Žalik-žena poročena
| Žalik-žena poročena. Ivan Albreht |
Priskrbel in uredil France Malešič.
| |||||||||||||
Takrat je bilo tako.
Gornji mož je hotel dobiti žalik-ženo zase in jo preganjal na vse mogoče načine. Ali ona je vedela, da bi se je preobjedel, kakor hitro bi jo okusil, ter bi jo porabil potlej za hrano svojemu želodcu, kakor zajca ali drugo divjačino v gozdu. Za kaj takega pa ni bila na volji in je raje bežala pred nasilnikom, kar so jo mogle nesti urne noge. Dirjala sta po gozdu, da so odletavale veje liki kurja peresa na desno in levo, dokler ni žalik-žena naposled zagledala svežega parobka, kjer je bilo zasekano znamenje križa. Tisti hip, ko jo je hotel gornji mož pograbiti, je bliskoma sedla na parobek in je bila rešena. Od samega veselja je zapela tako lepo, da so kroginkrog onemele ptice in je ostrmel celo mladi gozdar, ki je sekal drevje tam v bližini. Mlad in čvrst, daleč naokrog najbogatejšega kmeta sin, pa je stopal proti lepi ženski in ni mogel odtrgati pogleda od nje.
Ko je žalik-žena odpela, se je okrenila in ga je zagledala.
»Ali si ti tisti blagi gozdar, ki je zasekal znamenje križa na parobek v moje rešenje?«
Ko je gornji mož slišal, da govori nedosegljiva ljubica s človekom, je med silnim polomom odhrul v gore.
»Le čakaj, čakaj, človeški sin, ti še ne poznaš vseh bolečin!«
Mladenič se ni menil za zverjakove pretnje, ampak se je približal čisto tesno k parobku.
»Lepa ženska, – nobena reč na svetu me bolj ne veseli, kakor če sem ti res mogel s svetim križem pomagati.«
Žalik-žena je bila očividno vesela takega odgovora, pa tudi lepi mladenič ji ni bil nič zopern. Mesto da bi bila naglo in brez razgovarjanja obdarovala poštenjaka in potlej brž izginila, kakor je to pri žalik-ženah navada, se je spustila v razgovor ž njim in se je menila in vedla zmirom prijaznejše in čezdalje boli domače. Prav nič ni kazala, da bi jo kaj motila bližina človekova, ampak narobe. Vedno prisrčneje je gledala v mladeničeve temne oči, po zagorelem obrazu njegovem in po krepkih rokah, dokler mu ni nazadnje začela na vsem lepem gladiti temnih kostanjevih las.
»Tako sem te vesela, da nimam pripravne besede za svojo radost. Reci odkrito: česa želiš?«
Mladeniču je bušila vsa kri v obraz in tako je bil iznenaden, da je mogel dahniti samo:
»Žalik-žena –«
Čutil je njeno roko, njen lastni dihljaj in toplo bližino telesa kakor sladkost paradiža. Tako mu je bilo, da bi za en sam trenotek tega razkošja rad preminul za vekomaj. Krasotica pa je prigovarjala medtem s svojim ljubeznivim glasom:
»No, povej –«
»Rekel bi, če ne bi vedel, kdo si –«
»No –«
»Kaj naj beseda, ko ne more biti nikoli resnica!«
»Vsa se lahko prelije v resnico, kar rečeš ta hip –«
Tedaj je planil k njej in jo je zaklenil v svoje krepke roke:
»Če je res, kar govoriš, tedaj mi bodi žena poročena!«
Ko je izrekel, jo je popustil, ker se je zbal sam svoje sline želje. Žalik-žena pa je odvrnila z vedrim glasom:
»Kar si želel, naj se ti zgodi, samo obljubiti mi moraš dvoje reči.«
»Pol življenja, če ga le tvoje srce želi,« je vzkliknil mladenič navdušeno in brez najmanjšega pomisleka.
Žalik-žena ga je prijela za roko in se je dvignila. Z lahnim korakom je prestopila tako, da je gledala proti solncu, pa mu je dala belo tančico liki svetlo meglico, rekoč:
»Vrzi jo čez rame, pa ne poglej nazaj in nikoli ne vprašaj, zakaj!«
Mladenič je storil po želji to se ni okrenil, žalik-žena pa mu je pojasnila:
»Zdaj imam moč, da bom tvoja kakor slehrno dekle, ki bi si ga bil izbral med dekleti človeškimi. Obljubiti pa moraš za prvo, da ne boš nikoli grdo ravnal z menoj –«
»Kako naj bi grdo ravnal, ti biser dragoceni moj!«
»In drugič: – da mi ne boš nikoli nasprotoval –«
»Nikoli,« je zatrdil mladenič odločno in jo je v vročem navalu objel okrog pasu.
»Glej, da ti ne bo žal,« je pripomnila žalik-žena v svečani resnosti, toda mladeniču ni bilo do razmišljanja, ne do modrosti. Ukal je na vse grlo, da je odmevalo čezinčez, in je metal od samega veselja klobuk visoko v zrak.
»Ti ti boš moja žena poročena!«
Šla sta skupaj proti domu in nobenemu človeku ni prišlo na misel, da bi se čudil mladeniču, ki naenkrat pripelje nevesto iz gozda domov. Vse je bilo kmalu domenjeno – kakor da je bilo pripravljeno že od vekomaj in je čakalo le na ugodno besedo pravega trenotka. V par dneh so obhajali svatbo, pa tako, kakršne še niso videle človeške oči na Koroškem. Ko so fantje zapenjali, niso mogli staviti zagonetke, ki je ne bi bila nevesta uganila, vendar so prejeli tako odkupnino, kakor da se moži kraljeva hči. Ko sta stopila ženin in nevesta po poroki iz cerkve in so otroci čakali na drobiž, se je usula mednje ploha svetlih srebrnih tolarjev mesto krajcarjev. Vino, ki so ga pili na ženitnini, je bilo slajše od medice in je imelo tako moč, da bi se moral mrtvi prebuditi, če bi se ga mogel napiti, vendar ni ponorelo nobenega svata. Po mizah so imeli postavljene kar cele polovnjake, a točili so si v vodne škafe in so pili iž njih. Jedli so jedi, ki jim nihče ni vedel imena, pa so bile vendar tako neznansko dobre, da bi se jih še sam Bog ne branil. Godce so imeli take, da bi človek lahko sedem let plesal pri njih in še ne bi mogel reči, da je posebno truden.
Veselje je trajalo mnogo dni in vse je zavidalo srečnega kmeta. Blagostanje mu je kar lilo v hišo in vedno je bilo vsega dovolj.
Ko je potekel čas, je povila žallk-žena poročena dete, krepkega dečka v živo veselje mladega očeta. Koder je hodil srečni mož, povsod je imel malega sinka pred očmi, čeprav je otrok šele komaj zavekal s prvim brezizraznim glasom na svet, mu je že oče namenil gospodarstvo in natihem premišljal, kako bo takrat. On bo hodil star in sivolas okrog, kakor hodi zdaj oče njegov, sin pa bo mlad in močan in delo mu pojde kakor po niti.
V misli zatopljen je krenil domov, da se pripravi za krst. Trepetaje od radosti in ponosa je odprl vrata v sobo, kjer je ležala mlada mati z otrokom, in je vprašal po navadi:
»Bog daj dobro. Kako je?«
Žalik-žena se je nasmehnila:
»Najhujše je pri kraju.«
Mož Je stopil k postelji:
»Ne bodi mu v škodo – kako sladko spi –«
Mati je zatrdila:
»Res – tako, da se ne bo prebudil to ne jokal nikoli več.«
Mož se je zdrznil, potipal otroka in spoznal, da ni več življenja v njem. Vse se je zasukalo pred njim, vse se je podiralo v njem in nekaj strašnega mu je padlo na srce.
»Kako?«
Žalik-žena poročena je privzdignila odejo in je pokazala trpečemu možu odtise njenih prstov, ki so se še znali na podplutbah po otrokovem vratu.
»Zato sem ga, ker sem vedela, da bi bil hudodelec, ako bi živel.«
»Ti si ga – ?«
»Jaz! Saj hudodelcev vendar ne moreva rediti.«
Od daleč nekje se je zdelo možu, da čuje medlo in zlobno spakovanje gornjega moža:
»Le čakaj, čakaj, človeški sin, – nisi spoznal še vseh bolečin –«
Domislil se je z žalostjo v srcu tistega trenotka v gozdu, ko je dal obljubo žalik-ženi, in je stisnil zobe. Ali le s težavo in s silnim naporom je zaklepal besede, ki so silile na dan.
Od dne do dne pa se je bolečina polagoma zopet utekla in je življenje spet zadobilo vedro lice. Ljubezen, ki je bila namenjena otroku, je mož prenesel na ženo in dnevi so begali kakor v lepem snu. Ko se je zopet približal čas, da mati zopet povije, je začel živeti gospodar v neprestani bojazni. Včasih je sedel zvečer sam kje na sadnem vrtu, ki je obkrožal hišo, in je premišljal svojo srečo – nesrečo. Zvezde so tako hladno sijale z neba in noč je molčala kroginkrog njega liki nekaj, kar zahrbtno sovraži človeka. Po drevju je šepetalo listje – ali pa so bile žalik-žene, ki so iskale nezvesto družico. Tupatam je hušknilo nekaj po travi – Pritlikavec kralja Matjaža? Zla minuta, prelita v neznatno žival? – Pri hlevu se je prestrašil pes in je zatulil – drugi, tretji za njim. Zvezde pa so sijale venomer z istim hladom in luna je prišla, pastirica njihova, in je oblila vso pokrajino s svojim medlo sivim sijajem.
»Naj bo,« je mislil mož in je odšel počasi v hišo.
»Da bi šlo po sreči – Kako je?«
Žalik-žena poročena se je nasmejala:
»Sina ti bom dala.«
Oče je bil vesel in žalosten obenem in je čakal – – –
Dete je bilo res deček, močan in zdrav, veselje vsem, ki so ga poznali. Ko pa je doseglo sedem let, mu je rekla žalik-žena – mati;
»Tako je s teboj, da poideš po svetu nocoj.«
Ta hip je od nekod prišel oče in je zastrmel, ko je videl, da mati navezuje malemu culo in ga odpravlja.
»Kam pa?«
»Po svetu.«
Rad bi bil branil in ugovarjal, pa se je le premagal in zamolčal svojo bolest. Ali hudo mu je bilo tako, da ni mogel ne jesti, ne piti, ne delati in ne govoriti mnogo dni zapored. Niti toliko ni bil, da bi bil vprašal ženo, zakaj je to storila; vedel je le to, kar mu je rade volje povedala sama sebe.
»Ta je moral po svetu, mu je bilo sojeno tako. Vsakemu človeku je namreč nekaj sojeno na svetu; ako naredi tisto, je prav in mu gre dobro povsod, ako ne, je sama nadloga in zlo njegov del.«
Očetu se je krčilo v prsih srce, vendar mu je kazalo še najbolje tako, da molči. Dnevi pa so zopet potekali kakor štrena, ki jo navija gospodinja na motovilo. Drug enak drugemu, pust in dolgočasen – niti enega veselja dolgo ni mogel dočakati mož, da bi mu bila žena zopet razodela veselo skrivnost.
»Prvi v smrt, drugi po svetu, tretjega pa niti na svet ni,« je premišljeval oče, koder je hodil in kjer je bil. Nazadnje je vendar dočakal, a razveselil se ni; kajti slutil je že nekako, da tudi s tem ne bo prav. –
Bil je zopet deček, močan in krepak – in vse je kazalo po sreči. Žalik-žena ga je ljubila in negovala ter je pazila nanj kakor na punčico v očeh.
Deček je bil čudno moder – in rekli so mu Foltej. Oče je namreč želel otroku patrona, ki kaj da na kmečki stan, in materi je bilo prav. To je dajalo očetu mnogo upanja, da bo zdaj slednjič s tretjim svojim otrokom vendar enkrat dosegel to, česar si je zaman želel pri prvih dveh, namreč naslednika in potomca, ki bo prevzel gospodarstvo. Spričo tega je bil resnično zadovoljen in prav od srca vesel ter je razodel tudi ženi svojo radost. Žalik-žena pa ga je zavrnila:
»Ta mora biti duhoven.«
Zdajci je oče potožil v žalosti:
»Kaj pa misliš, za božjo voljo, – kdo naj potlej prevzame gospodarstvo za menoj?!«
Komaj je izrekel, je prešla žalik-žena brez sledu. Divji grohot gornjega moža, ki je hrul iz dalje, pa je opozoril nesrečnega očeta, da je prelomil dano obljubo. Vse klicanje in rotenje je bilo zaman. Zbog tega je mož sklenil, da res pošlje sina v šole, kakor je hotela mati, in je tudi izvršil svoj sklep – – –
Ko so bili zbrani gostje na novomašnikovi slavnosti, se je marsikdo spominjal tudi žalik-žene matere, a zlasti je koprnel po njej sin novomašnik. Ko sta se razgovarjala z očetom, je dejal:
»Ničesar več si ne želim na svetu, le mater svojo bi rad videl še enkrat.«
Komaj je to izgovoril, je stopila žalik-žena poročena med zbrane in je podala sinu zlato jabolko:
»Tole ti daje tvoja mati na vzmet«
Kakor le rekla, je zopet izginila, sin pa je poljubil materin dar in je pustil življenje ob njem.