Španska kraljica reši svojega moža kralja iz turške ječe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Španska kraljica reši svojega moža kralja iz turške ječe
Narodne pravljice in legende
Manica Koman
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred sto in sto leti je zasedel španski kraljevi prestol jako pobožen vladar. Rad je molil in rad delil miloščino. Ves svoj svobodni čas je uporabljal v to, da je izvrševal dobra, Bogu všečna dela. Gospa kraljica, ki je bila tudi jako dobra in plemenita žena, je nekoč zapazila, da kralj takole v mraku nekam izginja, ne da bi njej kaj omenil o tem. To se ji je zdelo čudno. Sklenila je opazovati ga skrivaj, da se prepriča, kam kralj o mraku zahaja in kaj dela. Naslednjega večera, ko se je kralj zopet molče odpravljal z doma, je šla kraljica natihoma za njim. Na koncu hodnika je bila kapelica, in tja noter je vstopil kralj. Kraljica je šla za kraljem do vrat. Tam se ji je pa nudil ganljiv prizor. Kralj je klečal pred podobo Križanega ter s povzdignjenimi rokami polglasno in pobožno molil za spreobrnjenje grešnikov. Kraljici je ta prizor privabil solze v oči in kar sram jo je bilo, da je mogla o svojem tako plemenitem možu kaj dvomljivega misliti. Vsa osramočena se je tiho vrnila v svojo sobo. Drugi večer gre kraljica zopet za kraljem v kapelico, a sedaj ne zato, da bi ga zasledovala, temveč da bi pokleknila poleg njega ter z njim vred pobožno molila.

Toda kako se začudi, ko stopivši v kapelico vidi na tleh poleg klečečega kralja ležati debelo popotno palico in tri mošnje, polne denarja. Polastila se je je silna radovednost, kaj vendar bi utegnilo vse to pomeniti. »Če je odkrit in pošten človek, ne sme imeti nikakih skrivnosti pred svojo ženo,« misli kraljica sama pri sebi ter stopi pred kralja, rekoč: »Svetli kralj in moj mož, vprašam te kot tvoja ljubeča žena. kaj pomenijo ta debela palica pri tvojih nogah in te tri mošnje denarja?« Kralj je osupnil. Očividno ni pričakoval, da bi ga v tem času in na tem kraju zalotila njegova žena kraljica. Pomislil je nekoliko, bi li odgovoril kraljici na njeno vprašanje ali ne. Po kratkem pomisleku se ojunači in pravi: »Prav govoriš! Moja žena si in ne bilo bi prav, da bi kaj prikrival pred teboj. Sicer pa moraš itak prej ali slej zvedeti - torej poslušaj! Kadarkoli klečim tu pred podobo Križanega, vedno premišljam, koliko je še ljudi na svetu, za katere je naš Odrešenik zaman trpel in umrl. To so po večini oni ljudje, ki niso rojeni in poučeni v naši veri. O. kako dobro delo bi storil, ako bi le enega teh nevernikov pridobil za našo vero! — Ljuba žena, namenil sem se iti tja dol v globoko Turčijo, kjer žive priznano najhujši sovražniki naše cerkve. Morda se mi posreči, da z razlaganjem krščanskih resnic pridobim nekaj duš naši veri. Sedaj pa, ljuba žena, kaj praviš ti k temu?« »Tvoj namen, dragi moj, je blag,« reče kraljica zamišljeno, »toda pomisli, kdo bo vladal namesto tebe?« »Saj imam zanesljive ministre. Nekaj časa hudo menda že tudi brez mene opravili,« odgovori kralj. »Ali se ne bojiš grozovitih Turkov? Kaj pa, če te ujamejo in v ječo vržejo?« se ustraši žena. »Upam. da se to ne zgodi. In če me Turki tudi res ujamejo in v ječo vržejo, mi bo Bog že kako pomagal, da se rešim,« jo potolaži kraljevi mož. »Stori, ljubi mož. kakor ti veleva tvoje srce! Ako te Bog kliče, ti tudi jaz ne smem braniti, četudi mi je grenka misel, da se ločiš od mene. A sedaj mi še povej, kaj pomenijo te tri mošnje denarja?« »Takoj ti povem. Prvo. največjo mošnjo denarja razdelim med siromake, da bodo prosili za mojo srečo. Drugo, srednjo mošnjo denarja darujem raznim siromašnim cerkvam, da se bodo brale zame svete maše, in tretjo, najmanjšo mošnjo vzamem s seboj, da si bom kupoval hrane, obleke in drugih neobhodno potrebnih stvari. — Sedaj pa, ljuba žena. prosiva Križanega za srečno potovanje in srečen uspeh!« Nato sta kralj in kraljica v združeni molitvi dolgo in vroče prosila pomoči in blagoslova. Ko je kralj potem vse potrebno uredil, se je odpravil kot apostol na pot v globoko Turčijo. Ker je za dobrega kralja molilo toliko obdarovanih ubožcev ter so po vseh siromašnih cerkvah vsak dan darovali zanj mnogo svetih maš, je Bog podelil kralju posebno srečo. Njegovi nauki so med Turčini obrodili stoteren sad in ni ga bilo dneva, da ne hi večje ali manjše število pristopilo k naši veri. Po preteku nekaj let je kralj, veseleč se svojih uspehov, začel misliti na vrnitev v domovino. Zaželel si je bivati zopet v bližini svoje drage žene in svojih zvestih podanikov. In ker je bila ta njegova želja vedno večja, je vzel slovo od tujine ter odpotoval proti ljubi Španski. Sedaj pa se je kralju sreča nekako obrnila. Ko je, vračajoč se domov, potoval skozi mesto Carigrad, ga je napadla tolpa pijanih sultanovih hlapcev ter ga kot ovaduha tirala pred vladarja. Zaman se je blagi španski kralj skliceval na svojo nedolžnost, zaman prosil milosti. Divjaki so ga na sultanovo povelje vrgli v ječo, kjer bi imel ostati do svoje smrti. V tistem času, ko se je v Carigradu vršila nad nedolžnim kraljem kruta obsodba, je klečala španska kraljica V domači grajski kapelici ter iskreno molila za srečno in skorajšnjo vrnitev svojega moža in kralja. Kar prileti na okno kapelice lepo pisana ptičica in zažvrgoli s človeškim glasom: »O, kraljica, hiti kralja nam rešiti. Turki so ga vjeli. v hudo ječo deli. V ječi žalosten čepi

             in rešitve si želi.«

Kraljica, to čuvši, se silno prestraši. Rada bi bila od ptičice kaj več pozvedela, toda ptičica je že od« letela. Kaj je bilo sedaj kraljici storiti? »Na Turško pojdem!« je vzkliknila bolestno. »Ne odneham prej, dokler svojega ljubega moža ne najdem in ne rešim.« In kraljica se je odpravila na dolgo in negotovo pot, vzemši s seboj srebrno doneče citre, na katere je še kot otrok znala izvrstno igrati. Po mnogem iskanju in povpraševanju je slednjič zvedela, da je njen ljubljeni mož na ukaz turškega sultana zaprt v Carigradu. Kraljica je šla brez obotavljanja takoj v Carigrad in tam stopila naravnost pred sultana. Na sultanovo vprašanje, kdo je in odkod prihaja, je odgovorila, da je uboga citrarica. ki lepo prosi, naj bi jo visoki turški vladar vzel k sebi v službo. »Bomo videli, kaj znaš!« je rekel sultan ošabno. »Kavno danes zvečer imamo veliko pojedino, in pri tej priliki nam zasviraš nekoliko poskočnih.« Na večer tistega dne je res prišlo mnogo turških mogotcev k sultanu na pojedino. In tedaj je sultan poklical citrarico ter ji z osornim glasom ukazal, naj zasvira, kar ve in zna. Lepa tujka je s citrami v roki sedla za duri. Njeni drobni prstki so začeli izvabljati iz strun naravnost čarobne glasove. Spočetka je igrala bolj tiho, a tako milo. da so se celo trdosrčnim Turkom oči zarosile. Za tem je prehajala vedno v glasnejše in veselejše melodije. Sultanovim gostom je bilo to tako všeč, da so pričeli spremljati citrarico z glasnim petjem. Končno je tujka zaigrala jako hitre in tako poskočne komade, da so se Turčini, hočeš nočeš, sprijeli in zarajali pravcati turški ples. Sultan je bil s citrarico zadovoljen in po končani zabavi jo je prijazno vprašal: »Lepa tujka, kaj naj ti dam za plačilo? Prepričal sem se, da si prava umetnica v svojem poslu. Zato si pa tudi smeš izbrati plačilo, kakršnega si le sama želiš. Zahtevaj, kar hočeš, ne odrečem ti.« »Mogočni vladar,« je povzela tujka hitro, »ne bom prosila mnogo. Daj mi za plačilo onega jetnika, ki so ga tvoji hlapci vrgli kot vohuna v ječo, in potem nama dovoli zopet oditi!« »Skromno je tvoje plačilo!« je vzkliknil sultan začudeno. »Dal bi ti najlepšega generala, če bi to zahtevala. Ker pa želiš le ubogega jetnika, ki se je priklatil kdove odkod, naj pa bo po tvojem! Takoj ukažem jetnika izpustiti.« Mislite si veselje kralja in kraljice, ko sta se na tako čuden način zopet sešla! Njiju radost pa je postala še večja, ko je sultan ukazal svojemu kočijažu, naj ju pelje do meje turškega cesarstva. Toplo pozdravljen je stopil kralj španski zopet v svoje kraljestvo ter svojim zvestim podanikom svečano obljubil, da jih odslej ne zapusti nikoli več.