Žaba in lokvanj
| Žaba in lokvanj. Idila iz narave. Dannert Fr. Pengov |
| |||||||||||||
Zelena žaba je sedela na svojem prestolu, širokem listu belega lokvanja, ki je v velikem številu zališal bajar na vrtu nekdanjega krasnega samostana v Vetrinju (v zasedenem slovenskem Korotanu). Pri srcu ji je bilo nebeško. Večer je razprostiral svoja blaga krila preko zemlje in prijetna hladna sapica je pihljala nad ribnjakom.
»Hu-u!« Kakšna vročina je bila danes! Celi božji dan si zelena lovka ni skoro upala niti nosu dvigniti nad vodo, in to zanjo ni nobena malenkost. Zato se je silno razveselila, ko ji je zaklicala tovarišica, da je zdaj hladneje. Pokukala je iz vode, prišla na piano in se skobacala na svoj lokvanjev list. meneč:
»Zdaj sem zopet žaba, zdaj smem biti znova krkon po dolgih, vročih urah!« —
Tu je torej sedela, prav široko in lagodno in pogledovala s svojimi zvedavimi očesci kvišku proti zvezdam, ki so vstrepetavale. Morda je premišljevala, je-li ne bivajo tudi tam gori lokvanji in bitja njenega brezrepega rodu? Rekel bi skoro, da je bilo tako: čemu naj bi bila sicer s toliko vnemo obračala svoj daljnogled tja gori? —
Polagoma je postajalo na okoli vedno bolj živahno, povsodi so se prikazovale iznad vodne gladine žabje glave in povsodi so plezali tovariši in tovarišice na svoje liste. A vsepovsodi je še vladal tihi, svečani večerni mir. —
Tu ugleda žaba v neveliki razdalji prijateljico in urno ji zakliče svoj pozdrav. A da ste slišali učinek tega pozdrava! Kot da je prsknila živa iskra v skladišče kamniške praharne, tako je odjeknilo od vseh strani in kot pomladanski požar na naši Šmarni gori ob obilici suhega listja se je valil pozdrav naprej in naprej skozi vesoljno žabje ljudstvo. Vse vprek je klicalo in kvakalo in kričalo, to pa tako zdržema in neutrudljivo in brez najmanjše pavze, da te je moralo zaskrbeti ob misli: Nocoj si izgodejo vsa pljuča iz teles. Zdelo se je res proti vsem zdravstvenim predpisom. In, če so tudi kdaj prenehale za trenotek — v naslednji sekundi je bilo kričanje toliko močnejše.
Tedaj se pripelje polagoma mesec na nebu vedno više in njegovi žarki so drsali skozi listje drevja in padali na vodo. Poredno so igrajčkali krog kričečih žab. Človek bi menil, da se njemu kralju nočnega neba, ki je slišal že toliko lepega na svetu, to kvakanje ne more zdeti ravno prijetno, in zares! Obraz mesečev se je čudno kremžil. —
Sredi dirindaja v bajarju se je nahajala tudi bleda lepotica, povodna deklica Nimfea, ki jo po šolah zmerjajo s prostaškim imenom »beli lokvanj«. Tej je bil žabji koncert skrajno neprijeten, neprestano zdihovala, zapirala svoje cvetoče oči in si mislila:
»O kako grozno je poslušati noč za nočjo vedno isto vražjo pesem!«
Kako lepo je krog in krog, kako mlačno veje poletni dih! Tako rada bi pokramljala s svojim starim prijateljem gori na nebu, tako rada bi malo posanjarila po vročem dnevu, a te neznosne žabe mi grenijo vse življenje. Ko bi se jih pač mogla iznebiti!«
Podobno je zdihovala njena modra sestrica »Lotos« ob Nilu v Egiptu in rdeča »Viktorija« ob daljni amazonski reki v Ameriki. Vsem je bil enako neznosen glas in pogled kruto vsiljenih kričačev, oblečenih zdaj v zeleno, zdaj bolj svetlo rumeno, zdaj rdečo mantiljo, kot jih nosijo kalabreški rokomavhi.
V bližini naše Nimfije je sedel žabon na svojem listu, napenjal na vso moč svoja zvočna mehurja in njegov glas je bil prav posebno jasen in predirljiv.
»Gospod žabon, samo eno besedico!« Treba je bilo zatajevanja, predno se je odločila Nimfeja, da se spusti v razgovor z mrzlim fašistom.
Nerodno se je priplazil žabon bliže. Žabe so čutile v sebi močno nagnenje do povodne deklice: zdela se jim je kraljica njihovega bajarja, nekaj takega, kar je tržaška ali reška cvetka za jadransko lužo — saj je bila najbolj nedolžna, najbolj belo bitje, kar so jih kdaj videle v svojem življenju, polnem prevar in lokave hudobije. In poleg tega je ležala tako tiho tako lepo na temni vodi. da so mnogi žabani, kadar se niso ravno kregali, strmeli nepremično samo vanjo. Da, nekateri so celo med kričanjem pomežikavali proti njej in ji pošiljali prekipevajoče pozdrave, kakršnih je pač zmožno zaljubljeno žabje srce: nič drugače ni bilo z našim znancem.
»Povejte mi vendar, ljubi moj,« je začela gospica Nimfea, »zakaj pač vsi tako kričite?«
»Čemu da pojemo, ste hoteli vprašati, dražestna, kaj ne?« je odgovarjal žabon.
»O gospica Nimfea, ali res ne čutite tega sama? Ali nimate občutka, da izvirajo ti glasovi iz nedogledne globočine naših src in da prodirajo ravno tako globoko zopet v srce? Glas ljubezni je to, tiste blažene ljubezni, ki išče harmoničnega odmeva v drugih srcih in ga tudi najde. Čujte vendar, kako lepi, kako vzvišeni so ti glasovi! Sleherni izmed nas čuti, kaj da hoče in poje njegov drug; mi vsi smo edini v tem občutku. Za mene samega ni nič lepšega na svetu, kakor to, da prisluškujem v kratkih odmorih, ko si nabiram novih moči za petje, tem krasotnim glasovom, ki odmevajo po tihi naravi!«
Kot zamaknjen je zrl žabon preko vodne kotline, na kateri je bilo videti v luninem siju vsepovsodi žabja grla, kako se vneto gibljejo podobne malim kovaškim mehovom.
»Toda za božjo voljo!« zaječi Nimfea. »Kako je vendar mogoče imeti tako vpitje za petje in celo za lepo? To je vendar do skrajnosti pokvarjen okus!«
Naš žabon ni verjel lastnim ušesom brez uhljev. Tista, ki ga je vlekla nase z magnetno silo, ona, ki jo je že tako častil, kateri je prepeval vse svoje ljubezenske himne, da je mogla ona tako govorili in na tak način žaliti njegova najnežnejša čuvstva? Razljučen je zavpil:
»Da to ni petje, ne lepo, pokvarjen okus? — no, no, velecenjena, kaj pa je potem prav za prav lepo, kaj pa imenujete Vi petje? Zares rad bi zvedel to!«
»Lep je sijaj Meseca, milega vladarja noči,« je sanjavo odgovarjala Nimfea: »lep je zefir, ki spleta bajarjeve valčke v zale kodrčke, petje, ki razgiba srce, to je res jezik ljubezni, ki nas pograbi in potegne seboj z neodoljivo silo.«
Na ves glas se zakrohota žabon: »Kaj to imenujete petje, to se Vam zdi lepo? To grdo cvilenje in kvakanje naj bo govorica ljubezni! No, potem moram tudi jaz zastaviti vprašanje, na kateri strani da se pač nahaja izkvarjen okus!«
Na dolgo in široko je razkladal žabon svoje nazore o ljubezni in lepoti, tako da je postajalo vodni deklici vedno tesneje pri srcu in da je zaprla svojo cvetočo glavico. Bila je itak proti svjii navadi budna tako dolgo; navadno je po konci malo od 7.h zjutraj do 16. ure popoldne. Žabon je še pristavil:
»Vidim, da sem se strašno zmotil v Vas, ko sem Vas častil; najini nazori gredo narazen ko noč in dan, zato naj bo s tem konec najinemu razmerju!«
Z velikim skokom se je pognal na bližnji list in se takoj oglasil tako glasno in glušeče, da je Nimfejo zazeblo do srca.
Vesela, da se je iznebila vsiljivega tovariša, je vzdihnila globoko:
»To naj bodo zvoki ljubezni, o dobri mili savček, kaj bi pač ti porekel k temu? Tvoj spev naj bi bil cvilenje in kvakanje! Sramota!« —
Tedaj priigrajo mesečevi žarki do njenih las in ji šepečejo:
»Umiri se, predraga, ne zgubljaj si besedi! Kdo pač more preko obzorja, ki mu je začrtan, kdo more, v prahu rojen, obrniti svoje obličje iz lastne moči proti nebu? Pusti njim, ki so rojeni v močvirju, njihovo močvar! Tebi gre prosti zrak rod nebom, Tebi luč in ljubezen!«
Nirnfeja je zakolebala v krepak spanec in ljubke sanje so jo ponesle proč, da ni več čula surovega žabjega dirindaja okrog sebe. Mesečevi žarki so ji pripovedovali o njenih sestrah v daljni Indiji, o kraljici amazonskih voda z 2m širokimi listi in do 40cm velikimi cvetnimi glavicami. Lotilo se jo je hrepenenje: da, to morajo biti dežele ljubezni, ko bi vendar mogla tja, tam morda vendarle ni tako grdih žab s tako grdimi ....
Ubožica kako se motiš — Stokajoč se je zbudila, okrog nje je odmevalo: »Kvak, kvak, kvak!«