Šuško in gozdni dan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šuško in gozdni dan
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Šuško in gozdni dan. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bil je topel, sončen majski popoldan in Šuško se je odločil, da bo napisal domačo nalogo zunaj, v vrtni utici. Dolgo je strmel v odprt zvezek na mizi, pretegoval se je in zehal. In prav nič se mu ni ljubilo razmišljati, kaj naj napiše vanj. No, naslov je bil že napisan, »Kaj se dogaja v gozdu«, ampak Šuško si je mislil, da bi se bi bila učiteljica lahko spomnila tudi kaj zanimivejšega za obvezni prosti spis. Kaj neki naj bi se dogajalo v gozdu? No, v gozdu so drevesa, pa mah, na drevesih so listi … Oh, dogaja se pa nič takega, da bi bilo vredno pisati.

Šuškove veke so postajale zmeraj težje, oči so se mu zapirale. Glava mu je omahnila na prazno stran v zvezku.

Nenadoma pa je zaslišal izpod mize tenak glasek. Sprva je mislil, da se mu le sanja, potlej pa je razločil besede:

»Neverjetno, kako leni so ti človeški mladiči. Kar dremal bi, kaj, Šuško, pa sredi belega dne, prava sramota. Seveda, spati je najlaže, ko bi bilo treba storiti kaj koristnega!«

Šuško je na široko odprl oči in zagledal pri svojih nogah temno sivo miško, ki je stala na zadnjih tačicah in srdito jezikala proti njemu. Osuplo je zaklical:

»Miška! Govoreča miška! Pa ne, da si ti Sapramiška? Spominjam se te iz knjige in iz lutkovne predstave – kajne, da si ti?«

»Seveda sem,« je zacvilila Sapramiška, »menda že. Vstani, ti lenuh, pa pojdi z menoj. Pomoč potrebujem. Pa ne samo jaz, vse gozdne živali so v stiski. Ti se zmeraj ustiš, kako rad imaš živali, zdaj pa imaš priložnost, da to tudi dokažeš. Alo, vstani, greva v gozd, pa brž!«

»Ampak … ampak najprej moram napisati domačo nalogo,« je vzkliknil Šuško.

»To lahko počaka,« je jezno zacepetala miška. »Vstani, ali pa te ugriznem v prst!«

Šuško na lepem ni bil nič več zaspan. Že po naravi je bil silno radoveden fantek. Brž jo je ubral za miško, ki je odbrzela ob robu ulice, zavila čez polje proti gozdu – in na lepem je ni bilo nikjer več videti.

Šuško je stekel v gozd.

»Sapramiška, kje si? Sapramiška, počakaj me!« je klical, a miška je bila brez sledu izginila.

Nenadoma je nad seboj zaslišal glasno vreščanje. Dve pisani šoji sta se drli na vse grlo:

»Sapramiška, počakaj meee! Hahaha! Sapramiškaaaa!«

Šuško je spoznal, da ga oponašata in se norčujeta iz njega. »Sram vaju bodi,« je zavpil, »nehajta me oponašati! Raje mi povejta, kam je izginila …«

»Revček ubogi,« se mu je posmehovala večja šoja, »ali se boš brez miške izgubil v velikem gozdu? Revček strahopetni, hahaha!«

»Ne razumem, zakaj se tako obnašata do mene,« je prizadeto rekel deček. »Saj vama nisem nič hudega storil.« 

»Hahaha, če si pa trapast, butast, štorast,« je zmerjala šoja. Vtem pa se je vanjo nenadoma zagnala manjša šoja in zavreščala:

»Ti si mi ravno prava, da boš koga zmerjala z butljem! V vsem gozdu ni tako trapaste ptice, kakor si sama!«

»Ti si tisočkrat bolj trapasta, da boš vedela!«

»Ne, ti si tista, ki je tisočkrat bolj trapasta! Butasta! Štorasta!« 

In glej, že sta se šoji zaprašili druga v drugo, da je kar perje frčalo naokrog. Vreščali sta, da je šlo skozi ušesa, in nič ni pomagalo, da je Šuško razburjeno klical:

»Pomirita se vendar! Ali ne vidita, da se prepirata za prazen nič?«

Ampak šoji sta se še kar brez konca zadirali druga na drugo in se strastno pretepali. Šuško je zmajal z glavo in se napotil globlje v gozd. Iskal je med mahom, pod grmovjem – Sapramiške nikjer.

Prišel je na majhno, s soncem obsijano jaso. Pet mladih zajčkov se je živahno prerivalo sem in tja. Šuško je sprva mislil, da se igrajo, ko pa je previdno prišel bliže, se je izkazalo, da se pretepajo! Srdito so se klofutali s šapicami, skakali so eden na drugega in jezno sopihali. Padale so prav čudne besede, kakor: »Sesul te bom, ti že pokažem, nesnaga grda, tat, kradljivec, bedak …«

»Nehajte vendar,« je obupano zavpil Šuško. »Mladički se morajo imeti radi!«

»Ti pa tiho,« se je nanj zadrl največji zajček, »drugače bo še tebi kakšna priletela!«

Šušku ni preostalo drugega, kot da se napoti naprej. Hodil je in hodil in zaman iskal Sapramiško. Pa se je spet zaslišalo glasno zmerjanje med borovci. Razjarjena veverica je skakala sem in tja in kričala:

»Ti prismoda zmešana, kolikokrat sem ti že rekla, da si zapomni, kje imaš gnezdo! No, zdaj pa imaš! Sama si si kriva, avša!

Najraje bi ti izpulila rep! Vse pozabiš, ker imaš prazno glavo, to je že dolgo znano po vsem gozdu. Izkoplji si jamo in se skrij vanjo od sramu, ti zgubljenka!«

»Veverička, kaj pa je? Na koga se tako jeziš?« jo je prijazno vprašal Šuško.

»Ne sprašuj tako neumno!« je jezno zapihala veverica. »Mar ne vidiš, da sem sama? Zato se moram pač jeziti sama nase, ko pa nimam nikogar drugega, ki bi se prepiral z menoj.«

»Ampak – zakaj vendar?«

»Zakaj, zakaj? Zato, ker sem, trapa, kakršna sem, že spet pozabila, kam sem skrila svojo zalogo žira! Tri gnezda imam, pa se niti za eno ne morem spomniti, kje je! Uh, najrajši bi samo sebe prijela za vrat in se zadavila!«

In veverica je začela z glavico butati ob drevo. Prav nič ni hotela poslušati Šuškovih prošenj, naj se pomiri.

Tako je Šuško pač skomignil z rameni in vprašal:

»Ali si vsaj kaj videla Sapramiško? Že dolgo jo iščem.«

»Briga me nekakšna miš,« je jezno zasikala veverica. »Nisem videla nobene trapaste miši, pa tudi če bi jo, ti ne bi povedala!«

Šuško je potrt odšel, veverica pa je še kar butala z glavo ob drevo.

Hodil je in hodil, se pretikal skozi grmovje in robidovje. Spotoma je srečeval skupine živali, ki so se vse prepirale, zmerjale in pretepale. Ptiči so se s kljuni tolkli po glavah, ježi so poskušali nabosti drug drugega na bodice, lisica je hotela odgrizniti lisjaku rep, polhi so se kot obsedeni klofutali … Šuško je postajal vse bolj žalosten. Pomislil je, da se je kdaj pa kdaj tudi sam sprl z drugimi otroki, pa so se kar hitro pobotali in se nasmejani igrali naprej. Tole tukaj pa se mu je zdelo tako žalostno in zoprno in neznosno, da se je kar obrnil in se hotel vrniti domov.

Domov? To pa je bilo zdajle laže reči kot storiti. Steze ni bilo nikjer več videti, vse naokrog je bilo gosto grmovje, praprot in molčeča drevesa. Kod se gre domov? Kar na slepo srečo jo je ubral čez drn in strn. Gozd je postajal vse gostejši in temnejši. Šušku je postajalo vedno bolj tesno pri srcu. Pravzaprav ga je bilo v resnici že kar strah, saj je bil še čisto majhen človeški mladiček.

In zdaj, joj, zdaj se je zaslišal izza košate smreke hudoben hehet. Tam je na korenini sedel star škrat, ves siv in do uhljev zaraščen. Kadil je lončeno pipo, iz katere se je sukljal oranžen dim, in se kar lomil od škodoželjnega smeha. Zagledal se je v Šuška in zahreščal:

»Hoho, človeški mladič! Kaj je pa tebe prineslo v moj konec?« 

»Sapramiško sem iskal,« je plaho povedal Šuško, »pa je nisem našel, zato …« 

»Je tudi ne boš,« je privoščljivo rekel staruh. »Skril sem jo.«

»Da si jo skril? Kdo pa si, da si upaš skrivati mojo prijateljico?«

»Kdo da sem? Dragi moj, jaz sem slavni škrat Kuzma, da boš vedel. Poskrbel sem, da si me bodo vse živali v gozdu zapomnile za zmeraj, in ti tudi. Vidiš mojo čarovno pipo? Samo oblaček tega oranžnega dima puhnem v žival, pa jo takoj popade jeza, sovraštvo, zamerljivost. In tako sem hodil danes zjutraj po gozdu in puhal strupeni dim živalim v smrčke in kljune – in zdaj so vse sprte med seboj.«

»Ampak zakaj, zakaj?« je vprašal Šuško in kar na jok mu je šlo.

»Zato,« je resno rekel Kuzma, »ker so se mi zamerile. Zmeraj poslušam nesramne opazke, češ da smrdim, ker se ne umivam. Kaj pa koga briga, če se ne umivam, te vprašam. Saj me ni treba od blizu vohati. Kaj pa ti, se umivaš?«

»Seveda se,« je odgovoril Šuško. »Veš, kdor se ne umiva, je pacek. Jaz pa nočem biti pa…«

V tistem trenutku je Šuško opazil, da škrat Kuzma vstaja in da je globoko potegnil iz pipe. Uganil je, da se je škratu hudo zameril in da ga zdajle čaka nekaj hudega. Zato se je bliskovito obrnil in stekel stran. Ves zasopel se je potuhnil med praprot. Nekaj časa je še slišal, kako stari Kuzma lomasti za njim, potlej pa je vse potihnilo.

Tiho je čepel pod praprotnimi lati in debele solze so mu drsele po licih. Obupano je razmišljal, da Sapramiške nikoli več ne bo videl, da bodo živali v gozdu za zmeraj skregane med seboj in se bodo morebiti celo pobile, najhujše pa je bilo, da ne bo nikoli več našel poti domov. O, kaj bi dal, da bi bil zdajle v domači vrtni utici in bi pisal domačo nalogo … Ampak zdaj je bilo vse izgubljeno. In prej ali slej ga bo hudobni Kuzma našel, puhnil vanj oranžni dim iz svoje čarovne pipe …

Drobna gozdna mravlja je prilezla na njegovo roko. Šuško je zaslišal tih šepet:

»Ampak, fantek, saj jokaš? Kaj pa je narobe s tabo?«

In Šuško ji je povedal vso zgodbo. Mravlja je potrpežljivo poslušala in kimala.

»Tako torej,« je rekla nazadnje. »Kuzma. Stari, zoprni škrat Kuzma. Prav tisti Kuzma, ki ne more iti mimo mravljišča, ne da bi dregnil vanj s šibo, tako da moramo potem mravlje ves dan pospravljati storjeno škodo. Kuzma torej. Že razumem. Zdaj je mera polna in prepolna. Nič ne jokaj, dečko, vse se bo uredilo, zanesi se name.«

»Le kako mi boš pomagala ti, drobna mravlja,« se je skozi solze nasmehnil Šuško.

»Drobna že, drobna, ampak tudi sposobna,« se je postavila mravlja. »Malo počakaj!«

Odbrzela je v bližnje mravljišče. Mravlje so se zgrinjale na kup, se ovohavale s tipalkami, kimale in šepetale med seboj. Nazadnje so se v dolgi vrsti napotile prav v tisto smer, kjer je stari Kuzma ravno hotel nabasati svojo pipo – pod košato smreko.

In zdaj se je cela reka mravelj zgrnila na škrata! Lezle so mu za vrat, po nosu, po golih podplatih, po rokah, po velikih uhljih in ga ves čas grizle in pikale in pikale in grizle. Škrat je planil pokonci in začel rjoveti, cviliti in se valjati po tleh. Tako se je rjoveč od bolečin prikotalil ravno objokanemu Šušku pred noge.

»Pomagaj mi, dečko,« je zahropel Kuzma, »reši me teh groznih mravelj!«

Šuško je bil zdaj že boljše volje.

»Najprej obljubi, da ne boš nikoli več razdiral mravljišč,« je pogumno zahteval.

»Ob… ob… obljubim,« je zahropel škrat. »Nikoli več, nikoli več! Zmeraj bom pustil mravljišča pri miru.«

»Le glej,« je resno rekel Šuško, »da boš držal obljubo. Zdaj mi pa povej, kje je Sapramiška, pa brž!«

Kuzma ga je mrko pogledal izpod košatih obrvi in zagodrnjal:

»Tega pa ne povem!«

A takoj zatem je zajavkal in poskočil visoko v zrak, kajti mravlje so ga pri priči uščenile z vso močjo.

»Saj, saj, no …« je zajavkal Kuzma in iz žepa svojih zašpehanih natrganih hlamudrač potegnil droben migajoč sveženj …

To je bila namreč uboga Sapramiška, ki jo je bil hudobec škratji na debelo zamotal v svoj smrdljivi robec, tako da ni mogla niti pisniti, čeprav je slišala vsako besedo. Brž! Osvoboditi miško! Jo pobožati! Jo potolažiti! Potlej pa je bil spet Kuzma na vrsti. »Če si znal med živali vnesti prepir in nesrečo, boš zagotovo tudi vedel, kaj ti je storiti, da se stvar popravi,« je rekel Šuško. Kaj pa je hotel stari Kuzma? Priznal je, da se lahko unese vsak prepir in slaba volja, če puhne iz čarovne pipe v bližino sprtih bitij protistrupni oblaček modrega dima.

»Storil bom to,« je jezno rekel, »ampak pod pogojem, da se v tem gozdu nihče več ne bo norčeval iz moje umazanije.«

»Pa se najprej vsaj majčkeno umij,« je prijazno predlagal Šuško.

In res se je Kuzma sklonil k potoku in si oplaknil obraz, pa tudi razmršeno brado si je na hitro prečesal s krempljastimi prsti. Potlej so se vsi skupaj odpravili k razburjenim živalim. Kuzma si je v pipo natlačil nekakšnih čudnih zeli in lubja, potem pa je prižgal pipo, globoko potegnil iz nje in puhnil sinje moder oblaček – o, kako so vsi v trenutku postali dobre volje! Ježa sta se takoj nehala napadati, spogledala sta se in se nasmejala. Prej sprta jazbec in jazbečka sta se prisrčno objela. Kuzma je puhnil sinji oblaček proti ptičji vojski – in že so ubrali veselo ptičjo žvrgolevko. Zajčki so se z mehkimi šapicami trepljali po hrbtih in se smrčkali med seboj. Lisica in lisjak sta se začela pa kar poljubljati! Polhi so uživaško migali z brčicami, ko so ovohavali sinji dimni oblaček. Pa veverica? Oh, veverica se je čisto pomirila in je spet postala sama sebi najboljša prijateljica. Ko pa sta se vreščavi šoji pobotali in ko sta zvedeli za vso zgodbo, sta vsakomur poklonili v spomin po eno sinje modro pero.

Opravičili so se škratu Kuzmi zaradi norčevanja. In izkazalo se je, da ta škrat v resnici sploh ni tako hudoben, kot so mislili, in morali so priznati, da norčevanja na lasten rovaš nihče ne prenaša – pa smrad gor, smrad dol.

No, in potem so se eden drugemu opravičevali pa se zahvaljevali pa se hvalili pa se trepljali – pri tem pa so čisto pozabili na Šuška, ki se mu je nekoliko za malo zdelo, da njega nihče ne pohvali, da se njemu nihče ne zahvali, da njega nihče ne poboža.

»Kaj pa jaz?« je vzkliknil …

… in se prebudil z licem na zvezku, čez nos pa mu je lezla mravlja. Spet je bil v domači utici, sonce je zahajalo, naloga pa še ni bila napisana.

»Hej, ti,« je nagovoril mravljo, »a mi lahko razložiš vse tole?« 

A mravlja je molčala, kajti mravlje ne govorijo. Stekla je čez prazno stran Šuškovega zvezka in izginila za miznim robom.

Šuška je zazeblo. Vzel je zvezek in se odpravil v hišo.

»Si napisal nalogo?« ga je vprašala mama.

»Zdajle jo bom,« je veselo rekel Šuško in se takoj spravil k pisanju. Takole je začel:

»Bil je topel, sončen majski popoldan in odločil sem se, da bom napisal domačo nalogo zunaj, v vrtni utici. Nenadoma sem zaslišal pod mizo tanek glasek …«