Študent Janez

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadnji govor na akademiji Marijine kongregacije Študent Janez
Lojze Grozde
Požigalec
Viri: Izvir 18, 1938–1939, strani 9–13, 47–50, 72–75, 100–102, 127–128; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 237–247, (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tam doli v onem koščku prelepe slovenske zemlje, ki se razprostira med Savo, italijansko mejo, Kolpo in Ljubljano, ki jo imenujemo Dolenjsko, kjer se med samimi griči po ozki dolini, kakor srebrn trak, vije reka Mirna, tam doli torej, je stala blizu Tržišča pod Šentjurskim hribom Žontova hiša. Žontovi so bili trdni kmetje, vendar ne ravno bogati, kajti tam, kjer je mnogo majhnih otrok, nikdar nobene stvari ne ostaja. Otrok pa so imeli pri Žontovih šest. Najstarejši je bil Janez, ki je bil rojen, preden se je Žontova mati poročila in mu je bil Žonta očim.

Janez je bil zelo nadarjen in pazljiv v šoli, zato je bil tudi najboljši učenec šestega razreda. Tedanji učitelj Miklavž je dejal, da bi bilo zelo škoda, če bi Janeza ne dali v gimnazijo. Vendar se na to skoro ni smelo niti misliti, kajti Žontovi bi ga ne mogli sami niti na pol vzdrževati, drugič je bil pa tudi Janezov očim zelo proti temu, ker so ga nevoščljivci ostrašili, da mu bo Janezovo šolanje že prvo leto požrlo kmetijo. Imel pa je Janez teto Ivanko, ki je služila v Ljubljani. Bila je pri dobrih ljudeh in ti so prevzeli vso skrb za Janeza. Znani so bili z mnogimi bogatimi meščani, ki so obljubili, da bodo prispevali vsak nekaj na mesec. Teta je pisala Janezovi materi o tem. Ta je šla k učitelju Miklavžu, ki je potem sestavil prošnjo za sprejemni izpit in jo dal Janezu, da jo je prepisal. Potem so jo poslali v Ljubljano.

Ko je bilo konec šolskega leta, je Janez dobil odlično spričevalo. Dva dni potem se je odpeljal v Ljubljano delat sprejemni izpit. Mati ga je spremila do postaje. Ko je že prihajal vlak, mu je še enkrat naročila, naj pozdravi teto Ivanko, njeno gospo in gospoda. Vlak se je ustavil. Janez, ki je bil sedaj pred prvo vožnjo v vlaku, se je tako bal, da bi vlak brez njega odpeljal, da je pozabil celo materi seči v roko. Hitro je skočil v voz. Pogledal je skozi okno. Tam je videl stati mater, ki ga je z lastnimi očmi iskala po oknih. Pogledala ga je v oči in ta njen pogled je bil tako poln ljubezni, skrbi in blagoslova, da se je Janez še pozneje na gimnaziji spomnil v vseh težavah in neprilikah nanj in takrat se mu je vselej zdelo, kakor da je dobil novih moči in novega poguma.

Janez se je peljal proti Ljubljani. Sam je bil med ljudmi in nikogar ni poznal. Sopotniki so bili veseli, šalili so se in smejali, Janez pa je zamišljeno zrl skozi okno. Vedel je, da se tisti dan odloči, ali bo študiral, kar si je tako želel, in bo obenem moral za vedno zapustiti svoje domače kraje in svojo mater, ali pa bo ostal doma, pasel krave in poslušal očimovo godrnjanje. Postaje so se vrstile druga za drugo in kmalu se je vlak ustavil v Ljubljani. Janez je izstopil in se znašel sredi ceste ter ni vedel ne kod ne kam. Imel je sicer tetin naslov, toda ni se upal vprašati stražnika, kje je ulica, ki jo išče. Torej je hodil gor in dol po Ljubljani in iskal. Hodil je že kake tri ure, ne da bi našel pravo ulico. Zato se le ojunači in povpraša stražnika. Ta mu pove, kod naj gre. Janez je šel, koder mu je rekel stražnik, in kmalu obstal pred veliko palačo, na kateri je zagledal številko, ki jo je iskal. Nerodno mu je bilo in skoro bal se je iti noter, zato je čakal nekoliko časa zunaj, ker je mislil, da bo pač teta prišla kaj ven. Ko je pa videl, da čaka zaman, je stopil skozi vežo na dvorišče in potem odšel po stopnicah v drugo nadstropje, kjer so stanovali Poljančevi, pri katerih je služila teta. Potrkal je na vrata, toda nihče mu ni prišel odpirat. Janez seveda ni vedel, da mora pozvoniti, trkanja pa slišali niso. Nazadnje so se le odprla vrata, eden od otrok je šel v mesto. Janez je vstopil. Pozdravil je. Tete takrat ni bilo v tisti sobi. Vseeno so ga Poljančevi spoznali. Stiskali so mu roke in ga spraševali o potovanju, o materi in še o mnogih drugih stvareh ter se pogovarjali z njim tako po domače, da se je Janezu, ki je bil vajen s takimi gosposkimi ljudmi, kakor pravijo na deželi, le bolj od daleč občevati, kar čudno zdelo. Vesel je bi, da je prišel k tako dobrim ljudem, ki bodo sedaj skrbeli, da se bo mogel šolati. Postregli so mu tudi z jedjo, ker so videli, da sta Janeza vožnja in pa iskanje po mestu zelo utrudila. Potem so potipali, koliko zna, kajti drugo dopoldne je bilo treba delati izpit. Janez je sicer znal vse, kar so se v domači šoli učili, toda opazili so, da ga je treba v slovnici še nekoliko poučiti. Zvečer je bil tudi že v slovnici dober in mirno je šel spat, kajti rekli so mu, da bo izpit lahko napravil.

Drugo jutro je šel Janez z gospo v gimnazijo. Ko sta prišla tja, je bilo v veži in po stopnicah že mnogo fantov in deklet Janezovih let, ki so čakali na izpit. Gospa je Janezu naročila, naj jo po izpitu poišče pred gimnazijo.

Ko je Janez zaslišal svoje ime, je odšel po stopnicah v drugo nadstropje, kjer ga je neki profesor poklical k sebi in odvedel njega in še kakih dvajset drugih dečkov v prvi razred. Janez je ogledoval te mlade fante. Bili so sami mestni, lepo oblečeni in gladko počesani. Nerodno mu je bilo v tej družbi, njemu, kmečkemu fantu, v preprosti obleki, s težkimi okovanimi čevlji in lasmi, ki so neradi stali tako, kot jim je ukazal glavnik, preden je Janez odšel od Poljančevih v gimnazijo, kajti vajeni so bili svobode.

Kmalu je prišel v razred še en profesor, oni prvi je pa odšel. Pisali so kratek narek iz slovenščine. Potem so imeli matematiko. Janez je bil poklican k tabli, kjer je moral povedati, kako se reši naloga, ki mu jo je profesor dal, in narediti prvi račun. Bil je sicer nervozen in se je tudi bal profesorja, vendar mu to ni vzelo glave. Vse je dobro napravil. Po matematiki je prišla na vrsto zopet slovenščina. Janez je prišel k tabli, kjer mu je dal profesor knjigo in mu pokazal, katero berilo naj bere. Ko je prebral, je moral povedati s svojimi besedami vsebino in določiti osebek in povedek v prvem stavku. Ko so bili vsi vprašani, so morali počakati, da so dobili spričevala. V Janezovem je bilo napisano, da je izpit naredil. Odšel je pred gimnazijo, poiskal gospo Poljančevo in odšla sta.

Janez je ostal tisti dan še pri Poljančevih, naslednjega dne se je pa zjutraj odpeljal domov.

Tisto leto se je Janezu zdelo, da počitnice minevajo zelo počasi. Hodil je na pašo, pomagal na polju, vmes pa hrepenel po šoli, da bi se čim prej kaj novega naučil. Poljančevi so pisali, da so dobili zanj stanovanje v zavodu, v katerem bo stanovalo čez sto dijakov od prvega do osmega razreda.

Prišel je dan, ko je bilo treba oditi. Janez je zložil svoje perilo in obleko, kolikor jo je še imel poleg tiste, ki jo je oblekel, in nekaj sadja v lesen kovček, ki mu ga je podaril stric. Podal je roko očimu, bratcem in sestricam in odšla sta z materjo na postajo. Med potjo sta govorila malo. Janezu je bilo težko, kajti vedel je, da gre sedaj proč od matere in proč od domače vasi. Vedel je, da ga njegovi tovariši, sošolci in prijatelji iz vasi, četudi pride v počitnicah domov, sedaj ne bodo imeli več tako za svojega, ampak bodo gledali v njem tujega, mestnega človeka. Tudi materi je bilo hudo, ko se je poslavljala od Janeza, ki ga je imela izmed vseh otrok najrajši. Na postajo sta prišla malo prezgodaj. Mati je začela dajati Janezu zadnje nauke za na pot v življenje. To so bili tisti zlati nauki, ki jih dajejo dandanes le še naše kmečke matere. »Bodi priden, v šoli poslušaj to, kar se ti razlaga, ubogaj svoje predstojnike in na Boga ne pozabi! Pa piši mi včasih, da bom vedela, kako se ti godi!« Janez je materi obljubil, da bo spolnjeval rad vse, kar mu je naročila, in da bo večkrat pisal. Medtem je prisopihal vlak na postajo. Podala sta si roke in Janez je skočil na voz. Vlak je potegnil in odpuhal proti Ljubljani, na postaji pa je stala mati in nemo gledala za njim, ki ji je odpeljal sina...

Janez se je pripeljal v Ljubljano. Najprej je šel k Poljančevim. Tam so imeli zanj že pripravljenega nekaj perila, obleke in knjige za prvi razred. Gospa ga je spremila v zavod.

Janez je začel hoditi v šolo. Tu je bilo zanj vse novo. Doma je učil vse dopoldne en sam učitelj, tukaj je bil pa vsako uro drugi. Tudi predmetov je bilo več. Že po prvem tednu je imel najrajši verouk, slovenščino in latinščino. Pa tudi z drugimi se je sprijaznil, le srbohrvaščina mu ni ugajala, pa tudi njen profesor ne. Janez je imel doma v vseh razredih samo slovensko čitanko, za vse druge predmete pa samo zvezke. Zato ni vedel, iz česa naj se uči. Takoj drugo uro je dobil dvojko iz srbohrvaščine.

Naslednjo srbohrvaško uro je prišel profesor Bulič zelo slabe volje v razred. Spraševal je obnovo pesmi. Prvi je bil vprašan Peter z Gorenjskega. Znal je skoraj na pamet po kiticah. Toda Bulič ni bil zadovoljen. Poklical je Janeza. Ta je pripovedoval bolj zgoščeno, toda Bulič mu reče, naj sede. Nato pokliče Ljubljančana. Ta pripoveduje prav tako kot prvi. Dobi odlično. Janez in Peter sta razočarana, profesor se pa naročuje. Janeza je to norčevanje jezilo. Vedel je, da se je naučil, da je storil svojo dolžnost, vendar je dobil dvojko. Vedel je tudi, da drugi dvojki sledi pridiga. Pa ni bila samo ena, ampak kar dve. Prvo mu je govoril prefekt. Ko je prišla drugi dan Poljančeva gospa, ji je prefekt povedal, kako Janez v srbohrvaščini slabo stoji. Gospa mu je rekla, da se bo moral bolje naučiti, sicer bo moral iti domov krave past. Janezu je bilo hudo. Tiho je bil sklenil, da se bo do prihodnjič tako naučil, da mu bo Bulič moral dati trojko.

Za naslednjo srbohrvaško uro se je Janez dobro pripravil v obnavljanju in slovnici. Bulič ga je poklical. Janez vstane in čaka. Bulič ga vpraša:

»Ali si se kaj učil?«

Janez odgovori: »Sem.«

»Znam.«

»Povej srbohrvaško abecedo!«

Janez jo pove gladko. Profesor ga vpraša vso slovnico, ki so jo predelali in vsa berila. Janez odgovarja gladko in glasno. Bulič rjove in kriči, da se je premalo naučil, vendar mu nazadnje zapiše trojko. Ta trojka in to, da je bil v drugih predmetih dober, ga je obvarovalo, da ni bil imenovan.

Dnevi so minevali. Janez je bil v šoli vedno boljši. Tudi Bulič ga je začel malo bolj ceniti, ker je videl, da se mu Janez ne da.

O božiču je šel Janez domov. Tovariši so mislili, da bo bog ve kako visok, ko pride. Pa so se zmotili. Pri polnočnici so se dobili pred cerkvijo. Vsakemu je segel v roko, z vsakim je govoril. Fantje so ga še bolj vzljubili. Ko so počitnice minile, je bilo vsem hudo, da jih bo Janez spet zapustil. Obljubiti jim je moral, da jim bo večkrat pisal.

Ko je prišel v Ljubljano, se je zopet začela stara pesem. Dopoldne učenje, popoldne šola. V zavodu mu je ugajalo biti. Samo to se mu je čudno zdelo, da so v katoliškem zavodu dijaki, ki najmanj tja spadajo, ki ne le da sami niso vneti katoličani, ampak še drugim slab zgled dajejo. Toda na te se on ni oziral in tudi družil se z njimi ni rad. Saj je imel mnogo tovarišev, ki so bili res dobri in so ga radi imeli. Tudi Janezu se je zdelo, da bi mu bilo brez njih zelo pusto.

Enaintrideseti januar, konec prvega polletja. Vsi napeto pričakujejo razrednikove ure. Pozvoni in kmalu se prikaže razrednik v učilnici. Razdeli spričevala. Eden v razredu je odličnjak, nekaj je prav dobrih, precej slabih, največ pa dobrih. Janez ima prav dobro spričevalo. Zadovoljen je in sklene sam pri sebi, da se bo potrudil, da bo konec leta odličnjak. Ko se je vračal domov, je stopil v cerkev, da bi se zahvalil za božjo pomoč in prosil Boga, naj ga podpira pri nadaljnjem delu.

Prišel je maj v deželo. Ptice so zapele po drevju in rožice zacvetele po travnikih. Po mestnih ulicah pa je divjal veter in vzdigoval prah. Študentje, posebno kmečki, so že komaj čakali izleta, da se zopet razvedrijo v naravi in se naužijejo svežega zraka, prostosti in veselja.

Fantje iz Janezovega razreda so se dogovorili, da bodo šli na Bled. Zbrali so se določenega dne pred postajo. Kmalu je prišel tudi razrednik. Šel je kupovat vozovnice. Dobil je za vse eno. Ko jo je pogledal, je videl, da je narejena za živino. Fante in njega je bilo skoraj sram, da se vozijo z živinsko vozovnico. Toda sami niso bili krivi. Blagajničar menda ni znal brati cirilice, v kateri je bila tiskana vozovnica. Tudi vozovi, v katerih so se vozili, so imeli napise pisane v srbohrvaščini, francoščini, nemščini in angleščini, samo slovenskega napisa ni bilo nikjer. Pa so se vozili po Sloveniji! Kam gremo? Kmalu bomo menda tudi vozne karte na slovenskem ozemlju kupovali samo v srbohrvaščini ali pa v kakem mednarodnem jeziku! Seveda, naprednost to zahteva, kaj hočemo! No, študentje in razrednik so se kmalu potolažili in se tudi z živinsko vozovnico pripeljali v Lesce. Tam so izstopili in se odpravili peš proti Bledu. Bili so dobre volje. Opazovali so lepo gorenjsko pokrajino. Kmalu so prišli na Bled. Skoraj vsi so šli najprej v cerkev. Janez je šel z nekaterimi drugimi okrog jezera. Opazovali so lepi otok s cerkvico. Radi bi najeli čoln in zaveslali na jezero. Toda razrednik jim je prepovedal. Sezonski kadilci so hoteli izrabiti izlet v svojo korist, posebno še ker ni bilo razrednika zraven. Nakupili so cigaret in kadili. Tudi Janeza so silili, ki pa ni hotel. Tudi tisti, ki se zdrže vode, če imajo dosti vina, so izrabili priliko. Odšli so v Lesce. Tam je bilo že nekaj drugih razredov zbranih, ki so pojoč čakali na postajo. Fantje so poskakali na vozove in se odpeljali v Ljubljano. Peli so vso pot.

Pomlad je bila, lepi Marijin mesec maj. Vse je čutilo nove sile v sebi. Takrat so bile zopet dovoljene katoliške organizacije. Fantje, dekleta, otroci, vse se je zbiralo po telovadnicah, si krepilo telo in duha, vse je bilo razigrano, navdušeno. Pojavili so se orlovski znaki, fantje so si pripenjali krivce za klobuke, dekleta in otroci slovenske trakove na prsi. Tudi med študenti je zašumelo. Kmalu je bila polovica razreda v zastavicah, mnogi so si kupili krivce. To pa je bodlo mnoge profesorji v oči. Zlasti se je razburjal profesor za telovadbo, Tipar.

Nekoč je videl Janeza in njegovega prijatelja Zmaga, ko sta šla k telovadbi v klobukih in sta imela krivce. Potem so skakali čez kozla. Zmago je slabo skočil. Tipar je začel zmerjati: »Seveda, mačji rep za klobukom, čez kozla pa ne skoči!« Kar se oglasi eden iz vrste: »Mar imate v Ljubljani na Taboru mačke, ki imajo take repe?«

»Kdo odgovarja? Kdo je to rekel? Takoj ga zapišem v razrednico!« Fantje so začeli kričati vsevprek, tako da profesor ni mogel poiskati onega, ki ga je zafrknil.

Posebno je pa imel Tipar na piki Janeza. Večkrat mu je grozil, da bo že poskrbel, da mu bo skvaril odliko. Na koncu leta je pa menda pozabil na to, še bolj gotovo pa je, da tega doseči ni mogel.

Kako dolgi so tisti trije tedni od konca šole do Vidovega dne. Vsi nestrpno pričakujejo spričeval. Eni s strahom, drugi zopet z nado in veseljem. Končno vendarle pride.

Tudi Janez je težko čakal spričevala. Naposled je vendarle prišel 28. junij. Janezu so poslali spričevalo po pošti iz Ljubljane. Izdelal je z odliko. Kako vesela je bila mati, gotovo še bolj kot Janez sam. Ni zastonj prečula dolgih noči ob Janezovi zibeli, ni zastonj molila, upala in trpela, Janez, njej najdražji, njen up in veselje, ni se varala v njem.

Tudi fantje z vasi so bili Janeza veseli. Veseli so bili njegove odlike, še bolj veseli pa so bili, ko so videli, da je ostal tak, kakor je bil, ko je bil še doma, da je še vedno domač z njimi, kakor je prej bil, da še vedno čuti kakor oni, da je še vedno fant iz slovenske vasi, njihov prijatelj in brat, list slovenske gore.


Opombe

  • Doktor Janez Arnež dodaja naslednje pojasnilo: To je kratka Grozdetova avtobiografija.
  • Profesor srbohrvaščine je bil Rudolf Benulič. Imel je ne ravno hvalevredno pedagoško metodo, da je s kričanjem zastrašil razred in si s tem zagotovil disciplino in trepet pred izpraševanjem. Ta pristop je še posebno prakticiral v prvem razredu.
  • Učitelj telovadbe je bil Rajko Pirnat. On in Benulič sta bila oba jugoslovansko-centralistično usmerjena.
  • Razrednik je bil Vladimir Potočnik, ljubeznivi profesor francoščine.
  • Orlovska organizacija je bila prepovedana. Nadomestili so jo Dekliški krožki in Fantovski odseki.