrvaškem, me je nagovarjal, naj vse prodam in se preselim k njemu. Tega nisem maral, zakaj hotel sem izpolniti očetovo poslednjo voljo, da naša zemlja ne sme priti v tuje roke ...« |
»... Bal sem se, da ne bi šlo gospodarstvo po zlu. Zato sem sklenil poiskati si pametno ženo. Zasnubil sem Marjetico, hčer premožnega štajerskega vinogradnika. Poročila sva se in res sem dobil ženo, zlatega denarja vredno. Živel sem zadovoljno, da nikoli tako. Še tisto leto pa se mi je sreča podrla ... Marjetičin oče je umrl in zapustil moji ženi vse svoje imetje. Zdaj sem bil premožen človek, da mu ga ni bilo blizu para ...« | »... Ker je bila žena na roistno hišo močno navezana, sem se preselil na Štajersko. Doma sem dal posestvo v najem. V novem kraju sem se ubadal največ z vinsko trgovino. Moja sreča je zdaj prikipela do vrhunca, zakaj žena mi je povila zalega fantiča, ki smo ga krslili za Venceljna. Tega sem namenil za gospodarja svoje domače imovine. Ali človek obrača, Bog pa obrne. Hudo me je zadela božja roka ...« |
 |
 |
 |
| »... Nekega dne sem dobil uradno sporočilo, da je v Novem Yorku umrl naš daljni stric, neki Andrej Senčar, doma s Kranjskega in da je vsakemu najbližjemu sorodniku in njegovim otrokom volil po petdeset tisoč dolarjev. Torej meni in mojemu sinu tudi ...« | »... Bratranec s Hrvaškega, sila lakomen človek, je zdaj prišel spet k meni, da bi se pomenila o tej dediščini. On je bil sam. Nagovarjal me je, naj bi mu prepustil delež svojega sina, češ, da gre njemu kupčija slabo, jaz sem pa bogat in več denarja ne potrebujem ...« | »... Jaz nisem bil za to, ker sta bratranca spravila v stisko razuzdano življenje in zapravljivost. Dejal sem mu, da sinovega deleža dati ne smem, ker bi s tem prelomil oporoko, da mu pa rad kaj posodim. Oni pa je pri priči zapustil hišo in grdo preklinjal ter mi pretil ...« |
 |
 |
 |
| »... Ko sem se drugi dan vrnil iz Celja, kamor sem bil šel po opravkih, mi je prišla žena naproti vsa v solzah in bleda ko smrt. Od strašne žalosti dolgo ni mogla do besede. Zdaj je stopila v sobo dekla in vsa obupana povedala:
‚Ti ljuba Mati božja, Venceljna ni nikjer! Opoldne sem bila z njim na vrtu. Šivala sem in zraven malo zadremala. Ko se zbudim, ni bilo otroka nikjer. Vse smo pregledali in povsod spraševali po njem, pa zastonj!‘ ...« |
»... Meni so se udje tresli od strahu. Pregledali smo še enkrat vse kote, pa ni bilo sledu o otroku. Slednjič mi je star mož ob vodi povedal, da je zjutraj videl pokrit voz, ki je drdral proti Ljubljani, človek v njem je bil na las podoben bratrancu s Hrvaškega. Zdaj sem se spomnil bratrančevih groženj in kletvin. Nisem sicer mogel razumeti, čemu bi naj mu bil otrok, pa zdelo se mi je, da mora le biti v njegovih rokah ...« | »... Najprej sem pisal na Hrvaško, čez dva dni sem dobil odgovor, da tega in tega trgovca ni več v deželi; da je pobegnil in pustil velik dolg. V Celju sem zvedel, da se je tak človek pred dnevi peljal na Nemško. Otroka ni imel s sabo nobenega, spremljal ga je le mlad človek. Nič drugače nisem sodil, kakor da je bratranec v Celju otroka skril, potem pa krenil v Nemčijo in Ameriko in da misli z njim storiti kakšno goljufijo ...« |
 |
 |
 |
| »... Doma sem ženi povedal, kaj se mi zdi. Tudi ona je bila mojih misli. Sklenila sva, da pojdeva skupaj iskat otroka v Ameriko. Uredil sem gospodarske reči in posestva dal v skrb prijatelju, ki sem se nanj zanesel. Tretje jutro sva z ženo že brzela proti Nemčiji. Prepričana sva bila, da je otrok pri bratrancu ...« | »V Hamburgu sva v pisarni plovbne družbe zvedela, da se je takšen človek pred nekaj dnevi odpeljal v Newyork. Uradnik je pravil, da kakega otroka ni bilo z njim, spremljal ga je samo strežnik. Začel sem dvomiti, ali bi šla za njim ali ne, pa žena ni hotela odjenjati v skrbi za dete ...« | »Drugo jutro sva stopila na ladjo za New York. Morje je bilo vso pot mirno, čez mesec dni je zavila ladja v pristanišče. Pred nama je vstajalo mogočno mesto, šla sva naravnost na mestno poglavarstvo, zakaj testament je bil tam in tam se je moral oglasiti bratranec, če je pred nama prišel v Ameriko ...« |
 |
 |
 |
| »... Star uradnik je prinesel velik zapisnik in bral! ‚Dvanajstega tega meseca se je oglasil tu Tomaž Senčar, sorodnik pokojnikov, bratom Matevžem in enoletnim sinom Venceljnom. Skazal se je s spričevali za pravega dediča obilne zapuščine. Odštelo se mu je sto petdeset tisoč dolarjev, kolikor znese njegov, bratov in sinov delež.‘ Zavpil sem, da to ni res, da sem Tomaž Senčar jaz in da mi je ukradel otroka in dediščino. Rekli so, naj to uredim sam s sodnijo ...« | »... Povedali so mi, kje tujec stanuje in z ženo sva se odpravila do visoke, lepe palače s tremi nadstropji. Vprašal sem vratarja, če prebiva tu Tomaž Senčar z bratom in sinom. Vratar je dejal, da stanuje v drugem nadstropju podoben gospod s strežajem, pa brez brata ali sina. Imenuje se pa grof Tiralski. Prišel je s Poljskega. Podedoval je po stricu sto petdeset tisoč dolarjev in bo ostal v Ameriki. Vratarjeve besede so mi povedale zadosti ...« | »... Napotil sem se v gornje nadstropje in potrkal na vrata. Na mostovžu je stal lepo oblečen strežaj. Strme me je gledal in zdelo se mi je, da je prebledel. Zapovedujoče sem ga vprašal po grofu Tiralskem. Dejal je, da je vprav na sprehodu. Rekel sem mu, da to ni res, ker sem spodaj zvedel, da je njegov gospod doma. Stopil sem tebi nič meni nič naravnost v sobo. Strežaj me je hotel še nekaj ustavljati, pa se nisem dal ...« |
 |
 |
 |
| »... Kakor zid je prebledel, ko me je zagledal. Prijel se je za naslanjač in skušal zbrati pogum. Potem je vstal in mi s hinavskim smehljajem dejal, da je vesel, ko me vidi tukaj. Potreboval je denarja in me je prehitel ter brž vzel svojih petdeset tisoč ...« | »... Lažnivec!« sem zakričal, »ne samo petdeset tisoč, vzel si jih še stotisoč več. Prekanil si urade s sleparskimi spričevali in hudobnim ravnanjem. A zdaj ni časa za očitke. Povej, kje imaš mojega otroka? Daj ga nazaj, potem se bova menila naprej! ...« | »... Delal se je začudenega in nevernega. Dejal je, da se mi blede. Kaj njemu mar moji otroci! Jaz sem mu rekel, naj ne misli, da me bo preslepil. ‚Mojega sina si imel v pisarni, da si po krivem pograbil njegov delež. Daj mi ga nazaj, zakaj jaz bom terjal pravico ...‘« |
 |
 |
 |
| »... Takoj jo dobiš, pravico, če hočeš!« se mi je zarežal in vzel iz omare dva samokresa. »Tu sta dve priči, ki bosta razsodili.« Jaz dvoboja nisem maral in sem dejal, da se bova videla pred sodnijo. Matevž se mi je pa še hudobneje zakrohotal. Odšel sem naravnost v sodnijo ... | »... Pri sodniji so spoznali mojo izpoved za pošteno. Še tisti večer se je odpravila policija, da bi namišljenega grofa Tiralskega prijela. Vratar pa je policajem povedal, da se je grof še pred zoro odpeljal kdo ve kam ... Vse moje prizadevanje je bilo zdaj zastonj. Nisem vedel, kaj bi ...« | »... Vse sem prehodil, vse preiskal, a o sinu ni bilo ne sledu ne tiru. Ker nisva zdaj z ženo imela doma več česa iskati, sem pisal, naj dajo vse posestvo v najem, meni pa denar pošljejo. Z njim sem si kupil lepo hišo in imetje zunaj mesta. Tam sva z ženo začela novo življenje ...« |
 |
 |
 |
| »... Nekaj mesecev pozneje me je obiskal trgovec, ki je bil prišel iz južne Amerike. Blizu mesta Lime je živel pri nekem nemškem posestniku. Po njegovem opisu sem spoznal, da mora ta Nemec biti moj bratranec. Odločil sem se, da pojdem za njim ...« | »... Povedal sem ta sklep ženi. Bila je zadovoljna, čeprav me ni rada pustila samega. Z menoj ni mogla. Bog nama je dal drugega sina Ferdinanda in nama s tem malo potešil žalost. Vendar sva si vse prizadevala, da bi našla izgubljenega prvorojenca ...« | »... Poslovil sem se od ljubljene žene, ki me je spremila v pristanišče. Obljubil sem ji, da se bom prej ko prej vrnil. Dobil sem prostor na španski ladji, ki je peljala blago v Južno Ameriko. V začetku smo imeli lepo vožnjo, brez oblaka in viharja ...« |
 |
 |
 |
| »... Čez nekaj dni pa nas je zajel strašen vihar. Ladjo nam je skoraj prevrnil. Krmilo se je odlomilo in nič nismo vedeli, kam nas žene vihar pod temnimi oblaki. Slrele so švigale in od vseh strani je sapa gnala na nas velikanske valove ... Vihar je trajal vso noč in še drugi dan ...« | »... Na mah pa se je ladja stresla tako močno, da se ji je v hipu odlomil veliki jambor. Mornarji so začeli vpiti, da smo zadeli. Vse je drlo v spodnje prostore, kjer je skozi velike špranje pljuskala voda. Vse je pomagalo metati vodo iz ladje, pa zastonj ...« | »... Čolne v morje!« je tedaj zavpil kapitan. Ko bi trenil, so mornarji odvezali čolne. V vsakega nas je sedlo po kakih dvajset. Rešili smo nekaj hrane, ladjo pa prepustili valovom. Videli smo jo, kako se je vrtela ko obstreljena žival, z razcefranimi jadri. Potem so jo pogoltnili valovi ...« |
 |
 |
 |
| »... Mornarji niso izgubili poguma. Kapitan jih je vzpodbujal, da so veslali dalje. Drugi dan se je morje spet umirilo. Tretji dan smo v daljavi zagledali ladjo. Kapitan je velet še hitreje veslati, da bi čimprej pririnili do ladje.« | »... Po nekaj urah smo bili že v varnem zavetju. Ladja je bila francoska in kapitan, že postaren mož, nas je prijazno sprejel in obljubil, da nas bo izkrcal v Alžiru. Jadrali smo mirno naprej in kmalu zapluli v Sredozemsko morje. Upali smo, da bomo kmalu na suhem.« | »... Nekega večera je opazovalec z jambora naznanil tujo, sumljivo ladjo. ‚Najbrž bomo imeli opravka z morskimi roparji,‘ je dejal mirno kapitan. Dal je pripraviti puške in ladijski top, potem je vzel v eno roko govorilo, v drugo sabljo. Poklical je dvakrat, trikrat, a s tuje ladje ni bilo odgovora ...« |
 |
 |
 |
| »... Čez nekaj trenutkov so zagrmele puške in lopovi z obeh strani. Čez dobro uro je na ladji nastal ropot. Mi spodaj smo zaslutili nekaj strašnega. In res, tolovaji so zasadili svoje kljunače v našo ladjo in pridrli na krov. Ker jih je bilo več, so kmalu premagali naše mornarje. Kapitan je padel v boju. Razbojniki so z ladje pobrali, kar je bilo vrednega, potem so jo pa navrtali in potopili ...« | »... Zdaj smo bili sužnji na roparski ladji. Od vsega, kar sem imel, so mi razbojniki pustili le molitvene bukvice ... Kmalu potem so nas odgnali na suho, v razne kraje. Mene so prodali beju v majhnem afriškem mestu. Tam sem bil suženj devetnajst let. Celo svoj materni jezik sem skoraj pozabil. Večkrat sem mislil na beg, pa ni bilo prilike za to, dokler mi niso izročili v oskrbo mladega konja, čigar varuha je bej prodal ...« | »... Še bolj kakor lastna želja me je k begu gnala žalostna usoda mladega Evropejca, ki so ga bili obsodili na strašno smrt. Ta Evropejec je bil moj sin Vencelj ... Rešil sem fanta in oba sva srečno zbežala. Kdo bi bil tedaj mislil, da bežim z lastnim sinom! Danes pa se je z molitvenimi bukvicami in verižico vse razodelo. Moja edina skrb zdaj je, priti čimprej v Ameriko, da zvem, če sta še živa žena in drugi sin ...« je nehal stari mož. |
 |
 |
 |
| Zdaj je fudi Aleš povedal svojo zgodbo od konca do kraja. Nazadnje je izrekel očetu željo, da bi ga še naprej klicali kar za Aleša. Oče mu je rad ustregel. Kapitan je pazljivo poslušal njuni zgodbi ter jima obljubil, da jima v Kalkuti preskrbi ladjo za Ameriko. | Ladja »Lastavica« je bila šele prvič na poti, pa je dobro izpolnila nalogo. Urno je prejadrala Atlantsko morje. Ko je obšla afriške otoke na vzhodu, je zavila proti Vzhodni Indiji. Bila je vredna lepega imena, ki je krasilo njeno čelo | Aleš si je tudi zdaj kratil čas z mornarskimi deli. Šla so mu izpod rok tako, da so se mu vsi čudili. Če ni imel drugega posla, je stopil h krmilu in poslušal krmarja, kako je treba voditi in ravnati ladjo ob različnih vetrovih in vremenu. |
 |
 |
 |
| Kapitan se je rad pogovarjal z Alešem in njegovim očetom. Pravil jima je o raznih ljudstvih na otokih, o njihovih šegah in navadah. Veliko je vedel povedati o kitajskih morskih razbojnikih, s katerimi je pred leti sam doživel nevaren boj. Ni jim lahko priti do živega, ker se na majhnih čolnih »džunkah« naglo umaknejo v zavetje na plitvo morje. | Na ladji so imeli veliko pušk in šest topov, ki so metali dosti težke krogle. Aleš, nekdanji topničar, se je večkrat ukvarjal s tem orožjem. Pregledal je strelivo, popravil, kar je bilo pokvarjenega. Potem je izbral nekaj mornarjev ter jih vadil, kako naj ravnajo s topom v boju. Kapitan ga je v šali postavil za poveljnika svoji mali bateriji. | Bili so še kakšnih sto morskih milj od Kalkute, kamor je bila »Lastavica« namenjena. Vse je bilo veselo zaradi lepega vremena. Nihče ni mislil na nevarnost. Mornarji nevarnost pozabijo, brž ko je minila. Po krovu so ob hladnih večerih donele pesmi v raznih jezikih. Tudi Aleš je moral zapeti nekaj slovenskih, ki so bile vsem močno všeč. |
 |
 |
 |
| Samo stari krmar, ki je opravljal službo že blizu trideset let in je bil na morju doma, je bil nekam tiho. Zmeraj se je oziral na nebo, kjer so se zbirali sivi oblaki in se spet razgrinjali. Včasih je zmajal z glavo in se spet zamaknil v delo. | Kapitan ga je drugo jutro vprašal, če morda sluti nevarno vreme. Krmar mu je odgovoril, da mu ti oblački niso nič kaj všeč. Zdaj je čas morskih neviht v tem morju. Kapitan je dejal, da bo zapovedal razpeti vsa jadra, da bi bili čimprej v zavetju. | »Storite tako, gospod,« je rekel krmar, »meni se vse dozdeva, da bomo drevi imeli še nemirno noč.« Kapitan ga je pohvalil zaradi njegove previdnosti in skrbi. Zapovedal je mornarjem razpeti vsa jadra. Ladja je švignila po morju, kakor bi se bila spremenila v brzo ptico. |
 |
 |
 |
| Čim bolj se je bližala noč, tem močnejši je bil veter in tem nevarnejše nebo. Votlo grmenje se je slišalo iz daljave. Mornarji so se bledi vse pogosteje ozirali v nebo. Ko se je od nekod zaslišala beseda: »Tajfun se bliža!« se je strah polotil celo najpogumnejših med njimi. Le stari krmar se je držal resno kakor zmeraj in ravnal krmilo. | Vihar je bil hujši in hujši. Nebo je bilo črno prepreženo, strele so švigale in debele kaplje so padale izpod neba. Jambori so začeli pokati, kakor bi se hoteli vsi zlomiti. Zdaj je bilo treba zbrati ves pogum in previdnost. Kapitan je velel zadrgniti prav vsa jadra. Kakor bi trenil, je bilo delo narejeno. | Valovi so vedno bolj rasli. Grabili so ladjo in jo nesli kvišku. Bruhali so čeznjo, da je voda lila na popotnike. Krmilo se je odlomilo s strašnim pokom. Nihče si ni upal spustiti držajev, da bi se splazil v spodnje prostore. Nihče ni vedel, kam žene vihar ladjo, ki bi zdaj utegnila zadeti kam ob čeri. |
 |
 |
 |
| Tretji dan je že napočil, pa vihar še ni nič pojenjal, še zmeraj bolj divji je bil. Valovi so drevili ladjo kakor suho peresce sem in tja. Kapitan je prilezel h krmarju in mu dejal:
»Danes bo ‚Lastovica‘ pokazala, če bo prestala to preskušnjo. A bojim se, da je ne bo. Izročimo se Bogu, samo on nas more rešiti.« |
Zdajci se je med mornarji zaslišal žalosten krik:
»Bog nam bodi milostljiv! Vodna tromba!« Aleš, ki je čepel na krmi poleg očeta, je privzdignil oči, ki mu jih je slepila udarjajoča voda. Videl je, kako vsi mornarji bledih obrazov gledajo na tisto stran, kamor so valovi gnali ladjo. Vprašal je krmarja, pa mu je tudi ta potrdil, da je tisto tam res vodna tromba. |
Še precej daleč od »Lastovice« je vstajal iz vode silno velik vodni steber, podoben lijaku, in se z vrhom dotikal oblakov na nebu. Ladje ni bilo mogoče več obrnili, zakaj krmilo je bilo zlomljeno. Valovi so jo podili naravnost v grozni vrtinec. Vsi so vedeli, da se bo sesul nadnje in jih pokopal pod sabo, brž ko bo ladja zadela obenj. |
 |
 |
 |
| Nenadno je strašno treščilo, kakor bi tisoč in tisoč skal hkratu udarilo, z vseh strani. Mornarji so nekaj ča sa izgubili zavest. Ko so si spet opomogli, ni bilo vodnega stebra več. Sesul se je bil, preden so zadeli vanj, le nekaj njegove teže je zajelo ladjo. Valovi so ladjo drvili naprej. Na krmi so videli lepo obrasel otok, a ustaviti se ni bilo moči. | »Kapitan je padel v morje!« je zdajci zavpil stari krmar in kazal na morje. Pritekel je tudi Aleš in vpil, da je njegov oče izginil z ladje. Vsi so gledali za nesrečnikoma. Daleč zadaj so videli, da plava po morju nekaj črnega. Zdaj se je skrilo, zdaj spet pokazalo vrh valov. Vedeli so, da je kapitan, a pomagati mu niso mogli. Valovi so ladjo gnali dalje. | Ko je »Lastovica« tako drvela kdovekam naprej, sta Alešev oče in kapitan zastonj klicala na pomoč iz vode, kamor ju je bilo vrglo. Plavala sta med razpenjenimi valovi, ki so ju zdaj gnali skupaj, zdaj spet metali narazen. Dolgo sta se bila z valovi, potem so jima moči začele pešati, kapitan, ki je bil močnejši, je pomagal Tomažu, pa dosti ni mogel. |
 |
 |
 |
| Tomaž je mislil, da mu bije zadnja ura. Priporočil se je Bogu in Materi božji ter se onemogel spustil v globočino. A ni se še skril pod površino, ko je začutil pod sabo trdna tla. Stal je na robati skali. Zravnal se je in videl pred sabo prijazen otok, poln palmovega drevja. Zdaj se je iz valov prikazal tudi kapitan. Na obzorju so se poslavljali beli jambori »Lastovice«. | Počivala sta, potem pa srečno priplavala na suho. Obrežje otoka je bilo peščeno, takoj pri bregu pa se je začenjal teman gozd. Sedla sta na breg in ugibala, kaj bo z »Lastovico«. Kapitana ni skrbelo. Če so srečno prestali nevarnost, jih bodo gotovo prišli iskat nazaj, je dejal. Krmar je skušen in prebrisan mož, zato se mu bo dozdevalo, da sta na otoku. Prizadeval si bo, da jima pride čimprej na pomoč. | Ko sla si odpočila, sta šla nalomit nekaj vej. Zabila sla v zemljo dve rogovili, položila nanju dolg kol, naredila streho iz palmovega listja — in uta za prenočišče je bila pripravljena. Hrane nista imela nič. Potem sta legla v mehko travo pred uto in začela ugibati, kje neki sta. Kapitan je menil, da morata biti najbrž na katerem izmed Sundskih otokov. |
 |
 |
 |
| Če ne bi bilo rešitve, sta sklenila, da si bosta takoj zjutraj otok natanko ogledala, da se prepričata, če so na njem ljudje in da najdeta kak studenec in kaj sadja za hrano. Kapitan je bil prepričan, da krmar ne bo odnehal, dokler ga ne najde. Potem sta nanesla drv ter pod palmami zakurila velik ogenj. | Proti večeru se je Tomaž odpravil k bregu, če ne bi morda v pesku našel kakih užitnih morskih živali za večerjo. Kar zagleda daleč na morju veliko ladjo, ki so jo nemirni valovi podili naravnost proti skalam pred otokom. Takoj je spoznal, da je ladji velika sila, slišal je žalostni krik nesrečnih mornarjev. | Ladja je po bliskovito letela proti skalam. Strašen val jo je srdito pograbil ter jo vrgel naravnost med skale, kjer je ostala nekaj časa kakor zagozdena. Potem se je spet zazibala, tramovje je začelo pokati, vzdignilo jo je iz zajede ter treščilo ob skalo, da se je vsa razletela. Mornarji so onemogli zaporedoma izginjali v divjih valovih. |
 |
 |
 |
| Tomaž ni mogel gledati strašnega prizora. Zakril si je oči. Ko je spet pogledal tja, je videl, kako se je na bližnji skali vzpel človek in z rokami mahal na pomoč. Tomaž je odhitel tja in ga po dolgem trudu spravil na suho, kjer je nesrečnež obležal kakor mrtev. Ko se je čez dolgo zavedel, je gledal okoli sebe strme. Spraševal je, kje so tovariši. Tomaž mu je odgovoril, da so vsi utonili. | Tujec se ni Tomažu nič zahvalil za rešitev, temveč je začel obupano vpiti na ves glas ter si pulili lase:
»Oh, moje premoženje, moj denar! Vse so požrli valovi meni, nesrečniku!« Tomaž ga je opominjal, naj bo Bogu hvaležen, da si je vsaj življenje rešil. Oni pa ni maral nič slišati, temveč je stokal naprej in začel celo preklinjati. |
Tomaž je začel tujca gledati bolj natanko. Bil je oblečen po špansko. Za širokim pasom je imel zataknjena dva samokresa. Vprašal ga je po imenu. Tujec mu je zaničljivo dejal, da se imenuje Jurij Strugar, če ga že tolikanj zanima in da je Slovenec. Zdaj se je Tomažu kakor blisk prikazala slika iz preteklosti. Ta človek je bil nekoč strežnik pri njegovem bratrancu! |
 |
 |
 |
| »Ta bi mi lahko razodel marsikaj o bratrancu, če pe celo o ženi in o mlajšem sinu,« si je mislil Tomaž, a se ni hotel prenagliti z vprašanji. Valovi so bili vrgli na breg zabojček, v katerem je bilo nekaj kokosovih orehov, cigar in ruma. Pobrala sta zaboj in ga nesla k ognju, odkoder ju je kapitan že nepotrpežljivo klical. | Rum in orehi so bili dobra večerja, pa tudi cigare so prišle prav, da so odganjali sitni mrčes. Pojedi so še bolj zakurili, zaradi zveri, ker niso imeli orožja. Prižgali so si cigare, potem pa je Tomaž začel siliti tujca, naj jima pove kaj o svojih doživljajih, da bo noč prej minila. Zjutraj bi potem šli dalje po otoku. | Čeprav nerad, je tujec slednjič le začel pripovedovati. »Po rodu sem Slovenec, tam od Save blizu Hrvaškega, saj tako ne vesta, kje je to ... V mladosti sem tihotapil s Hrvaškega tobak. Neko nedeljo popoldne sem tovoril cent tobaka čez Sotlo. Ko sem bil na štajerski strani, sem blago skril v grmovje ter legel v senco, da bi si počil. |
 |
 |
 |
| »... kmalu pridrdra lepa, nova kočija in v njej je sedel bogato oblečen gospod. Kočijaž je bil škampljast dedec in je zavozil v jarek. Kočija se je zvrnila in prednje kolo strlo. Brž se prislinim zraven, zgrabim pri zadnjih kolesih in kmalu je bila kočija na cesti ...« | »... Oni gosposki človek me je potrepljal po rami ter mi stisnil v roko srebrn tolar. Potem se je začel z menoj razgovarjati ter me je natanko spraševal, kdo sem, odkod sem in kaj delam. Mislil sem si, kaj mi pa more in sem mu kar povedal, da sem tihotapec in kakšen je moj posel ...« | »... Lahko si mislite, kako mi je bilo, ko mi oni ponudi službo pri sebi in me povabi, naj grem z njim v Ameriko, da mu bom za strežnika. Tam mu je stric zapustil več milijonov in se hoče preseliti tja. Plačal me bo prav dobro ... Tak sem pustil culo v grmovju pa hajdi z njim ...« |
 |
 |
 |
| »... V Ameriki je moj gospod pograbil denarja, da le bilo grdo, kupil si je lepo hišo in živel brez vsega dela, jaz pa tudi. Lansko zimo )je pa kar na lepem zbolel in kmalu umrl. Ker ni imel ne otrok, ne žlahte, je pustil vse premoženje meni. Prišel sem skoraj ob pamet zaradi tolikega denarja. Mlad Španec me je pregovoril, naj grem z njim na otok Manilo, kjer ima njegov stric velika posestva. Sedel sem na ladjo ... Kaj se je pa zgodilo potem, veste. Vse je šlo v morje, samo jaz sem se rešil, pa kaj mi pomaga, ko nimam ničesar več ...« In začel je spet robantiti in kleti. | Tomaž je nekaj ča sa molčal, potem pa vstal, stopil k tujcu ter mu po slovensko rekel:
»Ali je pa tudi vse res, kar ste govorili?« Jurij — tako je bilo tujcu ime — je začudeno pogledal Tomaža, ko je slišal slovensko besedo. A se je ni razveselil. Imel je slabo vest in je prebledel. Potem si je opomogel ter začel hliniti veliko veselje. Podal je Tomažu roko, ko da bi bila stara znanca. Začel je obžalovati, da je izgubil vse premoženje. Kako lahko bi zdaj obilno pomagal rojaku v nesreči, se je delal lepega. |
»Ne prenagli se!« je dejal z resnim pogledom Tomaž, ki ga hinavske besede niso preslepile. »Poprej bova še govorila. V vsem, kar si govoril, je bilo malo resnice. Misliš, da ne vem, kdo je bil tisti gospod in da se je imenoval Tomaž Senčar? Vem, da te je najel za hudobno delo, ukrasti in umoriti mojega otroka. A spodletelo vama je. Dober mož je rešil sina. Ti si pa na skrivaj zbežal potem s svojim gospodom v severno Ameriko, potem pa v južno. Hudodelca sta ti in tvoj gospod! A božja Previdnost te je pripeljala pred oči prav tistemu, ki se ga bojiš. Jaz sem Tomaž Senčar. Zdaj si v mojih rokah ...« |
 |
 |
 |
| »Lahko bi te uničil, a ne bom tega storil. Naj te kaznuje božja roka, njej prepuščam vse ... Skupaj bomo tu prenočili, skupaj šli jutri iskat ladjo, ki bi nas prepeljala domov.«
Jurij je ves ta čas mračno gledal v tla in si otiral pot s čela. Večkrat je segel za pas po samokresih, a vselej mu je roka spet omahnila. |
»Edino to mi še povej,« je dejal Tomaž, »ali je moj bratranec res mrtev, kakor si pravil poprej?«
»O, res!« se je odurno zarežal Jurij. »Če nima železne duše, ne bo več trave tlačil ... Polastil sem se denarja, za katerega sem se jaz največ trudil. Sicer pa nismo pri spovedi, da bi vam pravil, kako in kaj ...« |
»Udeležil si se uboja! Po takšnem dejanju si si prisvojil denar?« je prestrašeno vzkliknil Tomaž. Oni se je pa zakrohotal in dejal, da se s takim pobožnim in tenkovestnim stricem ne ujema, zato se bo rajši umaknil. Odpravil se je nekaj korakov od tovarišev in se spravil k počitku pod visoko palmovo drevo. |
 |
 |
 |
| Tomažu se je od slej ta človek še bolj gnusil, saj se ni menil ne za Boga, ne za ljudi. Stopil je h kapitanu in mu vso zgodbo povedal. Kapitan mu je svetoval, naj pusti hudobneža od slej čisto pri miru, saj božji kazni tako ne bo mogel uiti. | Da bi bila ponoči varna, sta sklenila vsak pol noči stražiti. — Prvi je prišel na vrsto Tomaž. Sedel je ob ognju in ga popravljal, zraven pa si je prirezoval debelo palico, v katero je zabil oster žebelj, ki ga je našel na produ. To in pa žepni nož je bilo zdaj njegovo orožje. | Naslonil se je na palmo pred šotorom, kjer je kapitan že spal, in začel premišljati, kako se na svetu žalost in veselje zaporedoma vrstita in kako je človek na tem svetu le popotnik. Tudi na Ameriko je mislil in na ženo ter mladega sina, ki ju že dvajset let ni videl. |
 |
 |
 |
| Zdajci ga prebudi iz misli pokanje, kakor da bi kdo lomastil po grmovju. Iz goščave se je priplazil velik tiger. Oči so se mu svetile ko žerjavica. Tomaž je počenil in zdaj zdaj pričakoval napada. A zver se je obrnila naravnost tja, kjer je spal Jurij. Tomaž je vedel, da je njegov nasprotnik izgubljen, če bi se zbudil in začel vpiti. | Zdaj je veljalo rešiti človeško življenje; prijatelj ali sovražnik, to Tomažu zdaj ni hodilo na um. Po kolenih se je splazil k zveri, ki je leže prežala na plen in Tomaža ni videla. »Zdaj velja pogum!« si je dejal in porinil svojo nerodno sulico z vso silo tigru v trebuh. — Zver je grozno zarjula od bolečine in skočila kvišku. | V trenutku je podrla Tomaža, ki je začutil njene kremplje in njeno vročo sapo na sebi. A ni izgubil poguma. Z desnico je tiščal tigra za vrat, da se je prevalil na hrbet, z levico je segel po nož, ga nameril tigru naravnost v osrčje in ga do ročaja porinil vanj. Tiger je zatulil, vrgel Tomaža od sebe, skočil stran in se zgrudil. |
 |
 |
 |
| Ko se je Tomaž spet zavedel, je klečal pri njem kapitan, ne daleč stran pa je vsa v krvi ležala mrtva zver s Tomaževo sulico v truplu. Približal se je tudi Jurij, ki se je bil zbudil takoj ob začetku boja in zbežal za prvo drevo, ne meneč se, kaj bo s človekom, ki je zanj tvegal življenje. Potuhnjeno je podal Tomažu roko, pa mrmraje spet šel na svoje mesto. | Tomaževe rane niso bile nevarne, le na rami mu je bil tiger raztrgal meso. Kapitan mu je dal požirek ruma, potem pa mu stisnil roko rekoč: »Še nisem videl tako blagega moža, ki bi se tako plemenito maščeval nad sovražnikom. Srečen sem, da si moj prijatelj! Če se vrneva v domovino, pojdeš kar z menoj. V veliko veselje mi bo!« | Tomaž je dejal, da je to vse preveč hvale zanj, kapitan je pa nadaljeval:
»Pomisli, kako malo hvaležnosti ti je izkazal oni človek za rešitev! Ne razumem ga. Tudi največji hudodelnik bi se bil pri takem dejanju moral omečiti, njega pa ne gane nič.« |
 |
 |
 |
| »Vest, ta hudi črv mu ne pusti. Živo čuti svojo hudobijo, zato se me ogiblje,« je rekel Tomaž. Potem je sedel in si obvezal rano, nato pa legel k počitku, ki ga je bil hudo potreben. Stražo do dne je zdaj prevzel kapitan in je ob ognju čul do zore. | Drugo jutra sta Tomaž in kapitan šla k morju, če bi našla kaj živeža ali orožja. Dobila sta le nekaj kokosovih orehov. Potem sta se napotila naprej po otoku, ki se je prebujal. Pisani ptiči so prepevali, opice so se plazile in skakale po drevju sem in tja. | Poti ni bilo nobene. Morala sta si jo sama utirati med visoko travo in grmovjem. Morala sta biti zelo previdna zaradi tigrov in kač. Pri vsem tem sta pa le uživala lepoto narave, ki je v vročih deželah bujno pisana in zanimiva. |
 |
 |
 |
| Čez dolgo sta se prerinila na gol holmec, odkoder se je videlo daleč naokoli. Sedla sta pod košato drevo, da bi si odpočila. Doslej nisla našla še nobene sledi o ljudeh. Pod njima se je vila dolina, porasla z visoko travo. Ob potoku v dolini sta se namenila iti dalje proti morju ali priti do ljudi, če so na otoku. | Ko sta mislila kreniti naprej, sta pod holmcem zagledala tujega moškega. Mislila sta, da je morda otočan, a brž se je pokazalo, da je Jurij, ki zjutraj ni maral z njima. Zdaj sta počakala, da bi ju došel. A ko je videl, da sta obstala, se je ustavil tudi on. Videla sta, da ne mara hoditi z njima in sta šla sama dalje. | V dobrih dveh urah sta prišla do soteske, kjer je dolina zavila na vzhod. Ker sta vedela, da ju bo ladja, če je srečno prestala vihar, čakala tam, sta pustila staro pot in zavila čez precej visok in nagosto zarasel hrib. Hoja je bila težavna, toda ko sta prilezla na vrh hriba, se jima je odprl čisto nov svet. |
 |
 |
 |
| Spodaj je ležala kotanjasta ravan, ki so jo obdajali nizki hribi, na vzhodu pa se je bleščalo sinje morje.
»Oh, ‚Lastavica‘, predraga moja ‚Lastavica‘, je vzkliknil kapitan in vzdignil roke. Pokazal je na morje, kjer so se svetila jadra mirno stoječe ladje, podobne belemu labodu. |
Ko sta se popotnika tako veselila, da sta dobila spet ljubljeno ladjo, je pa iz doline prišlo krdelo rjavih, napol nagih ljudi, oboroženih z dolgimi sulicami. Ko so zagledali bela tujca, so obstali, kakor da si ne upajo naprej. Kapitan in Tomaž sta ob njihovem prihodu malo osupnila, potem sta jim pa šla pogumno nasproti. | Ko sta prišla do rjavih vojščakov, jih je kapitan nagovoril v svojem jeziku. A samo eden izmed divjakov je lomil malo po angleško, drugi pa malajsko. Kapitan je znal nekaj besedi tega jezika in je skušal zvedeti, kako se imenuje otok. Divjaki pa so majali z glavami, potem pa rekli, da morata z njim k poglavarju. |
 |
 |
 |
| Kapitan je vedel, da so do tujcev hudo nezaupljivi in da ju imajo za vohuna. Ni se kazalo ustavljati. Malajci so stopili v kolobar ter vzeli kapitana in Tomaža medse, potem se je vsa drhal odpravila na pot. Vojaki so bili krepki, visoki ljudje malajskih obrazov in zamolkle kože. | Ko so prišli skozi palmov gozdič, se je v plilvi kotanji pokazalo nekaj bornih koč, med njimi pa večje leseno poslopje — poglavarjeva palača. Stražniki na okopih so začudeno ogledovali bela tujca, ki sta med svojo stražo zavila naravnost proti poglavarjevemu bivališču. | Pred vhodom v glavarjevo hišo je bil postavljen mostovž, ki je delal prijetno senco. V precej obširnem prostoru, kamor so pripeljali jetnika, je na pogrnjenih tleh sedel radža, poglavar, ki ju je še v dokaj gladki angleščini vprašal, odkod sta in kaj iščeta y njegovi deželi. |
 |
 |
 |
| Povedala sta mu in dejala tudi, da ju na morju čaka ladja. Ko je radža slišal o ladji, so se mu oči pohlepno zasvetile. Kapitan je bil zdaj prepričan, da Malajci o »Lastavici« niso še nič vedeli. Zdaj bi jo pa utegnili napasti, zakaj sloveli so kot hudi in spretni morski roparji. | Radža se je resno namrdnil ter vprašal kapitana, če je on trgovec in lastnik tiste ladje, če ima na njej dosti smodnika in pušk ter ljudi. Kapitan je dejal, da ima ljudi ko listja in trave ter smodnika, da lahko razdene vso njegovo prestolnico v prah, če ga je volja. | Potem je sklenil, da ne bo niti pičice več razodel. Radža je zahteval, naj kapitan napiše list, da naj njegovim ljudem dajo z ladje toliko in toliko pušk, smodnika in tolarjev, pa ju bo spustil, če ne, ju bo dal umoriti. Kapitan mu je odgovoril, da ne da nič ter je rekel: |
 |
 |
 |
| »Bolj si zvit, kakor bi ti prisodil. Če bi dobil od mene list, bi se zlahka polastil ladje, midva bi pa ostala tvoja sužnja. Tvojih groženj se ne bojim, če se nama samo las skrči, ne bo dolgo, pa boš visel tudi ti za pete na drevesu, zakaj tovariši naju že iščejo in veš, da se mi z morskimi roparji ne šalimo!« | Radža je bil zaradi tega zaničljivega govorjenja še bolj divji. A ko je videl, da ne opravi nič, ju je dal zapreti v nizek, teman prostor, kjer ni bilo drugega ko kup slame in kamen v kotu. Majhno okno je gledalo na dvorišče, koder so postavali radževi vojščaki, oboroženi s sulicami, dolgimi noži in staroverskimi puškami na kresilo. | Proti večeru jima je prinesel služabnik nekaj smrdljivega mesa in vode v prsteni posodi; ker ni bilo boljšega, sta morala biti zadovoljna. Po večerji sta legla na slamo in preudarjala, kako bi se rešila s tega neprijetnega kraja. Kapitan, ki mu radževe grožnje niso šle nič k srcu, je brž zaspal, Tomaž pa ni mogel in je mislil na dom in svoje. |
 |
 |
 |
| Ni se bal smrti, toda zdelo se mu je, da bo radža svoje grožnje izpolnil. Pred smrtjo bi bil pa še rad videl Aleša ... Iz premišljanja ga je vzdramil votel grom, kakor da bi bilo ustrelilo iz topa. Zbudil je kapitana in oba sta poslušala, kaj bi to bilo. Ker je potem vse utihnilo, sta spet legla počivat. | Komaj sta dobro zatisnila oči, je spet počilo. Planila sta pokoncu in poslušala. Streli so prihajali od morja. Kapitan je bil zdaj prepričan, da so napadli »Lastovico«. Ko je streljanje pojenjalo, je kapitan dejal, da je kar je. Ali je »Lastovica« zmagala, ali pa jo imajo že Malajci v pesteh. | Do jutra sta se tiščala pri okencu. Od nikoder ni bilo slišati veselega kričanja zmagovitih roparjev, zato sta upala, da se je »Lastovica« srečno rešila, čakala sta samo še, kdaj ju bo radža poklical predse, da bosta poslušala njegove grozeče besede. A to se ni zgodilo. |
 |
 |
 |
| Kmalu je na dvorcu nastal velik hrušč. Vojaki so se naglo zbirali, slednjič se je prikazal tudi radža v bojni opravi, s puško in s pokrivalom iz perja. Stopil je v sredo bojevnikov in jim navdušeno ter divje govoril. Nato se je vsa drhal odpravila z njim na čelu iz vasi. Kapitan je dejal Tomažu, da se odpravljajo na boj. | Ko so odšli, sta začela misliti in gledali, kako bi ušla. Pod stropom sta zagledala debelo desko. Kapitan je stopil Tomažu na rame ter jo skušal odtrgati. Ko se mu je posrečilo, se je pokazala velika luknja, skozi katero sta prav lahko zlezla v sosednji prostor. Ta je bil čisto prazen, le nekaj zarjavelih sulic je ležalo po kotih. | Prijela sta vsak nekaj orožja in gledala naprej, kako in kaj. Stara orožarna je imela tri velika okna. Na tisti strani proti okopom sta stražila samo dva vojaka. A rajši sta jetnika počakala, da bi se prepričala, če je vse varno. Od daleč sta slišala strele in vpitje. Boj se je že pričel in kmalu se je drhal bežeč privalila čez okope. |