Štirinajst dnij širom svetá
| Štirinajst dnij širom svetá. dr. Ivan Križanič |
| |||||||||||||
Po letu, kedar je največja vročina, ne grem rad po svetu, takrat se doma še v senci potim. Nekaj je krivo seveda vroče poletno solnce, nekaj pa tudi tolšča, ki jo nosim pod kožo. Komaj pa so minili — pesji dnevi, mika me že zopet „rajžati", ali po slovensko — potovati, ali po krščansko — romati. Molil bi namreč rad v Velehradu, kjer počiva sv. Metod, apostol tudi Slovencev, in klečal bi rad na grobu sv. Janeza Nepomučana v Pragi. Vsako leto nekam imam, dokler cesar dopušča in so še mlajše kosti!
Po železni cesti najbrže vozijo, tedaj pa le na postajo. Toda ne mislite, da je romati ravno preveselo, tudi ta čas ne, če se človek práv po železnici vozi; dobro veste, da kristjani za pokoro romajo.
Vi bi radi vedeli, koliko nas je šlo na božjo pot? Na tem je práv malo ležeče, ali to veste ali ne; pa če hočete to na vsak način zvedetí, pa vam tudi lahko povem, koliko nas je bilo: dva sva bila — vsaj navadno!
Prva nevolja naju učaka na kolodvoru: železni voz se je za celo uro zakasnil, ljudij pa, ki bi jo radi na sever — proti Dunaju — napeli, se je vse trlo. To je bil žalosten glas, toda bridko zdravilo se vzame na sladkorju, in tudi zdaj je železniške uradnike, dasi že pozno zvečer, še dobra misel srečala: uredijo namreč nov vlak, ki je potem rednemu vlaku pot pripravljal tja do Dunaja in je tudi naju tja privlekel. Mi smo prišli zjutraj ob 6. uri na Dunaj, kdaj je pa redni vlak za nami prikimal, tega pratika ne pravi.
Po noči smo menili spati. To bi že bilo, da bi se tudi ženske ne vozile, in da bi vsako uro tako rekoč ne prišel drug nadzornik naših potnih listkov ščipat. Moj listek je bil že celó zelen od same jeze. Ko bi bilo več vere med nami, zanašali bi se bolj drug na drugega, zdaj pa jeden drugemu ne zaupa, zato je v vsakem stanu toliko nadzornikov, da se komaj drug drugega izogibljejo, kterih nekdaj ni bilo, pa jih zopet ne bode treba, če se bode vera v novic med nami ukrepila.
Ko na Dunaj dospemo, utrga se mi ruča na potni torbi. Toda ker je že vajen romar, nosi s seboj nit in iglo, in takoj je bila ruča zopet v dobrem stanu.
Najina izvoljena gostilna je bila »Zlato jagnje«. Da bi nekaj prihranila, napotila sva se peš tja, toda na Dunaju je trda pot, bolj ko v Slovenskih goricah, in zato sva se, ko sva se navolila hoditi, še tudi vozila.
Ko sva se v gostilnici olikala, kakor se za cesarsko mesto spodobi, greva cerkve iskat. Bolj po sreči kakor po pameti prideva v tisto cerkev, ki so jo z velikimi stroški presvetli naš cesar sami postavili v zahvalo in na čast božjemu odrešeniku, ki jih je obvaroval leta 1853. hude smrti, ko jih je neki madjarski krojač menil na ulici z nožem v zatilnik zabosti. Takove cerkve zamorejo samo cesarji staviti. Cerkev je zidana v čistem gotiškem slogu in slovi daleč na okrog pod imenom: votivna cerkev.
Dunaj je res že velikansko mesto, pa tudi že ima toliko prebivalcev kakor celi Štajer. Tukaj vam človek celó lahko zajde. Ko sem jedno uro po ulicah sem ter tja hodil, nisem več vedel, kje solnce izhaja, in ko me je prijatelj vprašal, ali vem zdaj, kje je južno proti Mariboru, pokazal sem mu res prav na sever proti Berolinu. Človeku se godi kakor tistemu, ki je z vrbe padel in ni vedel, kje je. Toda na Dunaju imajo jako visok kažipot, kterega človek od vseh stranij vidi, zvonik namreč dvorne in stolne cerkve sv. Štefana, če tujec ne vé, ali gre noter v mesto ali vun iz mesta, treba se mu je samo ozreti na zvonik sv. Štefana, ki stoji sredi mesta, in takoj se mu zjasni v glavi.
Cerkev sv. Štefana je največja na Dunaju, 12.000 ljudij more obseči. Toda práv nič se mi ne dopada, ker jo vsakokrat, kedar jo obiščeš, v drugem kotu popravljajo. Četrt prostora je skoro vedno z deskami obitega, to pa oči boli, kakor madež na obleki.
Mirú na Dunaju ni, še po noči ne. Tukaj drdrajo noč in dan težki vozovi po ulicah, kterim se lahke kočije ogibati morajo. Ljudij in vozov le kar mrgoli po ulicah; treba je dobro paziti, da te kdo ne prevrže ali ne povozi. Vprezajo konje, vole, osle, pse, včasih tudi človeka, ki na vozeku vleče za seboj ali riva pred seboj, česar ne more na rame zadeti. Vozijo pa vsi dobro: hlapci s svojimi žulavimi rokami, imenitni kočijaši z belimi rokovicami, šegavi dunajski fijakerji, in celó rudečelična mlekarica. Nezaslišano je skoro, da bi voz ob voz zadel, dasiravno je včasi podoba, da bodo vozovi iskre dajali, tako jeden tik drugega pelje.
Opoldne stopiva v gostilnico sredi mesta, kjer naju je veselilo videti, da si večina gospode naroča petečne jedi. Pri nas pa marsikteri tržan ali meščan misli, da ni gospod, ako si v petek svoje brade z mesom nekoliko ne omasti. Ali je pač vredno, ali je pač modro zavoljo koščeka mesa Boga žaliti, od kterega ima vse dobrote — tudi mesó?
Po obedu se podamo v Prater. Tako se zove velikánski cesarski vrt, kterega pa dvor ne zakleplje za se, ampak je tudi občinstvu odprt. Tamkaj najdeš vse vrste zabavo za malo in tudi veliko deco. Dunajčan je namreč rad vesel. Pivaren in kavaren je cela red. Toda danes strežniki niso imeli gostov, ker je naškrapalo, in klaverni so stali med vrati. Ker nič ni šlo v žep, pa so roke v žepu držali; ali so jezni v žepu fige kazali, tega vam ne morem povedati. Za otroke in pesterne je tukaj — raj, za nje pa morajo tudi lajne biti. Tukaj se bogata gospoda vozi v finih kočijah, navadni ljudje peš hodijo, a invalidi po treh ali po štirih. Dunajske otroke sem videl ravno tako v prahu vrtati, kakor naše slovenske otroke na vasi. Mislil sem, ali si je že morebiti otrok svest, da je prah in pepel, ker tako rad v prahu sedi, kaj-li?
Iz Praterja, ki je na severni strani mesta, peljemo se po konjski železnici skoz celo mesto na južno strán mesta, da si ogledamo cesarski grad Schônbrunn. Vozili smo se skoro celo uro. Za menoj ste sedeli dve gospe, ki ste celo pot druga drugo hvalili ter se niste mogli prehvaliti. Slednjič se tako spozabite, da ste jele celo svoje môže hvaliti, kar se menda redkokdaj zgodi.
Grad Schönbrunn od zunaj ni kaj posebnega, od znotraj pa ga nismo videli; noter namreč nismo več silili, ker je že solnce zahajalo. Vrt okoli gradú pa je prelep. Drevoredi so jako vabljivi, in visoke zelene ograje so kakor zeleno zidovje kraj potov. Mično bi bilo še zverinjak pogledati. Pa nekdo je rekel: Medveda sem že videl, in medved je medvedu podoben, — pojdimo rajši v pivarno, da se nekoliko okrepčamo. Modri nasvet je bil z večino sprejet, tudi jaz sem neprestrašeno za njega glasoval.
Če človek celi dragi dan dunajsko kamenje zabija, bolijo ga noge zvečer, in podplatje te žgejo in lahko se vsedeš.
Pri večerji se nama pridruži ljub prijatelj in znamenit Slovenec na Dunaju, ki je zvedel, da se slovenska Štajerca po Dunaja klatita. Pogovarjali smo se o vseh rečeh in še o nekterih drugih, in nismo druge besede izpregovorili kakor slovenske, meneč, da v celi dvorani ni človeka slovenščine veščega. Toda drugi dan se je zglasil neki profesor zagrebški, ki je zvečer poslušal naše pogovore, rekši, da so ga jako zanimali. Čudna reč! v nekterih pisarnah na Slovenskem nas ne razumejo, in mi se na Dunaju s slovenskim jezikom ne moremo potajiti.
Okoli in okoli notranjega mesta je široka cesta, „ríng" ali okrožna ulica imenovana. Tukaj stojé najkrasnejše palače, velikanska državna in mestna poslopja. Videl sem parlament ali palačo, v kteri se shaja državni zbor. Noter nisem šel gledat, pa zunaj sem si pogledal stene, v ktero slovenski poslanci že toliko let bob mečejo. Tudi se stavbarjem neki ni posrečilo, dvorano tako sezidati, da bi glas govornikov lepo odmeval, ampak govornika pre prav težko razumejo, ker se glas poizgubi po dvorani. Zdaj si pa lahko izrajtate, zakaj naši poslanci nič ne dosežejo; ministri na državni klopi pač slabo čujejo. Tudi pred novim meščanskim hramom sem nekaj časa stal ter ga občudoval. Lep je res in prostoren, pa 14 milijonov, ki je v njem zazidanih, vendar ne gleda iz njega.
Prilično sem si bolj na tanko ogledal še cerkev sv. Avguština, sv. Karola Boromejskega in sv. Elizabete. V cerkvi sv. Avguština stoji naprej oltar, ki je bil s prva za votivno cerkev namenjen. Oltar je jako fino iz peščenega kamena izsekan. Na desni strani cerkve je kapelica Marije Loreto, kjer v srebernih in deloma v zlatih posodah hranijo srca rajnih iz cesarske hiše. Navada je namreč na cesarskem dvoru, da vsakemu mrtvecu odprejo prsi in mu vzamejo srce. Telo se potem pokoplje v rakvi pod cerkvijo oo. kapucinov, ki so varuhi cesarskih rakev, a srce se položi v sreberno posodo in se hrani v omenjeni kapelici. Posode imajo podobo nizkih pokritih kelihov. Da visoka cesarska rodbina še po smrti srca svojih hranjuje pri Mariji, to je menda znamenje, da se mati božja v cesarski hiši posebno časti. Po velikosti se odlikuje posoda, v kteri se skupaj hranite srci velike cesarice Marije Terezije in njenega visokega soproga Franca Lotarinškega.
Prostorna cerkev sv. Karola je zidana v italijanskem slogu. Duha velikega milanskega škofa pa v ovi cerkvi nisem mogel zaslediti. Cerkev sv. Elizabete je v gotiškem slogu zidana in je primeroma še nova. Ubožci in revčeki pač čutijo, da je sv. Elizabeta velika njihova prijateljica, ker pri vseh vratih te siromaki obstopijo in po stopnicah jih vse polno sedi, da ti je treba pozora, da na kterega ne stopiš ali se črez kterega ne zvališ.
Vsaj jedno dunajsko zbirko umetnih slik bo še treba pogledati. Zato stopiva s tovarišem v Belvedere. To vam je zopet prostoren vrt ali prav za prav očitno izprehajališče. Tukaj vidiš vsake vrste umetne zelene ograje kraj lepo obdelanih potov, tukaj vidiš drevorede raznih dreves, ribnike, v kterih se ribe pipljejo za drobtinice, ktere jim šetalci mečejo, in grede z raznimi cvetlicami obsejane. Na oglih potov pa stojijo orjaške podobe iz starih poganskih basnij. Meni take podobe že zategadelj mrzijo, ker so navadno nage, in če že to ne, pa imajo podobarji, ki še zdaj zmirom poganstvo proslavljajo, jako nehvaležno delo, ker tako rekoč terno pribijajo, dočim se že ves svet luči svete vere veseli.
Vrt nekoliko visi. Na najvišjem torišču imaš lep razgled po Dunaju. Ondi stoji tudi hram, v kterem so razobešene slike raznih mojstrov. Tukaj sem spoznal, da je tudi umetnost bila odrešenja potrebna, in le tiste slike, iz kterih krščanski duh sije, so lepe. Drugače pa velja o slikarju beseda sv. pisma: »Moj duh ne bo ostal v človeku vekomaj, ker je meso.« Rudečica me je oblila, ko sem moral videti, da niti prečiste Device, niti Božiča vselej sramežljivo ne slikajo. Tukaj mi je bilo prav živo pred očmi, zakaj je zveličar moral nagoto trpeti, da nas je odrešil. Rad se pa spominjam jedne slike, ki je velik utis na me učinila. Žalostna mati ima truplo božjega sina v svojem krilu, in mu piplje trn iz čela, ki je zaostal, ko so mu vzeli krono raz glave. Na njenem obrazu je brati neizrečena notranja bolest; njeni prsti prijemljejo jakoo rahlo za trn, da ga odstranijo brez bolečin.
Še jedno z Dunaja vem. Enkrat stopim y gostilnico, da si ugasim žejo. »Kakošna vina pa imate?« Strežaj je na vso sapo naštel menda dvajset raznih vin. »Tedaj pa prinesite malo buteljo Majbergerja.« Strežaj se nakloni in odide po buteljo. Ko ga dolgo ni naprej, vstanem in gledam skrivoma, kaj se tam v tretji izbi godi. Precej sem uganil, da mojo buteljo še sedaj delajo. Dve natakarici ste hiteli natakati navadnega vina v buteljo, a strežaj je iskal med starimi zatiči primernega za buteljo ; toda tisti , kterega je izvolil, bil je predebel, in niso ga mogli do dobrega zabiti. Zdaj je bilo treba tisti kos zatiča, ki je gledal iz butelje, odrezati. Kje je nož? Toda s tôpim nožem so zatič bolj odtrli, kakor odrezali. Pri vsem tem delu se še nobeden nasmejal ni, kar mi je bilo v dokaz, da večkrat take butelje oddajejo. Slednjič prinese strežaj buteljo in jo briše, kakor bi jo iz tretje kleti prinesel; odpre jo ponosno ter postavi pred mene. Vino je bilo slabo in drago. Pa to je tudi kaj vredno, da sem zvedel, kako si Dunajčan vé pomagati.
Ko se Dunaja naveličava, podava se v soboto po obedu na kolodvor, da jo pobriševa više na sever. Voz je bil natlačen samih dolgočasnih ljudij. Nekteri so bili menda preimenitni, da bi z nama govorili, nekterim pa menda tudi ni prava beseda prišla na jezik, da bi jim ga oživila. Meni nasproti je sedel neki bogat stric in njegova bratrična, mlada in vesela deklica. Stric ji je celi pot polagal in vedno je morala jesti, bodisi meso ali kruh, ali potice ali sladčice, in dasiravno je že komaj dihala, prašal jo je stric zmirom, ali je še lačna. Blagor deklici, ako je tudi njena duša tako bogato oskrbljena! Kraj mene ste sedeli dve zakonski polovici. On je temno gledal in lice njegovo je bilo resno, kakor sploh človeka, kterega tere sto skrbij. Ko je pa njegova žena začela ob južinah nekaj odmotavati in je pečeno kokoš odmotala, začele so se njegove oči bolj svetiti, in dokler je ona kuretino rezala, vadil se je on že po malem požirati. Govorila nista ničesar, a jedla sta jako uzajemno.
Dolenje Avstrijansko onkraj Dunaja je jako pust kraj, dolgočasna ravnina; tu in tam je kaka luža ali mlaka, okoli ktere goske svoje perilo sušijo, s kljunom čedijo in potem z glavo likajo. Marsikteri gosak je radovedno vzdignil glavo ter se zadrl nad nami: »Kam le?« »V zlato Prago« — odgovoril mu je moj gospod tovariš. Gosak je potem pretegnil svoj vrat, porinil svoj kljun med goske in jim naznanil, da se peljemo v Prago. Za to novico so mu goske, kakor se spodobi, jednoglasno zahvalo zaregetale.
Sredi večerke smo že bili na moravski meji in tedaj na slovanskem svetu. Onkraj Preglave me je veselilo, da je šel za plugom pravcati bregušar, kakor na Murskem polju, samo da so njegove breguše za pedenj daljše, kakor naše.
Na Moravskem je napet svet, dasiravno pravega brega ni; svet počasi narašča in potem ravno tako polagoma zopet popušča. O tem času smo videli samo praho, skoro nič zelenega, le tu in tam revno kuruzo ali pa sladkorno repo. Tudi gaji so redki. Zato so najine oči zelenja pogrešale, in mojemu tovarišu se je vedno tožilo po zelenem Štajerju.
Vsa oznanila na severni železnici so v treh jezikih sestavljena; v nemškem, českem in poljskem. Na kupeji, kjer se ne sme kaditi, zapisano je česki: »Pro nekouřici«; — Slovenci ga žgejo, Čehi pa ga kurijo. Poljski pa se veli: »Dla njepalacyh,« — Poljaki ga tedaj palijo.
Ker svet povsod visi, tedaj mokrota lahko odteka, in zbog tega ni na nobeni njivi razgona, ampak cela njiva je jeden ogon. Eako pa tedaj sejalec vé , kje je že sejal, če ni razgona? Prej kakor se spravi sejat, vzame ržene ali pšenične slame pod pazuho, in potem polaga slamo za slamo na praho od jednega konca do drugega, in kak poldrug meter poleg prve redi slame polaga drugo red slame in tako naprej, dokler si cele njive ne razdeli, in potem med dvema redima slame seje gor, med drugima dol in tedaj nikjer dvakrat ne poseje. Drugi kraji, druge šege!
Ravno je »zdravo Marijo« zvonilo, ko je železni konj v Polešovice primahal. Zdaj ste zopet radovedni, kaj imava midva v PoleSovicah opraviti? O Polešovicah še gotovo niste nikdar ničesar čuli. Le pomirite se, saj sva jih midva tudi danes prvokrat občudovala.
Kaj pa je tedaj v Polešovicah novega? Ali nova sv. maša, ali zlata sv. maša? Nič niste pogodili. Biserna sv. maša je bila, zakaj že 60 let je preteklo, kar so gospod Ludovik Šubert, župnik Polešoviški, péli novo mašo. Lani na lurški božji poti sva se z ljubeznivim starčkom spoznala, ki so se v svojem 83. letu še srčno podali na daljno božjo pot. Bili so res pravi sin Marijin, ker vedno so imeli rožni venec omotan okoli rok. Zato pa jih je ljubi Bog letos, 14 dnij po slovesnosti, ravno na roženkransko nedeljo, po mali omedlevici poklical v nebesa. Naj počivajo v miru!
Že je bila temna noč, ko dospeva v Polešovice, ali prav za prav je bila svetla noč. Polešovčani so namreč na čast svojemu gospodu župniku trg razsvetlili. Tudi žid, s kterim so že tudi Polešovice oblagodarjene, razsvetlil je lepo svoj hram. Saj je menda tiste svečice Polešovčanom debelo zaračunil.
Jubilant naju jako ljubeznivo sprejme. Pa komaj se nekaj na pol pozdravimo, že je pred farovžem ljudstva vse mrgolelo. Cele Polešovice so bile na nogah. Gospod učitelj jim je bil poveljnik. Šolska mladež je prišla z banderi, fantje so na dolgih palicah nosili lampijone, in za »turško godbo« so se pomikali možaki in žene. Pred farovžem obstojijo in ljubljenemu jubilantu tako gromovito »na zdar« zavpijejo, da se je čulo do nebes.
Vsedemo se k večerji. Precej se odprejo dveri in v hišo stopi petero mož, da častitajo jubilantu. Na čelu jim je bil gospodar visoke postave, ki bi bil vsakemu regimentu ali polku na čast. Za njimi vstopijo domači učitelji, za temi visokošolci in dijaki tiste fare, potem troje venčanih deklet in zadnjič troje mladenčev, ki so vsi proslavljali svojega ljubega pastirja. Ljubi oče, mili oče, preblagi oče, — tako so jih vsi nazivali. Sploh je med Čehi in Slovaki navada, da zavejo duhovnega pastirja — očeta. Do solz smo bili ganjeni, ko je ljubeznivi starček vsakega, tudi star može kot svojega otroka pobožal in se slednjemu s prijazno besedo zahvalil.
Precej po večerji sem trudne kosti spat položil.
Prva juterna zarja me je zopet vzbudila. Pogledam po tovarišu, toda ta je sladko spaval, kakor bi mu bili sami angeljci postlali.
Zdaj pri juternem solncu si še le morem Polešovice ogledati. Polešovice so središče moravskih Slovakov na severni strani Karpát, kakor Št. Martin središče ogerskih Slovakov na južni strani Karpat. Dasiravno se Polešovice pišejo trg, vendar so samo velika vas, ki šteje okoli 500 hiš. Hiše ne stojijo v redi, kakor po naših vaséh, ampak, kakor bi bile nasejane, kamor je pač ktera padla. Ker pa mora cesta k vsaki hiši peljati, ima cesta sto in sto ovinkov. Hiše so bolj revne. Vse je pod jedno streho, in še tista ni dolga. Najprej izba, potem kuhinjica in mala shramba za razne stvari, potem hlev za jeden kravji rep in za jedno kozo, za svinjo in dva praseta, in okoli kakih 5O štirijaških metrov, to je vse bogastvo.
Služil sem z veseljem rano veliko sv. mašo. Cerkev je jako prostorna, a bila je natlačena ljudij. Ko so začeli peti, kar grmelo je po cerkvi, ker pela je cela cerkev prav kakor pri nas na Slovenskem, kjer je organist za kaj. Razloček je le ta, da tam imajo vsi en glas, pri nas pa nekteri tanko uberejo, drugi debelo pomagajo in še drugi na staro potegnejo, in je tedaj pri nas ubrano, tam pa jednoglasno petje. Jednoglasno petje vam človeka kar pretrese in je jako veličastno. Moj tovariš, ki cerkveno petje posebno zastopi, sedel je kar celi dan v cerkvi in slovaška grla občudoval; komaj toliko si je oddahnil, da je jest prišel domú; po noči se mu je pa sanjalo o tem petju.
Dasiravno je bila danes v Polešovicah znamenita svečanost, vendar nisem zapazil, da bi ljudje v kupih zahajali v cerkev, ali da bi se sčakavali, ampak večjidel so posamezni prihajali, le sem ter tja po dva ah trije. Zunaj cerkve ni živa duša stala. Ne jednega fanta nisem videl, da bi pri cerkvi smodko žvekal in pljuval, in ne jednega moža, da bi si »fajfo« napravljal. Tudi prikadil ni, kar sem jih jaz videl, nobeden k cerkvi, in niti jedne »pipe« nisem zapazil, ki bi iz žepa gledala. Pa res ! cerkev je hiša božja. Če bi se kdo k cesarju napotil, gotovo ne bode tam pred cesarskimi vrati svoje »fajfe« otepal!
Tako je pri Slovakih, naših bratih. Slovenci, posebno fantje, zapišite si to ...! če si pa tako zapomnite, je tudi prav, pa ni treba pisati.
Prelepa je Slovakov narodna noša. Moški imajo jopiče iz bele ovčje volne, ob krajih rudeče všite in podšite; gumbi so priprosti, belokoščeni. Hlače nosijo za sare, črevlje visoke. Okoli ledja gleda izpod jopiča bela srajca. Klobuček na glavi ima komaj za prst široko strešinjo. Hlače z jermenom prepasane so na leso, in za leso nosijo lično spravljen robček za nos. Kakor dekleta nosijo tudi fantje lepe debele molitvene knjige v rokah, kedar gredó k maši, in se prav nič ne sramujejo.
Dečki imajo šopke na prsih, kakor dekleta na nedrih. Okoli vrata si nič ne vežejo.
Ženske nosijo bele kratke rokavce, ki so nad laktom prevezani in našorjeni, kakor bi vrečo napihnil. Tesni moderc je na ramah in okoli pasa lepo navšit. Velika rudeča peča se na zatilniku zaveže. Solnčnikov Slovakinje nimajo, kakor nektere imenitne Slovenke; ampak deklina, ki je proti solncu stala in gledala procesijo, zavihnila je pečina konca, ki ji visita po hrbtu, črez glavo, in belo lice je bilo zavarovano sitnega solnca. Visoki čižmi pod kratko obleko so jako lični, in obutel Slovakinjo menda več stane, ko vse ono, kar na se obesi. Predpasnik je širok in ponižen, okoli ledja privezan s širokimi rudečimi ali modrimi traki. Pod pazuho nosi Slovakinja spravljen velik robec, kterega si ogrne, če jo hudo vreme dobi.
V cerkvi je bilo samo dvoje barv videti. Moška stran je bila bela, kakor bi sami mlinarji sedeli, a ženska stran je bila rudeča.
Streljali smo tudi. Možnarjev pa menda v Polešovicah več ne gleštajo, ko jednega! zato so pa tistega tako nabili, da sem moral očenaš vselej od začetka moliti, kedar je počilo, tako sem se ustrašil. Tudi pozvanjajo zelo na kratko, da se človeku zdi, da celo pri zvonovih štedijo, kakor smo pri Slovakih povsod štedljivost zapazili.
Pri spovednicah je bilo vse polno ljudij, pa ne da bi se suvali in gnetli, ampak spoštljivo so drug drugemu privoščili prvi prostor pri spovednici. — Naši Slovenci bi se lahko pri Slovakih še marsikaj naučili, rekel je moj gospod tovariš.
Na Moravskem pridelajo v Polešovicah najboljšo kapljico. Vino je res dobro, pa tistih rožic ni v njem, ki iz našega štajerskega vina dišijo, kedar letina potegne.
Predolgih gostov se ljudje radi naveličajo; tedaj je treba prijazne Polešovice zapustiti in se od ljubih prijateljev posloviti. Z voza še enkrat seževa jubilantu v roke, in voz zdrdra izpred farovža proti Velehradu.
Sta se li v kočiji vozila? Poslušajte, pa ušesa jako napenjajte, ker voz tako ropoče, da človek sam svojega glasa ne sliši. Voz je take vrste, da bi nosil pet polovnjakov vina; lestvice in tla so lepo zeleno pobarvana, črez lestvice je položena deska, in na deski midva visoko sediva in zaničljivo dol na svet gledava. Vzadi v košu je bila hranjena najina prtljaga. Dolgo se vozimo med njivami: hudo naju je treslo, in če bi se utegnila kteremu naših čitateljev jetra zatrditi, naj se gre v Polešovice na tisti voz vozit, gotovo se mu jetra zopet omehčajo.
Kraj posestva in po mejah imajo slivje nasajeno, druge vrste drevesa so redka. Ker so ravno slive trgali, naju je kjer si bodi raz slive gledal, če ne Slovak, pa Slovaček.
Velehrada nismo prej videli, dokler nismo bili sredi njega; grič ga nam je zakrival. Tukaj tedaj je blaženi kraj, kjer sta sv. Ciril in Metod postavila svojo stolice, raz ktere sta širila krščansko vero med Moravani in Čehi, pa tudi med Slovaki in Slovenci. Tukaj je tudi umri sv. Metod ter svoj tek slavno dokončal. Okoli desete ure predpoldnem sem tukaj služil sv. mašo, da se Bogu zahvalim za dar sv. vere, in da počastim velika slovanska apostola, ktera sta nam prinesla veseli glas iz nebes.
Cerkev je jako prostorna in prelepa; ravno tako velikanski je grad poleg cerkve, res — Velehrad! Veliki oltar iz ličnega belega mramorja je v Rimu izsekan in je stal 36.000 goldinarjev. Oltarna miza je gladka in svetla kakor zrcalo in stoji vzadi na mramorni plošči, a predi na dveh okroglih mramornih nogačah. Če se skloniš in pogledaš pod oltar, vidiš tamkaj vzadi na plošči izsekano troje jako mojsterskih podob. Največja podoba kaže sv. Metoda, ki v svoji škofovski obleki stoji sredi ljudstva in duhovstva ter jih prosi, naj ostanejo pri njem ter bdijo do tretjega dne. S tem jim je prorokoval svojo smrtno uro. Podoba na levi kaže, kako se sv. Ciril poslavlja od svojega brata, ki je šel nazaj na Moravsko, dočim je sam v Rimu ostal. Ciril drži Metoda za desnico ter mu pravi: »Preljubi Metod, ne pozabi na naše brate Moravane.« Kaj pa predstavlja podoba na desnici, ne morem vam povedati, ker sem pozabil. Menil sem sicer, da tega ni moči pozabiti , pa nesrečni pomnež pač človeka zapušča. Skoro bi bilo, da bi človek zmirom imel svinčnik in papir pripravljen, da bi vse luknje zataknil, ktere pomnež pušča.
Kakih 30 korakov za cerkvijo stoji kapelica sv. Cirila, ktero je bojda že sv. Metod postavil.
Neki soseden gostoljuben župnik naju je tako dolgo nadlegoval, dokler nisva privolila, da naju je nabasal in zapeljal v svoj farovž. Pred obedom smo si ogledali farno cerkev. Kazal nam je nov tabernakel, ki je tako napravljeň, da pre tatovi ne morejo noter. Tam sem si pač na tihem mislil: ljudje pač na celem svetu kradejo. In tudi ta misel me je nadlegovala, da bi Kristus lahko gospodu župniku oporekal: »Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in bi mi poslal več kakor dvanajst legijonov angeljev, da bi me varovali.«
Hitro popoldne naju je vlak v Olomuc vlekel. Okoli tega mesta bivajo bogati Hanaki — tudi Slovani. Na desni in na levi strani železnice sva občudovala imenitne njihove vasi, lepa njihova polja. V hramu in okoli hrama imajo povsod snago in lep red. Tako snago najdeš tudi v nekterih naših vaseh in hramih, postavim: v ljutomerskem , gornje-radgonskem in ormuškem okraju. Toda če hočem pravice govoriti, reči moram, da snaga gre v naših krajih rakovo pot in da v tisti meri gine, kakor treznost in poštenost.
Hanakov lično in bogato nošo sem že marsikje po raznih časnikih našel naslikano. Hanaki so lepi ljudje, visoke rasti in ravni kakor sveča. Slovaki so bolj belega lica in belih las, a Hanaki so otemnelega obraza in črnih las in očij.
Mesto Olomuc je trdnjava. Okoli in okoli ga obdaje visoko in debelo zidovje; toda stena ni nikjer ravna, ampak na vse strani pokvečena, tako da sovražna krogla ne more nikdar z vso močjo zadeti, ampak da se ji povsod nekako izpodrsne in ji izpodleti, da tako od svoje pogubonosne moči izgubi. Pred mestom ni snage, ampak sami jarki, blato in prah. To mesto mi ni kaj posebno dopadalo. Lepa je nova ali ponovljena stolna cerkev. Cerkev kaže, da tisti, ki jo je ponavljal, in to je menda prevzvišeni kardinal Fürstenberg, ima žep in v žepu groš. Tukaj na stolni cerkvi je ustanova, kakovih je že malo po katoliškem svetu, da le žlahtni gospodje morejo postatí kanoniki stolne cerkve.
Prav o polnoči jo zavijeva proti zapadu v zlato Prago.
Ko se zdani, zmanem si oči in gledam skoz okno na to in ono stran in premišljujem o deželi Česki. Kar sem o Moravski rekel, isto moram reči tudi o Česki: da ni pravih ravnin, a tudi bregov ne, ampak valovno je površje. V obojih deželah sem nekaj pogrešal, ali dolgo mi ni prišlo na pamet, kaj slovensko oko tam zaman išče. Nikjer ne vidiš cerkev na višini ali na bregu pozidanih, ampak vsaka stoji v dolini ali na polju. Slovenec pa stavi cerkve na najvišji breg in na najlepši holm. Kako je le to? Však človek je pač svojega kraja sin. Poljanec hvali svoje polje, doljanec se od svoje dolinice ne more ločiti, bregovi se omilijo doljancem, in gorjancem se sanja o njihovih planinah. »Kjer je pa tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce«, in zato človeka srce žene, da postavi tudi svoje svetišče na tisti kraj , kteri se mu je prikupil.
Živio! že vidimo Prago — zlato Prago. Še enkrat je vodja stroj zaškrnil in železnemu konju podstavil noge in moral je obstati. »Praha« je klical kondukter; Čehi namreč namesto g izgovarjajo h. »Praha«! »Lepa praha je to«, pravi moj tovariš, »kdaj bodemo toliko grudovja povlačili?« Tovariš pa je imel visoke hiše na misii, ki so okoli in okoli stale.
Nastaniva se v najbolj imenitni gostilnici. Že večkrat sem se prepričal, da sem s tem pravo zadel, in bi vsem, kteri imajo na čem potovati, svetoval, naj bi poiskali vselej imenitno gostilno. Tam je varneje, boljše stanovati, in se ni treba bati, da bi na nepošteno hišo zadel, račun je pa, smem reči, povsod isti.
Pri »Modri zvezdi« sva se nastanila. Med zvezde sicer še naju niso posadili, pa visoko po stopnicah so naju gnali, menda — v tretje nadstropje, ali kaj-li.
V izbi se z gospodom tovarišem lepo osnaživa in očediva, predno sva se pokazala na ulici; a strežniki obojega spola so naju v najinem delu podpirali. Dekla je donesla vode, prtačev in mila, a strežnik je brivca naganjal in najine črevlje študiral. Ne bi bilo namreč lepo za naju, da bi po zlati Pragi umazana hodila.
Ko se je pajdaš olikal, stopal je široko in ponosno po izbi sem ter tja ter me gledal. Rad bi menda slišal, da bi ga pohvalil; kako je danes ličen in »fest«, jaz pa navlašč nisem hotel nobene ziniti. Ko se tedaj prepriča, da jaz nimam nobenega okusa za fino osebo, omiloval me je na tihem ter prijel za kljuko in takoj ga je zmanjkalo med vrati.
Počasi se tudi jaz zdevam po stopnicah dol na ulico. Toda svet se mi je celo zmešal. Nisem vedel, kje je jug, kje sever, kje je jutro ali večer. Ko zapazim po ulici železni tir, maham jo po ulici naprej, in ko konji privlečejo prvi voz za menoj, hop — skočim vanj. V vozu je bilo vse polno ljudij. Takoj vprašam svojega soseda, mladega gospodina, ki je tam še komaj mah imel, kjer mu bode nekdaj brada rastla: »Ali je to prava pot na Hradšin?« »Pane, je«, odgovori mi. Na Hradšinu je namreč velik kos česke zgodovine doma, in tam so nakopičene najdražje svetinje českega naroda, in tja me je srce gnalo.
Ko so v vozu iz mene pozvedeli, da sem Slovenec in da sem danes prvikrat v Pragi, o kako prijazna so bila hipoma vsa lica in kako poslužni vsi jeziki! Bratje Čehi nas res radi imajo. Vsak bi mi rad nekaj povedal ali pokazal, in na enkrat so vsi govorili ter mi razkazovali mesto , da nisem vedel, komu bi odgovarjal ali skoz ktero okno bi gledal. Iz te zadrege me je rešil voznik, ki me je opomnil, da je treba izstopiti, ako mi je mar iti na Hradšin.
Izstopil sem na desnem bregu reke Moldave, ki Prago deli v dve polovici. Na levem bregu me čaka Hradšin; toda človek ne more kar zleteti, kamor bi rad prišel, se pač zamudi. Mene sta Moldava in pa takoimenovai Karlov most zamudila.
Stopim na most in pridem do sredine mosta in gledam za valovi, kako hitro se ženejo proti severu. Zdaj tedaj stojim na blaženem mestu, kjer je nekdaj sv. Janez Nepomučan stal, predno so ga vrgli v Moldavo. Na mostni ograji sredi mosta stoji visoko lepo razpelo, in na desni strani razpela na površju ograje je pozlačena plošča, ki znači tisto torišče, kamor so biriči sv. Janeza postavili, da so ga potem sunili v Moldavo; na levi strani razpela pa je velika lepa podoba tega sv. mučenika, pred ktero svetilnica gori. Pozlačeno ploščo verniki poljubujejo in tudi jaz sem jo poljubil. Mično je tudi opazovati, kako se však pred podobo sv. Janeza gotovo odkrje, bolj gotovo, kakor pred razpelom.
Sv. Janez je rajši umrl, kakor govoril in grešil. Jezik brzdati je pač dobro delo. Kdor umeje to, zveličal se bo lahko, kdor pa ne, tistemu gorjé. »Zakaj vsake vrste zveri in ptice ter lazeče in druge živali se dajo ukrotiti in so bile že ukročene od človeka, jezika pa noben človek ne more ukrotiti. Z njim hvalimo Boga očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so po božji podobi stvarjeni. Iz istih ust pride hvala in kletev. Ni prav, moji bratje! da se tako godi«. To so besede sv. apostola Jakoba.
Tedaj pa le jezik za zobé in žabo na ustnice, tako veliko, kakor je na vratih vinske kleti! Koliko žab bi se vendar lahko prodalo!
Na desnem bregu Moldave je novo, na levem staro mesto, v starem mestu je pot, ki drži na Hradšin, hitro od pobrežja nekoliko, a potem zmirom bolj napeta. Ko sem šel po bregu gor, ponujal se je dež, toda ni mogel kaj prida opraviti, ker solnčni žarki so mu megle pretrgali in prevrtali, in candrave megle so se potem rajši za bregovi poskrile.
Pred kraljevim gradom kupim smodk, seveda dragih, a ne da bi jih kadil in dobri sveži zrak s smrdečim dimom okužal, ta greh imajo tabakarji na vesti, ampak da denarje izmenim, ker nisem niti krajcarja drobnih gleštal. In prav sem storil; zakaj ko bi človek v kraljevem gradu in v stolni cerkvi sv. Vida po debelem denarje delil, precej bi ga slekli, da še domu ne bi mogel.
V kraljevem gradu je namreč pri vsakem vhodu in na vsakem oglu strežaj, čegar suknja in hlače so z zlatom in srebrom obšite, in v stolnici postaja menda pol ducenta mežnarjev, ki nosijo prav take talarje, kakor pri nas duhovniki, in vsi ti so pripravljeni, da spremljajo tujca, če mu le migneš, in ti razlagajo zgodovinske znamenitosti bodi si kraljevega grada, bodi si stolne cerkve. To so vam pravi kolednjaki, ki svojo pesen, ktere so se enkrat na pamet naučili, zapojejo, potem pa čakajo, ali bo kaj — vrgla.
Okoli velikanske stolice sv. Vida je vse živo delavcev in vse polno kamenja in lesovja. Že pet sto let stavijo ogromno cerkev, pa še dosti manjka, predno bo dozidana. Toda zdaj jako marljivo delajo, in če jo bodo tako vrlo stavili za naprej, mogoče, da tisti Slovenci, ki so zdaj mladenci, še doživijo veselje, da bode izgotovljena.
Ko v cerkev stopim, zapazim v neki spovednici duhovnika, ljubeznivega starčka. Bil je spovednik stolne cerkve. Na stolici sta namreč dva starejša dnhovnika nastavljena, ki nimata drugega posla, nego da spovedujeta tujce, ki pridejo na Hradšin romat. Jaz odgrnem zagrinjalo spovednice in prosim gospoda, ali bi smel na grobu sv. Janeza maševati.
Starček me gleda in me vpraša, ali imam pisem od škofa, ki pričajo, da sem duhovník? »Ničesar nimam«, rekel sem. »Veste«, pravi potem stari gospod, »vi že smete maševati, pa oprostite mi, da sem od vas pisem zahteval, ker ni še menda štirinajst dnij, da se je tukaj nekdo duhovnika štulil, a bil je slepar.«
Že je devet minilo, ko se podam v žagrad, da se opravim za sv. mašo. Troje mežnarjev me je oblačilo. Mučila me je misel: če me že trije oblačijo, koliko me jih pa bo slačilo?
Dijak črne šole, prav ljubezniv mladeneč, pa je že za menoj stal ter mašne bukve varoval in si je mislil — misli so proste —, da bode tuji gospod menda že nekoliko globje v žep segel, kakor domači gospodje, če jim streže.
Spomenik sv. mučenika Janeza Nepomučana stoji na desni strani velikega oltarja, ki je sv. mučeniku Vidu posvečen. Spomenik obstaja iz sreberne rakve, ktero nosijo štirje veliki angelji, poleg kterih štirje manjši angelji svetijo. Rakva hrani ostanke sv. Janeza, zlasti njegov jezik, ki je kakor jezik kakega živega človeka; če ga z iglo raniš, kri iz njega pogleda.
Vzglavje rakve sloni na oltarju in vznožje rakve na drugem oltarju. Na tistem oltarju, na kterem počiva vznožje rakve, imel sem jaz čast maševati. Ko bi bili rakvo takrat odkrili, tedaj bi jaz svetniku v lice gledal. Na oltarju pri vzglavju je moj gospod tovariš daroval sv. mašo. Toda ne mislite, da so to veliki oltarji, ampak oltarčki so, ki so samo zaradi svete teže, ktero nosijo, znameniti.
Spomenik sv. Janeza je iz čistega srebra in tehta pre 36 centov. Spomenik je lep in drag; naj vam bo, to je res, pa meni ni dopadal, temveč je celo nekako užalil moje srce. Zakaj pa? Vam že povem, pa ne da bi hotel komu svoje misli vsiljevati, Bog ne daj; však naj ima svoje nazore, zato pa mi pustite tudi moje. Kedar vidim kamenit spomenik na grobu, čestokrat si mislim: Ubogi človek! Šest čevljev visoko so zemlje na te nametali, zdaj pa so še kamen na tvoje prsi zvalili; tako velik, da ga je deset mož komaj valjalo. In mrzel kamen jako slabo znači ljubezen; in spomenike vendar stavi, ali bi vsaj morala staviti le ljubezen. Ravno tako nepripraven je po moji sodbi tudi ta sreberni spomenik. O kako vendar teži truplo sv. Janeza, kakor bi mu prav železno srajco oblekli. Saj osoda sv. trupla ni, da bi ga sreberna teža vlekla na zemljo, ampak svetniki, ki so druge poučovali, — in sv. Janez je bil sloveč pridigar in spovednik, — »bodo sijali; kakor svetle zvezde na nebu.«
Ko bi spomenike iz ognja ali luči mogli napraviti, tisti bi mi bili po volji. Ogenj plapola proti nebesom, kamor so svetniki mislili in hrepeneli vse svoje žive dni.
Jedini križ ali razpelo mi je na grobu po godu. Križ namreč pomeni križ božji črez vse posvetno, in razpelo nam oznanjuje veseli glas: »Kedar bom povišan (na križu), bom vse na se potegnil.«
Vi bi tudi radi vedeli, zakaj sem na grobu sv. Janeza molil? Zakaj? Toliko namenov sem imel, da bi ne mogel več vseh našteti; kterih pa se še spominjam, teh mi pa ravno tudi ni treba na glas oznanjevati; saj veste, da jezičnost ni kaj prida, molčljivost, to je lepa reč, ki je Janeza storila sv. mučenika.
Po sv. maši sem nekoliko desetic in dvajsetic po žagradu razvejal. Zdaj se mi pridruži zopet oni spovednik in se mi ponudi za vodnika. Jaz se prijaznemu starčku hvaležno naklonim in rečem: »Živio! prosim lepo!«
Najprej si ogledava prekrasni veliki oltar, ki je sv. Vidu posvečen. Nemški cesar Henrik je sv. Venceslavu podaril roko sv. Vida, in pozneje je kralj Karo IV. še one druge sv. ostanke mladostnega mučenika zlati Pragi pridobil.
Okoli svetišča je nazidan venec kapelic: 12 jih menda je. Najprej me vodi v kapelo sv. Venceslava. Kapelo pa najdeva celo razdejano, ker so jo ravno v tem času ponavljali. Vendar pokleknem pred rakvo, ki brani sv. ostanke českega kralja, in nekoliko pomolim. Rakva je iz rujavorudečega mramorja. Karol IV. je sicer položil sv. ostanke v zlato rakvo, a že njegov nemarni sin Venceslav je sv. Venceslavu, svojemu krstnemu patronu, vzel zlato rakvo in je iz nje peneze nakoval. Tako je grdo oskrunil svetišče tistega svetnika, čegar lepo ime je nosil.
Sreberni tabernakel na oltarju sv. Venceslava je okinčan z dragimi biseri; to je dar cesarja Leopolda I. Na strani so železna vrata z bronasto kljuko, za ktero se je sv. Venceslav prijel, ko ga je brat z mečem po glavi mahnil. Pobožni kralj je namreč po noči vstajal in cerkve obiskaval. Ko enkrat najde cerkev zaklenjeno, poklekne pred vrati, da počasti presveti zakrament. To priložnost zlobni njegov brat zavratno porabi in mu pri ti priči glavo razkolje.
Na steni visi železna pleterka, ktero so nekdaj pri »božji sodbi« rabili. Pleterko so napolnili z živim ogljem; in zatoženec je moral z golo roko noter seči; ako se je opekel, bil je kriv, drugače pa ne. Za oltarjem je v slepem okencu hranjena čelada sv. kralja in njegoya železna srajca, ktero je v boju nosil.
Sv. Venceslav v nebesih vé, kako rad bi na njegovem grobu sv. mašo služil, kar pač ni bilo mogoče. Drugo jutro sem tedaj maševal na grobu sv. škofa Adalberta ali Vojteha, kakor ga Čehi zovejo, čegar sv. ostanki počivajo v kapeli sv. Janeza. Vojteh je bil koncem desetega stoletja praški škof. Neverni Prusi, kterim je oznanjeval Kristusovo vero, ubili so ga l. 997.
V kapeli sv. Ludmile se hrani v tabernaklu glava sv. Ludmile, babice sv. Venceslava. Njen grob pa je v stari cerkvi sv. Jurija tik cerkve sv. Vida. Dragomira, mati sv. Venceslava, ni mogla prenašati, da so Čehi staro kneginjo Ludmilo bolj spoštovali nego njo; zato je najela morilce, ki so jo med molitvijo zadavili l. 927.
Moral bi še vam nekaj povedati o lepoti in krasoti zaklada česke krone in o dragocenosti zaklada stolne cerkve; pa vam povem, da se za take reči nič ne morem navdušiti, ki se v zaklenjenih shrambah skrivajo. Prereven je blišč zlata, če si ravnokar gledal zlato zarjo, in vsi biseri so temni, če se v juterni rosi solnce ogleduje. Smo pač pozemeljski otroci; svetli krajcar občudujemo, pred bleskom zlatega solnca pa si oči z roko zakrivamo, da ga ne vidimo.
Sobane v kraljevem dvoru so prelepe. To bi vsak človek rekel, kteri jih je videl; toda jaz se tudi njim nisem nič posebno čudil: ker pa nikdo v njih ne stanuje. Star grad in pa — kostenjak, v kterem strahovi vladajo, to je jedno in tisto: telo brez duše. Posebno pa ne maram soban, kterih stene so samo ogledalo. Ogledalo je namreč živa podoba zapeljivega sveta. Tvoje levo oko je v ogledalu desno, in tvoja desna roka je v ogledalu leva.
V drugem nadstropju kraljevskega grada me je jako zanimala »Česka pisarna«, iz ktere so uporniki l. 1618. skoz okno pognali dva svetovalca in pisarja 16 metrov globobo, ki pa čudovito niso druge škode trpeli, kakor da jim je strah pete nabrusil, da so jih prej ko slej odnesli.
Korakam dol po bregu proti mestu, dohajam in srečavam cele trope mladih deklet, ki so komaj šoli odrastle, a so že dirjale v tovarne delat. Bile so priprosto, a spodobno oblečene. Usmilile so se mi, ker so bile vse bledega, nadublega lica. Lahko, da jim ne cvetó rože na licu, ker leto in dan v temnih prostorih delajo, kamor solnce nikdar ne prisije. Vendar moram reči, da so mi bila ponižna ta dekleta jako všeč, ker se živijo o delu svojih rok. Gotovo je taka mlada delavkinja bolj plemenita kakor našopirjena gospica, ktera ne vé, o čem živi, ki zjutraj do devetih spi in kavo v posteljo dobiva, do desetih se komaj zdeva raz blazine, potem pa do jednajstih zeva in se pičlo dopoldne toliko obleče, da ne pride razgaljena k mizi.
Ob dvanajstih greva pred meščansko hišo stat, da si ogledava slovečo uro na meščanskem stolpu. Ko ura bije dvanajst, odprete se dve okni nad uro, in prikaže se zaporedoma dvanajst apostolov, ki korakajo drug za drugim mimo oken in vsak pogleda ostro in resnobno skoz okno dol na ljudi, kterih kar mrgoli na ulici, in ki imajo vse drugo v mislih, le nebeškega kraljestva ne. Meni se je zdelo, kakor bi apostoli pridigovali: »Bratje Čehi in vidva Slovenca, ki se tukaj po Českem klatita, samo jedno je potrebno.« Za apostoli pride Jezus in nas blagoslovi ter opominja: »Iščite najprej božje kraljestvo, vse drugo vam bo privrženo.«
Poleg ure stoji smrt s koso, ki nekemu človeku, ki poleg nje stoji, oznanja, da je zdaj za njega amen. Pravijo, da je ta človek žid, ki bi se rad za polno vrečo denarja s smrtjo pogodil, toda smrt ne privoli in se ne da podmititi. Vrh kazalcev stoji petelin, ki po vsaki uri zažmeri in zapoje »kikeriki«! Petelin ne vé, kaj poje, a vendar je petelinova pesen za nas tudi pomenljiva: »Čujte tedaj, ker ne veste, kdaj Gospod pride; zvečer ali o polnoči, ali o petelinovem petju ali zjutraj!«
Ogledal sem si tudi nektera poslopja. Novo narodno česko gledišče je res čudno lep dom, vsak kos ga je umetnost: spoštovanja so vredni mojstri, ki so ga stavili. Sklenem tedaj zvečer iti v gledišče. Toda, ko je bil čas tja iti, obsedel sem pri kupici piva in nisem šel. Marsikteri Slovenec me bode za mračnjaka imel ter me zategadelj karal. Nič ne dene! Meni je vest rekla: ne hodi! in vest je treba slušati. To je žalostno, rekli so rajni Slomšek, če visi vest za dvermi na klinu.
V gledišču igralci poželjivost prodajajo, a gledalci jo kupujejo. Marsikdo je v gledišču svoje oči pasel, a pri tem svojo čednost zapasel. Zlasti mladina gre včasih celo opijanjena iz gledišča, in se ji celo noč in včasih celo življenje v glavi vrti, kar je zvečer videla. Sv. Jeronimu se je celo življenje pred očmi vrtela neka nemarna plesalka, ki jo je v Rimu v svoji mladosti videl.
Tako je dandanes vsako gledišče, niti jednega ne izvzamem. Kteri slovenski stariši tedaj imajo kaj možganov v glavi in ljubezni v srcu, bodo svojim otrokom gledišče enkrat za vselej prepovedali. Najboljše so še take predstave, pri kterih igralci norce in burke uganjajo, seveda, če je šala poštena. Tukaj se človek vsaj nasmeje, pa tudi čednost ne trpi škode.
Moj tovariš je bil menda istih mislij, kakor jaz , ker tudi on ni šel v gledišče, ampak mudilo se mu je iti poslušat očete benediktince, kako juternice molijo in pojejo. Kjer so pač peli ali godli, tam je moj tovariš gotovo na široko stal in jih na malo gledal. Bal sem se že za njega, da mu kdo goslij v roke ne potisne, in da jo potem z njimi pobriše, ali pa z goslimi pod pazuho na Štajerske prikima.
Velikanski so tudi novi česki muzeji. Pa jako prostorni hrami mene nič kaj ne veselijo. Iz velikega hrama se človek težko izseli, ker je daleč do praga; tisti menda dosti laže umrje, čegar pete tako rekoč ob hišna vrata bunkajo.
Ljudje pravijo, da take velikanske stavbe, ki veliko milijonov požerejo, narod častijo in ga proslavijo. Nekaj je že na tem! Pa to vendar moram omeniti, da so nekdaj ljudje tudi zategavoljo babilonski stolp zidali, da bi se oslavili. A Bogu njih podjetje ni dopadalo; zmešal jim je jezike, in morali so delo pustiti in iti po svetu.
Najbolj imenitna ulica je »Na grabah«. Tudi na Dunaju ima najfinejša ulica isto ime. Hrami sicer niso najlepši v ti ulici, pa zaloge so prekrasne. Toliko je nadevano po oknih srebra in zlata, svile in žameti, slonove kosti in biserov, da človeku blesk teh rečij kar oči jemlje. Moj gospod tovariš je rekel, da on vsega tega noče imeti; jaz pa si brž nič nisem mislil, ko sem gledal v tista okna.
Nisem zapazil, da bi ljudje jako silili v tiste prodajalnice. Kteri je pa vendar noter zašel, vsak se je komaj oddahnil, kedar je vun prišel; tako so ga orubili, in suknjo si je prav lahko zapel, nič mu ni tesno hodila; tako so mu žepe izpraznili. Jaz nisem nič kupil, še vprašati nisem upal, kaj ktera reč stane. Moj tovariš pa je dejal, da bi lahko kaj kupil, pa noče.
Slednjo večerko sva zašla v »židovski okraj« mesta. Bilo je tistega časa, ko solnee zahaja. Veste, kaj takega pa še v svojem življenju nisem videl. Vse je sedelo zunaj na pragu; stari Abrahami in priletne Sare, pa tudi mladi Izaki in punice Rebeke. Kakor bi bili na pobegu, kakor takrat, ko so bili na pobegu iz Egipta. Pa meniš res, da hočejo pobegniti? Da ti povem: Prej stenice preženeš, kakor se žida iznebiš, kjer si je enkrat brlog napravil.
Pred vsakim pragom jih je bil kup, kakor bučel pred košem, kedar menijo drugi dan rojiti. Toda bučele po medu dišijo, židi pa — ne dišijo. Tako so zanemarjeni in umazani, da se obleka sveti od masti, kakor bi bila svilnata. Vode se pa menda zato ogibljejo, ker se krsta bojijo. Kar ga je mati v ničkah imela, vem, da žid ni več občutil dobrote čiste vode.
Slednji večer, ko sva midva že večerjala, vsede se pri sosedni mizi sivolas general in z njim kakih deset mladih poročnikov k večerji. Kako so gledali mladi poročniki zlati ovratnik generalov, njegov zeleni čop na klobuku in njegove rudeče hlače. Marsikteri je vzdihnil: O kdaj še bom jaz general! General zopet je radostne gledal mlade korenjake in junake, in obhajala ga je želja: O ko bi jaz še enkrat bil tako mlad poročnik! — Človeško srce na tem svetu pač ni nikdar zadovoljno, pa za ta svet tudi ne stvarjeno.
Potem greva rano že pod kožo gledat, ker drugi dan naju je čakala dolga pot. Treba je bilo začeti na dom misliti.
Zjutraj za rana naju voznik zavleče na železnice. Zajuterk na kolodvoru nama je dobro teknil, ker nama ga je voznik pošteno osolil.
Pičlo ob osmih je začel stroj sopsti in skakati, dokler nas ni ganil, a ko nas je spravil v tir, potem je šlo tako rekoč ob samem in sicer naravnost na jug.
Okoli jednajstih smo se peljali mimo mesta Tabor, kjer je nekdaj (l. 1419.) husit Žižka svoje uporne kmete utaboril, da so se laže ubranili cesarskih. Najbolj zreli in vroči husiti so se raditega imenovali Taborci, ki so zlasti v mestu Tabor sv. obhajilo pod obema podobama delili. Jaz sem poprej mislil, da je mesto Tabor na Bog vé kako visokem in strmem bregu, da so se na njegovem hrbtu Taborci mogli varne čutiti. Ali da vam povem, da breg ni višji, kakor Sv. Jurij na Ščavnici, ali pa Sv. Jurij na južni železnici. Toda more biti, da je bil breg kdaj višji, a da je po časih bolj in bolj v zemljo zlezel, ker se tega sramuje, kar so ondi svoje dni žgoči husiti počenjali.
Danes sva na vozu obedovala. Že predpoldnem nama je prišel kondukter obeda ponujat, in midva sva ponudbo seveda rada sprejela. Potem je kondukter prilepil na okno številko jedno in dve, kar je bilo znamenje za natakarje, da v tem vozu dva lačna sedita. Ko tedaj pridrdramo na postajo Vesely, migali so natakarji kar znogami, in kakor bi trenil, imel sem obed na svojem krilu. Hitro kakor je natakar prišel, ravno tako brzo je zopet minil med vrati, ker je železni konj že zopet prestopal in začel vleči.
Mislite si debelo štirioglato desko, in na sredi deske večjo luknjo in okoli manjše luknje. Na sredi v luknji je bila skledica za juho, v postranskih pa so bili krožniki za meso, za prikuho in za pogače; v jedni luknjici je tičala steklenica vina, v drugi solnica in zopet v drugi kupica. Luknje so bile z železnimi pokrovi pokrite. Nož in vilice so bile v desko vpičene, žlica pa je na deski ležala. Radovedna razkrijeva vse luknje zaporedoma, toda vlak je že bil v tiru, in pokrovi so plesali in odskakovali po deski, kakor prevzetna deca, in najina roba je cingetala na kolenih, kakor bi se gostovanjščaki peljali.
Sredi večerke smo bili že na Gorenjem Avstrijskem in smo tam na postaji Freistadt — ne vem, zakaj — stali kake pol ure. Tam sem gledal skoz okno jako ginljiv prizor. Dijaček se je poslavljal od očeta svojega. Sin je bil že precej dolg, a bolj medel fantek, a oče je bil visoke in močne postave. Govorila nista nič. Oče je gledal sinka, a sinek je pretakal tako obilne solze, da si jih je komaj utegnil brisati z lica. Oče je smodko kadil, in da bi nekoliko zakril svojo žalost, vlekel je tako močno, da so se mu lica globoko vdirala, in da je smodka skoro s plamenom gorela. Zdaj se oglasi zvonček, in oče se mora ločiti, da o pravem času vstopi. Dijaček se odkrije in poljubi očetu roko, a oče mu z levo roko lase s čela zbride in ga z desno pokriža na čelu, na ustih in na prsih, potem ga poljubi in stopi na voz. Sinko je dolgo gledal za vlakom, pa videl ga menda ni, ker so mu solze zalivale oči.
Moj tovariš je rekel: »To je bilo res lepo!« in tudi v njegovem očesu se je solza zalesketala, menda od veselja, da je videl očeta, ki se nikakor ni sramoval očitno svoje vere spoznati, in pa sina, ki tako ljubi svoje stariše. Jaz sem pa dijačka na tihem omiloval, ker se mi je vsiljevala misel, da bode v šolah počasi izgubil tega dobrega duba. Zato nočem jaz nikomur pomagati fante v šolo phati; če so že enkrat v šoli, potem rajši pomagam.
Okoli petih popoldne se pripeljemo v Linz. Sever je bril, in zato na prvo stopiva v kavarno, da si želodec ogrejeva. Kava je bila dobra, natakarice pa je bil sam napuh. Ni bila sicer ravno mlada, a lice je imela tako rudeče namalano, kakor puran , kedar kočijo pelje. In bolj ko so se ji ljudje prilizovali, bolj je kočijo vozila ter se v krogu obračala, kakor tudi puran še bolj napne putan, če mu fantje žvižgajo. Taka našopirjena gizdost ni samo zaničljiva in grešna, ampak resnično tudi — smešna. Kako lepa je nasproti krotka ponižnost!
Zdaj si nekoliko mesto ogledava. Toda v Linzu ni nič posebnega videti, razun nove stolne cerkve, ktere pa je še komaj četrti del izgotovljen. Nova stolnica je posvečena na čast Mariji brezmadežni, in bode, kedar bo gotova, menda najlepši tempelj Marijin na celem svetu, če me pomnež ne zapušča, zazidali so do zdaj poldrugi milijon, pa kakor pravim, je še le četrti del cerkve dodelan. Kar so do zdaj napravili, vse je lepo umetno in — drago. Moje oči je posebno očaral novi škofijski tron, ki je iz najdražjega mramorja izdelan in je tako svetel, da nobeno ogledalo tako.
Čas je večerje. Košček mesa mi je dobro teknil. Moj gospod sosed pa si naroči posebno fino pečenko; pa je tudi čakal na njo — celo uro. Kolikokrat so se dveri odprle, tolikokrat se je ozrl, a zopet je suho požiral: fine pečenke od nikoder ni bilo. Slednjič jo vendar gostilničar sam prinese. Tovariš se je zdaj znosil nad gospodarjem, rekoč: »Gospod gostilničar, za jutri pa si večerjo že danes naročim!«
Že je bila trda tema, ko z brzim vlakom napneva v Ischl. Dremal sem in tudi zadremal. Ko kondukter pride kart ščipat, vzdramim se in mu dam par krajcarjev za poboljšek. Potem pa sem menda mošnjo preplitvo dejal v žep, zakaj ko v Ischl pridem, o moji mošnji ni bilo ne duha, ne sluha. Sem jo pač posejal. Če bo drugo leto kdo tam hodil in bo videl denarje cvesti, tisti naj pomni, da tisti cvetejo, ki sem jih jaz posejal. Saj dosti ravno ni bilo, pa toliko vendar, da bi si siromak teličko kupil.
Zjutraj grem v mestno farno cerkev maševat. Tudi tukaj me je cerkovnik jako prijazno sprejel; njegovega prijaznega lica si ne morem raztolmačiti. Slednjič mi razodene, da sva lani skupaj romala v Lurd, Glej ga no!
Gostilnica, v kteri sva prenočila, zove se »gostilnica Križ«. In res je bil zunaj nad vrati naslikan križ, seveda brez Boga. Pa znotraj so krajcar bolj čislali kakor križ. Ali si križ napravil ali ne, zato te nikdo ni pital, po krajcarjih pa so jako prašali.
V Ischl hodijo tako rekoč iz celega sveta ljudje planinskega zraka uživat in čvrste krepke vode iskat, da jo pijejo in tudi svoje utrujene in medle ude v njej namakajo, da jih zopet okrepijo. Tam jedó, kar je dobro in drago, in zraven še spijo, šetajo, igrajo, kadijo in — lenobo pasejo. Jaz se tam nikakor nisem dobro počutil. Za siromaka taki kraji niso, ampak za tiste, ki ne vedó, kako se denar služi. Precej s prvim vlakom oddrdrava na Štajersko v Aussee.
Železni konj je vozil nekaj časa med planinami in strmimi stenami. Ko se svet nekoliko odpre, vozili smo se kraj Hallstadtskega jezera. Onkraj jezera smo videli mestice Hallstadt stisnjeno med goro in med jezerom. Tako planinsko jezero je kaj jako lepega. Ima čisto in zdravo vodo, dočim so naše mlake polne mlaja in gnilobe.
V Ausseeju sva se komaj kake dve uri mudila. Tudi Aussee je poletnim gostom priljubljen kraj kakor Ischl. Lepa planinska dolinica se človeku hitro prikupi, čvrst zrak in dobra studenčnica storita, da želodec hitreje kuha, in zopet ga je bilo treba potolažiti, da ni cvilil.
Že v mraku hitiva zopet na železnico. Na postaji Verčah se ločim od ljubega svojega tovariša. Jaz sem izstopil, da obiščem starega sošolca, kterega od dijaških let nisem več videl, tovariš pa se je dalje peljal, da si ogleda slavni samostan Admont.
Nekdanji sošolec, sedaj župnik, čakal me je že na kolodvoru ter me je jako ljubeznivo sprejel. Skoro do polnoči sva pri večerji sedela. Toliko golča sva imela, kakor dve sosedi, ki se štirinajst dnij nista videli.
Ko se drugi dan prikažem med žagradskimi vratci in grem k oltarju, vstali so vsi, ki so prišli k sv. maši, kakor na povelje. Mislim si : Glej, kako so me župljani mojega sošolca lepo počastili. Toda tudi takrat, ko je gospod župnik šel k oltarju, vstali so vsi, in moja baharija se je precej ohladila. Lepa navada je to!
Precej zjutraj sklenemo iti na bližnjo goro. Okoli poldneva smo jo doplazili. Solnce je prižigalo, kakor bi nam na hrbtu kurili. Vrh planine je zelen planinski travnik, kjer pase planinarica svojo goved in ovce. Planinska goved pa ni vselej tako krotka, kakor se na prvi pogled vidi; zato sem se jaz precej od kraja bolj plota držal. Gospod župnik me je pikal, rekši, da nimam ravno dosti poguma. Zdaj primumlja bik, in kakor bi trenil, bil sem črez plot, ki je bil gotovo dva metra visok.
Zdaj črez plot za pogumnim gospodom pogledam, toda v tem hipu počutim roko na svojih ramenih: bil je gospod župnik; njega je še prej črez plot vrglo, kakor mene. Jaz se čudim rekoč: O gospod, pa je vas tudi danes korajža zapustila? — To je bilo kaj smeha!
Raz gore smo imeli krasen razgled v Anižino dolino, a pred nami je stal siloviti Dachstein, že septembra ves bel, kakor mlinar.
Za obed nam planinarica skuha neko jed, ki je bila našim ajdovskim žgancem najbolj podobna; ali za moj želodec ni bila, ker je mašča stala na jedi, kakor če pri nas gospodinja žgance z mlekom polije, da žganci komaj malo glavo vun molijo.
V naši družbi je bil bolj postaren gospod, pošten mož, a to navado ima, da vsako potrdi, ktero zineš. S takim človekom, kteri vsako poresni, ni govoriti, človeku golča zmanjka.
Drugo jutro se napravim zopet na pot in sicer naravnost domu. Na postaji Selzthal se mi tovariš ves židane volje zopet pridruži; v Admontu se mu je vrlo dopadalo.
Onkraj Gradca je mojega ljubega tovariša že zopet zmanjkalo. Rekel mi je: Meni se še nič domu ne mudi. Ko v Maribor pridrčim, vprašajo me prijatelji: Kje pa je tovariš? »Izgubil sem ga.« Kje pa hodi? »Bog vé!«