Špielfeldski grof pa Črni Jaka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Špielfeldski grof pa Črni Jaka.
Ivan Skuhala
Po narodni pripovedki zapisal J. Gombarov.
Izdano: Slovenec let. 6, št. 11, 12, 14, 16, 17, 1878
Viri: dLib 11, 12, 14, 16, 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Svoje dni je živel v nekem mestu grof, poln muh in vragolij; ker v mestu ni mogel po svoji volji živeti, da ne bi svojemu imenu in stanu škodoval, zapusti mesto in si kupi grajščino Špielfeld, češ, tu ga ne bo nihče opazoval ter bo živel, kakor bo hotel.

Prav takrat pa je živel tudi v Špielfeldski okolici silno muhast in vragoljast konjsk tat, sploh imenovan črni Jaka. Da bi se grof hitreje s krajem in prebivalci spoznal, povabil je odličniše osebe iz okolice na obed, in že takrat so gostje o vragolijah Črnega Jaka toliko pripovedovali, da se je grof pri svoji glavi in bradi zaklel, da tega dečka mora kmalu spoznati. Pri tej priložnosti opomni župan Št. Iljski: „Ko bi bili gospod grof pred včerajšnim na mojem mestu, spoznali bi bili Črnega Jaka, da bi ga gotovo svoje žive dni pomnili, če ta lopov spod jezdeca konja vkrade, to ni kar bodi.“ Z glasnim smehom potrdijo nekteri gostje, kterim je bila dogodba znana, te besede; grof pa zahteva, naj jim župan to čudno dogodbo bolje razloži. Župan ni bil sicer vesel tega povelja, vendar se tudi ustavljati ni upal, ampak nekterokrat vzdihnivši pravi: „Že dolgo sem tuhtal, kako bi tega premedenega magarca — Črnega Jaka — v pesti dobil, kajti po celi občini je delal veliko škode in vkljub vsemu prizadevanju je vselej srečno pete odnesel. V nedeljo popoldne jezdim v krčmo doli ob Jereninski cesti misleč, da najdem ondi več sosedov, s kterimi bi se posvetoval o namerovanem lovu na Črnega Jaka. Pridši v krčmo, me je silno osupnilo, ko ne najdem v krčmi nikogo druzega, nego samega pravega Črnega Jaka, ki je hlastno kos svinskega plečeta obiral in z dobro starino primakal. Morebiti je mojo osupnjenost opazil, ker me je takoj jako prijazno povabil, naj se k njemu vsedem in mu pomagam, če se mi ljubi. Zagotovim vas, gospoda! da se je Črni Jaka ondi tako vljudno, pošteno in gosposko obnašal, da se mi je skoro zdela čast se ž njim pogovarjati. Govorila sva o tem in unem, in ko sem že iz same obupnosti, da denes nihče drugi v krčmo ne pride, več nego bi smel, starine posrkal, primakne Jaka svoj stol bliže mene ter šaljivo pravi, da dobro ve, s kakim namenom sem jaz v krčmo prišel, vendar mi tega ne zameri in če je meni prav, hoče tudi zanaprej moj prijatelj ostati.

Lehko si mislite, gospoda, da me je kurja polt obhajala, vendar sem se na videz delal srčnega; zarožljal sem včasih s svojim lovskim nožem, potipal sem svoja samokresa in tudi prav osorno govoril, čes, da mi je vse eno, ali je črni Jaka moj prijatelj ali ne, ne bojim se itak nikogar. Črni Jaka mi zavrne, da se mi njega tudi ni treba bati, ker hudega neče nikomur nič storiti; njegovo veselje jo edino tatvina, ktero skuša vselej na duhovit in zvit način doprinesti, sicer pa živi duši ne stori nič žalega. Prekanjenost in zvijača ste njegovo orožje. Kolikor ga jaz poznam, govoril je resnico, in za me bi bilo bolje, ko bi mu bil veroval. Toda vino je v meni vzbudilo ošabnost ter rečem: „Jaz se ne bojim ne sile ne zvijače.“ „Menite? odgovori, čudno se smeje ter nadaljuje: Gospod župan! če je tako, pa staviva, da Vam konja izpod vas ukradem.“ Gospoda! to je bila drzna, za me razžaljiva beseda, kterej sem moral ugovarjati. Jaka mirno vzeme iz žepa mošnjo rekoč: „Vadlajva se torej Jaz stavim 50 križakov.“ Da se mi krčmarica ne bi v obraz smijala, sprejel sem vadlo in postavil na petdeset sto križakov. Oba odštejeva denar krčmarici s pogodbo: „Če Jaka pride v 8 dnevih z mojim konjem, dobi ves denar, če ne, pa jez ves denar svoj.“ Med tem je bil Jaka že silno korajžen, pil je in pel in naposled plačal svojo in mojo ceho, češ, njega še necoj v Jarenini čakajo na ples. Tudi mene je ta zviti tič spravil v dobro voljo. In ker je po Jakovim odhodu prišel ravno krčmar domu, pila sva še dalje ter se pogovarjala pozno v noč. Vabilo krčmarjevo, naj bi to noč pri njem ostal, sem ošabno odbil, ker nisem hotel za mevžo veljati. Pozno torej zasedem belca, pripravim si samokresa ter veselo dirjam proti domu.

Pred gozdom sem se pač ozrl naprej in nazaj, malo posluhnil, ali je vse varno, in želel sem, da bi mesto podkev imel konj mehke nogovice. Toda po mehki ilovnati zemlji konj ni ravno ropota delal, in tako sem srečno prijezdil sred gozda. Ondi pa naenkrat zaslišim tako žalostno javkanje in jokanje, da so mi vsi lasje po koncu vstali in roki ste mi tako trepetale, da bi bil z obema samokresoma gotovo na tri stopinje vola zgrešil. „O jaz ubogi revež! O neskončno usmiljeni Bog, ali se ne boš mene usmilil in poslal krščeno dušo, ki mi bo pomagala, da tukaj ne zmrznem. O moje uboge noge, o moje lepe berglje! No, če pa že moram tu umreti, bodi vendar o Bog! moji duši usmiljen sodnik!“ Tako sem slišal tarnati misleč, da je kak ptujec v gozdu pot zgrešil ter ne ve, ne kod ne kam. Usmiljenje se je v mojem srcu vzbudilo, da srčno jezdim na kraj, od koder sem glas čul, in najdem pod drevesom sklučeno človeške bitje. „Kaj vam je?“ vprašam okorno, da bi tresoč glas zatopil. „Ah gospod! usmilite se me“, prosi mož: „glejte, jaz ubog, plantav „falid“ sem tukaj sedel in vbogaime prosil, kar prilomasti pijani Črni Jaka, vzame moje berglje in jih obesi ondi gor na drevo, jaz reva z leseno nogo pa se še s torišča ne morem geniti brez bergelj.“ Res so na bližnjem drevesu berglje visele, ker se mi siromak v srce usmili, skočim s konja in dam uzdo njemu v roke, naj konja drži, dokler jaz na drevo po berglje splezam. A komaj sem bil jaz na drevesu, vrže berač od sebe razcapan plajšč in leseno nogo ter skoči na konja z dobro poznanim Jakovim glasom govoreč: „Z Bogom, gospod župan!“ Na to je zavriskal in strelil z mojim samokresom v zrak, da bi bil jaz skoraj samega strahu z drevesa pal. Kajon je jezdil naravnost v krčmo po moje križake. Jezen in osramoten splezam z drevesa in domu pridši si še svoje nesreče potožiti nisem upal svoji jezični ženi.“

V zahvalo za to povest se vsi okoli mize zopet glasno nasmejejo, grof pa se je zopet zarotil, da tega človeka hoče spoznati in ga, če se da, v svojo službo dobiti. Po obedu so se gostje zahvalivši se grofu židane volje razšli J razve Št. Iljskega župana, ki ni mogel pozabiti belca in svojih 100 križakov.

Grofu ni bilo treba dolgo čakati, da se spozna s Črnim Jakom. Drugo jutro namreč jezdi grof sam v Ernož. Zamišljen je sedel na konju in tuhtal, kaj mu je početi, ker brez vragolij mu je bilo življenje dolgočasno. Iz zamišljenosti ga zdrami konj, ki se mu naglo ustavi. Pred njim namreč leži na cesti čudno opravljen človek, in zdaj eno, zdaj drugo uho na zemljo pritiska, kakor da bi kaj poslušal. „Hej, s poti!“ zakriči grof. Človek na cesti ležeč pa daje z roko in nogo znamenja, naj čaka, in grof je iz celega obnašanja videl, da mora nekaj posebnega poslušati.

„Kaj h ... pa poslušaš bedak bedasti?“ vpraša grof. Uni pa prst na usta položi in na pol glasno pravi: „Povodnji mož obhaja gostijo z morsko deklico in ravno grejo vsi gostje v slovesni procesiji v stekleni grad, kar se tu skoz razpoklino prav lepo vidi.“ Grof je bil strašno radoven. Hitro skoči s konja ter oči in uho nastavi na razpoklino, ravno tako hitro pa uni skoči na konja, ga spodbode ter zdirja grofu iz oči in moči. „To je draga komedija,“ mrmra grof peš grede v Ernož. Ko pride zvečer tudi domu peš, pravi domačim, da je v Ernožu ptujemu plemenitašu svojega vranca prav drago prodal. Toda že drugi dan je prišla resnica na svitlo. Rano namreč prijezdi grofovega vranca mlad snažno oblečen človek, izroči konja hlapcu, naj ga v hlev priveze, sam pa je urno stopal po stopnicah naravnost proti grofovim sobam. Hlapci in dekle so vsi prestrašeni šepetali: „Črni Jaka!“ Bil je res Črni Jaka, ki je včeraj grofu vranca na znani način odvedel, danes pa si prišel h grofu službe iskat. Pridši h grofu se mu globoko nakloni ter reče: „Slišal sem, da želite Črnega Jaka spoznati in celo v svoji službi imeti. Tukaj sem zdaj. Ker pa grofovskemu služabniku ne pristoji, da bi peš prišel v službo, kupil sem včeraj prav ceno vašega vranca, kterega ste gospod grof darovali onemu, ki vam je gostijo povodnega moža z morsko deklico pokazal.“ Mladenič in način, kako se je predstavil, je bil grofu všeč, in še tisti dan je bil njegov služabnik. In sedaj so se začeli v Špielfeldu dnevi polni smešnih in neumnih šal, prevzetnih in hudobnih vragolij, kakor bi bil vedno pust, da je sosede že groza obhajala, kaj da bo iz tega. Drug je drugemu nagajal in drug je druzega hotel prekositi.

Nekega dne ukaže grof Jakatu, naj urno jezdi v Štras po zdravnika, ker njega strahovito zobje bolijo. Jaka obleče najlepšo suknjo in zasede konja ter jezdi v Štras. Ondi je živela vdovica školnikovica — gospa Josipina Virgulin, ki je imela kot poglavitno delo novice poizvedavati in razširjati. K njej, ne pa k zdravniku, ki je njej nasproti stanoval, prijezdi Jaka ter jo v imenu grofovem povabi v Špielfeld, kder bo grof o poldne obhajal zaroko s svojo nevesto. Zraven jej je naznanil grofovo željo, naj še drugih poštenih tržank seboj pripelje, kolikor jih do tega časa dobiti more. Med potom je še drugim starim babicam v okolici to naročil. Nobena povabljenih ni izostala, ampak vsaka je še celi šereg drugih babic pripeljala. Točno ob dvanajstih so se zbrale pred gradom ter pod vodstvom gospe Josipine Virgulinove po širokih stopnicah šumele v košatih janjkah iz batista, damasta in svile v veliko dvorano. Tu najdejo na dolgi mizi pripravljene pipe, tabak, žganje, redkev, sol, luk in poper. Babe so vihale nosove in godrnjale, gospa Josipina pa jih tolaži, da menda niso v pravo dvorano prišle. Med tem naznani Jaka grofu, ki je še strašne bolečine trpel, da ga zdravnik že v dvorani čaka.

S kislim in nevoljnim obrazom pride grof v dvorano — kar ga na enkrat obsuje celi roj starih bab, ki vsaka z drugim glasom svojo čestitko deklamuje. Grof se tega prestraši, da bi skoro na znak pal. Dokler so vse govorile, ni nič razumel, torej tudi ni vedel, kaj to pomeni. Ali ko vse utihnejo, začne gospa Josipina s slovesnim glasom: „Prepričana naj bo grofovska milost, da noben izmed nas ne dvomi: milostljivi gospod grof ste si izvolili za družico devico, kterej v celi deželi štajarski ni enake; vendar se drznemo prositi, da nam dovolite le en gogled na vilinsko bitje, s kterim se zdaj po naših srčnih voščilih želite zaročiti.“ Zdaj še le se grof zave, grozno usta odpre in zahrumi: „Da bi vas vse bes ...“ ter jezno zapusti dvorano, iz ktere so tudi babe z dolgimi nosovi odhajale. Zdaj se grof spomni, da mora to biti zduha Jakova in to se mi je tako dopadlo, da se je na glas smejal in na zobe čisto pozabil.

Nekega dne se grof sprehaja po bregu kraj Mure, kder so kmetje imeli veliko posekanega lesa. Tu pride grofu na pamet kmetom jako neljuba vragolija. Grof je namreč hodil navadno o slabem vremenu, ko ga ni nihče mogel opazovati, na breg in je za kratek čas posekana debla v Muro potakal. Ljudje so iskali in čakali hudodelnika, pa zastonj. Enkrat pa se Jaka z grofom nekaj spre in zarad maščevanja ovadi nekterim sosedom, kdo in kedaj njihova drevesa v Muro meče. Ko gre grof zopet na svoje delo, čaka ga že pet čvrstih dobro našemljenih mož za grmovjem, in ko grof prvo deblo v Muro potoči, planejo od vseh strani nad-nj in ga primejo. Grof jih sicer neprestrašeno nagovori, in vpraša, kaj da hočejo in kaj o njem mislijo? Oni pa upijejo: „Ti si tedaj ta tat in hudobnež, ki nam je že toliko lesa po Muri splavil. Čaj malo, da boš znal, kako se les seka, podrl boš nam zdaj vpričo nas toliko dreves, kolikor si jih v Muro zmetal.“ Grof se je branil in branil, pa zastonj. Grozeče pestnice in palice so mu od vseh strani žugale, dokler ni sekire v roko vzel. Ali grofu se vendar preveč zdi drevesa podirati in drva sekati, zato še enkrat ostro in jezno reče: „Pustite me, drugače ne bo dobro; kajti jaz sem grof in grajščak Špielfeldski!“ „Kaj?“ zahrumi eden; „tepec, misliš, da mi grofa ne poznamo? Naš grof so priden, pošten gospod, ki nikomur nič hudega ne storijo, in ti hostni tat bi se ž njimi primerjal? Dečki, vzemite svoje palice, in če le še enkrat to laž ponovi, vdarite po njem, da bo delal, ne pa našega gospoda obrekoval.“ Zdaj grof vidi, da ni šale, torej začne sekati in žagati, da mu pot curkoma po licu teče in so mu roke otekle, in se. mu na prstih žulji naredili. Naposled mu zapovejo še nekoliko polen naklati, da jih gospodu županu prinesejo priznanje za njegovo skrb, da so vendar enkrat gozdnega tatu zasačili. Ko tudi to opravi, spustili so ga z grohotom in smehom vsega zdelanega in trudnega.

Grof pa ni bil mož, ki bi tako sramoto brez povračila prenašal. „Zdaj gotovo mislijo, da jim denes ne morem nič več napraviti,“ mrmra domu gredé. Doma pa takoj napolni hrganjo smodnika, vzeme sveder in nož in dasiravno silno spehan, gre zopet v les po dežju in temi. Strašna nevihta je bila zunaj. Gredoč zasliši pod gradom z gošče pogovor. Iz pogovora jih spozna, da so bili tihotapci tabakarji, ki so tu prenočevaje se pogovarjali, kaj ko bi pogledali v gosposki hlev, ali nima grof kakega teleta za nje. „Kaj je njemu eno tele“, pravi eden. „Zasačili pa nas tudi ne bodo, ker v tem vremenu, ko še pes spod strehe ne gre gotovo ne bo nihče okoli hlevov lazil. „Pust France te misli,“ odgovori drugi. „Denešnji den so moja babica umrli in ta dan me je vsake lumparije strah, ker so se mi že na ta dan celo prikazali“. „Bedak!“ zakrohoče se France, „naj se pa še meni prikaže starka, če si upa. Hej! stara veša, pridi in prikaži se svojemu vnuku in njegovemu prijatelju, če si upaš. Dva korenjaka sva. ki se ne bojiva ne hudiča ne beriča“. V tem trenutku vrže grof izza grma zaporedoma trikrat v papirnem zavitku užgan smodnik, kar se je čudno zabliščalo, zakadilo in zašumelo, zraven pa grof s premenjenim glasom zahrešči: „Le čajta! že grem da vaju seboj vzamem, malopridna lupeža!“ Ta dva junaku pa pustivša tobak in vse letita čez strm in grm in nobeden ni več mislil na grofovo tele.

Prav zadovoljen s to dogodbo gre grajščak svojim potem dalje ter v lesu poprej naklana polena navita, v luknje smodnika nasipljo te jih sjiet dobro zabije. Vesel, da se mu je vsi tako posrečilo, gre domu.

Dva dni pozneje je bila v Špielfeldski grajščini zanimiva pravda. Cirkniški župan je tožil tri sosede, ki so ga že poprej večkrat zmerjali, da v lesu premalo pazi, ter se njim po njegovi krivdi toliko lesa pokrade. Te tri je tožil, da so mu tolige drv pripeljali za priznanje njegove skrbi za občino, češ, drva so nasekane in razklana od jako imenitne in plemenite roke.“ Sinoči, ko žena temi drvami zakuri in župan veselo s svojo družino za pečjo sedi, razleti se peč s strašnim hrupom in sreča je, da celo koče ni razneslo. Prosi torej, da gosposka zatožene sosede presodi ter kaznuje, ker to škodo so mu naredili ali s smodnikom ali s pomočjo hudičevo.

Grof bi lahko smeha počil, ko je opazoval smešno obnašanje in še bolje smešno zagovarjanje zatožencev. Da je dečke po imenu spoznal, ki so ga drvariti učili, bilo mu je jako všeč. Pri celem preiskovanju o grofu ni nobeden besedice zinel, ampak vso krivdo so zavračali na nekega siromaka, ki je bil že večkrat v lesu zasačen, ko je suholad pobiral. Razven majhnega svarila se jim tudi ni nič zgodilo.

Ali pri tej priložnosti je grof spoznal, da je eden izmed zatožencev silno lahko- in praznoveren. Sosedi so ga sploh imenovali — okorni Miha. Tega ubogega Miha je zadela nova vragolija grofova, ktero si je o priliki te pravde iztuhtal.

Čez nekaj tednov je bil v Špielfeldu somenj. Okoli cerkvice so imeli krčmarji postavljene šotore, pod kterimi so bili ljudje po poldne že prav židane volje; tudi okorni Miha je bil med njimi in je po svoji navadi tako dolgo srabljivec nagibal, da ni mogel več po koncu stati. Da ne bi pri mizi napote delal, odnesel ga je krčmar na trato. To je bil ugodni trenutek za grofa, ki je tudi z Jakom pod šotore prišel in videl, kakšen da je Miha. Na njegovo povelje pride nekaj hlapcev, ki pijanega Miha naložijo in v grad v najlepšo sobano odnesejo. Okna so bila že dobro zadelana, soba krasno razsvitljena in s svetlicami okinčana, z zlatimi preprogami in pajčolanom povešena. Miha so omili in obrili, v svilnato haljo oblekli in v mehko posteljo položili; njegovo obleko so pa shranili. Postrežniki kot krilatci oblečeni so za svilnatimi preprogami čakali, kedaj da se prebudi; ko je že solnce visoko bilo, začne so v postelji obračati in mrmrati: „Sinoči sem enkrat, pravo vino pil; to je bilo vredno denarja!“ Potem vstane in zakliče: „Neža, kde pa so mlatci, da jih še ne slišim mlatiti.“ Na to si začne oči brisati in ribati mrmraje: „In odeja — to je iz samega žameta. Oho! glej! glej! mesto pajčevine sama svilnata zagrinjala in mesto hodne srajce tako tenka halja! Ali sem zdaj še pijan? Ali nisem jaz — Miha? Pač, anti svoje hrapave roke še poznam. Hej! Fanti: „Joža! Janče! kde je ta stara?“ — Med tem skoči iz postelje in se ves začuden ozira, ker od vseh strani se vidi v velikih zrcalih v svilnati dolgi halji, brez brile, kuštrave lase počesane in z dišečim oljem namazane. Zdaj tudi priplahotajo služabni duhovi, ki se mu sklanjajo in ga poprašujejo, kaj da zapoveda. „Kaj bi zapovedal,“ pravi, „le vedel bi rad, sem li jaz „okorni Miha“ s Špielfelda in kako sem prišel v to zacoprano grajščino?“ Eden duhov mu takoj odgovori: „Nič se ne bojte gospod Miha, vi ste se zavoljo vašega prejšnega pijančevanja po smrti še le zdaj zavedli, ko ste že petdeset let v raju.“ — „Kaj 50 let v raju?“ pravi začudeni Miha. In vendar se mi zdi. da sem še sinoči pri sosedu Boštjanu pil, kder je tudi naš neumni grof zraven bil.“

„Ah“, vzdihne drugi postrežni duh, „ta grof je tudi že 42 let mrtev in pokopan. Pa on po smrti ni tako srečen, kakor Vi, zatorej le bodite dobre volje in zapovedujte, kar želite; kajti vsak ne pride v raj!“ „No, če jo tako, pa naj bo,“ reče Miha; „prinesite mi kupico dobre slivovice.“ V trenutku je na srebrnem krožniku v zlati kupici dobil najboljše slivovice. Tudi zajutrek mu prinesejo in Miha je in pije, kar srce poželi. „Zdaj je pač škoda“, pravi, „da moje Neže ni tukaj. Toda, dostavi smeje, Bog je pravičen. Jaz, sem imel pri njej do smrti pekel, ona pa ga ima zdaj po smrti.“ Če Miha ni nič zapovedoval, umaknili so se duhovi takoj za zagrinjala, kder so smeha pokali poslušaje njegovo mrmranje: kako da je zdaj na njegovem posestvu, kako pri sosedu itd. Postrežniki so bili sicer vsi enako oblečeni ali eden je bil Mihatu posebno všeč, ker je bil po obrazu čisto podoben grajski hišinji Marinki, za ktero je še na zemlji marsikterokrat skrivaj pogledoval. Ko ga Miha nagvori, pove mu duh, da je res tista Marinka, ki je njega že na zemlji rada videla, zato so njo zdaj po smrti njemu za postrežbo odločili. Ker zdaj po smrti nisem več z Nežo oženjen“, pravi Miha, „ali bi se ne mogla midva vzeti?“ Ona mu ne odreče, če je njegova volja, in kmalu je Miha opazil, kako se vsi postrežni duhovi te gostije veselijo. Zaroko so že tisti večer napravili. Miha se pri tej priliki ni mogel zdržati, da ne bi bil pil, dokler ni pod mizo pal in ondi zaspal. Grof pa je razun tega dal v njegovo kupico še omamljivega prahu natrositi, da se gotovo do jutra ne bo vzbudil. Potem ga hitro preoblečejo v njegovo raztrgano obleko in ga odnesejo na gnoj pred Boštjanovo krčmo, kder je na podvečer bil zaspal. Ko se ondi prebudi, kliče postrežne duhove, pa nihče se ne oglasi nego svinje v bližnjem hlevu. „Pa nisem več v raju?“ Res ne; oh kako visoko so zdaj zvezde, ki so se še sinoči nad mojo posteljo lesketale, da bi jih bil kar z roko prijel. Kde sem neki zdaj in kaj mi je početi?“ Tako je premišljeval, kar zagleda poznano bajto. „To je Boštjanova krčma! se ve da, saj še ima zdaj staro solnčno uro na steni.“ Ko na okno potrka, pokuka, skoz okno stari Boštjan, Miha pa plaho zbeži, češ, to ni po pravem, ker Boštjan je bil že tako star pred 50 leti, ko je on umrl. Po znanem potu tava proti domu, pa ravno naleti na patrolo, ki ga vpraša: kdo in od kod? „Ujmine!“ zakriči nad srenjskim beričem Krištofom, „ali še ti tudi živiš?“ „No, zakaj bi ne živel in ponočne potepuhe lovil? zarohni vprašan berič ter svoj bakreni nos malo povzdigne rekoč: „Od tebe pač ni lepo, Miha, da se po noči tod klatiš, dasi imaš doma ženo, otroke in delo.“ Miha se nasmeje in reče: „Moj Bog, kde je moja žena! ali ne veš, kdaj da je že umrla? Tedaj gotovo tudi ne veš, da sem jaz po smrti v raj prišel, kder je tako lepo in tako dobro, da ni dopovedati. Le škoda, da so me iz raja vrgli, ravno ko sem imel zaroko z gospodično Marinko, ki zdaj gotovo po meni hudo žaluje.“ „Gospodično Marinko sem še sinoči videl v uradniji pri gospodu Joštu, in če ti Miha nisi lopov, ki si Nežo umoril, moraš biti bedak, ali kar je še hujše, magarec, ki se drzne v moji osebi gosposko za norca imeti.“ Patrola Mihata pelja v grajščino, kder se je moral zjutraj zarad svojega govorjenja pred sodnikom zagovarjati. Zdaj je bil trezen. Pripovedoval je na drobno in po redu svojo zgodbo, kako je v krčmi zaspal in se v raju prebudil in kako je spet v raju pri zarokah zaspal in se na gnoju zbudil. Pripovedoval je vse tako resno, da je sodnik, ki o grofovi burki ni nič vedel, z glavo majal in ni znal, kaj to pomeni. Mislil si je, daje Miha vsled svojega pijančevanja gotovo ob pamet prišel. Ker si ni znal pomagati, pošlje po Nežo in s pomočjo njene zgovornosti so mu dokazali, da je imel le tako lepe sanje v pijanosti. Čisto pa ga vendar niso mogli pregovoriti, ker jim je zmiraj kazal na obrito brado, češ, tega mu vendar ne morejo vtajiti, da je obrit prišel iz raja. Ta tako srečno izpeljana burka je grofa jako veselila.

Kmalu potem grof opazi, da njegov zvesti Jaka nekaj časa že nenavadno tih in pobit okoli hodi, da se ogiblje veselih družb in da se sploh tako obnaša, da bi bil vsakemu drugemu priljubljen služabnik, samo muhastemu grofu ne. Ne dolgo trajalo in izvedel je tudi temu vzrok. Na Plaču je živela pri svojem očetu, enookem godcu Hopsu, lepa hčerka. Ta je bila vzrok Jakovi spremembi; kajti dekle ni bilo samo lepo, ampak tudi pridno; pa njen oče, bogat godec, resen in oster mož, je več držal na svoje dobre ime, kakor na vse Jakove obljube. Da bi torej ne bil samo hčerki všeč, ampak bi se tudi nepriljudnemu starcu prikupil, sklenil je Jaka čisto drugačen človek postati. Grofu pa Jakatova sprememba ni bila všeč in sklenil je na čudni način zvezo med godčevo hčerko in Jakom razrušiti.

Grof, čuden posebnež, je bil skoro z vsemi sosednimi plemenitaši v sovraštvu. Nekega dne pa povabi vse svoje sovražnike na sijajen bal, pri kterem je Hops s svojimi godci godel. Hops je svoje dobro izbrane godce dobro izuril in gostov se je tudi veliko nabralo, tako da so bili tega bala vsi veseli. Godcem je bil iz desek prostor narejen v dvorani ravno nad veliko pečjo. Ples se je začel in vse je bilo dobre volje; tudi grofa že dolgo niso videli tako veselega. Kmalu pa godci opazijo, da od peči gre vedno veča vročina in da njim ondi gori ne bo dolgo mogoče ostati. Hops vdari z ločecem po goslih in vsi prenehajo ter hočejo z nad prevroče peči zlesti.“ Toda grof stopi z dvema samokresoma v roki pred godce in žuga vsacega vstreliti, ki neha gosti ali se drzne dol iti. V groznem strahu, kaj da bo iz tega, godci niso več mislili, kaj godejo, ampak kako da bi se vedno veče vročine rešili; zato so delali pravo turško muziko, po kteri gostje niso mogli plesati. Tudi usmilili so se vsem ubogi godci, ker je za njihovim hrbtom peč že vsa žareča bila, njihova obleka se je že smodila in jim pot curkoma tekel po licu. Prosi torej eden grofa, naj prenehajo plesati in naj odpusti godce. Ali zdaj še le grof resno čelo napravi, vrata zapre in vsem resno nasvetuje v dvorani ostati, če njim je življenje ljubo, kajti zunaj dvorane so pod vsemi podi nastavljeni podkopi, ktere prvi, ki iz dvorane stopi, omrsi in potem je vseh konec. Grozen strah se polasti vseh, zlasti gospodičin, ko spoznajo, v kako nevarno past je grof vse svoje sovražnike speljal, in med tem ko so godci v smrtnem strahu skoro na pol pečeni divje piskali, trobili in cicali, ko je skoz vsa odprta okna komaj toliko hlada prišlo, da so mogli dihati, pravi grof resno, da je on vse to tako osnoval na prošnjo svojega zvestega Jaka, ki se hoče maščevati nad Hopsom, ki mu neče svoje hčere dati- Nekteri so na to Hopsa in Jaka glasno psovali, drugi pa na tihem molili, naj jih Bog le še zdaj reši smrti ognja. V naj veči zmešnjavi se grof tiho skoz skrivna vrata izmuzne. Komaj opazijo, da grofa ni več v dvorani, poskačejo godci iz svojih vic, gospodje zlomijo vrata — ali zdaj se spomnijo nastavljenih podkopov, in nobeden si ne upa iz sobe. Nekteri drznejši vendar prestopijo prag in srečno do stopnic pridejo. Ko drugi to vidijo, vderejo za njim vsi mladi in stari iz dvorane in grada domu.

Med beguni je bil tudi Jaka, ki se je strašno jezil, da mu je grof po tej vragoliji vso nado pokopal, kajti s tem ni le očeta Hopsa razžalil, ampak se tudi hčerki zameril, ker je grof nanj vso krivdo zvrgel. Zavoljo tega je Jaka pobegnil iz Špielfelda proti Ogerski meji, in čez nekaj tednov so že govorili okoli Radgone o nekem mladem in zvitem tihotapcu, ki cele vozove tabaka z Ogerskega na Štajarsko spravlja, pa ga nihče ne more zasačiti. Prebival je v majhni koči tik meje na Štajerski zemlji Crnkovi nasproti ter je včasih ondi v veselih družbah gostil svoje tovariše tihotapce. Dolgo časa je tako delal. Enkrat pa je nadzornik mejnih stražnikov za gotovo izvedel, da ima Jaka — ta je namreč bil oni zviti tihotapec — v svoji bajti več centov ogerskega tobaka. Zbere torej več dobro oboroženih tovarišev in se žnjimi prav varno bliža k njegovi koči dobro vedoč, da tega človeka zasačiti ni lehko delo. Že so v velikem kolobaru kočo tako obstavali, da brez njihove vednosti nihče ni mogel ne tje ne nazaj.

Sicer pa je takrat malo kdo bil na cesti, ker je kuga po celi Štajerski hudo razsajala ter so se ljudje velikega strahu pred kugo v svoje hiše zapirali. Varno se bližajo koči; okoli poludneva pridejo čisto blizu, torej gresta samo dva tje ne brez strahu, ker vidita vsa okna in vrata na stežaj odprta.

Ko v kočo stopita, zagledata na prostem odru s črnim plajšem pokrito truplo; obraz pa je bil z belim prtom zakrit. Poleg trupla na stolu je medlo brlela luč. Sicer je bila hiša prazna, le Jaka je hodil po hiši gori in doli velik paternošter v rokah držeč. Eden pridših vpraša: „Kaj to pomeni?“ Jaka mu ihteč odgovori: „Saj vidita gospoda, da je moja ljuba, uboga ženka za kugo umrla; in ah! kaka je, še poznati je ni mogoče, tako so jo kužne bule spremenile. Pojdita, gospoda bližej in poglejta ubožico.“

„Ko bi bedaka bila“, pravi nadzornik, in nazad skoči iz hiše, njegov tovariš pa za njim. „Prosim gospoda, vidva sta menda prišla moje koče preiskavat; vse bom vama pokazal in odprl, samo naj še prej enkrat svojo ljubo ženko poljubim.“ Glasno cmokne na odgrnjeno lice potem pa gre vun za stražnikoma, ki pa se mu naglo umikata in celo z nastavljenim orožjem branita, da bi se ju ne dotaknil. Ko stražnika odideta, odgrne Jaka plajšč in prt ter varno shrani tabak, iz kterega je bilo na odru ležeče truplo zgneteno.

Čez leto dni umrje v Špielfeldu muhasti grof, zato se Jaka vrne zopet v svojo domačijo; ondi se oženi s hčerko godčevo in nekdaj preklicani konjski tat in tihotapec Črni Jaka postal je pošten in premožen kmet, kterega so vsi sosedje spoštovali.