Žabji princ

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žabji princ
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Za devetimi gorami in devetimi vodami je bilo kraljestvo, ki sta mu vladala umni kralj Mihael in malo manj umna kraljica Lizika. Imela sta sina Jakoba, čednega in pametnega mladeniča, da so jima zavidali kraljevski pari daleč naokrog. Ja, kralj Mihael je bil pameten, kraljica Lizika pa … No, saj boste slišali. Nekega dne si je vbila v glavo, da je treba Jakoba poročiti. »Ampak, mama,« se je upiral Jakob, »nočem se!« – »Hočeš – nočeš, kdo te bo spraševal! Dovolj star si že in jaz si želim vnuke! Vse moje prijateljice kraljice so že zdavnaj babice!« –»Lizika,« jo je miril kralj Mihael, »pusti fanta pri miru!« Toda Lizika ni slišala nič, kot da bi imela vato v ušesih. Noč in dan je gonila svoje: poroči se, poroči se! Svojo pesmico je ponavljala tako dolgo, da jo je imel kralj vrh glave in je nazadnje privolil, da bodo hitri sli po vsem kraljestvu raznesli vest: princ si išče primerno nevesto, ker se hoče poročiti! Ko je Jakob izvedel za to, je sklonil glavo. Toda oče mu je prigovarjal: »Ne bodi žalosten, sinko moj! Naj ima Lizika svoje veselje! Ko bodo prišla dekleta na ogled, boš pač za vsako rekel, da ti ni všeč! In tako bo morala kraljica popustiti, ko bo izvedela, da ni prave zate!«  Že naslednji dan se je začela pred gradom viti procesija: prišla so dekleta iz celega kraljestva. Bila so v svojih najboljših oblačilih, ena bolj nališpana od druge, ena bolj prepričana, da bo kraljica, od druge. Jakob je stal ob oknu in gledal sprevod pred gradom. Pri srcu mu je bilo hudo, saj je poznal svojo mamo: kadar je kaj hotela, je vztrajala toliko časa, da je to tudi dobila in bil je prepričan, da se bo moral ukloniti njeni volji. Tedaj je potrkalo na vrata. Bil je grajski sluga. »Vaše veličanstvo, kraljica je poslala po vas in zahteva, da pridete v zrcalno dvorano, kjer bo mimohod deklet!« Jakob je grenko zavzdihnil in s težkim srcem odšel za slugo. »No, sinko, si le prišel!« je rekla kraljica veselo, ko ga je zagledala. »Sedi poleg mene, da si ogledava ta čudovita dekleta in izbereva nevesto zate!« Zaploskala je in v dvorano je vstopilo prvo dekle, rdečelična bunkica z dvema trdo spletenima kitkama. Ko se je zasmejala, je pokazala dva zajčja zobka. Jakob se je obrnil stran in samo zamahnil z roko. »Naslednja!« je zaklicala kraljica. Tokrat je bila na vrsti dečva, skoraj za glavo večja od Jakoba, pegasta in krepka, da bi se lahko metala s princem … »Naslednja …« je tokrat zavpila kraljica Lizika kar sama… In tako je šlo vse jutro. No, saj so bila med dekleti tudi čedna, a Jakobu res ni bilo do tega, da bi se poročil in tako je ob vsaki samo odkimal. Kraljica je postajala vse bolj jezna, ko je videla, da je zavrnil prav vsa dekleta v njihovem kraljestvu, godna za možitev, in ni vedela, kaj naj naredi. Tedaj so se še poslednjič odprla vrata in vstopilo je nenavadno dekle. Imelo je dolge, štrenaste lase, kljukast nos in temne, mišje oči. Kraljica je zavila z očmi, Jakob pa je še pogledati ni več hotel, ker je imel deklet že vrh glave. »Kje ste našli to strašilo?« je besno zaklicala kraljica Lizika, ki je bila jezna na Jakoba. Tedaj so se še enkrat odprla vrata in skoznje je privršala hudobna čarovnica Jagna, ki se jo je balo vse kraljestvo. »Vaše veličanstvo, to je moja hči! Mar ni dovolj dobra za vašega milostljivega sinka, kaj? No, bom pa naredila tako, da bo še srečen, če ga bo moje strašilo maralo za moža, ker ga ne bo hotela nobena druga!« Pomahala je s svojo čarobno paličico – in princ se je spremenil v žabona! S kronico na glavi je zakvakal in odskakljal iz zrcalne dvorane. Kraljica Lizika je omedlela od groze, Jagna pa je z gromkim smehom odšla s hčerjo vred. Seveda so takoj poslali po kralja Mihaela, ki je pritekel s hladno vodo močit obraz svoje žene. Na princa pa so v vsej zmedi pozabili… Jakob, začaran v žabona, je odskakljal po stopnicah dvorca na vrt. Nenadoma se mu je zahotelo vode in spomnil se je, da je ob gozdu, na robu parka, mlaka, ki ji ni para daleč naokoli. Počasi – saj naredijo žabe veliko več korakov kot ljudje, da kam pridejo – je prispel do nje. Pretegnil je krake, veselo zakvakal in skočil v vodo. Jej, kako se je prileglo! Če se je kdaj prej hotel okopati v jezercu ob gradu, je kraljica Lizika takoj vpila, da se to ne spodobi, on pa si je vse življenje želel plavati in potapljati! Skakal je z lokvanjevega lista na list, škropil z vodo, se potapljal in veselo kvakal. Ko je imel kopanja dovolj, se je zleknil na velik lapuhov list in se sončil. Princ je užival kot še nikoli in prav nič ni bil jezen, da ga je čarovnica začarala. Je imel vsaj mir pred kraljico, ki ga je želela za vsako ceno poročiti! Na gradu je bilo medtem vse postavljeno na glavo! Kraljica, ki se je zavedla, se je seveda takoj spomnila, kaj se je zgodilo. Služabnikom je ukazala, naj preiščejo okolico in najdejo princa, začaranega v žabona. Preiskali so vsak grm, obrnili vsak list in prinesli cel kup žab. V zrcalni dvorani je odmevalo od kvakanja, žabe so skakale sem in tja. »Jakobček, sinko, kje si?« je klicala kraljica, a žabe so jo le neumno gledale in kvakale. »Mihael, naredi kaj!« je jokala Lizika, kralj pa je samo zmedeno gledal. Kaj naj bi naredil? Nazadnje se je domislil Severin, najstarejši služabnik: »Pošljimo po čarovnico Betko, ta je prijazna in dobra, prav gotovo nam bo pomagala poiskati princa!« Kraljica Lizika je starega Severina objela od veselja. Takoj so poslali kočijo po Betko. »Seveda vam bom pomagala, vaše veličanstvo,« je dejala prijazno. »Samo pošljite po mojo stekleno kroglo, da bom lahko pogledala vanjo, kje je princ!« Medtem ko so na dvoru čarali, se je princ še vedno sončil. Postajalo pa mu je dolgčas, saj ni vedel, kaj lahko počne žaba, kadar se dolgočasi. Če na dvoru ni vedel, kaj bi, je šel jahat, na lov ali na obisk h kateremu izmed princev s sosednjih gradov, tu pa ni imel kaj početi. Počasi mu je že postajalo žal, da ga je čarovnica Jagna začarala in razmišljal je, da bi šel domov, a kako? Kot žabona ga ne bi nihče prepoznal, morda bi ga celo napodili! Tedaj je zaslišal ob sebi nežno kvakanje in zagledal je žabico, ki mu je plavala naproti. Toda to ni bila navadna žabica, na glavi je imela zlato kronico, tako kot on! »Kva kva!« je rekel princ, kar je pomenilo: kdo si? »Kvakvakva,« je odgovorila žabica, kar je pomenilo: »Sem Zarja, najmlajša hči kralja Leopolda!« – »Kva kva …« je rekel princ, kar je pomenilo … No, ne bomo kar naprej prevajali! Zarja je povedala princu, da jo je hudobni čarovnik Krivonos začaral v žabico, ker se ni hotela poročiti z njegovim hudobnim in grdim sinom Zgago. Reši jo lahko le princ, ki se zaljubi vanjo in jo poljubi … »Kva kva …« je rekel princ zaljubljeno, kar je pomenilo … ne, tega ne bomo prevedli, naj kaj ostane samo med njima! Sta si pa bila zelo všeč, to že lahko povemo! »Našla sem ga!« je nenadoma vzkliknila čarovnica Betka, ki je zagledala princa v svoji kristalni krogli. »V mlaki ob gozdu je!« Kraljica Lizika in kralj Mihael sta zaplesala od veselja. Takoj so vpregli kočijo in odhiteli k mlaki. »Tam je!« je zaklicala kraljica, ki je že od daleč zagledala žabona z zlato kronico. »Jakobček, sinko, pridi k mamici!« Toda žabon je trmasto odkimal. »Mihael, naredi kaj!« je jezno vzkliknila kraljica. »Zakaj noče k meni?« Saj smo že omenili, da je bil kralj pameten mož, kajne? »Seveda noče k tebi, Lizika, boji se, da ga boš spet hotela poročiti!« je dejal Mihael. »Kajne, sinko?« Jakob je prikimal. »Obljubim, ne bom te več silila k poroki!« je zastokala kraljica, »le pridi nazaj k svoji mamici!« – »Hočeš, da te odčaram?« je vprašala čarovnica Betka. Jakob je prikimal. Čarovnica je vzela svojo čarobno palico in rekla: »Hokus …« Ne, tega, kaj je rekla, ne smemo povedati, ker bi potem vsi hoteli za vsako ceno vsako žabo spremeniti v princa ali princeso! Torej – čarovnica je opravila svojo čarovnijo in žabon se je spremenil v princa Jakoba! »Jakobček, sinko moj zlati!« je vzkliknila kraljica Lizika in hotela planiti k njemu. »Mihael, kaj pa ima v roki? Žabo! Fuj in fej! Sinko, takoj daj to umazano žabo nazaj v vodo in pridi objet svojo mamico!« Toda Jakob je ni ubogal. »Mihael, fuj in fej!« je vzkliknila kraljica. »Najinemu Jakobu se je zmešalo od te umazane vode. Glej, kaj dela! Poljublja žabo! Jakob, pusti to odurno žival in takoj pridi k mamici, da te obriše…« Toda princ je ni ubogal. Poljubil je žabico in spremenila se je v princesko Zarjo, tako lepo, da je tudi pravljica ne opiše! »Mihael, reci mu, naj …« je spet začela Lizika, toda Mihael ji je položil prst na usta, češ, naj molči. »Glej, kako krasno princesko si je našel najin sin!« ji je rekel. »Ampak Mihael, to je bila vendar žaba!« je ugovarjala kraljica. »Najin sin tudi, draga moja, najin sin tudi!« Kaj naj še rečemo? Čez nekaj dni je bila na gradu velika svatba, poročila sta se princeska Zarja in princ Jakob, na častnem mestu pa je seveda sedela dobra čarovnica Betka. Pili smo in jedli, peli in plesali do ranih jutranjih ur. Kaj, da vas niso povabili?! Potem pa vam res ne preostane drugega kot da potrpežljivo počakate na naslednjo kraljevsko žabjo svatbo!