Štrama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Štrama (Črtica iz vojaškega življenja)
Skrovronek
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 6 (15. marca) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ne trdim preveč, ako pravim: Bil je jedini mož, pred katerim je bilo našega stotnika strah. Bil je to nadloga, s katero se pokori vsag vsuka kompanija: mladenič z dežele, ki je obupal nad svojo zmožnostjo, zato ves vnemaren ob enem neroden in neumen, zraven pa precej trmast mož, prav pripraven, da skazi najlepai nastop vojaku, tudi uko ga spravijo globoko v sredo kompanije, vojak, ki je prestal že precej kazni, predno ga poftljejo b kompaniji, in ki prebije večino službenega časa v zaporu, — takega vojaka si predstavile, to je bil Šltaina. Ljudi takega kroja navadno pošiljajo nazadnje v oni oddelek, kjer je zbran ves podoben nepoboljšljiv cvet iz cele vojne — v vojaško ječo. Štrame ta nesreča ni zadela Z jednim sumim dejanjem je zbrisal vsa napake prejšnjega življenja, celo njegov stotnik ga je ohranil v hvuležnejšem spominu, kakor vse najboljše vojake, kar jih je kdaj imel.

Več kompanij je imelo akupno vaje. Dobro smo se sukali do zadnjega. Druge kompanije oo se že obrnile z godbo na čelu z vežbališča proti mestu. Le naša je še atala na svojem mestu. Zeljno in nevoščljivo smo pogledovali za odhajajočimi. Kiy bi tudi ne! Č« jo pri vseh oddelkih še tako gladko šlo, naša kompanija jo je navadno zavozila. Ali so bili naši možje vedno krivi, ali ni bilo majorjevo oko našemu stotniku prenuklonjeno, tega si nismo upuli v prednji vrsti stoječi soditi. Tudi danes smo imeli nesrečo, dosi smo napeli vse moči, da bi kar najmogočnejc in najponosneje korakali mimo strogega majorja. Nekdo v sredi vrste — Štrama — se ispodtakne in a puško vred pomeri tla. Svojim sosedom je seveda pri tem zmedel korak, in ostremu majorju je bilo dosti.

»Gospod stotnik, prosim, poglejte ai svojo četo, — pri vas je vedno umu sama zmešnjava!«

Naš stotnik je nemo položil svojo roko ob čelado, nato pa ustavil svojega vranca tik pred nami, ki smo stuli v vrsti, ravni kol zid. Kar bliskale so se mu oči jeze. Nismo se mogli pritoževati o njem, bil je blaga duša, a včasih ga je tudi razgrelo, in prav zadnje dni smo precej trpeli. Dolg je bil oni četrt minute, ko je zopet ukazoval: »V oddelke! — Stoj!«

Dobro je fllo, le zadaj je še nekaj zašumelo, nekdo se ni dosti hitro zasuknil. Tudi puška je zašklepnila. še bolj je zatemnel stotniku obraz. Napodil je svojega vranca naravnost pred oni oddelek ter zavihtel sabljo nad grešnikovo glavo! »Po njem je!« mislili smo, a le beseda »Štrama !« je prišla čudno poudarjena iz atotnikovih ust. Videlo se je, kako je šiloma zatajeval svojo razburjenost. Obrnil in pognal je celo svojega vranca po vežbališču. Ko se je vrnil k nam, upokojil se je bil že toliko, da je precej mirno naročil naredniku kazen za Sirarno — pel dnij zapora srednjo vrste zaradi večkratne nemarnosti v službi. Nato je še nam izpregovoril nekoliko prav krepkih besedij. v katerih je imel namen dokazati, da stori Strama najbolje, ako skoči z mlinskim kamnom za vratom v vodo, kjer je najglobokejša. Še parkrat smo se zasuknili, potem je pa odvedel tudi nas v mesto. Ko je opoldne nastopila naša kompanija po ukazu, pogrešali ao Sirarno. Čudnega to ravno ni bilo nič, navadno so morali nanj čakali. Poslali so takoj ponj vsobo in kantino - njemu najpriljubljenejši kraj. - » ni ga bilo dobiti. Zgrbančilo seje naredniku čelo, ko je opomnil tovarišu : »Pa io potepuh vendar menda ni zopet potegnil?. A »um je bil opravičen. Strama Jo je potegnil; ne aiccr talo, da bi pobegnil, bil je prezv.t. Dobro je vedel, da ga prej ali slej kje dob* m priprt bode. naposled bode pa zamujeni čas treba se dosluž.ti lake kazni si pa tudi lirama ni želel. Le nekaj p« je priganjalo kakor že dostikrat prej. naj gre nekaj časa, in Ael je ter se nekaj dnu potikal po bližnjih vaseh.

Neko popoldne se je zopet ponižno oglasil .za službo«, ravno ae o pravem času, da ga je čakala kazen le rad. »nedovoljenega odhoda« ne pa radi .begunstva «

S Škodoželjnim nasmehom je sprejel narednik |»otepina: »No. ali si že tu, fante?«

Vse drugačen sprejem je pričakoval Sirarna od svojih tovarišev, pri katerem je navadno na večer igrala precejšno ulogo trdo zvila brisavka — Pozno popoldne smo imeli telovadbo tudi Strama je telovadil v svojem oddelku, kakor bi se ne bilo zgodilo nič |»osebnegn. Skoro smo že nehali telovaditi, ko pride naft alolnik. sa roko vodeč svojega sinka-jedinea. ki je veselo pogledoval znane vojake iz očetove kompanije. V bejruna je stotnik le enkrat uprl pol zamčljivo, pol usmiljeno svoje oko, nato pa se obrnil k naredniku in dal povelje: .Sirarna gre precej po telovadbi v preiskovalni zapor!« A .'"•trama ni prišel v zapor.

Med razgovorom, ki ga je imel siolmk z narednikom. odtegnil se je stotnikov sinček na cesto poleg vežbališča ter marljivo iz testnega prahu začel ziduti hiSe. Nikdo ni pazil nanj, ludi sum je bil v delo tako zatopljen, da ni videl ne slišal mimogredočih. V tem pa zavpije neki ženski glas iz odprtega okna nasproti ležečega poslopja: »Pes, pes!« Stotnik »e obrne na ono stran, od katere mu je prihajal glas na uho in ugleda — kri mu je zastala v žilah — kotnaj dvajset korakov od svojega v igro zatopljenega sinka. — steklega psa. Dlaka na hrbtu mu je sulela po koncu, jezik mu je visel iz široko odpriega gobca, oči so bile krvave, rep pa je stiskal med nogami. Grozno vikne stotnik, ko vidi, da pes divju naravnost nad njegovega sinka. Stotnik potegne v hipu sabljo iz nožnice ter skoči, da reši svoje ljubljeno dele, — a prehitel ga je že nekdo drugi, neki vojak je planil iz vrste, ki je bila najbližja ob cesti, pahnil dete na stran, vrgel se nad steklo žival, zgrabil jo za žrelo ter se z golo roko boril ž njo. Grozni boj je končal stotnik s tem, da je prebodel psa.

Vojaško, krvaveče roke po predpisu držeč ob šivu pri hlačah, stal je — Širama pred svojim stotnikom Kdo bi bil neki mogel povedati, kaj se je godilo v tem trenutku v srcu zaničevanega revnega kmetskega sinU A ! i je bil priskočil n. pomoč, ker je upal, da ga oprost« potem kazni, ali se mu je bil morebiti deček ki je bil skoro vsakdanji gost v vojašnici, Uko prikupil? Ko sem ga vprašal nekaj dni pozneje po tem, odgovoril m. je- »Tako mi je bilo, kakor da moram sem.« Blago srce! na pomoč in planil

Kaj ««' J« P o l e m *<H'lo. povedano je v malo b*. sedali Vojaka Strnmo so prenesli v bolnišnico in »krbao stregli. A zastonj je bil irud V borbi ga je pes »KriM| in prijela se ga je steklina. Neka) lednov pozneje »o n prenesli na oni tihi kraj zunaj mesta, kjer mine vuk razloček med stanovi. Zadnje dni se je v bolečinah vil m divjal, ko je prodiral strup po žilah Vendar je zvedel fte pri polni zavesti, da »o mu spreg.edali vso kazeo Tslišali so mu tudi zadnjo proftnjo ler ga |»ukopa|j p« vojaško, kupo vojaško in odlikovalno znamenje pa položih ž njim grob

Za parado pri vojakih Atrama ni bil, a bil je junak ko se je šlo za življenje, kalero je rešil nedolžen,, detetu s svojo smrljo.