Študentovsko potovanje v Prago

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Študentovsko potovanje v Prago
Fran Govekar
Izdano: Slovenski narod 4. oktober 1907 (40/230), 1–2
Viri: dLib 230
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Solnce je sijalo in pihal mrzli jesenski veter, da je odletavalo orumenelo listje. Sadno drevje je že začelo kazati svoje polomljeno vejevje in gozdovi so nijansirali v vseh mogočih barvah.

Žalostno sem hodil po beli cesti in se oziral doli po polju, kjer so želi ajdo. Zadnja perijoda veselih počitnic sem si mislil in zeblo me je. Imam namreč navado, da se strogo držim narave in po njej uredim svoje življenje. Počitnice si razdelim na tri glavne perijode, in sicer je prva od košnje do mlatnje, druga od mlatnje do druge košnje in tretja pa od druge košnje do ajdove žetve.

»No, France, kdaj pa greš nazaj,« me je ogovoril sosed, Andrejekov Miha in veselo mežikaje vlekel iz svoje porcelanovke. »Ajdo žanjemo, ajdo — pa lepa je,« je nadaljeval in počasi krevsal naprej, ne čakaje mojega odgovora.

»Prokleta ajda,« sem vzdihnil in šel potrt domu, da povežem svojo culo.

Drugo jutro, solnce je še spalo, me je zapeljal sosed na postajo. Kaj bi pravil, kako sem se poslavljal, samo to naj povem, da je imela sosedova Marija vse zardele oči, ne vem ali je slabo spala ali kaj, in da so se ji tresle roke, ko mi je pripenjala šopek iz rožmarina, tako da je stari sosed malo sumljivo pogledal name, kot bi bil jaz kriv, da ima Marija rdeče oči in so se ji tresle roke.

Nikoli še ni bila tako dolga pot doli na postajo. Sosed je molčal in venomer vlekel iz svoje porcelanovke, meni pa so bile v mislih Maričine zardele oči in naša lepa, mlada učiteljica Marta. Čimbolj sem se bližal šoli, tembolj mi je utripalo srce in temmanj sem mislil na Maričine oči. Vse je bilo še tiho v šoli in tudi njena okna so bila še široko zastrta, kar je jasno pričalo, da moja lepa ljubica še sanja v mehkih pernicah.

Iz šole je dišalo po novih klopeh. Kako poetično — nove zeleno barvane klopi, v njih sede mali otroci in pred njimi lepa, mlada učiteljica — moja ljubica. Srce mi je prenehalo utripati, zamalo se mi je zdelo, da Marta spi, ko potuje njen fant v daljni svet. Kako lepo sem slikal to poslednjo ločitev z Marto! Moja poetična duša je sanjarila ves teden o slovesu: Marta bi stala pri oknu in mahala z belim robcem, voz bi se ustavil pred šolo in prinesla bi mi moja ljubica rdečih nageljnov in rožmarina, kot je navada pri zaljubljencih.

Včasih mislim, zakaj bi ne smel imeti človek več ljubic. Kako bi bilo to lepo, kako poetično! Peljal bi se v Prago, doma bi mi dala Marija rdečih rož in pred šolo Marta pripela lepo dehtečih nageljnov in rožmarina, v Ljubljani cele šopke, na Bledu mi okrasile klobuk s planinkami ... in tako bi priromal v Prago, najel postreščka in se peljal na cvetlični trg in tam prodajal rdeče nageljne, šopke — planinke in rožmarin.

Kako lepo poetično in praktično! V vlaku bi prijetno dišalo in ne smrdelo bi po tobaku, vrhu tega pa lepi skupiček in izvrsten plzenc. Pil bi zlato plzensko pivo in spominjal se svojih dobrih lepih ljubic.

Kako lepo in prijetno življenje bi bilo in tako poetično!

»Pa se srečno vozi,« me je predramil sosed in mi stiskal roko. »Pa ne pozabi na nas!«

Komaj sem se dobro usedel, že se je pokazalo ljubljansko polje, ki mi je obujalo precej nevesele spomine in zazdelo se mi je, da še sedaj čutim na kolenih in v nogah vse one brezštevilne kamne razne velikosti. Gledal sem one široke travnike, na katerih sem za časa vojaških let na vseh krajih dobro in temeljito poznal dolžino in širočino v vseh mogočih in nemogočih merskih sistemih. Tako nekako je menda izgledalo polje po Kranjskem v onih starih časih, ko so nam bili Turki še boljši sosedi.

»Laibach!« je vpil v najizbranejših modulacijah nadsprevodnik in takoj nato so se vsuli pikoliji po vozovih.

»Bier, angenehm! Kaffe, angenehm!«

»Koliko časa stoji vlak?« je vprašal stari gospod v čisti slovenščini sprevodnika.

»Zehn Minuten!«

Drugo jutro sem se odpeljal s svojim kolegom Štrbanom proti zlati Pragi, založena oba z vsem potrebnim za dolgo vožnjo. Nekaj so nama naložili doma, drugo pa se je dobilo v Ljubljani. Dvolitrsko steklenico pravega terana, nekoliko manjšo domače slivovke, mrzlo pečenko, svinjino sva imela in še zaloga malenkosti je bila najin provijant. Po običajnem »fertig« smo zdrdrali proti lepi Gorenjski.

Otožno sem gledal po zelenih ravninah in gričih, ki so se vrstili pred mojimi očmi. Le pasite se, oči, sem si mislil, dolgo se itak ne boste več — izgine prelepa Gorenjska, pride Rožna dolina in konec je domačemu svetu. Potem pa samo tuji svet in šele daleč gori nad Donavo zadiši bolj po domačem, ali tam so same ravnine in poštenemu Kranjcu pa je ravnina to, kar je ribi suha zemlja. Samo misel na kranjske klobase in črni teran mi je odpodila za hip vse one otožne misli.

»Assling — aussteigen!« je zavpil v voz važno sprevodnik in trenutek na to so nam bila ušesa polna Asslingov.

»Ali bomo kmalu na Jesenicah?« me je vprašala stara ženica, boječ se, da ne izgreši svojega cilja.

»To so Jeseniee, kar izstopite!« Žena se je branila, češ, da je to Assling, ona pa bi rada šla na Jesenice. Šele ko smo ji pojasnili, je izstopila precej neodločno, kot bi ne verjela, da je na Jesenicah.

S Štrbanom sva po dolgem trudu srečno preselila ves najin provijant in drugo prtljago, razne kovčke in škatlje, v brzovlak.

»Veš, Štrban, najbolje storiva, da si privoščiva najin provijant kar na prvi štaciji najinega križevega pota. V Št. Vidu morava prestopiti in potem se kar vrstijo ti štacijoni križevega pota, bolje v trebuhu kot pa na hrbtu.«

»Pa dajva,« mi je pritrdil Štrban in začela sva se gostiti, kakor romarji, ko gredo na Brezje ali pa na Sv. Višarje. Dobre pa so bile kranjske klobase, zamočene s pristnim teranom. Pravijo, da Slovenci še nismo kulturni narod, pa pojdi malo po svetu in v vseh velikih mestih vidiš kranjske klobase prodajati v prvih delikatesnih prodajalnah. Ali ne pričajo mar one tako lepo rjavorumene klobase v sredi izložbe delikatesne trgovine na Ferdinandovi cesti v Pragi o veliki slovenski kulturi, ali pa ljubljansko kislo zelje, ki uživa slavo še menda celo v Ameriki. Mislim, da ni treba še razlagati, da je časopisje tudi bistveni del kulturne stopnje vsakega naroda in da je ono takorekoč slika, recimo fotografija narodne kulture. No, in naš prvi list »Slovenec« — v Pragi mu sicer pravimo »prvi slovenski humoristično satirični list«, pa to nima k stvari prav nič opraviti —, ali ni v njem tako jasno izražena slovenska kultura in vrhu tega je še eden najmerodajnejših listov naše države. Baš pred nekaj tedni je »Wiener Journal« prinesel neko notico in se skliceval na »Slovenca«. Pa ne samo, da je merodajen faktor v avstrijski politiki, ima tudi najprijateljske stike z raznimi svetovnimi imenitniki, kot n. pr. s »Conon Doylom«, katerega znamenito klasične povesti prinaša skoro po kronologičnem redu in kojemu je ob priliki njegove zaroke javno čestital. Naj navedem v dokaz temu ono notico: »Poročil se je slavni angleški pisatelj Conan Doyle itd ... Bilo mu srečno!« Ne vem, kje sem že slišal ali menda bo že res, da napiše Conan Doyle izviren roman za »Slovenca«, da pokaže svojo ljubezen za slovensko ljudstvo. In sicer kar celo trilogijo: »Tajnostni sledovi na urednikovih licih«, »Benko-bič« in »Ubiti telovnik«. Kolikor sem izvedel iz Slovenčevega ured. samega, pa bo to epohalno delo, slika naše visoke kulture v znamenju Jegličeve škofovske palice, pisano v modernem žanru in posvečeno znamenitim politikom »Gostinčar et consortes«.

Sploh pa mislim napisati veliko knjigo v obliki mašne knjige z zlato obrezo seveda in črnimi trakovi, knjigo, ki bo razpravljala o naši kulturi. Škofovo dovoljenje že imam in papežev blagoslov, torej na indeks ne pridem, resnici na ljubo pa moram priznati, da bi vsekakor rajši videl, da pridem na indeks — velikanska reklama. Največjo pozornost posvetim pri svojem delu župniščem, ker je le faktum, da so župnišča centrum vsakega kulturnega gibanja. Najlepši dokaz nam je naša vasica, precej daleč od odprtega sveta, ali ne mislite, da smo zaostali v kulturi, moje skromno mnenje je celo, da smo daleko pred kulturo široko odprtega sveta. V naši vasici, ki šteje kakih 20 hiš, imamo tri prodajalne in osem gostilen, krasno šolo z novimi zeleno pobarvanimi klopmi, veliko župnišče in mogočno cerkev, brivnico (kjer navadno kaplan kosmate brije) itd. Industrija je v najlepšem razvoju. A ne samo za telesne potrebe, še bolj je skrbljeno za duševne in to so Marijina družba, Olepševalno društvo, Izobraževalno društvo, razni redovi, Bralno in pevsko društvo in v doglednom času ustanovimo še Orla. Prosim vas, ali ni to napredek in povzročitelj tega napredka je debeli župnik, ki dela v mehkih pernicah s svojo glavno svetovalko farovško kuharico visoke načrte. Vprašal bo gotovo kdo — kaj pa župan? Veste, pri nas smo modre glave in zato si volimo županom analfabeta, da nam ne prekriža računov in ne spravi vso našo visoko kulturo v nič. Analfabeti pa niso nevarni napredku in zato si prizadevamo ohraniti čimveč analfabetov. Mislim, da mi vsakdo pritrdi, da so analfabeti najmanjša ovira napredku. Kdaj ste še čitali, da bi neuk branja in pisanja posegel v kulturo. Še nikoli — ravno oni so rak-rana naši kulturi, ki so vešči pisanja, pa ne razumejo in potem poštenim ljudem povsod v napoto hodijo.

»No, France, kakšne misli ti pa rojijo po glavi,« me je vzbudil Štrbanov iz mojega premišljevanja. »Pripravi se, Št. Mihael, treba bo zopet prenašati najino kramo. Hvala bogu, da sva provijant že pospravila v želodce,« se je smejal moj prijatelj.

»Kdaj?« sem ga vprašal začudeno, moje razmotrivanje me je popolnoma premotilo in tako sem pozabil na pleče in šunko. Štrban pa je uporabil ugodno priliko. No, časa ni bilo več premišljevati o tej nezgodi — pobral sem kovček in se ril po peronu.

»Hvala bogu, da sva na gorkem,« sem vzdihnil lačen in žejen, ko sva se zopet vozila dalje proti Pragi.

»Lepo mesto si si izbral, tako luštno punče — nadomestilo za pleče.«

Poleg mene je sedelo lepo, mlado dekle s črnimi lasmi in svetlimi očmi, da mi je kar vroče postalo, ko sem gledal v te njene zagonetne oči. Zdelo se mi je prav, kot če pogleda človek globoko v kozarec dobrega terana. Dekle in vino je študentovo življenje, kot ga slikajo naši nadobudni literati. V začetku si še dihati nisem upal, res njene tople oči so me očarale; potem pa sem se začel muzati kakor mladi maček okrog vrele kaše. V Klein Reiflingu sva bila že dobra znanca in prav natančno sem čutil, kako valovi kri po njenem nežnem telescu. Bližala se je cela vrsta tunelov, kateri bi vedeli že marsikaj zanimivega povedati zlasti pa o kranjskih študentih. V prvem tunelu se mi je zgodila mala nesreča, kri v meni je preveč vzplapolala in velika škatlja nad mojo glavo se je z glasnim truščem zvalila na nežno telesce moje sosede. Sopotovalci so malo presenečeno gledali ono veliko škatljo, mojo zardelo sosedo in nervozno moje vedenje. Nemené se za vse to, sem čvrsto pritrdil ono škatljo in zasigural vso ono nepotrebno ropotijo in mirno čakal prihodnje tunele. Imel sem več sreče, samo pri enem se mi je pripetila mala neprilika, tunel je bil prekratek in jasen dan je prisijal ravno v trenutku, ko sem poljubljal cvetoči ustni moje brhke sosede.

Da bi me videla Marta ali pa ... no, čemu bi vam našteval imena svojih ljubic.

V Št. Valentinu je moja črnooka Anka izstopila. Z največjo postrežljivostjo sem ji znosil vse škatlje, razne velikosti in oblik, na peron in ves prepoten sedel zopet na svoje samotno mesto. Nikoli več se ne vidita, mi ji šinilo v glavo, ko se je začel premikati vlak, hotel sem jo še enkrat videti, gledati v one tajnostno široko globoke odprte oči. Šinil sem z glavo v okno — tresk — okno je bilo zaprto.

Štrban se mi je smejal — smejali se vsi sopotniki, jaz pa sem klel, ko sem štel sprevodniku denarce za ubito šipo. Ozlovoljen sem se stisnil v kot, ničesar nisem hotel premišljevati, da me ne doleti zopet kaka nesreča in tako sem lepo v miru zaspal. Spal sem celo ono dolgočasno dolino iz Budjejovic pa prav do Prage.

»Praha — statní, nadraži!«

»Hvala bogu!«

Pretegnil sem svoje kosti in se napotil v starodavno zlato Prago.