Število dvajseto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Število dvajseto
Mara Tavčar
Izdano: Slovenski narod 11.03.1907 (40/58), 1,2
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„V šopku majaron

je vreden dvajset kron.

naj bo zelen al' suh.

ma vedno lep duh.”

(Narodna)


Fletno število dvajset! Recimo, dvajset kron, svetlih in novih! Ah, kako lepo žvenketajo, nekako tako, kakor božični zvončki pri „Te Deum,” ali vsaj tako, kakor zvončki pri saneh!


Blaženo število dvajset! Ej, marsikatera Evina hčerka komaj čaka, da spolni dvajseto leto starosti! — Dvajseto leto je mejnik med naivno in resnejšo dobo vseh polj in kategorij. Lepo število dvajset! Koliko mlečnozobih fantov se veseli dvajsetega leta, veselje, da postanejo pravi fantovski fantje z vsem ponosom bujnih, težko pričakovanih brk.


Dvajset! Ej, absolventi prvega razreda ljudske šole poznajo vse skrivnosti številnega kroga od 1—20 in se kar nič več ne blamirajo, kot kandidati drugega razreda, s prejšnjo obi­čajno „desetnajatico.”


Težko število dvajset! „Dvajset let poročen! Dolga doba za težaven zakonski jarem in posel!” Treba je skoro skrbeti za srebrno poroko in, in, in za že skoro dvajsetletne hčere, da pridejo še pravočasno pod klobuk!


Dvajseti dan meseca! No, do polovice meseca se že še prebije in pretolče! Za sine pa dvajseti dan, up, veselje ž njim! Še par dni in dan plačila, dan dvanajste ure je tu! No, ali, saj je dvajseti dan lahko dan predujma, češ, v zadregi sem! Pred pust je, veselice, plesi, koncerti in potrebujem!


Prijazen šef že riskira, saj je vendar dvajseti dan!


Kar je dvajset, je vse lepo in udobno, no, ali vsaj za silo, a najlepše je seveda „dvajset tisoč kron! Hej! Ej, dun! Lepa dota to!“


Jaz npr. nimam dvajset tisoč in zato se je moj fant poročil z vdovico, ki je imela poleg vseh vdovskih sitnosti in grimas, vse polno svetlih krono in dukatov, ogromno balo, sive lase, našminkane ustne in lica, na nosu fletno piko!


Za denar se pika na nosu tudi prezre!


Saj denar podaljša, eventualno podloži kračjo nogo, napravi grbav hrbet vitek in raven in tako dalje brez kraja in konca! Za denar vse, vse. Za to malo, okroglo stvarco se riskira marsikaj, makari pol duše! Pa tako je majčkena, da smešno mičkena! Zatrklja se ti pod postelj, ali omaro in moraš jo iskati z — metlo! „Ej!“ Pri marsikaterem v življenju igra število 20 imenitno vlogo, bodisi pri moškem ali ženski.


Koliko deklet plaka za dvajsetim letom starosti! Ej, koliko! Mlada biti je vedno lepo, ali to je vrag, ko čas hiti in beži! Izgine mladost, izginejo leta, ženina ni, samica otožna sedi!


Vara se seveda lahko! Leta se enostavno subtrahirajo in bati se je, da marsikatera ne praznuje po vrsti let opetni svoj rojstveni dan!


Moški pa, ki ljubijo deklice za kratek čas, preštevajo sedaj, kdaj vendar pride na vrsto dvajseta ljubica!


Šmentano kratka ljubav treh tednov. Ali vendar jako dolga! „V enem letu preljubi se jih sedemnajst!“ Pred pustom v nameček tri, pa je blaženo število dvajset, čisto z zadnjo „z dvajseto“ hajd pred altar!


Tako je napravil Janko v svoje razočaranje! Z dekleti je bil izbirčen, inače pa z vsem zadovoljen! Zasoljena juha mu je tako teknila, kakor prismojena pečenka ali neslan kruh!


Ljubil je izza mladih nog: pse, mačke, ptiče in take zveri, pozneje knjige, zatem palice, kravate in klobuke, pozneje pesnike, a za tem mične gospice!


Njegovo življenje je bila nepretrgana vrsta ljubezni, podarjena nepoetičnim in poetičnim bitjem!


Prva ljubica, pohlevna Anica! Za ­ dovoljila se je s pismi in oglednicami! Janko pa je sovražil poštni davek „hm“ slovo je dal Anici in klel onega, ki je izumil znamke! Druga je bila Pavla! Tretja Helena itd., da je preljubi Erne, Minke, Francke, Slavice in Metke, do petnajste ljubice Julije! To vam je bilo veselo, korajžno dekle!


Klepetava, kakor tržaška branjevka in razposajena, kakor tržaški fakin!


In nekoč sta se sprehajala po drevoredu „Vzdihov in poljubov.“


Drevesa so bila obložena s snegom! Julija je v svoji porednosti potresla drevo, sneg se je usul na Janka.


„O, ti moj ljubi sneženi mož! O o, Janko , kakšen si pa,“ je gostolelo iz ustec mične Julije! Janko že ni prenašal kapric svoje petnajste ljubice.


„Hm,“ si je mislil, „kot moža me oblije z vodo, adijo, pa zdrava ostani“ in šel je.


Petnajst ljubic! Šment, preveč, preveč! Janko pa se je privadil ljubezni, geslo mu je bil Petrarke verz:


„I ho amai sempre

Et amo forte aneora.“


Prav je imel! Ljubil je še štiri, a dvajseto je zasnubil!


Število dvajset! Juh!


Dvajseta, no, osemnajstletna Gizela, to je bila umetna krasica!


Janko je ljubil naravo, a Gizanažival jo je zbog nežnosti tako je znala posnemati naravo v polnem obsegu! Ej, kosmetika ta je le na razpolago in, da ni zbog cenzure, pa poste restante.


Giza in Janko sta se zaročila na Sveti večer. Obljubila sta si neomajno zvestobo in večno ljubezen, a Gizina mati ustmen mestni dnevnik je delila radostne duše svoj blagoslov. Lija, sestra Gizele, pa je nalivala čaj s citrono!

Domenili so se o dnevu poroke itd. (Jaz sem lajik, ne vem, kako to gre, to pa vem, da je treba hiteti, hiteti!)


Gizelina mati je obljubila resno in svečano „dvajset tisoč dote in balo.“ Janko ni vpraševal, ni hotel biti indiskreten ali so tisoči krone, forinti, petaki ali celo desetaki.


„Dvajset tisoč,“ ah saj že to fino doni! Janko je bil ves blažen in srečen! Ženin!

Dan poroke je prišel!


Radovedno ženstvo je hitelo v stolnico, da si ogleda hrepenečo osemnajstletno nevesto, ženina in, da sliši oni sveti in resni ter važni „da“ obeh polovic.


Ženstvo je kritikovalo, grajalo, hvalilo, zavidalo in tako naprej, kakor nanese običaj pri predpustnih porokah.


Saj veste, dragi, kako je, no! „Eh!“ Pri vsej gneči ni bilo posebnih nesreč! Pohodili niso nobenega otroka, denarja ni nihče iskal v tujem žepu. Ah, pardon, neki črevljaski vajenec je iz ljube vajeniške razposajenosti stopil neki ženski na kurje oko.


Ceremonija je torej minula brez posebnih posledic, ali vsaj takih, da bi jih ovekovečili dnevniki!

Po poroki običajen obed, eventualno banket, sledile so napitnice itd.


Janko ni dobil dopusta za ženitninsko potovanje, ostala sta doma!


Gizela se je bavila s kosmetiko pri toaletni mizici, a Janko je ogledoval šatuljo na mizo, z napisom: „Dota“ Svečano je odprl šatuljo!


Na karti so stale besede: „Dvajset tisoč.“


Da, da, da, dvajset tisoč kron, ali dvajset tisoč vinarjev, to je pač velika razlika, neskončno razočaranje za fanta, eventualno, ki je preljubil devetnajst deklet, dvajseto poročil z vso kosmetično ropotijo in dvajsetimi tisoči dote brez subjekta, a z dvema atributoma. Gizela se je šminkala itd., a Janko je napisal v notes:


„Devetnajst deklic sem ljubil,

devetnajstim dal sem slovo,

a dvajseto sem le zasnubil

zlat prstan ji dal na roko.

Ah, to je hudo!

Mati je rekla: „Dvajset tisoč,“

ah, žalostna moja poročna je noč,

dvajset kronic sem z ženo dobil

Za drugimi kronicami bom se solzil.

Prevara je grozna, ni kronic tisoč

žalostna moja poročna je noč!

Dvajset tisoč!“