Štof
| ← Meti čez ocean | Štof Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Odhod bo izpred lokala → |
| |||||||
Spremenil sem jezera v ribji kljun
in jim zgradil ograje, visoke ograje.
Okrogle ročke v liftu, pri mojem žrelu.
Nebo se strga in umije.
Baba zamiži.
Babi zrase trideset rok.
Na vsaki roki ima sive mlinske kamne.
Baba nas bo odrešil.
Noge mu požira blatni dol.
Grgra pepelnato blato in vre,
piska in blaži kot Giorgiotov
temno zeleni mercedes.
Ki je bil zares od Radia, ne očetov.
Giorgio je bil podoben stricu Bojanu in
iz neba popada vsak, vsak, če
še tako taji.
Kot kobilice so vsi ti zeleni mercedesi
končali na letališču.
Takrat še ni bilo Ronk in jih
tudi nismo imeli za kaj rabiti.
Vse, kar smo dali na raženj,
smo hladili v morju.
Ampak najboljši daljnogled je imel dentist
Lukež, ki je zijal ravno tja, kjer sem
potem rešil Bracota pred pešekani.
Bil je pepelnat.