Žabica Vanja je hotela postati miss barja
| Žabica Vanja je hotela postati miss barja Alenka Žumbar Klopčič |
| Ilustrirala: Marta Bartolj Oblikovala: Maja Rostohar Lektorirala: Maja Sušin
| |||||||
Vanja iz rdeče mlakuže
[uredi]Žabica Vanja je odprla levo oko. Sončna svetloba je prav moteče pronicala skozi list, ki naj bi zastiral vhod v njeno žabjo luknjo. Zmotilo jo je tudi ptičje čivkanje, pa žvižg sosednjega žabca in hihitanje neznanih žabic.
Vanja je z namrgodenim izrazom segla do lesene deščice, ki ji je služila kot mizica, in potegnila k sebi cigareto iz kamilic. Prižgala jo je kar v svoji postelji iz slame. »Pa kaj, če zagori, bo vsaj kdo opazil, da sem tu,« si je mislila.
A žabje hihitanje zunaj – zdelo se je, kot da je tik ob vhodu v njen domek − jo je vse bolj motilo in hkrati zanimalo. »Pa kdo je zdaj priskakljal k moji rdeči mlakuži?!« je bila nejevoljna Vanja, ki je ugasila cigareto in pokukala izza lista.
Zagledala je drobni svetli žabici; ena je imela nataknjen rumen klobuček, druga vijoličnega.
»Aha! Si ne morejo kaj, te dame, da ne bi prišle sem zganjat turizma! Jim bom že pokazala turizem! In to ob moji mlakuži!«
Vanja je odločno stopila iz svoje luknje in s težkimi skoki odskakljala mimo simpatičnih žabic, ki sta presenečeno odskočili s svojih listnatih ležalnikov, na katerih sta se predajali poletnemu sončku svežega jutra.
Vanja se je mimo njiju pognala v blatno mlakužo, ki je v soncu res kazala rdečkaste barve, da je toplo blato pljusknilo tudi po presenečenih žabicah.
»Kakšna krastača!« je bila zgrožena lepa žabica z rumenim klobučkom.
»Ta že ne bo uspela na izboru za miss barja! Bo več možnosti za naju, Janina,« se je hudovala druga.
»Pridi, Magdalena, greva!« je zavihala nos prikupna Janina.
Žabici sta užaljeno odskakljali, Vanja pa se je zarežala: »Kakšni fini žabi. Sta pozabili, kako blagodejno je blato za žabjo kožo?« Pri tem se je zadovoljno potopila v toplo blatno kopel, tako da je ven iz mlakuže kukal le še njen debeli trebušček.
»In nisem krastača,« je še zamrmrala sama pri sebi in šele zdaj dojela, da sta žabici govorili o tekmovanju za najlepšo žabo.
Hildine litanije
[uredi]»Vanja, sram te je lahko!«
Vanja je z enim očesom pokukala iz mlakuže in ko je videla na bregu pred seboj krastačo Hildo, se je hitro potegnila nazaj v blato. »Le kaj bi spet rada?« si je mislila Vanja.
»Vanja, ne delaj se neumne, tebi govorim!« je bila vztrajna ogromna rjava žaba Hilda.
Vanja je vedela, da jo lahko z močnim krakom kadarkoli potegne iz mlakuže, zato je vendarle skočila ven in nalašč z blatom poškropila tudi starejšo žabo.
»Dobro jutro tudi tebi,« je skušala pomiriti vidno vznemirjeno Hildo, o kateri je bila prepričana, da je že izvedela za njeno vedenje do lepih žabic.
»Kaj bomo s tabo, punca? Vedeš se skrajno neresno, si neprijazna in se niti ne trudiš biti prijateljica z vrstnicami. Jaz sem ti pa še hotela predlagati, da se prijavi za miss barja!« se ni dala zmesti Hilda.
»Jaz – miss barja?!« je izbuljila oči Vanja. »Hilda, se ti je morda zmešalo?«
»Ne, mislim, da bi ti dobro delo, da se vključiš v družabno življenje našega barja, da ne ostajaš zabubljena v tej grdi rdeči mlakuži, ki si jo – mimogrede – kar okupirala in ne pustiš blizu drugim živim bitjem …«
»Hej, to je moja rdeča mlakuža! Tu je živela že moja mama pa njena mama pa …«
»Ja, ja, vse to sem že slišala, lahko nehaš,« je odločna Hilda prekinila Vanjo, ki je komaj zajela sapo, da bi začela dolg monolog. »No, pa tudi shujšala bi lahko malo,« je še dejala in s tem dosegla, da je Vanja pogoltnila globoko zajet zrak ter močno zardela.
Brez besed je odskakljala nazaj v svojo luknjo ob rdeči mlakuži.
»Ja, najlažje je obrniti hrbet in se ne pogovarjati! Vanja, samo dobro ti hočem! Vanja!« A Hildinih besed ni hotela slišati …
Projekt: dieta
[uredi]»Vanja, prav sram te je lahko!« Vanji so Hildine besede – kljub temu, da si jih je nadvse želela preslišati – odzvanjale v glavi.
Segla je po cigareti iz kamilic, a si je premislila. V hipu, kot bi jo nekdo treščil po buči, jo je zadelo: »Od zdaj naprej sem na dieti!«
Vanja je zajela sapo, saj je prvič v življenju sprejela kak sklep. Zadovoljno je še enkrat na glas rekla: »Vanja je na dieti!« Pa še enkrat, zdaj je že zatulila: »Slišite? Vanja hujša!«
Tedaj se je oglasil drobcen glas pred Vanjino luknjo: »Saj je bil že čas!« Vanja je vedela, da je to muren Jože, ki ga je vedno z veseljem zbudila sredi dne. »Kaj se je pa naselil tule ob moji rdeči mlakuži?« si je mislila.
Vanja je z velikimi, najvišjimi skoki doslej odhitela proti velikemu koruznemu polju, ki ga je zagledala vsakič, ko se je znašla visoko v zraku. »Še malo, pa bo. Daj, Vanja, ne odnehaj, daj …«
A ni šlo. Vanja, ki se je sprva odločno poganjala visoko v zrak, se je zasopla ustavila. Bila je čisto rdeča in jezik ji je visel iz ust, tako je bila utrujena. Najhuje pa je bilo, da je za seboj še vedno videla rdečo mlakužo, koruzno polje pa je bilo še vedno zelo daleč. Pomislila je, da bi se kar vrnila, ob mlakužici lagodno počakala kakšno nepozorno muhico in jo snedla za kosilo. »Saj lahko jutri začnem z dieto,« si je glasno rekla in neodločno obstala ob velikem grmičevju.
Od tam pa je zaslišala: »Odlašanje nikoli ne prinese rešitve.«
»Kdo si pa ti, da si tako pameten?«
»Saj ni pomembno, kdo sem. Pomembno je, kaj vem,« je bil samozavesten drobcen glasek.
»Veš kaj, če se takoj ne pokažeš, grem kar domov,« je bila sitna Vanja, ki je zaradi radovednosti, kdo je ta vseved, malce pozabila na svojo utrujenost.
»Ti pa si ena sitnoba, veš,« se je približal glasek in Vanja je pred seboj zagledala okroglega lubadarja.
»O, glej ga, debeli Tone! Že celo večnost te nisem videla!« se je zarežala Vanja, ki se je spomnila Toneta, ko je pred nekaj tedni vsako jutro tekel mimo njene luknje. »Kaj ne hujšaš več?«
»No no, če nisi opazila, sem skoraj prepolovil svojo težo. Res sem prenehal s tekom, sem pa zdaj več na fitnesu, saj se pripravljam za podvig na Krtjo goro,« je takoj zdrdral še vedno debelušni lubadar. »Poleg vsega imam sedaj punco!« ni mogel skriti ponosa.
»Oho, a res?« je bila Vanja presenečena nad uspehom debelega Toneta in spet je začela pogledovati proti koruznemu polju.
»No, tudi jaz sem se odločila, da poskusim shujšati. Danes sem nameravala odskakljati vse do koruznega polja, kjer bi se najedla koruznih zrn namesto mušjega mesa.«
»Vanja, to je super ideja, le vztrajati moraš. Če želiš, te lahko spremljam, da boš zdržala. Jutri bo že lažje, boš videla,« je ponudil pomoč debeli Tone.
»Res bi bilo dobro, če bi me spremljal. Bojim se namreč, da sama ne bom zdržala,« je Vanja prvič v življenju nekoga prosila za pomoč. Pri debelem Tonetu je bilo to lažje kot pri Hildi, ki jo je vedno le pokroviteljsko karala.
Pajkovka Emanuela
[uredi]»Kako to, da si se odločila shujšati? Nisi mogla več sama s sabo?« je bil radoveden Tone, ko sta bila že blizu koruznega polja. Videl je, da je Vanja spet začela glasno sopihati in ji je jezik že začel uhajati iz ust.
»Čakaj, čakaj … Ne morem več …« Vanja se je ustavila, se opotekla do visoke trave v bližini ter se zvalila med dišeče cvetlice.
Ko je zajela zrak, je dejala: »Kako to misliš, da ne bi mogla sama s sabo?«
»No, jaz sem se odločil za dieto, ko nisem mogel več skozi drevesni izhod, ki smo ga imeli v lubadarski družini, ostali lubadarji pa so se mi le smejali. Enostavno nisem več mogel biti debeli Tone.«
Vanja je pomislila, da se tudi sama vsako jutro le stežka spravi iz svoje luknje predvsem zato, ker se boji, da bi koga srečala. Če se to vendarle zgodi, je do njega zlobna, da se ta nekdo čim prej umakne. Zato tudi vedno ponavlja, da je rdeča mlakuža le njena in lahko tja pride le Hilda, daljna teta, ki jo pozna že od malih krakov.
»No ja, morda bi pa res lahko rekla, da ne morem več sama s sabo, ja,« je bila iskrena Vanja. »Hilda ima prav. Morala bi biti prijaznejša in prav nič mi ne bo škodilo, če se vključim v družabno življenje. Tekmovanje za miss barja je prava priložnost, a prej moram shujšati!«
Tedaj se je debeli Tone zasmejal: »Ti, miss barja!? Vanja, saj nisi resna. Ne moreš čez noč shujšati in postati lokalna miss!«
»Tone, hvala, da si me spremljal, a zdaj bom zmogla sama. Pa srečno!«
Vanja, hvaležna Tonetu za spremstvo, je odskakljala proti koruznemu polju še z odločnejšimi skoki, ki so bili še višji in še daljši od prejšnjih. Odločno je sklenila, da s hujšanjem nadaljuje.
Vsa zasopla je Vanja ugotovila, da so koruzni storži res visoko in da jih bo le stežka dosegla s svojim jezikom. Vseeno bo poskusila.
Postavila se je tik pod koruzni storž in izstrelila svoj jezik naravnost navzgor, da bi se prilepil na dišečo koruzo. Ni ga zadela. Poskusila je še enkrat. Spet brez uspeha. Še se je odrinila in jezik se je prilepil na koruzni storž, vendar pa … Na njen žabji jezik se ni prijelo le zrnce, ki si ga je tako želela okusiti, ampak cel storž in Vanjo je potegnilo visoko nanj. Debela žaba se je znašla na storžu na vrhu koruze, ki se je začela divje majati.
»Aaaaaa! Na pomoč!« Vanja je le uspela odlepiti jeziček s koruznega storža, a še vedno je visela na majajočem koruznem steblu in se s kraki oklepala dišečega storža, ki jo bo – kot kaže zdaj – stal življenja.
»Aaaaaaa!!!« se je razlegalo njeno regljanje.
»Ah, nehaj, no. Pomiri se pa se bo tudi steblo nehalo majati,« je zaslišala pomirjajoč glas.
Vanja se je malce umirila in radovedno pogledovala okoli sebe. Ko se je steblo popolnoma ustavilo, njen srčni utrip pa tudi umiril, se je še z višje koruze poleg njene spustila elegantna pajkovka z roza športnim trakom na glavi.
»Živijo, jaz sem Emanuela!« se je nasmehnila Vanji.
Ni diete brez športa
[uredi]Vanja je bila začudena, saj še nikdar ni spoznala pajka, kaj šele pajkovke in še športne navdušenke povrhu!
»Živijo, jaz sem Vanja,« je zmedeno odgovorila Emanueli.
»Morda se motim, vendar ali niste žabe navadno na tleh, ob lužah in mlakužah?« je vprašala pajkovka.
»Ja, smo. No, sama sem pravzaprav prvič tako daleč stran od svoje rdeče mlakuže. Sem sem prišla, ker sem se odločila shujšati. Po napornem skakljanju sem si nameravala privoščiti koruzna zrna namesto mušjega mesa,« je pojasnjevala Vanja, ki je še vedno bingljala na koruznem steblu.
»Aha,« je poslušala Emanuela. Vanja pa je nadaljevala: »Ugotovila sem, da mi primanjkuje kondicije, pa tudi vztrajna nisem. Če me ne bi spremljal debeli Tone, ki sploh ni več tako debel, verjetno ne bi prišla do sem. No, težavo sem imela tudi s koruznimi zrni. Hotela sem enega zgrabiti, pa me je tale storž potegnil sem gor ...« Vanja je žalostno povesila pogled.
»Ah, daj no, razvedri se,« se je nasmehnila Emanuela. »Poglej, prišla si sem, čeprav si mislila, da ne boš zmogla. Celo visela si na koruznem storžu! Koliko žabicam, misliš, je to uspelo?«
»No, ja …« Vanja je postala vedrejša: »Prav imaš. In svet se od tu gori zdi celo svetlejši.«
»No, vidiš. Če pa želiš, te lahko jaz malce natreniram,« se je tedaj ponudila pajkovka.
»Natreniraš?«
»Ja, tako boš hitreje shujšala. Saj veš: ni diete brez športa!« se je zasmejala Emanuela in se naglo spustila po svoji svilnati mreži do tal. Vanja se je tedaj brez pomisleka odrinila in skočila za njo. Odločnejša kot kdajkoli je sklenila, da se prepusti mali trenerki.
»Dajmo, še malo! Horuk!« je okroglo žabico spodbujala vedra Emanuela.
Vanja je tresoče držala koruzni storž nad glavo in zasopihala: »Emanuela, ne morem več, padla bom, vrti se mi, ne morem …«
»Lahko, Vanja, lahko! Počasi spusti storž predse,« ji je dajala navodila za pravilno dvigovanje priročne uteži.
»Zdaj pa samo še enkrat dvigni. Dajmo, vso moč usmeri v svoje krake in dvigni ta lahek storžek,« jo je spodbujala še k zadnjemu dvigu.
»Joj, joj,« je stokala Vanja, a je uspela še enkrat dvigniti koruzni storž nad glavo in ga nato hitro odložiti na tla. »Kraki mi bodo odpadli, Emanuela!«
Pajkovka se je zasmejala: »Ah, kje pa! Tako vsaj čutiš, da jih imaš. Dajva, narediva še razteg …«
Žabica in pajkovka sta nadaljevali s telovadbo; razgibavali sta boke, naredili nekaj trebušnjakov in sklec ter si nato vzeli čas za doooolgo raztezanje. Ob sončnem zahodu, ko je Vanja utrujena ležala na mehki travi, Emanuela pa je že spletala novo mrežo med dvema močnejšima bilkama, je žabica dejala: »Še nikoli se nisem tako dobro počutila. Čutim svoje žabje telo od glave do krakov! Občutek je enkraten!«
»Me veseli, to je bil tudi namen. Jutri bova tekli − no, ti boš skakala − do sosednjega pšeničnega polja, velja?«
»Ammm,« je bila nekoliko presenečena Vanja.
»Kaj, saj nisi mislila, da sva opravili s telovadbo? Saj želiš shujšati, ne?«
»Že, ampak …«
»Vanja, hujšanje je dolg proces; tega ni mogoče opraviti čez noč. Danes se dobro počutiš, ampak jutri je nov dan in če želiš spremembo, se ne smeš vrniti k starim navadam.«
Vanja je vedela, da ima pajkovka prav, a ni bila več prepričana, da se lahko vsak dan upre prigrizkom in poležavanju v njeni rdeči mlakuži …
»Praviš, da se dobro počutiš … Mar ne bi bilo super, če bi se tako počutila kar vsak dan?« jo je izzvala Emanuela.
Vanja je bila v dvomih: »Seveda bi bilo, a ne vem …«
»Ne veš, če boš dovolj vztrajna? Seveda boš! Zato bova nekaj dni trenirali skupaj, da se navadiš novega načina življenja, ki ti bo postal samoumeven,« je bila prepričljiva pajkovka.
»No, prav, poskusim lahko. Če sem se že odločila, da postanem miss barja, potem moram verjetno res nekaj narediti za to,« je odvrnila žabica.
»Celo to – miss barja želiš postati? Ni izbor že prihodnji mesec?«
»Mislim, da je.«
»Oh, potem pa sploh ne greš še nazaj k svoji rdeči mlakuži. Kar tu boš ostala. Izbor tako ali tako poteka ob barju, ki je le streljaj od tu,« je sklenila Emanuela in se povzpela v čudovito napleteno svilnato mrežo.
»Velja,« se je vdala Vanja in se namestila v blatno luknjo, ki jo je izkopala v mehkem travju. To noč je čudovito spala in prav nič je ni črvičilo v želodčku od težke hrane kot vsako noč poprej.
Vztrajnost in disciplina
[uredi]»Takole, z enim krakom stopiš naprej, drugega pa v velikem loku potegneš za seboj, pa spet prvega in drugega,« je Emanuela Vanji kazala elegantno hojo na ozki leseni deščici, ki je povezovala en breg nad črnim blatom z drugim. »Zdaj pa ti poskusi.«
Vanja, ki je že v nekaj dneh izgubila okrogli trebušček in ni bila več videti napihnjena kot krastača, za katero sta jo nedavno označili drobni žabici ob njeni rdeči mlakuži, je sedaj stopila na deščico, ki je služila za modno pisto.
Elegantno je ponesla en krak predse, pa potem še drugega in spet prvega. Kar naenkrat pa jo je zmanjkalo, saj je hodila preveč ravno, s pogledom daleč naprej in je pozabila preveriti, kam jo pelje pot.
»Vanja!«
A žabica Emanuele ni več slišala, saj je pristala v mehkem črnem blatu pod njuno modno pisto. »Hej, pomagajte! Na pomoč!« je še zakričala, potem pa jo je mehko blato povleklo v svojo globino. Zunaj so bili le še Vanjini kraki, blato pa je še te skoraj v hipu pogoltnilo …
»Hej, zbudi se! Daj no, punca!« Vanja je zaslišala razburjeni glas male pajkovke, ki je nadaljeval: »Najbolje, da ti skočim na trebuh, da boš izpljunila črno blato …«
»Ne! Čakaj! Saj sem budna!« je hitro dvignila glavo Vanja, popolnoma prekrita s črno blatno brozgo.
Emanuela ji je skočila za vrat. »Kako si me prestrašila! Nikoli več ne naredi česa takega!« se je hudovala in obenem jokala od sreče, da je Vanja živa in zdrava.
»Ne bom, ne skrbi,« je zatrdno obljubila žabica, presrečna, da je dobila prijateljico, ki jo tako skrbi zanjo. Pomislila je, da očitno življenje res ponuja več kot le rdečo mlakužo, ki ji je bila tako ljuba.
»Dajmo, dekle! Dajmo!« je cvilila Emanuela in se potila skoraj bolj kot Vanja ob tem, ko jo je ob večeru z brega spodbujala k hitrostnemu plavanju v barju.
Vanja je preplavala že deset dolžin, še dve sta bili pred njo. Pri tem ni niti pomislila, da bi odnehala. Prav nasprotno: uživala je, ko jo je voda božala in so jo topli valovi poganjali naprej. Ko je preplavala dogovorjeno dolžino, je skočila na breg k Emanueli.
»Uf, tole je bilo pa super!« Vanja se je prevrnila na mehko travico in zaregala od zadovoljstva. Emanuela je bila zelo zadovoljna s svojo športnico
Tedaj sta pod sosednjim stebelcem zaslišali droben glasek : »Hej, tole je pa super regljanje!«
Vanja in Emanuela sta se zvedavo obrnili v smer, iz katere je prihajal glasek, a videli nista nikogar.
»Rekel sem, da je bilo to super! Imaš talent, punca!« se je še enkrat oglasilo in tedaj je pred njiju skočil drobcen muren.
»Jože?!« je bila presenečena Vanja.
»Vanja?!« je tedaj muren prepoznal svojo sitno sosedo, ki se je venomer trudila, da bi mu zagrenila spanec.
»Saj ne morem verjeti! Kaj pa ti tu?« je bila še naprej presenečena Vanja.
»Jaz ne morem verjeti! Saj te sploh nisem prepoznal!« je odvrnil Jože, ki je bil presenečen nad Vanjinim novim videzom. »Sploh nisem vedel, da znaš takole regati in kvakati! To je enkratno!«
Vanja je bila neizmerno srečna. Ne le da sta se s sosedom Jožetom prvič prijateljsko pogovarjala, tudi pohvale je bila deležna. Zapela res ni še nikoli, saj ji kaj takega ni padlo na kraj pameti.
»Hvala, Jože,« se je skromno zahvalila in zardela ob nenehni hvali. »No, in kaj je tebe prineslo sem?«
»Prišel sem na izbor miss barja,« se je zasmejal veseli muren. »Pravzaprav pridem sem vsako leto, ker iščem pevske talente med žabjimi lepoticami, a do sedaj ni bilo še nobene takšne.«
»Do sedaj!« je ostala zbrana Emanuela, ki si je nadvse želela pomagati novi prijateljici. Ko jo je spoznala, je bila nezadovoljna in godrnjava žaba, zdaj pa je prava lepotička in pravkar so ugotovili, da zna tudi peti. »Naša Vanja se prav tako poteguje za miss barja!« je dodala.
»No, to je pa sploh enkratno. Ker mora miss barja tudi zapeti, te bom naučil tonov, ki bodo očarali občinstvo,« je Vanji dejal muren Jože.
»Kaj? Peti bom morala?« je bila presenečena Vanja.
»A nisi vedela tega? No, seveda. Miss mora tudi kaj znati. A ker imamo le še tri dni, se bomo v tem času vsi skupaj naučili, kaj sta prava vztrajnost in disciplina,« je sklenil Jože.
Naslednji dnevi so bili za Vanjo res naporni. Vstajala je ob zori in telovadila z Emanuelo, nato je prišel še čas skakanja z debelim Tonetom, ki je prav tako prišel na izbor miss barja s svojo izbranko, popoldneve pa je vse do poznega večera preživela z Jožetom, ki je zamenjal noč za dan in Vanjo naučil zapeti prav vsak akord, ki ga je poznal. In prišel je dan izbora …
»In miss barja je …«
[uredi]Noč pred izborom za miss barja Vanja ni niti za trenutek zaprla oči. Bila je nemirna kot še nikoli. V vsem tem času, od dne, ko je v svoji mali luknji ob rdeči mlakuži sklenila, da bo shujšala, se ni počutila tako slabo kot prav na dan izbora. Ni bila več prepričana, da si želi stopiti na modno pisto. Ko je takole razmišljala in sključeno sedela na bleščeči preprogi v kabini, kjer so se urejale žabje lepotice, je za seboj slišala žvižg.
Skozi lino je kukala pajkovka Emanuela. »Vanja, ne skrbi, vse bo v redu!« ji je dejala, saj je vedela, da prijateljica ponoči ni mogla spati. Tudi sama je bila nemirna pred velikim izborom.
»Hvala, Emanuela. Res si prava prijateljica in super trenerka, a se bojim, da jaz nisem za to. Ne morem biti miss … Sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem se prijavila. Kaj želim dokazati?« je izbruhnila Vanja.
»Ne vem, kaj si želela dokazati, ko si se odločila, da se poteguješ za najlepšo žabico. Vem pa, da je tista žaba, ki sem jo spoznala, še vedno tu, a v svoji boljši različici,« je odvrnila Emanuela.
»Kaj misliš s tem?«
»Mislim, da si zadovoljna sama s seboj, si zelo dobra prijateljica in te je res lahko imeti rad,« je bila kratka Emanuela.
Vanja je pomislila. Res se še nikdar ni počutila tako dobro v svoji koži in prvič je spoznala, kaj sploh pomeni prijateljstvo. »Hvala za to, se vidimo na odru!« se je nasmehnila Emanueli.
Vanji je kar bučalo v glavi, ko je stopila na modno pisto. Sploh ni slišala napovedi svojega imena in ritmične glasbe, ki jo je pospremila na oder. Kar naenkrat se je znašla na njem in odzvanjale so ji le Emanueline besede: »En krak naprej, potem pa v velikem loku še drugega …«
Ni dojemala dogajanja okoli sebe in tako tudi konca modne brvi ni zaznala. Še preden je lahko slišala Emanuelin, Jožetov in Tonetov krik, je zgrmela z odra in pristala na tleh pred občinstvom. Razlegel se je močan smeh in dolg aplavz …
Vanja je nesrečno strmela v bambusovo vejo, ki je služila za mikrofon in v katero bi morala zaregljati s polnim glasom. Glasu sploh ni mogla spraviti iz sebe in sekunde so se zdele kot ure. Zbrani so se že spogledovali in nekje ob odru je videla obrise svojih prijateljev.
»Moram zapeti, to dolgujem Jožetu,« si je zamrmrala Vanja, ki še kar ni mogla pozabiti sramotnega padca z odra malo prej. A če se je pobrala s tal in se nasmehnila občinstvu, lahko tudi sedaj pokaže, kaj zna. In zagotovo zna peti!
Vanja je odprla usta in pustila, da so iz njih prileteli neverjetni toni, ki jo jih je naučil muren Jože. Občinstvo je obnemelo. To je bilo nekaj najlepšega, kar so slišali ta večer. Četudi sta drobni žabici z vijoličnim in rumenim klobučkom odlično zapeli in zaplesali pred Vanjo, je bil njen glas nekaj, kar se je dotaknilo prav vsakega od gledalcev. Ko je Vanja odpela, je požela gromek aplavz in spodbujajoče žvižganje. Ko je zapustila oder, je slišala klicanje na oder – zbrani na prireditvi so si želeli še več. Vrnila se je na oder in zapela še eno Jožetovo pesem, tokrat še bolje, saj ji je priznanje občinstva odprlo srce.
Zaključek izbora za miss barja je Vanja pričakala skupaj s prijatelji: z debelim Tonetom in njegovo punco, murnom Jožetom in s pajkovko Emanuelo. Končno je močan glas oznanil: »In miss barja je …« Prijatelji so se prijeli ter stisnili glave skupaj. Trenutek tišine, nato pa: »… žabica Klara iz Zelenega dola!«
»Oh,« je bilo vse kar je spravila skupaj skupina Vanjinih prijateljev. Eden se je zdel bolj razočaran kot drug, Emanuela se je kar sesedla vase. Le Vanjo je prevzel ogromen nasmešek.
»Hej, klapa! To je super!« je vzkliknila.
»Kaj je super?« je bila presenečena Emanuela.
»Tole!« je odvrnila Vanja. »Saj niti nisem hotela biti zares miss. Hotela sem na ta izbor in poglejte me: tu sem. Hotela sem shujšati in uspelo mi je. Niti nisem vedela, da imam talent za petje, pa sem ga odkrila. In predvsem: nisem vedela, da imam lahko prijatelja, pa imam sedaj kar tri!« Vanja se je še kar smejala, prijatelji pa so se le začudeno spogledali in končno so se morali nasmejati še oni.
Vanja se vrne domov
[uredi]Vanja se je po izboru za miss barja vrnila domov. A ne za dolgo in ne sama. S pajkovko Emanuelo sta prišli k rdeči mlakuži in ugotovili, da je Vanjina luknja zasedena. V njej se je naselil žabon, ki se je predstavil kot Pepi, Vanjo pa je že kmalu povabil na plavanje in na kosilo. Vanja je bila prišleka nadvse vesela, v luknjo pa se tako ali tako ni nameravala več vseliti, saj ji je muren Jože že pripravil urnik za pevsko turnejo. Čakala jo je zanimiva prihodnost, ki pa se je ni bala. Vesela je bila, saj je vedela, da bodo ob njej njeni prijatelji in da lahko zaupa vase.
Nekaj misli o zgodbici …
[uredi]Žabica Vanja na izboru za miss barja je prijetna življenjska zgodbica, ki je hkrati poučna in zabavna. Vsak bralec lahko spozna in se nauči, kaj je prijateljstvo, vztrajnost, disciplina. Mislim, da bodo prek simpatičnih likov njeno sporočilo razumeli tudi mladi bralci. Bernarda Marovt
Ko sem bila še majhna, sem rada brala. Cele popoldneve. Takrat z očetom še nisva imela televizije, zato je skozi knjige rasla moja domišljija, prav tako pa tudi nekatere vrednote in življenjski nauki. Neko obdobje sem najraje prebirala pravljice z različnih koncev sveta. V spomin so se mi vtisnile laponske in indijanske pravljice, saj so ravno te sporočale življenjske resnice. Zgodba o žabici Vanji me malo spominja nanje, saj je prijetna zgodbica z zelo pomembnim življenjskim naukom. Vsak mladi bralec lahko skozi Vanjine oči spozna, da se stvari, ki si jih želiš, pravzaprav ne da dobiti brez truda in kar tako čez noč. Žabica ni spremenila svoje postavice in načina življenja v nekaj urah, ampak v nekaj tednih ob športni vadbi. Ob tem pa je pridobila tudi prave prijatelje, ki jih prej ni imela, zato se ji je življenje spremenilo, pa čeprav ni zmagala na tekmovanju. Živa Vadnov, miss Slovenije 2004
Ker je žabica Vanja želela dokazati, da je najlepša, se je podala skozi izzive, ki so ji spremenili življenje. Z lepim zdravim telesom, ki ga je oblikovala s športnimi dejavnostmi, in izjemnim pevskim nastopom je dosegla celo več, kot je pričakovala. Dosegla je toliko malih zmag, da prvi namen – postati miss – sploh ni bil več tako pomemben. Lepota izvira iz nas samih in pomembno je, kako se počutimo v svojem telesu. Življenjski slog brez športa ni zdrav življenjski slog. Vztrajnost in disciplina nas pripeljeta do želenih ciljev. In seveda želje! Brez želja ne gre. Žabica Vanja ima vse to, zato ji zadovoljstvo ni ušlo! Izjemno poučno branje za mlade slovenske nadebudnice. Ajda Sitar, atletinja in miss športa 2009
Čas je, da poiščemo žabico v sebi. Tisto žabico, ki si želi sprememb na bolje in ki se je za spremembe tudi pripravljena potruditi in odrekati. "Bodimo sprememba, ki si jo želimo doseči", kot je dejal Gandhi. In kako začeti? Preprosto. Vsaka pot se začne s prvim korakom, ali če hočete, s prvim skokom. Potem pa vztrajate! Vida Petrovčič, novinarka