Štefanček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Štefanček.
Marija Kmet
Izdano: Naš rod 1/1 (1929), 13–14
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Brezskrbno sedimo, se razgovarjamo, smejemo. Pa nenadoma preplašeni umolknemo sredi stavka, prebledimo in nagubančimo čelo. Ta in oni položi prst na usta. »Tihol« zašepeče, »Štefanček se je zbudil.« Kakor bi nas kaka mogočna oseba zalotila pri nepoštenem delu, osramočeni povesimo glave, dokler ne planeš iz sobe in greš po prstih pred vrata spalnice. Uho nastaviš na ključavnico, neslišno dihaš in hočeš ustaviti bitje srca. Hvala Bogu, nobenega glaska ni čuti! A komaj se splaziš nazaj, že odjekne iz sobe: »He!« — pa mogočno, odločno in zapovedujoče. Vrneš se, odpreš vrata: Štefanček, ki smo mislili o njem, da se »ziblje v blaženih sanjah«, korenjaško stoji na posteljci, a blazina, odeja in rjuhe leže razmetane po tleh. Huduješ se, a Štefanček se smeje, stopica po posteljci, vriska in poskakuje, da ječi posteljca. Kaj bi? Ponižno in pokorno urediš posteljnino in vnovič položiš »gospodka«, ki se hudomušno nasmihava izpod odeje. »Pridigo« mu napraviš, lepo mu govoriš o čednostih in nečednostih; za odgovor brcne Štefanček odejo navpik, skoči na nožiče in že je blazina na pol poti na tla. Zgrabiš njega in blazino prav nemilo in oboje potlačiš pod odejo in ogorčeno odideš ... Ali — preden zapreš vrata, je čuti ječanje posteljce in vriskanje Štefančka v spalnici. Vrnivši se v družbo, se vsi vprašujoče zazro: »Bo?« »Ne bo,« praviš. Razidemo se in Štefanček ukazujoče zakriči na pomoč. Hočeš — nočeš — moraš iti ponj. Stokrat se izmuzne iz rok, preden ima eno nogavico na nogi; spet stokrat plane pokonci, preden ima obuti obe. Ko zavezuješ en čeveljček, je drugi že daleč v kotu sobe, ko ga trudoma najdeš, je Štefanček sam že pri omari in lista po »Kempčanu«. In ko s težavo obuješ drugi čeveljček, je »Kempčan« pod blazino, prvi čeveljček razvezan, oblekca na tleh — in držeč ga za eno nogo, se z obema rokama postavlja na glavo in se smeje in vzklika na ves glas. Nato se zresni, se naglo izmuzne iz rok in preden se zaveš, je v drugi sobi na mizi in si ogleduje vazo z rožami. Bojiš se, da ti je ne zaluči po tleh, zato se neslišno približaš in ponavljaš, kako da je priden, čemur Štefanček iz dna duše prikimava, migajoč z glavo s tako silo, da se čudiš, kako da se mu še drži na vratu. Vse svinčnike — pa jih ni malo pri hiši — si je že prisvojil, a meneč, da bodo bolje pisali, jih vtika v razne špranje in se čudi in huduje, kako da nato ne dajo »ne bele ne črne« od sebe. A zunaj prepeva in vriska in se ne zmeni za tuje poglede. Brezskrbno steče na sredo ceste, baš tedaj, ko mu prihrumi avto nasproti, in vsakemu konju bi najrajši ogledal zobovje in ga pocukal za rep. Najslajši užitek mu je stopicanje po lužah, a v tramvaju sedi ko baron in niti z očesom ne migne. Drži se, kot bi plačal iz lastnega žepa voznino za vse slavno občinstvo, kolikor ga je in ga je kdaj bilo na tramvajskih vozovih. Oblastno se vede ko kak »mož postave« in je neznansko hud, ko ga na postaji dvigneš iz voza. Precej truda je treba, da ga zamotiš z izložbami in pečenimi kostanji. A v cerkvi je priden. Čez in čez se prekrižava, pokleka in globoko vzdihuje in se klanja vsakemu oltarju. Ko pride iz cerkve, pa trikrat uide spet nazaj. Nato steče po trgu, izteza roke in noge za golobčki, da slednjič kot je dolg in širok telebne na tla, čudeč se, da ga tla sama ne dvignejo in ponesejo golobčkom v naročje. — Vsi stoli so mu avtomobili, ki v duhu brenči in brni z njimi. Od ranega jutra do noči in ponoči je vladar in kralj vse hiše, je tisti, ki mu vsi želimo ustreči in ki se mu celo v odsotnosti pokoravamo. »Pst, Štefanček spi,« je stavek, ki ukroti vsak, bodisi vesel ali razburjen izraz naše notranjosti. Tak je naš Štefanček, najmlajši; poldrugo leto ima in rekli smo o njem, da bo svetnik, »Štefan Prulski«. Pa je težko biti svetnik.