Štiri poglavja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Štiri poglavja.
J. Ribičič
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/240 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Pred desetimi leti je stanoval v prijaznem dvosobnem stanovanju ... Zjutraj, preden je odšel v službo, je zmetal z otroških postelj odeje in se na vse grlo smejal viku in kriku svojega naraščaja. Nato jih je pazno nadzoroval pri umivanju, telovadil z njimi, kakor se je bil tega naučil pri vojakih, in sedel z vso družino za mizo k zajtrku.

Kakor kralj se je sam sebi Zdel, ko je tako prešerno sedel med njimi, zdravimi in rdečeličnimi — med ženo in tremi otroki. Res da so drobni kljunčki bili nenasitni in je gospodinjstvo potrošilo ves zaslužek — a kaj zato — "zdravje je največji zaklad," je navadno zamahnil z roko.

Ko se je zvečer vračal z dela in sedel za mizo, so bile vse muke dneva pozabljene. Resnega obraza je poslušal poročila svojih malih, prikimaval, delil nauke — napol zares, napol za šalo. Po večerji so sestavljali jedilni list za naslednji dan. Pri tem velevažnem delu sta sodelovala tudi oba najstarejša otroka — najmanjši je navadno ob tem zaspal v svojem vozičku.

Dan se je vrstil za dnem, vsak solnčen in vesel in sreče poln. In ko je najmanjši shodil, so napravili veselico. Starejša dva sta zbijala po bobnu in trobila na trobento, oče je zažvižgal koračnico, mali jo skušal hoditi po taktu iz kota v kot, mati pa je prinesla na mizo okroglo in vabečo potico.

Taki so bili dnevi v dvosobnem stanovanju pred desetimi leti ...

II.[uredi]

Pred petimi leti se ga je lotila stavbna mrzlica, ki je razsajala v mestu. Postal je zamišljen, odrival otroke, če so mu silili na kolena in dejal ženi, ki ga je s skrbjo gledala:

"Čuj, hišo kanim zidati!"

Začudila se je žena: "Ali si podedoval?"

"Nisem! Ali poučili so me: kupiš stavbišče, se zadolžiš, zidaš, plačuješ amortizacijo in postaneš hišni posestnik, neodvisen in samostojen."

"Ali," je ugovarjala žena, "s čim si pa kupiš stavbišče?"

"Kakor drugi: izposodim si pri znancih potrebno vsoto!"

"Pa bomo zmogli?" je zaskrbelo ženo.

"Vse sem točno premislil, vse preračunal. Sezidal si bom enonadstropno hišo z mansardnim stanovanjem."

Ženo je vrglo na stol: "Ali za božjo voljo. Zakaj enonadstropno, zakaj mansardno? Zakaj ne enodružinsko, ki bi jo zmogla in za katere dolg bi ne plačevala mesečno več kakor doslej za stanovanje?"

"Le poslušaj!" razlaga on. "Troje otrok imava. Vsak naj po najini smrti podeduje svoje stanovanje."

"Nu, čeprav!" se upira ona. "Ali s čim naj plačujemo?"

"Računaj! Mi se stisnemo v podkletju ..."

"Tedaj še podkletje?"

"Da! - Pozneje, ko odplačamo, bodo to kleti, sami pa se preselimo v prvo nadstropje. Tedaj, računaj: Mi v suterenu, ostala stanovanja oddamo, pa nam bo lahko plačevati!"

Žena je rekla: "Mene je strah." In ni se več upirala.

Ni minilo dolgo, pa se mu je uresničila želja. Z izposojenim denarjem si je kupil stavbišče, z izposojenim postavil temelj novi hiši.

Hiša je rastla in rastla. Ali kakor je hiša rastla, tako so se skrbi večale.

Nič več ni bilo otroškega krika v starem stanovanju. Za mizo je morala vladati doslej tišina, kajti so otroci že spoznali, da jim v zadnjem času očetova roka rada seže v lase. Še se je zvečer delal jedilni list za bodoči dan. Ali ni bil jedilni list sestavljen zaradi bodočega veselja, ampak zaradi štedenja. Rožnata lička so izgubila barvo in tudi veselic ni bilo več.

III.[uredi]

Štiri leta že biva v lastni hiši. Biva v podkletju. S sten sili vlaga v stanovanje, lega v pljuča, lega v srca. Zjutraj in opoldne in zvečer sedi on pri knjigah in dela računske zaključke. Jezi se nanje. Zaključki so pravi, a v praksi so se vedno izkazali napačni; jezi se na stranke, ki ne plačujejo redno, ampak zahtevajo nova popravila; jezi se na ženo, ki izdaja preveč za hrano in obleko, jezi se nanjo, ker neprestano vzdihuje in joka; jezi se nase, da se ni rajši lotil skromne enodružinske hiše, ki bi jo zmogel z lastno močjo. Vse ga jezi, kamorkoli pogleda. Najstarejšega bolijo zobje. K zobozdravniku bi moral. Srce se mu trga ob pogledu na srednjega, ki hira in hujša. Na morje bi moral — vsaj s kolonijo. — Pa leži peza enonadstropne hiše z mansardo nad vsem in tlači in tišči in ne dovoli ničesar. Nu da! Mar je on tega kriv? — se opravičuje. Potrpe naj! Še enajst let naj potrpe. Čim večje trpljenje sedaj, tem lepša bodočnost! Še enajst let, pa bo vse dobro; hrana bo dobra in tečna, stanovanje suho in zdravo, ker se presele iz podkletja v prvo nadstropje. Potrpe naj! Saj se je moral tudi on odreči vsemu, tobaku, kavarni, še celo zajtrku! ...

Tako je mineval dan za dnem. Solnce ni nikoli obsijalo ne stanovanja ne srca petčlanskih hišnih gospodarjev. V polmraku so sedeli za mizo, molče, shujšanih obrazov in šteli leta, ki morajo še preteči.

IV.[uredi]

Lani je bilo. Lepo nedeljsko popoldne. Trume ljudi beže iz hiš v zeleno naravo. Družba izletnikov ustavi korak in se spoštljivo odkrije črnemu vozu, ki ji prekriža pot. Črn je voz, na vozu rakev. Za vozom pa koraka on. Sam! Leto za letom je hodil enako pot. Leto za letom na pomlad mu je smrt pobrala po enega člana. Zdaj spremlja še zadnji ostanek, — njo, ki mu je bila zve sta družica do konca. Oko mu je mrko, izsušeno, hrbet upognjen.

Misel, da bo sedaj lažje prenašal amortizacijo, mu kljuje srce.