Štiri butalske

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljice
Fran Milčinski
Spisano: Lucija Truden in Jasna Toplek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Štiri butalske

BUTALSKI POLICAJ IN CEFIZELJ


Bolj na ono stran leži vas, pravi se ji Butale. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci in ne pamet: takšni so.

V Butalah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je goved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na glavo poveznil kapo, ta kapa je bila rdeče obšita, v roko je vzel helebardo ali sulico in je bil policaj, strah vseh tolovajev.

O tem policaju je slišal tudi gromozanski razbojnik Cefizelj, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske. Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja, in je bilo tisto nedeljo, ko obhajajo v Butalah vsakoletno žegnanje in poboj, pa je šel v Butale in se nastavil policaju tik pod nos.

Policaj je rekel: »Hop, Cefizelj, te že imam! Marš v luknjo! Imamo krojača, se mu pravi rabelj, ti bo vzel mero okrog vratu.«

Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in je šel s policajem. Pa prideta mimo peka.

»Oh,« je vzdihnil Cefizelj, »dokler še lahko požiram, en sam edini koruzni hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikjer nikoder kakor v Butalah.«

»Nu!« je pritrdil policaj. »Pri nas imamo masten gnoj, naša moka iz naše koruze je kakor zabeljena.«

In ker je bil pek za občinskega moža, mu policaj ni maral odjesti dobička in je pustil Cefizlja v pekarijo in se je s helebardo ali sulico postavil pred vrata, da ga počaka. Čaka in čaka, pa ga ni bilo Cefizlja — šent je bil odšel pri zadnjih vratih in se niti ni poslovil. Policaj hud — krščen Matiček! — tako je bil hud, da je kar pljunil. Ali Cefizlja ni bilo in ga ni bilo in ni vse nič pomagalo.

Poteče teden, potečeta dva, pride tretja nedelja, pa je Cefizlja spet zasrbelo, da gre v Butale, in je šel in se nastavil policaju pod nos.

»Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Zdaj mi več ne uideš!« in ga je prijel za rokav.

Cefizelj je prosil zamere: »Tujec sem,« je rekel, »deželan, pa sem zadnjič pot zgrešil od peka, pa vas nisem našel. Ali mi je bilo malo hudo!« — in je šel s policajem kakor jagnje za materjo.

Pa prideta mimo peka in Cefizelj se je spomnil, da je lačen, in je lepo prosil, in policaj ga je spustil v pekarijo; mislil si je: »Ti si zvit, jaz pa še bolj, to pot mi ne uideš!« in se je postavil na zadnja vrata. In je čakal in čakal, pa ni dočakal, ker je Cefizelj to pot šel zbogom pri sprednjih durih; in je bil policaj sila hud, malo je manjkalo, da ni zaklel.

Potečejo trije tedni, pa Cefizelj spet v Butale in policaju pod nos.

»Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Jaz ti pokažem, kaj je butalski policaj, da mu boš uhajal!« in ga je prijel za rokav.

Cefizelj je prosil zamere: »Ni vas bilo pred vrati,« je rekel, »pa sem vas iskal, kje ste; do današnjega dne sem vas iskal in do tele ure,« in je šel s policajem in se ni nič branil.

Prideta mimo peka in si je Cefizelj spet zmislil, da bi šel noter in si kupil koruzni hlebček, in je milo prosil, da nikoli tega. Pa je rekel policaj: »Tiček ti, bi mi spet rad ušel — pri tistih durih, ne, kjer mene ne bo? Ne boš, Jaka! Daj semkaj groš, grem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!«

In je policaj šel in kupil in prišel nazaj, in ko je hotel Cefizlju dati hlebček, ni bilo več Cefizlja. In je bil policaj tako jezen, da je jezik pokazal za Cefizljem, in je še dobro, da Cefizelj tega ni videl; zakaj Cefizelj je bil grozanski ropar, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in pa tri ženske.



RAZBOJNIK CEFIZELJ IN OBČINSKA BLAGAJNA


Kolikršen razbojnik je bil razbojnik Cefizelj, to je presegalo sleherno dostojno mero in je bil nanj hud celo butalski policaj — kar v kraj je pogledal in mu obrnil hrbet, če je naneslo in bi ga bil moral srečati.

Razbojnik Cefizelj pa je bil zakrknjen grešnik, nič ga ni bilo sram, še zažvižgal je policaju in ga pozdravil, toda pozdravil z enim samim prstom — to ni bilo spodobno. In je slej ko prej zahajal v Butale k butalskemu peku kupovat koruzne hlebčke — nagnusno so bili dobri!

Pa se je zgodilo in je razbojniku Cefizlju pošel denar. Pek v Butalah ni takšen, da bi dajal brez denarja, in ni brez denarja dajal niti domačim razbojnikom, kaj šele razbojnikom pritepencem, kakršen je bil Cefizelj.

Pa je sklenil Cefizelj in tako storil in ga ni bilo sram ne Boga ne policaja: iz koruzne slame si je zasukal odpirač — pravemu tatu vsaka reč služi za odpirač, še koruzna slama — in je ob belem dnevu in sredi Butal vlomil v občinsko pisarno. V občinski pisarni je z občinske police vzel občinsko blagajno, na občinsko mizo pa je položil potrdilo, spisano na občinski papir, da je res vzel blagajno in to hvaležno potrjuje. Potem je šel in je bila prava sreča, da ni bilo v pisarni župana, drugače bi bil grozanski razbojnik nemara ukradel še župana in pustil potrdilo, da ga je.

Bila pa je občinska blagajna lončena in na las podobna šparovčku, le da je bil šparovček narejen na ključ — z železnim zaklopcem in se mu je odprtina zgoraj zaklepala. Ključek od zaklopca pa je nosil policaj, na nitki je bil privezan in mu je visel okoli vratu.

Razbojnik Cefizelj pa ni vedel, kje je ta ključek, niti ga ni skrbelo, da bi ga iskal. Šel je naravnost k peku. Naročil je koruzen hlebček in segel v žep, da ga plača; ročno je položil občinsko blagajno na tla in rahlo stopil nanjo s škornjem, pa je zahreščala na drobne kosce in je notri bil cel tolar. Z njim je plačal peka in ni bil pek skoraj nič prestrašen, le zmotil se je malo in mu je dal iz tolarja drobiža skoraj za dva.

Pek je komaj čakal, da se je znebil strahovitega kupca, potem je hitel nad policaja: »Razbojnik Cefizelj je ukradel občinsko blagajno! Teci v zvonik, udari plat zvona!«

Policaj je zaničljivo pomeril peka. Segel si je za vrat in je privlekel na dan ključ od občinske blagajne: »Hehej, kdo je ukradel? Kaj je ukradel? Figo je ukradel, ne občinske blagajne, he-he! Tukaj imam ključ!«

Ključ je imel policaj, to je res, toda občinske blagajne ni bilo več, bila je strta v prah, in ni bilo več občinskega tolarja. In je bil župan na grde viže hud, rohnel je na policaja in mu ukazal, da naj pri priči prime razbojnika in ga neusmiljeno uklene, da bo sojen po postavah. Nič niso pomagali izgovori in si je nesrečni policaj izprosil samo to milost, da mu ne bo treba prej ukleniti Cefizlja, preden ga dobi v pest.

Prišel je tretji dan, tedaj so zanesle grozanskega razbojnika Cefizlja muhe spet v Butale in se je to pot zgodilo, kar se je moralo zgoditi.

Sredi južine je bilo, ko je zaslišal župan strahovito kričanje onkraj potoka. Stopil je iz hiše. Razločil je policajev glas: »Župan, župan, pojdi semkaj! Ujel sem ga, Cefizlja, razbojnika grozanskega!«

Mu je odgovoril župan: »Ko si ga ujel, pripelji ga semkaj!«

Zakliče policaj: »Pripeljal bi ga, pa noče iti! Ajte na pomoč!«

Je dejal župan: »Ne utegnem, sredi južine sem. Če noče, pa pusti, naj pride po južini!« In se je umaknil v hišo in jo zapahnil in zaklenil.

Je zastokal policaj: »Jaz bi ga že davno pustil, pa on ne pusti mene!«

In pravijo, da je policaj iz svojega žepa obljubil Cefizlju tolar, če ga pusti, in ga je Cefizelj milostno pustil in mu naročil, naj tolar nese županu, da ne bo občina čisto suha. Groš za nov šparovec pa je kar iz svojega primaknil Cefizelj, grozanski razbojnik.



O DEDCU, BABI IN SVINJI, O CEFIZLJU IN POLICAJU


Je stala kraj Butal kajža, notri so živeli dedec, baba in svinja in so se prav lepo razumeli med seboj. Pa ko je bila svinja dosti debela, sta jo baba in dedec zaklala, da se gosposko z njo pogostita.

Nista imela vilic, zato sta šla in stopila po svetu, da si pri gosposkih ljudeh izposodita vilice.

Gresta, spotoma naletita na grozanskega razbojnika Cefizlja. Imela sta mirno vest, in kdor imaš mirno vest, nikogar se ne boj! — pa se tudi dedec in baba nista ustrašila razbojnika, temveč se je baba zadrla nanj: »Grdavž grdi, da ti ne bi padlo v glavo in bi šel in nama ukradel zaklano svinjo, ko bova zdoma!«

Odgovori Cefizelj: »Ne poznam vaju, ne vem, kje je vajina kočura, pa mi tudi ni mar!«

Se zakrega dedec: »Da veš, najina kočura ni kočura, ampak hiša, vrata ima in okna! In kar prva je, preden prideš v Butale. Od pota stoji malo v kraj, to pa nalašč, da s ceste ne mika takih plajšarjev, kakršen si ti!«

Odgovori Cefizelj: »Modra sta! Vama sam živ krst ne bi bil kos! Nemara sta jo celo zaklenila, vajino hišo, preden sta šla z doma?«

Reče baba: »Zaklenila, zaklenila in ne boš našel ključa, ti rokomavh, pod okno sva ga skrila.«

Jima vošči Cefizelj srečno pot in so šli vsak na svojo stran.

Cefizelj je bil namenjen v Butale, da pozdravi policaja, pa je mimogrede krenil h kočuri, ki ni bila kočura, ampak hiša, in je stala bolj v kraj, da ne bi s ceste vabila plajšarjev, in je bila trdno zaklenjena, ključ pa je ležal pod oknom.

Cefizelj je ključ vzel in pohlevno odklenil vrata, lepo čedno je pograbil meso v rjuho, ga vrgel čez rame in hajdi v Butale! V Butalah se je postavil policaju pod nos.

Ga ustavi policaj: »Hop, Cefizelj, ali te imam? Koga si spet umoril in ga neseš v krvavi tej rjuhi?«

Se je prestrašil Cefizelj, da so mu kar zapeli zobje »šklef, šklef!« Dejal je: »Jaz nisem nikogar zaklal, jaz ne!« Spustil je krvavo rjuho z mesom na tla in zbežal v gozd.

Policaj si je mišlil: »Tale v rjuhi mi ne uide, Cefizelj pa mi je ušel, hvala bogu! Za krvavo sledjo bom šel, videli bomo, kaj da bom videl.«

Stopal je za sledjo in ga je sled peljala h koči.

Dedec in baba sta bila kmalu dobila, kar sta si želela. V prvi graščini so jima dali držaj vilic brez rogljev, v drugi graščini roglje brez držaja — čisto blažena sta se vračala domov, da se gosposko pogostita.

Prideta h koči — holaj, vrata na stežaj odprta — svinjskega mesa nikjer, pač pa vse črno muh!

Zacvili baba: »O požrešnost požrešna, glej jih muhe, vse meso so požrle s kostmi vred!«

Dedca je popadla jeza: »Kar ubil jih bom!« Zgrabil je tolkač in je z njim mlatil po muhah. Pa ko je velika muha sedla babi na nos, je zakričal: »Muha, na vampu se ti pozna, da si največ požrla!« in je lopnil po muhi na nosu, muha je ušla, baba je zavpila: »Ubijalec, takšne imaš namene?« in je planila po dedcu.

Tedaj je vstopil policaj. »Hop!« je dejal in porinil vmes svojo sulico. »Semkaj pelje prelita kri! Eden je bil že zaklan, kdo kolje še drugega?«

Ker se mu ni nobeden branil, ne dedec ne baba, je uklenil oba in ju je hrabro gnal k mrliču sredi ceste, zavitem v rjuho — vpričo mrliča naj pride resnica na dan!

Pa sta se uklenjena dedec in baba silno razveselila mrliča in so Butale kar odmevale od vsesplošne glorije policaju, ki je bil babi in dedcu rešil zaklano svinjo.



BUTALSKI GRB


Butale so naraščale imenitno in imenitneje in jim do popolne imenitnosti ni manjkalo ničesar več razen grba. Pa so sklenili, da naj bo in si nabavijo še grb. Modrovali so in moževali in slednjič četrti večer in v četrti krčmi uganili, da mora biti grb imeniten, kakor so imenitne Butale. Zato da mora v butalski grb najimenitnejša žival, ki so kdaj čuli o njej: to je zmaj. Zmaj mora v grb, pa naj stane, kolikor hoče, in ako ni drugače, lahko stane cel tolar, podkovan in zvrhan. Podkovan je butalski tolar takrat, kadar ga spremlja likof štirih bokalov, zvrhan je, če je poleg pijače še kaj mesnega prigrizka.

In so dejali: »Zmaj je najbolj imenitna žival na oko in za besedo, pa tudi zato, ker je neznansko nevaren in bo v grozo in strah sovražniku.«

Imeli so v Butalah slikarja Čačko in je bil slikar za hiše in kapelice in ograje in obrtnike in sploh za vse. Pa so mu naročili, da naslika grb: v grbu pa mora biti zmaj, naj stane, kolikor hoče, in ako ni drugače, lahko stane cel tolar, podkovan in zvrhan.

Slikar Čačka je naročilo sprejel in obljubil in je resnično slikal in je bil silno zadovoljen s svojim delom, ko ga je končal. Vsak umetnik je zadovoljen, ako konča delo in prejme zaslužek in se mu mudi, kam bo sedel in ga bo zapravil. Tem bolj je bil zadovoljen Čačka, ko mu je bil zaslužek podkovan in zvrhan.

Zadovoljni so bili z grbom tudi butalski možje. Strmeli so, kimali in hvalili, kako silno da je podoben in da še niso videli zmaja, ki bi mu bil tako podoben. Slovesno so ga obesili na občinsko hišo in bili zelo ponosni.

Dokler niso Tepanjčani zagnali glasu: »Ho, ho, Butalci imajo grb, bika imajo v grbu, butalskega bika! Ho, ho!«

Tepanjčani so nesramno zlobni: kadar morejo, obesijo Butalcem žaljivko!

Pa je bila žaljivka to pot posebno nesramna, ker je bila resnična.

Kajti ko so si butalski možje vnovič ogledali zmaja, se ni dalo tajiti: zmaj je bil podoben biku.

Seveda — Butalcem ni bilo zameriti zmote — zmaja še niso videli nikdar nikjer, bikov pa vsak dan dovolj.

Toda so Butalci zamerili slikarju. Sneli so grb in so šli, da zahtevajo vračilo tolarja, podkovanega in zvrhanega.

Slikar Čačka je baš sedel v krčmi in ga je nekoliko imel — ne preveč ne premalo, temveč ravno prav. Pa je bil silno ogorčen, ko je slišal zahtevo butalskih mož. S pestjo je udaril po mizi in izjavil, da mu je užaljena umetniška čast. »Kdo,« je dejal, »je tisti, ki se drzne trditi in tudi dokaže, da zmaj v grbu ni pošteno naslikan in točno!« In še se je zaklel: »Živega zmaja postavite predme, pa se bo videlo, ali je podoben ali ni! Ako ne bo podoben, zastonj vam naslikam drugega in ga bom posnel po življenju, kakršen bo: z vsemi parklji in kremplji in jeziki in rogovi in kocinami! Pa se zavežem in vam bom povrhu naslikal zastonj še vse tašče vesoljnih Butal in ne bo nobena hiša brez zmaja.«

Ta beseda je bila možata. Zvedeli so jo Tepanjčani in so se rogali: »Ho, ho, za zmaja v grbu bo v Butale prišla županova tašča! Ho, ho!«

Uvidel je butalski župan, da bo treba kaj ukreniti. Pa je pozval policaja in mu strogo ukazal: Odpre naj oči in pazi in ne odneha, dokler ne ujame zmaja. Ta zmaj bo za zgled služil in za vzorec slikarju Čački; zato naj pazi, da bo ujel takega zmaja, ki bo zmaju resnično podoben. Tako je ukazal župan.

Prejšnji grb z bikom pa so, kakor že povedano, sneli in ga prodali mesarju, da mu je bil za obrtno znamenje nad mesnico. In bi bil tudi mesar zadovoljen z njim, ako ga ne bi včasi izpraševat prihajal kak Tepanjčan, po čem da tukaj sekajo zmaja. Tepanjčanom sploh ne boš nikdar zavezal jezikov.

Butalski policaj je torej imel odprte oči in je pazil in bil jako vnet. Njegova vnema ni poznala kraja in je iztaknil zdaj to reč, zdaj ono in jo privlekel slikarju Čački, mar ni to zmaj: ježa je privlekel in raka in rogača in so se mu zdele nevarne te živali, ki da bodo v strah in grozo sovražniku.

Toda je bila slikarju umetniška čast še vedno užaljena in ni maral pripoznati ježa in raka in rogača, da so bolj podobni zmaju, kakor mu je bil podoben zmaj v prejšnjem grbu, in je celo odklonil kroto, ki jo je bil ujel policaj in jo zatožil, da strupeno pljuje okoli sebe.

Blizu Butal je hosta, v tisti hosti je strašil grozanski razbojnik Cefizelj in se ni bal ne Boga ne butalskega policaja. Če je le utegnil, je prihajal v Butale in se postavil policaju pod nos. Dejal je policaj, prej da ne bo miru dal Cefizlju, da jo bo izkupil. In je bila posebna zasluga policaja, da se do tedaj ni zgodilo, da bi jo bil Cefizelj izkupil. Cefizljeva zasluga pa je bila, da je ni izkupil policaj. Kajti, je dejal Cefizelj, za tem policajem bi prišel drugi, vsak drugi pa bi bil hujši.

Čul je razbojnik Cefizelj, s kakšno vnemo da preži butalski policaj na zmaja in da koprne za zmajem vse Butale in bo z njim ustreženo njihovi slavi in slovesu.

Pa je stopil iz hoste v butalsko mesto.

Bilo je ravno polnoči, svetila je luna in je policaj pel uro. Petelin, kadar poje, zapre oči. Policaj pa ni bil petelin, ampak je imel oči odprte in je gledal in videl: holaj, onkraj vodnjaka v svetlem siju lune čepi moški in se ne gane ne spričo policaja ne spričo glasu in ure; tako predrzen bo samo Cefizelj!

Policaju je zavrela kri, nastavil je sulico, imenovano helebarda, in jadrno je stopil tja: »Kdo si, da čepiš in skruniš butalska tla?«

»O,« je ponižno odgovoril Cefizelj, »ne skrunim butalskih tal, saj imam zapete vse gumbe. Ampak se mi je posrečilo in sem ujel ptiča — zdi se mi, da je zmaj. Tule pod kapo ga imam in je skrajni čas, da ste prišli in ga varujete, da ne uide. Ali imate kletko?«

Je videl policaj, da res tišči razbojnik Cefizelj kapo na tla, pa je počenil še policaj poleg kape in je dejal: »Poznam te, razbojnik si, Cefizelj. Jaz pa sem butalski policaj. Zapomni si: butalski policaj ima zmeraj vse. Pa imam tudi kletko in jo imam zate in jo imam za zmaja. Toda je ne nosim s seboj. Kletka je zate občinska keha, razumeš, kletka za zmaja pa stoji na oknu v občinsko keho. Kar ponjo stopi in jo prinesi!«

Pa je Cefizelj ponižno stopil ponjo in je tačas policaj tiščal kapo in zmaja in čepel na tleh in je čepe zapel prvo uro in se čudil Cefizlju, kje da se mudi. In je pel drugo uro in so ga bolela kolena in je pel tretjo uro in je klel Cefizlja. Naveličal se je čepenja in je dejal: »Vstati bom moral, drugače ne bom več mogel.« Previdno je segel pod kapo — bilo je nekaj okroglega in mehkega in je pozabil zapeti četrto uro.

Ker ni pel četrte ure, so se zdramili Butalci, zakaj da policaj ne poje ur, in so prišli in videli in čuli in glave staknili nad kapo.

Zdaj se je policaj upal in je izpod kape privlekel, kar je imel v rokah okroglega in mehkega, bila je konjska figa. Pa je bil slikar slednjič zadovoljen in je dejal, da bo v grb naslikal kapo in v kapi konjsko figo.

Toda mu je župan plačal dva tolarja, podkovana in zvrhana, da ni naslikal grba.

Potem so izvedeli Butalci, da drugod nekod že imajo zmaja v grbu. Ako bi se ravno primerilo in bi imel ta zmaj mlade, lahko bi katerega odstopili v Butale. Butale prosijo.