Števek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Števek
Milena Mohorič
Izdano: Književnost 4/2 (1934), 113-119
Viri: dLib 4
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Vse se je umaknilo dežju, tako je, kakor bi se bila Rakovčeva hiša sama potuhnila, kakor bi se bila tesneje privila k stoletni lipi, ki zvesto čuva že četrti rod na Rakovčevim. Na četverokotnem prostoru, ki ga oklepajo hiša, konjski in kravji hlev, svinjaki, skedenj, shramba za orodje ter kokošinjak in je razdeljen na dva precej enaka dela, na dvorišče in gnojišče, stoje večje in manjše deževne mlake. Glasovi, ki pr ih a ja jo iz svinjaka, hrzanje konj in enakomerno padanje deževnih kapelj s streh, se zlivaj o s puščobo tega aprilskega dneva. Tam nasproti hiše je odprtina, ki vodi v sadovnjak in dalje preko travnikov, kjer se pasejo krave, na njive. Kamor sega oko je vse Rakovčevo, na tej zeleni zemlji je njihov dom kakor plaha bela ptica, ki je sedla k sestram kraj ceste z razpetimi perotmi.

Mokrota je prodrla skozi zidove, zato sta se gospodinja in dekla Anika spravili v toplo kuhinjo, ki vodi naravnost na dvorišče. Le sem tje huškne kaka postava preko dvorišča, hlapec Miško, gospodar iz shrambe za orodje ali pa nese Anika otrobe ali kaj podobnega v svinjsko kuhinjo tam na oni strani. Stari oče, ki je sinu šele pred letom dni izročil gospodarstvo, hodi s pipo v ustih iz kuhinje v svojo kamro in premišljuje o čebelah. Še golobje so se tesno stisnili pod streho.

Tam zunaj na travniku za hišo se pasejo krave, med njimi se premika nekaj črnega, majhnega. Semtertje je slišati klice: »Kam greš, Liška!« ali »He, Dima!« »Breza, nazaj!«, če živali zavijajo proti žitu namesto da bi mulile travo, kakor se kravam spodobi . Mala postavica stegne včasih roko in zamahne s šibo po tej ali oni živali. Sicer pa žvižga in poje.

Na prag je stopila gospodinja in je izlila po dvorišču vodo, v kateri je prala krompir. Dvignila je roko do ust in zaklicala:

»Hoj, Števek, ženi domov!«

Voda pljuska pod stopinjami živali, ki jih žene mali mož. Izpod mokre, dolge pelerine gledajo bose, tenke, vse modre nožiče. Iz kapuce gleda dvoje radovednih oči.

II.[uredi]

Števek je vrgel s sebe mokro pelerino, privezal je živali k jaslim in nato stopil v kuhinjo. Komaj si je dobro pomencal roke, je stekel nazaj v hlev, vzel vile, ki so bile mnogo večje od njega, v roke in očedil hlev; to delo, zmetavanje težkega gnoja, zahteva še od odraslega mnogo moči. Nato je tekel v listnjak po listje, nastlal kravam, pometal po hlevu in po hodniku pred njim.

»Števek, jajc nimam za rezance!« se je oglasila gospodinja.

Kar je le mogel se je Števek podvizal, stikal je za jajci po svislih, kamor jih skrivajo kokoši. Kmalu je bilo v gospodinjinem predalu vse polno jajc.

Anika je nekaj vrtala po kuhinji, menda se ji je tudi tožilo, da bi šla na dež, zato je ubrala drugo pot:

»Števek, prinesi vodo!«

Števek je stekel k vodnjaku bos in v svoji tenki obleki. Dež mu je padal brezobzirno na ramena. Vse žile na vratu so mu izstopile, ko je nesel velik škaf poln vode. Dihal je še vedno glasno in naglo, ko je že zaklicala gospodinja:

»Miško, prinesi drva!«

To je Miškovo delo. A hlapca Miška sploh ni na spregled, zaril se je bog-ve kam, na dež noče in teh večnih drv je tudi že sit. Ker Miška ni, je zaklical isti glas:

»Števek, prinesi drva!«

Drva še niso sežagana in razcepljena; Števek se jih loti z veliko vnemo. Deževne kaplje mu padajo na nos, na roke. Streha je prekratka, da bi še njega varovala. Kmalu je za ves dan dovolj drv.

Števek je prižvižgal v kuhinjo in komaj sedel kraj ognjišča, tedaj pa je pritekel gospodar:

»Tonika, je kaj žebljev pri hiši?«

Gospodinja je iskala po omari pa ni mogla ničesar najti:

»Nič ne bo.«

»Naj skoči čêh ponje!« in je položil nekaj denarja na mizo. Števek je pokril čepico, privihal si je ovratnik in je stekel v trgovino v sosednjo vas. Vrnil se je domov prav tedaj, ko so šli domači k obedu. Po kosilu pa sta Števek in Miško sedela v konjskem hlevu in sta se pogovarjala o marsičem in tudi o službah. Števek je imel pač že bogate izkušnje. Že od petega leta je služil. Najprej je služil – to je bilo še preden je začel hoditi v šolo – pri kmetu Kukovcu, kjer je moral pasti, polagati, česati in zmetavati, poleg manjših opravkov, ki jih je bilo vedno dovolj. Zato je dobival hrano, stanovanje – slejkoprej je bil to kot v hlevu – zgovorjeno je imel tudi robačo, obleko in čevlje. Števek je služil pri tej hiši skoro tri leta, toda ne robače, ne obleke ni dobil. Mati in babica sta ga oblačili v nekaj, kar ni bilo obleki podobno, da bi ne bil gol. Še lačen je bil često. Kasneje je hodil v šolo poldrugo uro daleč, taka pot in delo zlakoti človeka.

Nato je služil že pri župniku. Delo je bilo prav takšno, le hrano je imel zares dobro. Obleke pa tudi ni dobil. Zato se je tudi potožil Mišku:

»V dveh službah so mi že obečali obleko, čevlje in robačo, dobil pa nisem nič. Še lačen sem bil večkrat kakor sit. Sedaj imam pa kruha dovolj in nedeljsko obleko sem tudi že dobil. Tu je dobra služba«.

Tiščal je roke v žep pa mu še v mislih ni bilo, da je njegova tenka obleka vsa premočena in raztrgana in da je bos v tem hladu.

»Boš pasel odvečera?« ga je vprašal Miško.

»Ne vem, kakor bodo rekli.«

Drugič mu ta dan niso veleli pasti. Ni mu bilo treba še enkrat pasti v tem dežju, zato je nanosil kravam krme. Pač pa je Aniki, kakor vsak dan, pomagal zmetavati in nastiljati v svinjskih hlevih.

Tâko je bilo opravilo malega Števka vsak dan potem, ko je zjutraj ob petih počesal vseh osem živali.

III.[uredi]

V kuhinji sta pred prazniki sedela gospodinja Tonika in gospodarjev brat, ki je bil v mestu za sodnika ter je vsako Veliko noč prihajal domov, ko je Števek ves žareč pritekel v kuhinjo:

»Gospodinja, ste videli mojo razglednico? Lepša je od vseh vaših. Vsa zlata je!«

Gospodinja je dobro vedela, kaj in kako je z njegovo razglednico. saj jo je že ves dan razkazoval. Vsakomur jo je pokazal, kdor je le bolj domač prišel k hiši. Vendarle je povprašala:

»Pokaži, kdo ti je pisal?«

»Mati so pisali!«

»Te še niso pozabili?«

»Moja mati? Kaj še!«

»Kaj so pa pisali?«

»Za praznike. – Vas tudi pozdravljajo in želijo praznike.«

»Hvala lepa! Le piši, tudi jaz jim želim vse dobro.«

»Gospodinja, jaz bom šel za materjo. Boste videli!«

»Kaj pa boš v mestu? Stradal boš, še umreš lahko.«

»O ne, kaj bi tisto. Moja mati so mi obečali. Poiskali mi bodo službo pri kakem mizarju. Še vam bom kaj lepega napravil, da boste kar gledali. Tale vaša miza je že vsa črviva, vse je že staro pa trhleno. Le počakajte. Še kaj jako lepega vam bom napravil!«

»Prav, prav Števek! Sedaj pa skoči v trgovino po sol – in petroleja tudi nimamo.«

Gospodinja je odšla v sobo po denar, tačas pa je »gospod« stisnil števeku kovača v pest:

»Na, pa si kaj v trgovini za rumenice kupi.«

Števek je kakor v sanjah odhitel v trgovino. –

»Bister dečko, tale vaš Števek. Kje je doma?« je povprašal sodnik svakinjo.

»S Prekmurja je.«

»Kaj pa njegovi ljudje?«

»Bajtarji so. Stara, njegova babica, ima nekaj pedi grofovske zemlje, najmlajša dva, fant in dekle, sta pri njej. Drugi fant pa tudi že nekje služi. Mati dela v tovarni v Mariboru.«

»Pa oče?«

»Števek je nezakonski. Potem je pa vzela pravo nevoljo. Pijanca, ki bi bil Števka skoraj ubil, še sedaj ima na desni strani vsa rebra stisnjena. V drugo vas so ga morali dati, da ga ni. Sama se je pa tudi pri sosedih skrivala pred njim in pred njegovimi udarci, kadar je bil pijan«.

»To stori šmarnica! – Kje je pa sedaj?«

»Nič ne vem. Pravijo, da je pobegnil na Bolgarsko. Ko je bil pijan, je nekega kmeta na vasi ubil«.

»Sedaj imajo vsaj mir pred njim.«

»Seveda. Težje pa le živijo. Saj vemo, kako ženske po tovarnah zaslužijo!«

Anika je tam v kotu nekaj rezala in je pazljivo poslušala. Ko je prišel v kuhinjo gospodar, mu. je Tonika dejala:

»Ne vem, kaj je z našim Števekom. Skozenj se vitli, tako droban je pa nikamor ne zrase. Petnajst let že ima, pa sosedovega sina poglej! Star je osem let pa je močnejši in večji.«

»Bo že zrasel, kaj bi to! Kako naj bi zrasel, če še kruha niso imeli. Služi pa tudi že skoraj odkar je na svetu in dela, kakor odrasel možak. Saj še naš prejšnji kravar ni bil toliko v pomoč pa je bil star dedec. Se bo že skihal! « »Kaj pa tudi dela sosedov fant? V šolo hodi in še tam nič kaj prida ne opravi. Ta je delal, v šolo hodil poldrugo uro daleč in še tako so ga vzeli iz šole, ker jim je pri delu manjkal. Dovoljenje so dobili, da mu ni treba hoditi v šolo. Za učenje pa je imel dobro glavo, saj so njegova mati pravili. Če ne bi bil nezakonski pa še berač povrhu, bi moral do štirinajstega leta hoditi v šolo.«

Tako je razložila svoje misli dekla Anika.

»Kaj pa ti tukaj? Svinje so še lačne. Kaj blebečeš, če te nihče ne vpraša!«

»Ti pa tudi kaj drugega delaj, Tonika, in ne čenčaj.«

Gospodinja Tonika je molče odšla. Gospodar si je prižgal pipo in je hodil gor in dol. Kmalu sta se z bratom zaplela v živahen razgovor o politiki. –

V trgovini je Števek poželjivo ogledoval bonbone, piškote, fige in druge dobre stvari. Krčevito je stiskal kovača v pesti in ni se mogel odločiti, da bi ga dal iz rok. Kupil je sol in petrolej, pozdravil in odšel. Tam pred vrati je malo postal, se obrnil proti trgovini in zopet vstopil. Fige so pa le dobre. Tedaj pa mu je bilo zopet tako neizmerno žal lepega kovača, saj se sploh ni spominjal, da bi ga bil kdaj dobil. Hotel je oditi, ko so se odprla vrata in vstopil je majhen deček, šel k trgovcu in ga prosil:

»Gospod, prosim ali imate kako staro škatlo?«

Trgovec se je posmejal. Prav dobro je poznal malega prebrisanca, ki je od časa do časa prihajal po »stare škatle«. Skoraj nevoljno je odvrnil:

»Nič nimam.«

Toda otrokove oči so tako trdovratno strmele vanj, da se je premislil in mu stisnil par piškotov v pest. Otrok je zaklical in zbežal, kar so ga nesle noge.

Števek si je mislil: Ta pa ni slaba. Ojunačil se je in zaprosil za staro škatlo.

»Ti si pa že prevelik, da bi take norčije uganjal. Kar domov se spravi!«

Obrnil se je in stekel domov. Ko ga je gospodinja videla je šla za njim v kuhinjo in ga je pohvalila:

»Si že priden, Števek!«

Števeku se je nepopisno dobro zdelo. Kar se je spominjal nazaj ni bil vajen, da bi bili ljudje z njim kdovekaj prijazni.

»Mati nič ne pr idejo domov?«

»Nič ne pišejo. Pot je draga! – Kajne, gospodinja, drugo leto bom šel pa jaz za njimi.«

»Prav, prav, Števek!«

»Gospodinja, ste že bili v mestu?«

»Seveda!«

»To mora biti lepo, kajne?«

Števekove velike rjave oči so bile uprte v gospodinjo. Tako je, kakor bi ga bile same oči. Kakor dvoje zvezd na sivem nebu. Upadel in bled je njegov obraz, ustnice modre, dolgi nos je, kakor bi bil otekel.

Zunaj se je zjasnilo. Nad zemljo se je nagnila prva pomlad.

IV.[uredi]

Pred hlevom je sedel Miško in nekaj klepal.

»Vidiš kovača? Ti ga pa nimaš!« ga je Števek podražil. »Gospod so ga dali!«

»Prava reč!« se je Miško našopiril. »Jaz zaslužim desetkrat toliko!«

Števek si je mislil, srečen si, če toliko zaslužiš! Rekel pa ni ničesar, ker se mu je nenadoma zdelo, da je Miško, ki zasluži denar, desetkrat višji od njega in kar tesno mu je bilo sedaj vzpričo Miška. Hlapcu je bil učinek njegovih besedi prav po godu, zato je Števeka takoj porabil in ga pokroviteljsko poslal po cigarete:

»Sava, da veš!«

Ko je tekel Števek mimo trgovine, je videl v oknu pomaranče. Kar nagledati se jih ni mogel. To bi bilo pomaranč za celega kovača! Števeku se je zdelo, da jih že kar požira. – Toda pomaranče bi pojedel in kaj bi bilo potem? Ne, s pomarančami ni nič!

Doma je cigarete hitro izročil Mišku, nato pa je šel v svojo sobo, v kravji hlev. Brž je vstopil, zapahnil vrata in previdno splezal na nekak zaboj, ki je visel izpod stropa. To je bila Števekova postelja. Pritrjena je bila na drogove pod stropom, da ne bi krave pojedle slame, stare kosmate odeje in tudi ne Števekovih zakladov. Razglednic, ene knjige, starih črepinj, medenine, rjastega železa, najrazličnejših gumbov in pa denarja.

Kovača je Števek previdno položil na rob svoje postelje, nato je iz slame izkopal svoj denar. Polagal je novec poleg novca in je prešteval. Ko je preštel do petindvajset je znova štel, dokler ga štetje ni utrudilo. Kar žarel je veselja, da ima že petindvajset dinarjev. Zdelo se mu je, da je precej bogat.

Tedaj so vstale pred njim vse vabljive dobrote. Fige. rožiči, bonboni in piškoti. Vsa trgovina je bila pred njim. Toda za mizo ni stal več vaški trgovec z debelo srebrno verižico preko zajetnega života, z glavo, ki je bila kakor pomaziljena. Za mizo je stal gospod Sukič. Gospod Štefan Sukič. Njegova obleka je bila čedna – komolci niso bili prav nič raztrgani, kakor so sedajle. Števek se je natančno in pozorno ogledoval in je modroval. Obleka strgana, robača strgana. Je že res. da je delavnik, a kar je preveč, je preveč. Tako je strgan, da ni več lepo. – In čevlji gospoda Sukiča? To nikakor niso navadni čevlji iz kakega navadnega usnja, še iz boksa ne. Legirnati so. Svetijo se. da bi kar zamižal! Ne pa strgani, kakor so Števekovi. K maši pa vendar ne more s strganimi čevlji ali pa celo bos!

Gospod Števek Sukič je zelo blagohoten mož. Še več, prijazen je in, če pride v trgovino kak otrok, nikar da bi čakal ali celo prosil za »staro škatlo«. Takoj mu sam od sebe stisne v roko dobroto, na primer kak bonbon, figo ali piškote. Za praznike je pa sploh najbolj imeniten. Tam za mizo sedi in pred njim je koš s pomarančami. Niti zaželi si jih ne. Saj jih je sit, saj jih ima doma! Toda če pride v trgovino otrok in vošči praznike, inu reče: Ujemi! in mu vrže pomarančo. Če jo ujame, je njegova. Števek bi sedajle vse ujel, pa če bi jih bilo sto!

Če bi pa prišel po cigarete Miško ali pa bi koga ponje poslal, tedaj bi mu jo že pošteno zagodel. Popra in paprike bi mu zmešal v tobak, da bi si zapomnil, kdaj se je norčeval iz malih pastirjev! Pa tudi sosedovega hlapca bi kako namazal. –

Pri gospodu Štefanu Sukiču bi stanovala babica z otroci. V trgovini bi pomagala mati. Nič več bi ne bili tam daleč proč. Zvečer bi posedovala ob ognjišču in bi se pogovarjala. – Tudi malih pastirjev bi gospod Sukič ne pozabil. V svoji hiši bi postavil postelje zanje, spali bi kar pri njem in bi jih ne bilo ponoči strah. Sploh pa bi vse poslal v mesto, da bi se kaj imenitnega naučili. Vaščanje bi kar gledali, kaj bi naredili in znali mali pastirji. Gospod Sukič bi že uredil, da bi bilo prav!

Z roba postelje mu je padel kovač na tla in njegov zvok je predramil Števeka iz premišljevanja. Splezal je ponj in previdno spravljal denar. Kmalu ga bo dovolj za pot! Skoro pojde k materi in vse bo prav.

Vedno znova je privlekel na dan svoj denar, prešteval ga je kar naprej. Ko je tretjič prešteval svoje bogastvo je ostro zakašljal, sklonil se je črez rob. Na tleh je zagledal kri. Sredi sanjarjenja in zidanja gradov v oblake ga je zalotil kašelj. Misel je zastala in se, kakor vedno, če je zagledal kri iz svojih pljuč, umaknila tesnobi. S skrbno roko je zložil svoj denar in ga skril v slamo. Strah ga je bilo. Tedaj se je domislil Robinzona, vzel je svojo knjigo in je ob njej zaspal. Klicali so ga in klicali, končno ga je spečega vendar našel Miško in ga prebudil, da je šel na pašo.

V.[uredi]

Jeseni so poslali Števka k babici, ki je imela par pedi zemlje v najemu, suho kravo in nič kaj debelega prašiča. Stara lipa, ki je čuvala že štiri rodove zvesto na Rakovčevini svojega varstva ni naklonila malemu Števeku, ki je prišel tam iz daljne prekmurske ravnine in ni bila Rakovčevina njegov dom. Sprejela ga je bajta na koncu raztegnjene vasi pod svoj negostoljubni krov. Kdor se je ustavil v njej, je moral kmalu na pot po svetu. Kdor je pa prišel vanjo iskat življenja, zdravja, ki ga je bil izgubil v svetu, je moral oditi iz sveta. Kakor lačna vrana je sedela bajta ob cesti, slamnata streha je bila na mnogih krajih raznesena. Če je deževalo, je deževalo v vežo, ki je bila obenem kuhinja in v sobo. Popravljal ni strehe nihče. Babica je včasih premikala slamo na strehi. Pa ni mnogo zaleglo. Kadar je deževalo, je postavila v hiši sklede. –

Nedaleč je ob cesti stal topol, ki ga je bila strela prelomila. Njegovo gluho, od viharjev zlomljeno deblo je gledalo turobno preko ceste, ki je vodila v nedoglednost.

To je bilo sedaj bivališče in domovina malega Števeka. Tam je čakal, da se na pomlad odpravi k materi v mesto. Hodil je že še po hiši, a po večini je ležal na peči. Ko je mladoletje zadihalo preko zemlje pa so izza zapečka dvignili izsušeno trupelce. Petindvajset dinarjev, ki so jih našli v njegovem žepu, je vzela babica.

Pokopali so ga kar na hitro roko. kamor pokopavajo sirote in berače in šele čez teden dni so pisali materi v mesto, da ji je umrl prvorojeni sin. Nihče ji ni povedal, da so Števekove bolne oči povpraševale po njej.