Štručka
| Štručka |
| |||||||||||||||
ŠTRUČKA ilustrirala Ančka Gošnik Godec
Živele so tri gospodinje in vse tri so bile pridne predice. Rade so predle, rade so jedle -- in zato so vedno, ko so predle, pekle dišeče bele štručke. Nekoč je ena od štručk nenavadno visoko narasla. »Kaj bomo z njo?« so se čudile gospodinje. »Tako rahla je. Tako velika. Kako naj jo damo v peč?« Mislile so, mislile in se domislile. Iz testa so zgnetle še nožice, prilepile so jih na štručko in ji rekle, naj gre v peč kar sama. Res je šla! Lepo se je zapekla, potem pa -- hop -- iz peči, hop -- čez prag, svrk -- čez dvorišče, ta presneta štručka je ušla. »Počakaj, počakaj,« so klicale gospodinje. A štručka je tekla, kolikor so ji dale nožice. In kogarkoli je srečala, vsakomur je zapela: »Le poglej me! Jaz sem štručka iz najboljšega testa. Te nožice sem dobila, iz pečice sem skočila, gospodinja pobegnila – tudi tebi bom ušla.« Tekla je, tekla, nihče je ni mogel ujeti. Pa je srečala moža, ki sicer ni bil hiter, prebrisan pa za dva. Tudi njemu je zapela: »Le poglej me! Jaz sem štručka iz najboljšega testa. Te nožice sem dobila, iz pečice sem skočila, gospodinja pobegnila – tudi tebi bom ušla.« Mož se je ustavil, prislonil je roko za uho in dejal: »Kaj bi rada? Kaj praviš? Tako slabo slišim. Pridi no bliže, pa mi povej na uho!« Štručka je res priskakljala bliže, splezala mu je do ušesa in še enkrat zapela:
»Le poglej me! Jaz sem štručka iz najboljšega testa. Te nožice sem dobila, iz pečice sem skočila, gospodinja pobegnila – tudi tebi bom ušla.« Takrat pa jo je prebrisani mož zgrabil in ji pohrustal nožice in potem? V košček jo je dal in jo odnesel svojim otrokom.
Lužiškosrbska ljudska