Žabja vas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žabja vas
Tone Seliškar
Izdano: Kres, letnik 1, številka 9/10 (1922), 158
Viri: dLib 9/10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po polzki poti blatnega griča
so se napotile bajte proti oblakom.

Bajte — zidane škatlje — so se napotile na dolgo pot,
druga za drugo, druga ob drugi.

Ko sem jih prvikrat videl, sem jih začudeno vprašal:
»Kam pa v taki vročini?«
Takrat sta se vrsti komaj vidno zgenili
in se za pol misli v višino premaknili.

Od tistega časa jih vidi vedno moje srce:
Rjave, od trpljenja okrušene, s krvjo poškropljene
bogve kolikih mater, ki v njih nove matere rode.

Sive, razpokane od kletev, ki so razparale stene
kakor ognjena strela hrastovo kožo.

Mračne od bolnih misli, trepetajočih v preklanih dušah,
ki se strahotno lomijo v dneh sovraštva in ponižanja.

Vlažne od solz, ki vise pod stropom
kakor vodene kapljice v podzemeljski jami.

Trepetajoče od krikov otrok, kadar jim kletve
njihovih spočetnic prodirajo ozka prsa.

Potlačene od saj, ki leže nad njimi kakor vesoljni greh.

Vse take gredo na hrib,
druga za drugo, druga ob drugi.
— Hrib je visoko nad njimi
z gozdom postlan,
kjer žvižgajo kosi in pojo ščinkavčki
solnčno pesem. —
S trdovratno vztrajnostjo, druga na drugo naslonjene,
se poganjajo — vsakih sto let za pol misli —
o, kako daleč je ščinkavec,
kako daleč je solnčna pesem!

Vprašal sem prijatelja, ki je v meni: »Ali je mogoče ...?«
Prijatelj je nagubančil čelo in mi jezljivo odgovoril:
»Ali je bilo mogoče, da je voda ustvarila zagrinjala v
Postojnski jami?«

(Iz zbirke Trbovlje)