Štiri črne mravljice

Štiri črne mravljice Anja Štefan

Spisano:	Uredila Tanja Rozina
Viri:	Štefan, Anja (2007). Štiri črne mravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

MEDVED

Štiri črne mravljice so si želele, da bi srečale medveda. Na planem niso imele sreče, pa so se odločile, da zlezejo v njegov brlog, a notri –

»Tu je pa zelo temno,« je rekla prva.

»Tu nekdo zelo smrči,« je rekla druga.

»Nekam ostro mi diši,« je rekla tretja.

»zrak je res pošteno gost,« je dodala četrta. In so sklenile: če se ob pravem času ustaviš in obrneš, potem je to modrost.

»Kako? Ste srečale medveda?« so jih spraševali, ko so se vračale proti domu.

»Medveda ne,« so rekle štiri črne mravljice, »srečale smo pamet.«

UHANI

»Tako rada bi nosila uhane,« je rekla prva črna mravljica.

»Potem jih nosi.«

»Ampak kako, če nimam ušesa?!«

»Saj res. To je pa malo nerodno. Nič, potem bomo uhane nosile bolj svobodno. Kdor gleda z vso širino srca, ta ne pozna meja.«

Vzele so uhane in si jih pripele na klobuk, ovratnik in na krilo. In so jih nosile, dokler jih ni minilo.

GLEDALIŠČE

Štiri črne mravljice so šle v gledališče. Oblekle so se, zelo zelo pisano, in so šle.

Ko so se vrnile, so ugotovile:

»Gledališče je v redu.«

»Ima svetle luči.«

»Lahko se sedi.«

»Predvsem pa so tam vsi nagneteni kot mravljice.«

Zato, vidite, so mravljice vzljubile gledališče. Ker na tem svetu vsak po svoje vidi in vsak po svoje išče.

DEŽ

Deževalo je in štiri črne mravljice so molčale. Po travah so tekle kaplje, one pa so ždele pod lapuhom in gledale v dež.

»Včasih se malo bojim,« je rekla prva.

»Česa?« so se začudile druge tri.

»Da vas mogoče ne izgubim …«

»Ljubi bog! Kaj ti ne pade na pamet. Le kako nas bi lahko izgubila …«

»Ne vem. Samo tako … da nas ne bi slučajno kaj neslo narazen. Potem bi bil svet tako zoprno prazen. Ves mrzel in pust.«

»Kaj ti ne pride iz ust! Odkod te začarane misli?«

»Ah … včasih so dnevi tako grdo kisli. Včasih sedim in se vsega bojim. Naenkrat še tega, da vas ne zgubim. V srčku me tišči in v glavi.«

»Vem, kako se tako reč ustavi,« je rekla druga mravljica in tisto prvo močno močno objela. Še tretja in četrta sta se stisnili k njej.

»Vidiš,« so rekle, »če se stisnemo, tesno, tesno, tesno, potem tesnoba gre. To je vse.«

LUNA

Štiri črne mravljice so ležale v travi in gledale v luno.

»Danes je luna kot velik zlatnik,« so rekle.

»Res velik in zelo zelo zlat.«

»Ko bi ga mogle pobrat …«

»Potem bi kupile letečo preprogo.«

»Na njej bi ležale in zrle v nebo in šle bi lahko za deveto goro.«

»Saj lahko gremo ravno tako! Tja nas odnesejo pravljice. Tiste ta stare, od naše ta šepave mravljice.«

In so začele z nekoč in nekje, so govorile in ure so šle.

Vse so preletele: devet gora, devet voda … in luna je ostala vrh neba.

MANDARINE

Štiri črne mravljice so jedle mandarine.

»Lepo dišijo,« je rekla prva.

»M-hm, po soncu,« je rekla druga.

»Misliš, da sonce diši?«

»Tako se mi zdi.«

»Potem je tudi sonce naša mandarina. Najbolj sočna, sladka, fina fina. Ampak – to naj bo naša skrivnost. Nekoč si do sonca zgradimo most in mu pridemo blizu. Takrat nam bo jasno, kako diši. Takrat nas v sončne žarke raztopi.«

MORJE

Štiri črne mravljice so sklenile, da pogledajo, kakšno je morje.

»Morda je res slano.«

»In silno veliko.«

»Veliko brez konca.«

»Tako kot nebo.«

In že so drobile na prvo drevo.

Sedle so na list in zažvižgale v veter. Če zažvižgajo štiri črne mravljice hkrati, potem tudi veter uboga. Naložil jih je na hrbet in jih nesel, nesel prav do morja.

»Najbrž bi morale imeti kopalke,« je rekla prva, ko je pogledala na okrog.

»Zakaj le, saj smo samo mravljice.«

»Črne kot poper in čedne kot kaktusov cvet.«

»Nehaj, nehaj, pojdimo se malo pogret.«

»Dobro. Voda je topla.«

Hopla in hopla, že so skočile v valove.

»Ljubim morje,« je rekla prva.

»Tudi jaz, že od nekdaj.«

»Kako? Nismo na morju prvič?!«

»Vse, kar ti je blizu, ljubiš že od nekdaj.«

»Najbrž res. Morje je naš dom.«

In so sklenile, da so v resnici morske mravlje.

Morske mravlje niso navzven nič posebnega. Čisto take so kot vse druge. A navznoter … navznoter imajo srce, brezmejno kot morje.