Špelica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Špelica
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pol ure hoda od Poličan proti svetim Goram dospe se po veliki cesti do Jeličine jame (duplje). Kdo je bila Jelica in zakaj se jama po njej imenuje ? —Čujmo, kaj si narod o tem pripoveduje.V davnih časih je živela v oni jami Špelica, orjaško dekle, visoke postave in močna, kakor nihče drug na sveti. Bila je tako močna, da je ustavila z jedno roko visoko naložena „parizarska" kola in da je polomila z majhnim trudom vsa kolesa. Pomorila je voznike, ki so nevedoči za Špelico ali s prevelikim zaupanjem na se šli memo Špeličine jame; oropala je vozove in spravila je vse v svojo dupljo. "Vsak dan je snedla ondi vola, ki ga je ugrabila pastirjem in ga potem spekla. — Pit pa je hodila k nekemu krčmarju, ki je bil blizu njenega brloga. Groza in strah je bila Špelica vsej okolici, ker je nihče ni mogel premagati. A kakor bo prišla nam vsem enkrat zadnja ura, tako je prišla tudi Špelici. Da je prišla morda prerano, bila si je kriva pač sama.Bilo je necega poletnega dné, ko je Špelica pila pri krčmarji rumeno vince. Krčmar je sedel pri peči pušeč svojo pipo in pripovedoval je Špelici, kako se je ves svet boji; hvalil je njeno moč češ, da ga ni na svetu človeka, kateri bi njo premagal.„Da! da!" reče Špelica ponosno — „prej me ne bodete premagali, dokler ne vržete take obleke na me, katera je bila uro poprej še suh lan!"Krčmar si je to dobro zapomnil in poklical ja hitro po Špelicinem odhodu mnogo teric, ki so hitro lan potrle; mnogo predic, ki so kodelje spredle; mnogo tkalcev, ki so niti potkali in več krojačev, da bi obleko hitro sešili. V jedni uri je bilo vse gotovo.Ko je prišla Špelica zopet h krčmarji, vrgli so naglo na njo novo obleko in premagana je bila. Žalostna je rekla krčmarju: „Jaz sem bila zvita, ti pa še bolj!"Vse je bilo veselo, vse je vriskalo in pelo, ko se je raznesel glas, da je grozna Špelica ujeta.Ljudstvo je hitelo skupaj in pred vsemi so ji odsekali glavo. Njene zadnje besede pa so pre bile:„Baba je zvita, krčmarji pa še bolje!"