Štefanovo zadnje prerokovanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Štefanovo zadnje prerokovanje
Ivan Albreht
Izdano: Domovina, 1928
Viri: št. 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Štefan je leto za letom prerokoval. Ločil se je od vseh ostalih prerokov v toliko, da je skušal pregledati skrivnosti bližnje bodočnosti na Silvestrovo, medtem ko je sicer prerokom navadno bolj važen sveti večer pred božičem. Leto za letom je hodil na visok hrib zunaj vasi, ki mu pravijo Bèzcev grič. Tam je opazoval nebesne strani in iskal znamenj. Zjutraj na novega leta dan se je potem ves trd od mraza vrnil na vas in povedal, kaj čaka srenjo v novem letu. Svoje skrivnosti je razodel samo izbranim in izvoljenim, navadno starejšim ljudem, medtem ko je mladež preziral. Enkrat sem bil takega razodetja deležen celo jaz, ko sem capljal z očetom od desete maše. Oče je srečal Štefana, pa ga je vprašal:

»No, kaj praviš, kako bo kaj letos?«

Štefan je zmajal z glavo.

»Nič dobrega ti ne morem povedati, Francelj.«

»Pa vendar ne bo nesreč?«

»Ne rečem –«

»Kako pa potem?«

»Vidiš, Francelj, tebi povem, pa zmoli potlej zame včasih kak očenaš, ko napoči čas.«

Oče ga je debelo pogledal, a Štefan je čisto mirno pravil:

»Sv. Barbara je bila nocoj vsa v ognju. Precej po polnoči je zažarel podružniški zvonik, še pred eno pa se je iztrgal iz njega plamen kakor goreč snop in se vzpel pod nebo. Groza me obide, pokleknem in molim, ogenj pa naravnost proti meni. Tik pred menoj izgine, pri fari pa se oglasi zvon, ki vabi k jutranjici. Toliko časa sem klečal.«

»Čudno,« pravi moj oče, a mene obide groza.

»Sv. Barbara mi je prišla napovedat zadnjo uro,« nadaljuje Štefan in potem obmolkne. Z očetom si še voščita srečno novo leto in kreneta potem vsak na svoj dom.

Po Treh kraljih je dopolnil Štefan svoje devetdeseto leto. Zjutraj je bil še pri maši, popoldne pa ga je jel tresti mraz in kuhati vročina. Čez nekaj dni je bil med rajnimi.