Žal-žene, bele žene, dobre žene, vile.
← Gozdni mož | Žal-žene, bele žene, dobre žene, vile Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
Rojenice, sojenice → |
|
Te žene so zelo dobrohotne, niti jezikave niso. Z ljudmi se hitro sprijaznijo in jim napravijo za dobro voljo in malenkosten dar veliko dobrega. Najbolje se razumejo s kmetom, kateremu svetujejo, kako naj obdeluje polje in kaj in kdaj naj seje na določenih njivah. Nikoli ne prosijo odkrito za hrano, ampak svetujejo v zimi sejati bob, proso ali koruzo. Če je kmet pameten, da razume in posluša ter poseje, kakor so mu nasvetovale, čeprav na sneg, pridela v prihodnjem poletju toliko, da mu zadostuje za desetletja. Škoda je le, da so kmetice bolj jezikave in se takoj jezijo, če žal-žena uči gospodarja ponoči sejati, ali pa gredo celo župniku povedat, kako visijo žal-ženine kite iz kmetove postelje. Žal-žene sploh ne marajo prepira, najmanj pa v takih zadevah in se brž odsele. Ne trpe pa tudi preklinjanja, krika, vika, pokanja z biči in trpinčenja živali, kajti vsaka stvarca trpi, samo povedati ne zna. Če je »preša in gnetiš«1) v Zili, rade pomagajo pleti in pipati proso, v Mežiški dolini pa tudi pri žetvi. Žele pa, da se v kuhinji gospodinja gleda v posodi, ne v ogledalu; ne marajo darovanega mleka od kravarice, ki je pljuvala pri molži v roke, kakor tudi ne primejo za srp, motiko in grablje takih žensk. V Selah se je že večkrat kakšen fant ali mož zagledal v lepo vilo, lazil za njo in se pri tem ubil. Ker same nimajo otrok, vzamejo kako siroto za svojo in jo dobro vzrede, koroškemu Samsonu pa so dale pogum in moč, da je izruval največji hrast.
1) Kadar se mudi.