Študent Pero

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Študent Pero
Ernest Tiran
Izdano: Kres, letnik 1, številka 3/4 (1921), 54–55
Viri: dLib 3/4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Gospoda, kaj vam je danes?! Kakor da vidim pred seboj oživljeno družbo inštitutskih mrličev, taki so vaši obrazi! Brrr ...

Tisto je bilo dopoldne, prijatelji, sedaj pa ste slekli halje in kvečjemu, da je ostal od dela lahen duh na rokah ... A to je malenkostno, samo da hočete pozabiti nanj, ga ni več. A vi nočete. Zato to mrzlo morje mrtvaške modrosti na vaših obrazih ...

Jaz vam povem: Smejte se in ne mislite zvečer na delo od jutra — to je vsa filozofija! Hej, Metka, vina na rnizo! Dalmatinca, tistega, ki se ti prelije po žilah, da moraš, in če nočeš, verjeti svoji mladosti! Pijte, prijatelji, v vinu je življenje in v življenju resnica, pri mrličih jo iščeta zaman!

Haha! Naš profesor jo je našel — oprostite! V mastni in okrvavljeni halji in z nožem v roki, tako jo je privlekel na dan iz deset mesecev starega kadavra, pa se je postavil v sredo dvorane in si popravil učene naočnike:

"Gospodo, več jučer sam vam kazao —"

Ste ga čuli? Kdo ga je razumel? Jaz ne! Poslušal sem ga, a razumel ne, in kar je bilo najmučnejše: z vsako besedo, ki jo je spregovoril, mi je postajalo bolj tesno in neprijetno v srcu, neka žalost me je obšla, zakaj, niti sam nisem vedel. In naenkrat se mi je zazdelo, da moram zajokati, na glas, sredi dvorane, pa sem raje vstal in odšel.

Pri vratih sem se ozrl. Profesor je držal v dvignjeni roki nekaj okrvavljenega... In iz spoštovanja polnih obrazili svojih tovarišev sem zaslutil, da je to ona včeraj obljubljena resnica ...

Haha, mi smo živi in mladi — mi ne pripoznamo resnice iz kadavra!

Hej, ne glejte me tako ogorčeno! Zadnjikrat sem nocoj med vami, pa bi ne hotel, da se ločimo v jezi ...

Zakaj odhajam?

Zdolgočasilo se mi je, drugega nič ... Vsa čast gospodu profesorju in njegovi resnici — ampak meni se smilijo ti ljudje, ki jim še po smrti ne pripoznate človečanstva ... Danes sem videl nekaj in če bi ne bil pijan, bi vam ne pravil te zgodbe ... Vi bi se mi smejali in mene bi bilo tega smeha groza ... Sedaj pa sem pijan in me ni strah več ...

Danes zjutraj sem bil preje v dvorani kot vsi drugi. Hotel sem si enkrat v miru ogledati tisto, blagoslovljeno truplo, iz katerega je dvignil naš profesor svojo resnico...

Verujte mi, samo zato sem bil šel tako zgodaj, da bi mi ne mogel kdo očitati, češ, prikupiti se je hotel profesorju, ker je blizu rigoroz ... Samo ne tega! Imel sem najboljši namen. A veste, kaj se je zgodilo? Ko sem se sklonil nad mrtvecem in mu odvzdignil prislonjene prsi, da pogledam, kje je prirasla resnica in kako jo je odcepil naš učeni profesor, pa — kar naenkrat — se skloni truplo in se odpro trepalnice in v steklenih očeh v hipu ogenj kot iz pekla, pa se mi zagrohoče tako zlobno in porogljivo, da sem vrgel od sebe nož in pinceto in sem zletel iz dvorane ...

Zato grem, ker se mi zdi, da je bila v onem grohotu nema strašna grožnja ... A predno grem, bi rad, da vam razložim še enkrat svojo idejo, v celoti namreč vse tisto, o čemer smo se prerekali vsako jutro že celo leto.

Hej, kolegi, vina v čase! Na sedmini pijo, pa bi ne, ko smo našli resnico in jo imamo sedaj, strokovnjaško v formalin namočeno, prosto na vpogled v inštitutu, druga dvorana desno?!

Našemu veleumu profesorju Iksu, ki jo je našel: na zdravje, do dna!

A sedaj naj vam povem lepo povest. Nekje sem jo bral, dolgo je že tega, zdi se mi, da sem jo videl v dnevniku svojega sentimentalnega prijatelja, z barvanimi začetnicami in lepopisno napisano ... Opozoril sem vas že, da je povest stara, in vas prosim oproščenja, če se vam bo zdel slog neprimeren in neobičajen ... Svoje dni je bila stvar mnogo bolj enostavna. Takrat še ni bilo tiste simbolike, ki jo razumejo komaj izvoljeni, mislili smo, kakor se je izlilo iz srca ... Pa — zašel sem v stran in moja povest se glasi:

"Kako krasen večer je nocoj ... Zvezde sevajo ti nebu in človeku je pri srcu slovesno in veličastno kačo ob pogledu na pokopališče na dan vseh mrtvih ... Lučka plapola pri lučki in ljudje kleče ob grobovih in plakajo ...

Najljubše so položili in pokopali pod rušo; kako bi ne plakali?! …, Mara je umrla ...

Tudi to nebo, posejano z lučkami, je pokopališče, in tudi ta večer je dan vseh mrtvih. Vsaka onih zvezd, k plamene na nebu, je bila nada, vsaka je bila up, ono plameneče nebo celo je bilo srce ... A danes?

Mara je umrla ...

Vseh mrtvih dan ... Nič več ni nade, nič več ni upa v srcu je lučka pri lučki, grob pri grobu ...

Moje misli pa kleče ob njih in plakajo ..."

*

Kaj ni to mična povestica? Kaj se mi smejete — in vi, kaj me gledate nakrat tako srepo? Zdi se mi, kakor bi mi hoteli očitati indiskrecijo? Ej, to so stare stvari, prijatelji! Čital sem jih nekoč v dnevniku svojega sentimentalnega prijatelja, ko je žalostno končal in mi zapustil one papirje v pouk in kratek čas ...

Ne razburjajte se, tako sem vas videl doslej samo zjutraj v inštitutu, sedaj pa je že pozna noč in mi smo v gostilni! Pijte, to vas pomiri in ublaži vaše prepirljive misli! In ne strmite predse in pijte, ljudje božji, in smejte se, tista sentimentalna historija je bila zlagana ...

Pijte, — danes odhajam ...

Ne, zato ne odhajam, ker mi morda ne ugaja inštitutski vzduh, in ne zato, ker ne razumem učenih besed učenega profesorja, — o, tega obojega sem se za potrebo privadil!

Ali — studijo se mi vaši narejeni obrazi, tisti mladi starci, ki stopajo po hodnikih in razpravljajo o resnici in vmes malomarno pušijo cigarete in zbijajo neslane dovtipe o onih, ki leže po mizah, goli in oskrunjeni in ki so bolj ljudje kot vi ... Neprijetno mi je postalo v vaši družbi, zato odhajam ... Ker sem mlad, pa me je sram, da bi zatajil to svojo mladost in jo zamenjal za formalinizirano resnico — zato grem!

In — ne odhajam sam. Mnogo se jih je že zdolgočasilo, pa so otresli prah s svojih čevljev ... Tudi z menoj jih gre — cel izprevod! In še bodo prišli in bodo spet odstopili, ko bodo spoznali zmoto in jih bo sram ...

Ej kolegi! Pijte, pa se sporazumemo! Ko se spomnite, da ste bili nekoč tudi vi mladi in da takrat še niste hodili po hodnikih, polnih mrtvaškega vonja, in pušili cigaret, takrat se spomnite tudi mojih besed ... Zdolgočasili se boste in si boste zaželeli nazaj onih hipov, ko ste verjeli še veri in ne še bogu, ki je daleč ... Bogu, ki mu postavljate oltarje in ga molite, v istem hipu pa je ciničen zasmeh in porogljiva gesta edino, kar imate zanj ... Farizeji!

Sedaj se spomnim! Tisto povest o lučkah na grobeh, tisto sem bil bral v svojem lastnem dnevniku. Sedaj ga sicer ne pišem več — ampak ni me sram, da sem ga bil! Priznam, — hoteli smo in iskali, česar ni bilo; pretiravali smo v čustvovanju in smo pisali sentimentalne besede. Ampak, mi smo te besede živeli! Res — danes se nam zdi smešno: zaljubljena misel in vzdihovanje in romantika in na koncu tri pikice — ampak lepše je bilo tedaj, kot je danes! Zakaj tista romantika in tisti vzdihi in tri pikice so izšle nekako iz notranje potrebe, vaši blazirani obrazi pa so maska!

Danes je moda drugačna. Smejali ste se mi, ko sem končal s povestjo! Ali — povem vam, da je bolje in tisočkrat bolj, da se smeješ, ko je končana zgodba, kot pa, da ti je tesno in težko ... Zmislili se boste mojih besed takrat:

Ko se zbude oni, ki hodijo sedaj po hodnikih — in zavedo se, verujte, prej ali slej— takrat bodo plakali ... ker bodo spoznali, da so živeli nekoč v davnini življenje živo in toplo in vse lepše od sedanjega, pa niso vedeli takrat zanj ali mu niso hoteli verjeti, sedaj pa je prepozno, ker ga ni več ... Kakor gora jim bo ležala ta misel v oni uri na srcih ...

Pijte, kolegi, da se vzbudite čimprej! Zakaj vi veste, da zgine duh s prstov sedaj še, čim se umijete z milom in v topli vodi ... Ali pozneje se vam bo prelil formalin po vaših udih in v možgane in srce vam bo prežel, da ga v oni uri ne izperete več! Pijte! In potem vam pokažem resnico, haha, jaz, študent Pero, vam jo pokažem, dasi ne govorim hrvaški in nimam očal in nisem plešast ... Pijte!

Kaj sem bil pravkar dejal? Zdi se mi, da mi leze dalmatinec že pomalo v lase! A — kaj! Jutri poležim, prost sem!

Aha, že vem! Resnice sem vam obljubil! No da — saj ga nisem hotel žaliti, našega profesorja! On ima po svoje čisto prav, on je plešast in učen, pa je našel tudi resnico plešasto in učeno ...

Ali jaz — jaz pa sem mlad in sem si poiskal take, ki ugaja meni: mlade in žive!

To je moj evangelij, prijatelji: Tudi vi ste mladi. — pijte in smejte se! Ko pridejo sivi lasje in naočniki, imate še časa dvakrat dovolj za vse drugo ...

Kaj menite, prijatelji, bi li ne bilo dobro, da naročimo še en liter? Za slovo! Jutri si ogledam še enkrat ono vašo resnico v inštitutu, zato, da mi ne bo moglo biti nikdar več žal za njo, ko bom odšel ...

Potem sem prost in pojdem odtod.

Pijte, zadnjikrat smo nocoj, sedajle vkup, vi s hodnikov, in jaz, ki sem mlad in prost! Pijte, morda da se vam s to poslednjo kupico prelije po žilah zopet spomin in pamet! Pijte in oprostite mi, zakaj pijan sem, tega vina in te svoje vesele mladosti, v vas pa je polno mrtvaške filozofije ...

Kdo gre z menoj? Dobro mi je, kakor mi ni bilo še nikdar, in rad bi, da bi bilo tudi vam, ki ste mi tovariši tako dolgo. Vem, da vam je hudo dnu src ... Kdo gre z menoj?

Nihče? Trdi so vaši obrazi in molčeči ... Torej pojdem sam: vrag z vso plešasto resnico!

Jutri pojdem — svetlemu svobodnemu solncu nasproti in nikdar več se ne zmislim teh živih senc ...«

*

Visoko je že stalo solnce, ko se je študent Pero zbudil.

Odprl je oči, leno zazdehnil in se hotel obrniti v postelji, ko se je nečesa domislil in se dvignil. Segel je po škatlji s tobakom, ki je stala na polici poleg ležišča, odtrgal papirček, in tedaj, ko je zvijal cigareto, je prišlo, da sam ni vedel, kaj preje in kaj pozneje. Nocojšnjih sanj se je zmislil in da danes odide in da do včeraj sploh še ni živel.

Prižgal si je cigareto, zažvižgal veselo pesem, potem pa izpraznil na postelj svoj kovčeg. Perilo, skripta, britev, prašek za zobe, stara pisma, vse je bilo že zunaj. In ko je dvignil kovček, da iztrese smeti, je palo na tla šop iz zvezka iztrganih listov. Pero jih je pobral in se zasmejal: Dnevnik! Uprasnil je užigalico in plamen je obliznil pismenke. Pero pa je žvižgal in se smehljal ...

*

Nič več študent Pero!

Čujete: Mlad in vesel in — prost!