Šopek samotarke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Šopek samotarke
Manica Komanova
Izdano: Prosveta, 35/94–125 Chicago, 1943.
Viri: dLib 94, 95, 96, 97, 99, 100, 101, 104, 105, 106, 108, 109, 110, 111, 113, 114, 115, 116, 118, 119, 120, 121, 123, 124, 125
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako se ženimo[uredi]

Na dan Sv. treh kraljev je bilo, torej v predpustnem času, ko se na kmetih ženijo in možijo vseprek. Mudi se jim, zakaj bliža se post, ko je greh misliti na ženitovanjsko veselje.

Pri Škerbincu so že vse popoldne pričakovali snubača. Hiša je bila skrbno pometena, velika javorjeva miza, pogrnjena z lepim pisanim prtom in pred jaslicami je v rdečem kozarčku brlela dremava lučica. Sveti duh se je v obliki belega golobčka vrtil na beli nitki, ki je visela izpod stropa; po vsej hiši pa se je razprostiral prijeten duh po brinju in smrečevju.

Škrbinčeva hči Urška se je sukala po hiši kakor vrtalka, in dasiravno je bilo vse v najlepšem redu, je našla vedno še kaj, kar ji ni bilo všeč in znova je začela prestavljati in urejevati. Vendar pa na obrazu brhke Urške ni bilo zapaziti one blažene sreče, ki v takih slučajih navdaja vse možitve željne device.

Na večer je prišel ženin. Bil je pustega obraza in dolgih nog — Markčev Matevž, posestnik velike, a tudi precej zadolžene kmetije. Po obrazu soditi mu je bilo nekaj nad trideset let. Iz njegovega vedenja je bilo posneti, da je fant zelo boječ; ne vemo, ali mu je bilo to že prirojeno, ali pa je izvirala ta plahost samo iz strahu nad negotovim izidom snubitve. Iz zaspanih oči se je razodevala neka topost in brezbrižnost, tako da si ga nehote obsodil: “Ta se ženi, ker ga k temu silijo dolgovi, ženi se, ker se je ženil tudi njegov oče in ker se ženijo tudi drugi ljudje.”

Z Matevžem je prišel tudi stari gostobesedni Gregorač, ženitni posredovalec. Gregorač je bil na glasu kot eden najboljših ženitnih mešetarjev in sam se je kaj rad pobahal, da je že več kot trideset ljudi “skupaj spravil”. Da je pri svoji mešetariji vlovil marsikatero kronico in popil marsikak kozarček rujnega vinca, to se razume.

Oče Škrbinec se je potuhnil, kakor bi niti ne slutil, zakaj sta prišla. Posadil ju je za mizo in govoril o vremenu, pridelkih in živini.

Šele ko so izpili dva poliča, ki ga je Urška prav pridno nosila na mizo, so se začela pogajanja.

“Oče Škrbinec”, je pričel Gregorač ter se popraskal za ušesi, “ne bom dolgo govoril. Saj veste po kaj sva prišla.”

“Prav nič ne vem — res, da ne!” je lagal Škrbinec. “Ali bi morda rada kupila telico, ki jo imam na prodaj?”

“Kaj še, danes imamo vse kaj drugega na vrsti. Ne zaradi telice, ampak, no — zaradi Urške sva prišla!” je rekel nekako v zadregi Gregorač. “No, oče, sedaj pa veste, po kaj sva prišla. Zato pa pravim, da ne bom dolgo govoril: poznamo se itak vsi dobro, ker smo si že od nekdaj prijatelji, Škrbinec, vi ste trden kmet, prav tako trden kakor Matevž. Res da ima Matevž na svojem posestvu tudi nekaj dolga, pa to nič ne de. Nekaj bo priženil, nekaj pridelal, pa pojde. Ni li res tako, Matevž?”

To rekši se je ozrl v Matevža, zatem pa dvignil polni kozarec ter ga v dušku izpraznil. Matevž je v zadregi nekaj pomrmral, obenem pa pod mizo krepko dregnil Gregorača, češ: “Le ti govori!”

Oče Škrbinec je sedeč na gornjem koncu mize bobnal s prsti ob mizo in premišljeval. Všeč mu je bilo Matevževo posestvo, nikakor pa ne njegov dolg. Tudi za Matevža samega se ni posebno ogreval, dasi ni čul prav nič slabega o njem. Na drugi strani ga je pa zopet skrbelo, bi mu Urška ne “ostala”, kar bi bilo za njega, uglednega kmeta, zelo neprijetno. Na kmetih dekle “tako” ostati — ej, ljubi moji, — to vam je sramota, prava sramota!

Po dolgem premisleku reče torej: “Koliko bosta pa vidva zahtevala dote?”

“No, no, no,” pravi Gregorač, “se bomo že zmenili, že! Vidite, oče, če ji več daste, lažje bosta gospodarila. Jaz pravim, vi, ki ste premožni in boste svojo Urško tudi na kaj posadili, ji prav lahko daste pettisoč kron dote, tri vozove bale in — no, eno kravico ji tudi še lahko privoščite, ali ne?”

“Naka, prijatelja!” je povzel odločno Škrabinec. “Urška ni sama, imam še druge za njo. Tudi tem bo treba šteti. Da se pa ne bomo predolgo pričkali naj bo tako-le: Na dan ženitve ji odštejem štiritisoč kron in dva voza bale. Tako! Povedal sem, sedaj pa kakor hočeta!”

“Oče Škrbinčev,” je jel skoraj vpiti že nekoliko pijani Gregorač, “tako naj bo, kakor sem rekel: pettisoč kron, tri vozove bale in eno kravico iz hleva!”

“Niti vinarja več! Če hočeta več, pojdita se ženit drugam!”

“Je li to vaša zadnja beseda, Čkrbinec?”

“Zadnja!”

Gregorač je pogledal Matevža, češ: “Dovolj bo zate!” potem pa je začel glasno klicati: “Urška, ali slišiš, Urška!”

Urška je na glasni krik vsa zardela prihitela iz kuhinje v hišo.

“No, no, Urška!”, je kričal Gregorač, “smo se že zmenili. Očetu je prav, Matevžu je prav in tebi bo tudi. Tristo medvedov, Urška, lahko si ponosna na takega ženina, kakršen je Matevž. Vsaka bi ga bila rada vzela, pa kaj, ko on hoče le tebe! No da, saj pravim, namenjena si mu, pa je! Zdaj pa trčimo in pijmo na dobro srečo!”

“A tako,” pravi Urška in se glasno zasmeje. “Pa kar brez mene ste naredili! To pa ne pojde. Slišite, Gregorač, ta kupčija ne bo držala!” In vnovič se zasmeje Urška ter požuga Gregoraču.

“To se razume, Urška”, se hitro začne mešetar opravičevati “da bomo vse tako ukrenili, kakor ti hočeš. Brez tvoje vednosti in volje se jaz še menim ne. Jaz bi te bil že prej poklical, pa sem si mislil: Urška je pošteno dekle, vedno je ubogala svojega očeta in tudi sedaj ga bo! Vidiš, Urška, tako-le sem si mislil, pa prav nič drugače! O, Urška, za tvojim hrbtom se pa ne sme sklepati nič, prav nič, jaz sem za to, da ne! Zdaj misli, da se razumemo, pa pijmo!”

Urška je hotela še nekaj ugovarjati, a na ostri očetov pogled je umolknila in z drugimi vred prijela za kozarec. Ali komaj je omočila ustnice v vino, je takoj, ne da bi pogledala ženina, izginila v kuhinjo k materi.

“Mati,” je rekla, vstopivši v kuhinjo, “to vam je drvar ta Matevž. Da bi njega vzela — oh! raje grem še danes na mesto kamenje razbijat!”

“Ali dekle!” je začela mati z resnim glasom, “meni se Matevž ne zdi tako napačen.”

“Mehačev Janez je za sedemnajst Matevžev!”

“Vem, vem, Janez ti je zmešal glavo. Zato tako govoriš. Mlada si in ne pomisliš, da se lepota ne kuha in peče. Kaj pa ima Janez druga kakor tisto malo kajžico?”

“Pa tisto brez dolga, mati! Kar ima je njegovo, kar ima Matevž, je pa veliko že drugih ljudi.”

Ko se je mati s hčerjo prerekala, so se možaki v hiši do dobrega pomenili glede ženitve.

Ko sta odhajala, se pusti Matevž niti poslovil ni od Urške, a Urški je bilo to še bolj prav.

Ženin in mešetar sta bila tako vesela, da nista, stopivše iz hiše, prav nič zapazila postav, ki so švignile od ogla Škrbinčeve hiše v temno noč.

Posebno dobre volje je bil Gregorač. Noge so ga sicer že slabo nosile, a tembolj mu je tekel jezik.

“Matevž, čuješ Matevž,” je klepetal med potom pijani Gregorač ter se zaletaval v Matevža, “pa reci, če moreš, da nisem dobro govoril zate! Samo meni se imaš zahvaliti zanjo, samo meni! Tristo medvedov, Matevž, kar vseh deset prstov si oblizni, čuješ, vseh deset pravim. Takega dekleta nisi vreden, pa ga nisi! Ali, Matevž, koliko sem pa za svoj trud zaslužil? Umazan nisi, to vem. Torej, koliko mi daš?”

“Koliko zahtevaš?” ga je vprašal Matevž.

“I no, takole bova naredila, pa le zato, ker si ti, veš! Daj mi dvajset kron, saj sem jih zaslužil!”

“Preveč bo, Gregorač. Deset kron imaš dovolj!”

“Kaj pa misliš? Ali sem svoj jezik, ki sem ga danes skoraj polovico obrabil, ukradel? Komu drugemu bi še več računil! A ker si ti, naredim tako, da ne bo ne po tvojem in ne po mojem. Daš mi petnajst kron in na svatbo me povabiš. Saj ne rečem, da bi sedel tam med svati pri mizi, ne, ostal bom za durmi pri godcih. Ali velja?”

“Naj bo!” reče Matevž in seže v roko pijanemu Gregoraču.

“Bog te poživi, ti si mož, vreden Škrbinčeve Urške!” pohvali Gregorač ves vesel Matevža ter pristavi: “Ali veš, kaj sva pozabila? Vriskati! Kjer smo se že ženili, povsod smo vriskali!”

In mešetar se je zadrl hrapavo: “Juhu-hu-hu!”

V tem prideta do mogočne lipe koncem vasi.

“Dobro znava,” pravi mešetar, “zdaj pa še eno zapojva!”

In res poskuša peti s hreščečim glasom:

“Pa pri nas je korajža, pa pri vas je pa ni ...”

A hipoma umolkne. Izza lipe skoči naenkrat kakih šest črnih postav, oboroženih z deskami, poleni in drogovi. Gostobesedni in sicer vedno pogumni Gregorač zatuli kakor volk in beži, kolikor ga neso njegove stare noge, ne meneč se za ženina Matevža.

Matevž pa ni imel več časa bežati. Dvoje krepkih pesti se ga je oklenilo kakor s kleščami in predno se je dobro zavedel, je ležal, kakor je bil dolg in širok na snežnih tleh.

“Klada bukova!” je zagrmel močen glas. “Tu imaš tisoče, balo, kravo in ne vem kaj še vse! Ti si upaš popraševati za Urško, ti —šleva?”

Na smrt prestrašeni Matevž je v tem glasu prepoznal Mehačevega Janeza, in ker je zvedavi mesec prav tisti hip pokukal izza oblakov, je spoznal tudi druge vaške fante, ki so viheli nad glavo strašna krepelca. Od silnega strahu je bil tako zmeden, da je trdno mislil, da se mu bliža zadnja ura. Komaj se je pobral od tal, že je klečal pred Janezom, ter ga milo prosil:

“Janez, pusti me! Saj ti dam vse, kar hočeš, samo pri življenju me pusti!”

Tem besedam je sledil strašanski krohot fantov, in še celo Janeza je pustila vsa razjarjenost. Da bi komu življenje jemal, tega pač ni nikoli mislil, in ko bi za Urško ne šlo, bi se mu Matevž še začel smiliti. Tako pa je ostal trd in iznova je zagrmel:

“Kaj mi mar ti in tvoje življenje! Ali obljubiti mi moraš, da se ne predrzneš nikoli več prestopiti praga Škrbinčeve hiše!”

“Obljubim, Janez, obljubim! Nikoli več!”

“Mož beseda?”

“Prisežem, če hočeš!”

“Dobro, le glej! A sedaj pojdi!”

Matevž je vstal in tekel domov. Fantje so pa znova bruhnili v glasen krohot.

“Škoda, da tudi Gregorača nismo malo pridržali,” pravi eden izmed fantov.

“Čemu neki?” pravi drugi, “saj se je že tako prestrašil, da ostane najmanj teden dni v postelji!”

In zopet je sledil bučen smeh.

Fantje so se vrnili v vas, kjer so za prvim skednjem odložili svoje orožje.

“Sedaj pa se še mi enkrat oglasimo!” pravi Mehačev Janez.

“Halo, ena, dve ...”

“Juhu-juhu-hu-hu-u-u!” so zavriskali vsi prek, potem pa zapeli tisto priljubljeno: “Fantje na vas gredo, žvižgajo in pojo, jaz pa piščalko mam, žvižgat ne znam!”

Zvoki lepe narodne pesmi so plavali po vasi in priplavali tudi na uho čuječe Urške, ki je takoj uganila, da jo reže njen Janez “naprej” in “čez”...

Drugo jutro je izvedel za ta nočni dogodek tudi oče Škrbinec, ki ni vedel, ali bi se smejal ali jezil, Urški ni rekel nobene žal besede, pač pa je poklical ženo ter ji rekel:

“Gotovo že veš, kako se je godilo Matevžu ponoči. Ali se ti zdi to prav?”

Mati, ki je vodo napeljevala včeraj še precej na Matevžev mlin, je bila danes že na hčerkini strani.

“Ne, prav gotovo ne. Tisto pa spet moram reči, da mi Matevž ni všeč, res da ne!” je dejala z žensko diplomacijo.

“Boljši je še vedno kakor Mehačev, ki nima drugega kakor boro bajtico!” je oporekal oče.

“To je vsa resnica in to sem Urški že povedala. Ali pomisliti moramo, da so njegovi starši pred par leti še gostovali, danes pa imajo že bajtico brez dolga in še nekaj njivice zraven. Janez je sin delavnih staršev in pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. S pridnim delom se marsikaj in kmalu lahko pridobi. Janez je posebno priden, pravijo. Hodi na delo v tovarno in zasluži vsak teden lep denar. Boš videl, Janez bo še enkrat trden. Nenazadnje pa, čeden je res in če ga ima Urška rada, bo vse težave veliko lažje prenašala pri njem, kakor pa pri človeku, ki ne mara zanj in ki je pust, kakor bi same pleve zobal in jesih pil.”

“Ženske ste rojene pridigarice”, je zagodrnjal Škrbinec, videč, da ženske ne užene ...

Popoldne istega dne je pa stopil pred Škrbinčevega očeta Mehačev Janez, lep in močan, čvrst in zdrav, ter rekel pogumno:

“Oče, jaz ne vprašam za doto, niti za balo, niti za kravo, samo — Urško mi dajte! Rada se imava in srečna bova, če hočete.”

Oče ga je pogledal od nog do glave in všeč mu je bil. Namuzal se je in rekel:

“I, saj ti moram dati, če ne pa še mene potlačiš v sneg, kakor si Matevža!”

“Ne, ne, oče tisto pa ne! Že zaradi tega ne, ker ste oče moji Urški!” ...

Mesec pozneje so pokali pri cerkvi topiči. Streljali so vaški fantje na čast svojemu vodji Janezu, ki se je vračal z nevesto Urško od poroke.

Ljudje so smeje zrli za dolgo vrsto kolesljev, dirjajočih po cesti, in so dejali:

“Lep, zdrav par! In pridna sta oba. Srečna sta in ostaneta!”


Oveneli cvet[uredi]

Izkušnja nas uči, da čim lepša in finejša je cvetlica, tembolj rahločutna je in tem prej jo popari strupena slana. Zdi se mi, da je prav tako s človeškim življenjem. Koliko cvetočih, upa bolnih bitij je plen neizprosne smrti, medtem ko starikavi in bolehavi ljudje pokašljujejo leta in leta.

Taka cvetka je bil Zalokarjev Ivan. Njegovemu spominu naj veljajo naslednje vrstice.

Ivan je bil sin posestnika in mizarja. Ko je dovršil ljudske šole, je vstopil v očetovo delavnico, ter se vrlo dobro izučil mizarske obrti.

Že kot otrok je bil čudovito ljubek. Z leti pa je rasla njegova lepota in v devetnajstem letu je bil tako krasen mladenič, da ga je bilo veselje gledati. Bilj je šibke, a precej velike in ravne postave. V obraz je bil podoben bolj cvetočemu pogledu kot mladeniču, kot sneg bela polt, rožna lica, rdeči ustnici, drobni zobje, vse mu je lepo pristojalo. Najlepše pa so bile njegove oči: iz njih je sijala nepokvarjenost, ki jo zaman iščemo pri večini mladine te starosti.

V svojem dvajsetem letu se je Ivan strastno zaljubil v mojo nečakinjo Milko; toda bil je preboječ in presramežljiv, da bi ji razodel svojo ljubav. Hodil je v posete k Milkinemu bratu in je bil srečen, ako se je mogel tudi z Milko nekoliko pogovoriti. Milka je bila razumna deklica in je kmalu ugotovila, da Ivanovi poseti veljajo več njej, kakor bratu. Vedela je, da jo mladenič ljubi in obožava. Ko se je nekoč vendarle ojunačil ter jej razodel, kaj čuti zanjo, je bila že zdavnaj pripravljena nato. Mirno mu je odgovorila:

“Ivan, mlad si še, stokrat si še premisliš!”

“Nikakor ne!” se je rotil Ivan. “Ti si moja prva in zadnja, ki jo morem ljubiti. Za drugo ni prostora v mojem srcu!”

“Ivan, tako govori vsak mladenič, stori pa drugače.”

“Milka, nisem tak kakor so drugi. Ljubezen, ki jo čutim zate, ponesem v grob.”

In tako je Ivan še dalje zahajal k Milki.

Milka je bila glede ljubezenskih stvari precej hladna. Rada je sicer občevala z Ivanom, toda prav tako rada je kramljala z vsakim, ki je zahajal v hišo ter i v bratovi družbi kratil dolge zimske večere.

“Pri očetu in pri materi mi je tako prijetno,” je dejala večkrat, “in pa saj ni treba, da bi se morale vse pomožiti.”

Ta njena hladnost je podnetila Ivana še bolj. Vedel je sicer, da bi osrečil najlepšo in najbogatejšo mladenko v župniji, ako bi ji ponudil roko in srce, toda kaj so ga brigale druge. Gorel je le za Milko, živel le za njo ter bil strašno ljubosumen na vsakega, ki se je skušal le količkaj njej približati.

Bilo je o vseh svetih. Nebo je bilo oblačno in redke snežinke so padale na množico, ki se je pravkar vsula iz farne cerkve in drla na pokopališče, da tamkaj ob ozaljšanih grobovih nekoliko pomoli za ranjke.

Jaz sicer nisem imela še nikogar na pokopališču, ki bi mu bila dolžna okititi grob, vendar sem šla tja za drugimi. Zanimalo me je od nekdaj lepo petje in vedela se, da na ta dan zapojo pevci na grobeh genljive žalostinke.

Najprej so se vršile cerkvene ceremonije, tem je sledilo petje, potem me je ustavil tu pa tam kak znanec, tako da se je že večerilo, ko sem stopila s pokopališča.

Tedaj pa me potreplje na ramo — Ivan.

“Ali smem malo s teboj?”

“Da, Ivan, prav veselilo me bo.”

Šla sva počasi proti moji rojstni vasi, pomenkovaje se to in ono.

Razume se, da je prišla na vrsto tudi Milka. Ni mi zakrival svoje vroče ljubezni do nje, pač pa mi je tožil, da se ona vse premalo meni zanj.

“Kaj praviš,” mi je dejal in uprl vame svoje modre oči, “ali me bo čakala?”

“Bodi miren, Ivan, vem, da te bo Milka počakala. Ne omoži se prej, ne!”

“Oj ti si teta njena, lahko govoriš dobro besedo zame pri njej, ubogala te bo.”

“Da, Ivan, vse poskusim, le bodi brez skrbi!”

Tako sem ga poskušala potolažiti, kajti smilil se mi je zaljubljeni mladenič.

Pred našo hišo sva se ločila.

Še tisto zimo pa je začel Ivan bolehati. Čutil je bolečine v križu in utrujenost v nogah. V začetku se ni dosti zmenil, toda, ker ga je bolelo vedno huje, se je napotil k zdravniku, ki ga je natančno preiskal ter dokončno dognal, da bo treba operacije.

Ivan je operacijo srečno prestal. Vendar mu je zdravnik strogo zabičal, naj skrbno pazi, kajti ta bolezen zelo rada vpliva na drob, kar je skusil že pri mnogih slučajih.

Zdravnikove slutnje so se le prekmalu uresničile. Ivan se je nekaj časa počutil res bolje, a kmalu se mu je povrnila prejšnja slabost.

Koliko so si prizadevali skrbni starši, da bi oteli ljubljenemu sinu življenje! Klicali so mu zdravnike, lečili ga z vsakovrstnimi zdravili, a zaman! Ivan je hiral in hiral.

V bolezni sem ga večkrat obiskala, ga tolažila, kakor sem vedela. Iz njegovega govorjenja sem spoznala, da trdno upa, da še okreva. Ni čuda! Saj še onemogli starec, ki je sebi in drugim le še v nadlego, nerad misli na smrt, kaj šele mladenič, ki si slika življenje še vse lepše kakor je v resnici.

Najraje se je pomenkoval o Milki. Kljub svoji bolezni jo je vroče ljubil.

“Kako se ti danes zdim?” me vpraša nekoč.

“Ivan, vedno boljši se mi zdiš. Mislim, da boš kmalu spet čil in zdrav.”

“No, to bo Milka gledala, ko po bolezni zopet stopim pred njo!”

“I, le glej, da ji napraviš kmalu to veselje!”

“Mislim, da okrevam do tedaj, ko pojdem z drugimi fanti na nabor. To bo čez tri mesece.”

“Oj, takrat pa napravi Milka tak šopek, da ga boš vesel!”

“Če ga bo le hotela?”

“Bodi brez skrbi Ivan! Imel boš njen šopek, noben drug!”

In veselja so mu zažarele oči.

Taki so bili najini pogovori. Na njegovo željo ga je posetila večkrat tudi Milka, ki je imela za časa bolezni posebno sočutje do njega. Prinašala mu je sveže šopke rož, se šalila z njim ter se trudila na vse načine, da mu vsaj nekoliko osladi zadnje dneve.

Nekoč mi javi njegova mati vsa prepadena, da je Ivan zelo slab. Odpravila sem se nemudoma k njemu. In res, poznalo se mu je že na obrazu, da ni več daleč katastrofa. Prijela sem ga za roko ter mu jo rahlo pritisnila pod odejo. Srce se mi je krčilo v bolesti, ko sem zrla ta upali, a še vedno lepi obraz.

“Skoraj dvomim,” mi je dejal komaj slišno, “da bi še kdaj ozdravel.”

“Ivan dragi, vse je še mogoče!”

“Torej še upaš?”

“Zakaj bi ne upala? Mlad si in vse se lahko obrne na bolje.”

Pogledal me je hvaležno s svojimi milimi očmi, potem pa je trudno zamižal.

Zdelo se mi je, da spi, zato sem hotela tiho oditi.

Bila sem že pri vratih, a še enkrat sem se ozrla nanj v svesti, da ga vidim poslednjikrat.

Kake tri dni pozneje je prišla Milka k meni v vas. Zapletli sva se v najživahnejši pogovor, ko prihiti v sobo njen mlajši bratec ter vzklikne v eni sapi:

“Zalokarjev Ivan je umrl!”

Dasiravno sem bila že davno pripravljena na to, vendar sem začutila v srcu neizmerno bolečino. Molče sem se ozrla v Milko, ki se je v tistem hipu sklonila k meni, naslonila glavo na mojo ramo in zaihtela.

Čutila je predobro, da je z Ivanom nehalo biti srce, ki jo je ljubilo bolj kot vse drugo na svetu ...

Zopet se je približal dan vseh svetih, in zopet smo obiskali grobove svojih ranjkih.

Ustavila sem se takoj pri vhodu, kjer je bil nov, s cvetlicami porasel grob — Ivanov.

Na lepem kamenitem spomeniku je bila vdelana slika iz njegove najlepše dobe. Ta slika je bila tako živa, da sem si mislila, zdaj pa bo stegnil roko proti meni ter veselo zaklical:

“Bodi zdrava!”

Toda bila je le slika, lepa, mrtva slika!

N njegovem grobu so rasle košate krizanteme, ki so obračale svoje cvetove k tlom, kakor bi hotele naznanjati, da tu pod njimi vene telo, ki je cvetelo nekdaj še vse lepše od njih.

Naslonila sem se na spomenik ter se zamislila v pretekle čase ...

Da, danes pred enim letom je bilo ...

Odhajala sem s pokopališča, ko je pristopil tam pri ograji k meni, poln življenja, poln mladostniške lepote in me spremil domov. Mnogo mi je pripovedoval med potjo. In čujem ga še danes:

“Kaj praviš ali me bo čakala?”

Najlepši pirh[uredi]

Velikonočna nedelja!

Ljubko solnčece je v vsej pomladni krasoti sipalo svoje blagodejne žarke na zemljo in vzbujalo iz nje tisoče cvetk. Dih pomladi je zavel po veseljstvu in vsa narava je glasno klicala, da je napočila Velika noč.

“No, fantje”, je nagovoril Janko svoje tovariše, “kam pa jo mahnemo nocoj?”

Zdajci se je pričelo med njimi živahno posvetovanje; prvi bi šel rad sem, drugi tja, tretji v to, četrti zopet v ono vas.

“Jaz pa pravim,” prične zopet Janko, “da bi šli nocoj v Staneče po pirhe. Kdor je s tem zadovoljen, naj dvigne roko!”

Dasiravno so bili prej fantje različnega mnenja, so vendar na ta Jankov predlog vsi brez izjeme dvignili roke. Sicer se je pa to zgodilo vsakokrat, da je slednjič zmagala le Jankova volja.

Četrt ure pozneje so že korakali fantje proti staneški vasi in dospevši tja, zavili v Markčevo gostilno. V gostilni je bila razen nekoliko pivcev tudi stara Čergoljevka, ki je sedela pri peči in držala na kolenih košarico napolnjeno z rdečimi pirhi in pomarančami. To dvoje namreč so fantje na Veliko nedeljo kaj radi kupovali ter potem za stavo s krajcarji sekali. Čimbolj je bil kdo v sekanju spreten, tem več pirhov in pomaranč si je osvojil.

Janko se je ozrl parkrat po sobi gor in dol, nato pa razvrstil fante okrog prazne mize in poklical vina.

Ko se mu je zdelo vse v redu, je dejal z nekim dostojenstvenim glasom:

“Fantje, jaz imam nocoj še važen opravek na vasi. Dobro se zabavajte ta čas, a glejte, da ste mi pametni in mirni!” S temi besedami je Janko zapustil svoje tovariše. Fantje se na prvi hip nekoliko spogledajo, nato pa si natočijo kozarce ter začnejo od Cergoljevke kupovati pirhe in pomaranče. —

Janko je s hitrimi koraki premeril staneško vasico ter zavil k zadnji, že zunaj vasi stoječi hišici. Čim bližje je prihajal, tem spretneje je stopal. Ko se je priplazil do okna, vzidanega na dvorišče, je obstal kakor vkopan. Začel je prisluškovati. Srce mu je glasno utripalo v upu in strahu.

Tu notri je namreč počivalo dekle, ki je zmedlo Janku srce in glavo. A dasiravno je neprestano mislil nanjo in koprnel po njej, vendar še do danes ni imel toliko poguma, da bi ji razodel, kaj čuti za njo. On, ki je gospodoval vsem vaškim fantom, je bil pred to slabotno mladenko boječ kakor otrok.

“Ali se mi oglasi? Ali kaj čuti zame? Morda misli že na drugega?”

Taki in enaki dvomi so se mu vsiljevali tudi nocoj in ga mučili do skrajnosti. Toda po dolgih dušnih borbah se vendar le ojunači. Lahno potrka na okno:

“Katrica, ali čuješ?”

Nič odgovora.

“Katrica, duša moja, eno samo kratko besedo!”

Zopet nič.

“Katrica moja zlata, saj me vendar poznaš. Ako si huda name, mi vsaj reci, naj se odstranim!”

Zdajci začuje Janko v sobi šumenje, kakor bi kdo vstajal. Poloti se ga blaženo, nepopisno veselje. V tem hipu pa se že okno odgrne in Janku se prikaže mili Katričin obraz.

“Kaj hočeš, Janko?”

“Prišel sem k tebi — zato —,” začel je Janko jecljati ves zmeden, “da — da — ti povem, koko te ljubim, da brez tebe ne morem več živeti! Katrica, povej mi, ali bi postala moja? Pritrdi, Katrica, pritrdi, ali pa me pahni od sebe!”

Katrica mu ni takoj pritrdila, odpahnila ga pa tudi ni.

Pričel se je med njima pritajen šepet, ki je trajal eno uro in še dlje ...

Pozno je že bilo, ko se je vrnil Janko med svoje tovariše, zbrane v Markčevi gostilni. Takoj je poravnal s krčmarjem račun, fantom pa je velel, da je čas oditi.

Odpravijo se zopet proti rodni vasi. Fantje so imeli polne žepe nasekanih pirhov in pomaranč in so bili zelo dobre volje. Najveselejši med vsemi pa je bil Janko. Vriskal je, da je odmevalo od staneške pa do žapuške vasi.

“Janko,” zakliče mu nekdo izmed tovarišev, “kako je to, da si ravno ti tako vesel? Saj vendar ti nimaš nič pirhov.”

Janko pa je vriskal in vriskal.

Kaj so mu bili mar pirhi, kaj pomaranče. —

Saj mu je dala ljubljena Katrica najlepši pirh — svoje srce.


Po morju barka plava ...[uredi]

Mehačev Polde, rojak naše šentviške vasi, se je odpravljal v Ameriko.

Hrepenenje, da vidi tuje kraje, si mnogo zasluži in se slednjič kot bogat človek povrne v svojo domovino, vse to ga je privedlo do tega sklepa, od katerega so ga zaman skušali odvrniti starši, sosedje in njegovi prijatelji.

Največji udarec pa je povzročilo Poldetovo slovo Kranjčevi Cilki, Poldetovi zaročenki. Koliko grenkih solza je prelila ubožica od tuge in skrbi za svojega ljubljenca.

Polde pa jo je tešil z najlepšimi obljubami, kakršnih si more domisliti le ljubezni polno srce mladih, neizkušenih ljudi.

Na predvečer svojega odhoda se je šel Polde poslovit tudi od Cilkine matere, ki je ta večer dovolila svoji hčeri, da sme nekoliko spremiti svojega zaročenca.

Šla sta po vasi, roko v roki, vedno postajala ... Saj sta se imela toliko pomeniti! ...

“Cilka,” je skušal potolažiti Polde obupano deklico, “vedi, da je za naju oba dobro, da pojdem. Ako mi bo sreča mila, zaslužim v par letih toliko, da bo zadostovalo zame in zate. Tedaj pišem po tebe, da prideš za menoj in tam v daljni Ameriki postaneva najsrečnejši zakonski par. Do tedaj pa ti bom redno dopisoval. Cilka, ali mi boš vselej odpisala? Ali mi ostaneš zvesta?”

“Polde,” je ihtela Cilka, “zakaj me mučiš? Pazi raje, da se mi ti ne izneveriš! Tam v Ameriki je dosti deklet in dve leti sta dolgi, dolgi ...”

“Bodi mirna, Cilka! Upajva, da se vse dobro izteče.”

V takih pogovorih sta prišla do cerkve.

“Počakaj,” pravi Cilka in skoči kakor srna v znano Zakotnikovo tobakarno, stoječo tik cerkve ter se kmalu vrne s šopom viržink v roki, potlači ga Poldetu v žep rekoč:

“Vzemi, Polde, da si boš po poti s kajenjem krajšal čas in mislil name!”

“Cilka, kako si mi dobra!”

Še par vročih poljubov, par tesnih objemov, še nekaj grenkih solz in — ločila sta se.

Teden pozneje pa je dobila Cilka od Poldeta lepo razglednico in na njej zapisano:

“Po morju barka plava, o Cilka bodi zdrava!”

Z drhtečim srcem je Cilka vsaj desetkrat prebrala te vrstice, zatem pa je začela poljubovati razglednico in jo pritiskati na srce.

“Bog ve,” je vzdihovala vsa žalostna, “kje je sedaj on, ki je pisal te vrstice? Ali kaj misli name? O, kedaj bom tako srečna, da sedem tudi jaz na barčico ter se odpeljem za njim ...”

Prve mesece po svojem odhodu je pisal Polde svoji Cilki mnogo pisem, ki so bila polna najlepših in najslajših nad.

Cilka mu je zvesto odgovarjala. Kmalu pa opazi, da postajajo Poldetova pisma redkejša in tudi hladnejša. Poloti se je čuden nemir in grozne slutnje so jo mučile podnevi in ponoči. Ko pa so slednjič pisma popolnoma izostala, je postalo Cilki neznosno pri srcu. Razne misli so se ji kakor hudourniki podile po razbeljeni glavi.

“Ali se morda pisma izgube? Ali je bolan? Morda se je ponesrečil? Kaj pa, ko bi mi postal nezvest? Ne, ne, nikdar ne, ni mogoče!”

Najhujše je šele prišlo.

Nekega jesenskega večera se je vrnil iz Amerike Cilkin sosed, Kopičev Lojze, ter jej neusmiljeno vrgel v obraz strašno vest, da je njen Polde že dva meseca poročen z neko priletno, a precej premožno amerikansko vdovo.

Cilka se je zgrudila kakor brez življenja na tla, ko je zaslišala to nepričakovano novico. Bilo ji je, kakor da je čula svojo smrtno obsodbo. Odtedaj pa je revica začela veneti in bledeti.

Ljudi se je skrbno ogibala. Zdelo se ji je, da jo vsak zasmehljivo pogleduje ter ji privošči njeno nesrečo.

Ko je nekoč pobirala iz skrivnega predalčka vsa Poldetova pisma ter jih metala v ogenj, pride ji v roko tudi prva njegova razglednica, na katero je zapisal:

“Po morju barka plava, o Cilka bodi zdrava!”

Spomnila se je, kako je bila takrat še vsa srečna, v mislih na najlepšo bodočnost. Spomnila se je, kako vroče je poljubovala to mrtvo kartico, ker jo je pisal on.

In sedaj —

Zaihtela je in raztrgala razglednico na drobne kosce.

V času Cilkinega gorja je prišel s tujega Radeckov Joško, krojač in posestnik male hišice, stoječe blizu Cilkinega doma. Joško je bil Cilkin tovariš že iz-za otroških let. Ta je bil sedaj edini človek, do katerega je imela Cilka toliko zaupanja, da mu je odkritosrčno razodela vse svoje srčne bolesti.

“Ha, ha,” se je smehljal Joško, “Cilka, bodi pametna in izbij si ga iz glave! Pomisli, ali je vreden on, ki te je tako hitro pozabil, da bi ti kot pošteno dekle žalovala za njim in si kratila življenje? Beži, beži! — Tudi jaz sem se pred par leti navezal na tujem na neko deklino. Mislil sem, da mi brez nje ni mogoče živeti. Tudi ona me je rada videla, a le, dokler drugega ni bilo. Ko pa je povprašal za njeno roko nekdo drugi, vzela ga je brez premisleka. No, takrat je malo manjkalo, da nisem obnorel. A kmalu sem se potolažil. In ko sem slednjič še zvedel, da je njen soprog zelo nezadovoljen ž njo, sem bil hvaležen, da se mi je izneverila. Hej, Cilka, bodi vesela! Koliko je še fantov na svetu! Boš videla, da se kmalu oglasi kak ženin, ki te bo res vreden!”

Take in enake tolažilne besede živahnega Joškota so vplivale na Cilko toliko, da je začela počasi pozabljati svoje srčne bolečine, pozabljati svojega nezvestega Poldeta. Vsaj dozdevalo se ji je tako.

Joško je začel precej pogosto zahajati h Kraljičevim in pogovori s Cilko so postajali vedno zaupnejši.

Klepetave ženice — oh, in teh je v Sv. Vidu toliko!— so že začele stikati glave in šepetati med seboj, da se med Joškom in Cilko nekaj plete.

Take ženice se sicer večkrat rade zmotijo, a topot se niso, kajti neke nedelje zjutraj je oznanil župnik Valentin raz leco, da sta oklicana Joško in Cilka enkrat za trikrat.

Kdo bi si bil mislil ...

Ženin in nevesta sta takoj drugi dan obljubila pred altarjem medsebojno dosmrtno zvestobo in nato sta v družbi veselih svatov obhajala ženitovanjsko potovanje v priljubljeni Lovrenčevi gostilni.

Predno se je gostija končala, so privriskali domači šentviški fantje na “prežo”. Posedli so okrog peči in gostilničar jim je postavil na mizo škaf vina, ki ga jim je plačal ženin kot odkup za nevesto.

Veseli fantje so začeli pevati pesem za pesmijo. Ko pa so slednjič krepko zapeli tisto:

“Po morju barka plava ...”

je nevesta Cilka pobledela in se zdrznila tako močno, da je ženin to opazil.

“Kaj pa je, Cilka moja?” jo je vprašal skrbno.

“Nič ni, Joško, nič!”

“Ali ti je slabo?”

“Ne, Joško, pojdiva domov!”

Skrbni ženin je hitro ponudil roko svoji mladi nevesti ter jo odpeljal ...

Za njimi pa so se začeli odpravljati tudi drugi.

Po vasi je nastalo zopet vse mirno, vse tiho.

Tudi petje fantov je utihnilo. Le v srcu mlade žene Cilke je vedno glasneje odmevala ona, za njo še vedno nepozabna pesem:

“Po morju barka plava ...”

Na kopici[uredi]

Ni ga menda na kmetih veselejšega opravila, kakor je spravljanje prosa. Kdor ni na kmetih zrastel, nima pojma o tem. S prosom delamo vse drugače kakor z drugim žitom. Pšenico, ajdo, ječmen denemo takoj, ko je požeto v kozolec. Tam se žito suši toliko časa, da je godno za cepec. A ne tako s prosom. Požeto proso zvozijo takoj z njive domov. Ej, s kakšno častjo vzame potem doma z voza veliki hlapec prvi snop ter ga postavi na popolnoma izpraznjeni pod! Zatem šele sme druga družina segati po ostalih snopih ter jih nositi hlapcu, ki jih postavlja trdo in pokoncu okrog prvega snopa. To traja tako dolgo, dokler ni vse proso na podu.

To je torej prosena kopica. Takoj nato prižene na kpico gospoda par konj ter jih goni po dve uri in še več vedno naokoli, da težka konjska kopita odločijo in izluščijo slednje zrnje iz latovja. Ko se bliža večer, hiti družina opravljati živino, kajti vse ve, da bo nocoj nekoliko prej večerja. Po večerji gresta gospodar in gospodinja takoj večerjat. Za ostalo družino pa se prične šele pravo življenje. Veliki hlapec vzame svetilko in hajdi proti podu, za njim pa vsa družina. S poda sem jim pa že doni nasproti vesel vrišč. Vedeti namreč morate, da kadar je kje kopica, ve zato vsa mladina na vasi. Velik hlapec stopi na kopico, glasno zavriska in zdajci zavriskajo fantje vsi vprek, da se razlega daleč po vasi. S tem se je dalo znamenje, da je kopica otvorjena. Nato se postavijo dekleta okroginokrog kopice ter prično privzdigovati in raztresati slamo, ki jo potem podajajo fantom. Fantje delajo iz te slame nekake snope, ki jim pravijo “berači”, menda zato, ker so vsega zrnja oropani. “Berače” mečejo na voz, ki so ga zapeljali prav tik poda.

To delo traja kake tri do štiri ure, a vendar se zdi vsem ta čas prekratek. Kje je pač mladini bolj po godu, kakor ravno na kopici, kjer se prepeva, se raduje in šali, kolikor ji je ljubo in drago!

Ko je vsa slama spravljena s poda, porinejo in pometejo zrnje s plevami vred v kot, kjer počaka drugega dne, da se izveja.

Seveda bi bil sedaj že čas, da bi šli počivat. Toda sedaj se razvije veselje šele do vrhunca. Ni čuda! Vaški godec, ki je oddaleč opazoval in nestrpno čakal trenotka, da se izprazni pod, sopi kakor bi vzrastel iz tal mednje ter začne gosti same poskočnice. Fantje in dekleta se urno sprimejo ter plešejo in rajajo po dve, tri ure, včasih pa tudi do belega dne.

Pa naj potem še kdo reče, da na kopici ni prijetno! —

Prav tak vesel večer smo obhajali pred par leti na mojem rojstnem domu. Spominjam se vsega, kakor bi se vršilo šele sinoči. Večerja je bila že končana, jaz pa sem hitela v kuhinjo pomivat in pospravljat posodo.

Pravkar sem pospravila zadnje lonce, ko pripoje v kuhinjo sosedov sin, Balantov Jakob.

“I, kaj pa vendar počneš?” me vpraša z veselim glasom. “Tam na podu je tak živahen direndaj, kako le moreš sama tičati tukaj?”

“Jakob, nisem utegnila,” odgovorim mu — “zakaj pa ti ne greš tja?”

“O saj sem že bil tam. Pa kaj ko ima vsaka stresalka že svojega vezača. Po tebe sem prišel. Pojdiva takoj! Veš, tako pridni so, da bo kmalu vsa kopica prazna. Če zamudiva še plesati ne smeva.”

“Ne boj se, Jakob! Vsega nama ostane še dovolj,” sem odvrnila smeje.

Bil je priden dečko ta Jakob. Očeta že davno ni imel. Z materjo, ki je že dolgo bolehala, z edino sestro je delal in trpel dni in noči v borni koči. Ako mu je doma zmanjkalo dela, šel je v dnino, da je več prištel, kajti bil je zelo varčen. Svojo bolno mater je ljubil s pravo sinovsko ljubeznijo; sam zase je bil skop, a materi je postregel s čimer je le mogel.

Letos je bil potrjen v vojake. Kot sin edinec je bil obvezan služiti le par mesecev, a še to se mu je zdelo neizmerno dolgo. Kako bo materi hudo, je dejal včasih, ko me ne bodo videli cela dva meseca!

Nocoj je bil še dovolj vesel, in ko sva stopila na pod ter se pripravila k delu, je bil z drugimi vred kmalu prav židane volje.

“Kajne Jakob,” ga je podražil Štrukljev Francelj, “nocoj sučeš berače v rokah, čez par tednov boš pa puško.”

“No, ta dva meseca mu mineta kar mimogrede,” pravi nato Mehnetov Ivan. “Jaz sem služil cela tri leta, a se mi zdi, da so kaj hitro minula. Sicer pa pri vojakih tudi ni tako hudo, kakor trdijo nekateri.”

“Zase še se ne zmenim,” je rekel Jakob, “pač pa me skrbe mati. Težko jih pustim, četudi le za par mesecev. Vidim, da postajajo vedno slabotnejši.”

Skušali smo ga potolažiti kakor je kdo vedel in znal, on pa je umolknil in pridno vezal. Parkrat se mu je “berač” pod roko razdrl. Tedaj se je hitro sklonil, pobral razmedeno slamo ter jo z nekako jezo vrgel ven pod voz.

Delo nam je šlo vsem še dosti hitro izpod rok, a vendar je udarila ura že polnoči, ko se je oglasila harmonika na podu.

Fantje so prijeli vsak svojo stresalko ter se jeli sukati po podu kakor na kaki ženitnini. Jaz sem se zavrtela z Jakobom.

“Včasih sem že slišal praviti,” mi je začel pripovedovati med plesom, “da kolikor beračev se vezalcu v roki razdere, toliko nesreč ga doleti tisto leto. Bom videl, če je to res. Trije berači so se mi razdrli, tri nesreče me zadenejo letos.”

“Prazne vraže, Jakob, pomisli vendar, kdo more videtiv prihodnost! Kajne, da tega še sam ne veruješ?”

“Ničesar ne verujem, ničesar. To sem rekel kar tako.” To rekoč je čvrsto zavriskal, udaril s peto ob tla in zavrtela sva se še urneje naokrog ...

Ura v vaškem zvoniku je udarila dve čez polnoč, ko smo jenjali rajati ter popadali trudni po svojih ležiščih.

Štirinajst dni pozneje je moral Jakob k vojakom. Bolna mati njegova se ni mogla potolažiti. Bolezen se ji je zelo hitro hujšala. Videlo se je, da ne bo več dolgo. In res, komaj tri tedne po sinovem odhodu so jo našli nekega jutra mrtvo v postelji. Jakob je prišel k pogrebu. Ni jokal ob grobu materinem, vendar se mu je na smrtnobledem obrazu bralo, da je popolnoma uničen.

“Srčno sem želel, da bi bil vojaščine prost,” je dejal, “sedaj mi je vseeno, ali sem pri vojakih deset let ali še več. Doma nimam ničesar več iskati.”

Rada bi ga bila nekoliko potolažila, a ni se mi posrečilo. Do skrajnosti potrt se je vrnil k vojakom.

Deset dni pozneje dobim od njega pismo:

Draga mi! Naznanjam Ti, da me je zadela v kratkem času že druga nesreča. Bili smo na vojaških vajah gori v koroških gorah. Drugim se ni nič hudega zgodilo, jaz pa sem padel tako nesrečno, da sem si zlomil desno nogo. Sedaj ležim v vojaški bolnici. Ko ozdravim, se zopet vidimo. Pozdravljam Te, Jakob.

O ti nesreči fant. Kdo bi si mislil! Pri njem se je pač uresničil pregovor: “Nobena tuga samodruga”. Ko so mu uravnali nogo, se je kmalu vrnil domov, a bil je le senca proti prejšnjemu. Njegova sestrica mu je stregla z veliko skrbnosjo, a zaman. Jakobova lica se niso hotela več porudečiti. Lotil se ga je tisti neusmiljeni kašelj, ki pokonča toliko mladih bitij. Pešal je tako hitro, da se kmalu ni mogel več pokoncu držati.

“Menda se je vse zarotilo proti meni”, je dejal včasih ter trpel vdano dalje.

Ko pa je zavel zopet jesenski veter, ko je začelo na drevju prvo listje rumeneti in po njivah proso zoreti, so oznanili nekega jutra farni zvonovi, da je Jakob rešen vseh nesreč, vsega trpljenja.

Nisem verovala v prazne vraže in v nikaka prerokovanja, a vendar so mi neprestano šumele po ušesih besede rajnega Jakoba:

“Troje beračev se mi je razdrlo, troje nesreč me bo zadelo v tem letu!”

Skopi Groga[uredi]

Težko bi bilo najti bolj skopega in lakomnega človeka, kakor je bil stari bajtar Groga. Bil je suh kakor trska; ni čuda, saj si še suhega kruha ni privoščil, da bi se nasitil. Oženjen ni bil. Kako tudi! Ženi bi bilo treba obleke, jedla bi vsak dan, ej, to pa ne velja! In če bi prišli še otroci, kdo jih bo redil? Ne, ne, ženitev ni bila po Grogovi glavi. Ker pa sam ni mogel vsega ogospodariti in ogospodinjiti, je dal zemljo v najem, sam pa je hodil na dnino. Vina si ni privoščil niti kapljice, ker se mu je zdelo predrago.

Zato pa se je vsakomur čudno zdelo, ko je nekoč pretkani Grogov sosed Anžek naredil s svojimi sosedi stavo, da pripravi Grogo do tega, da kupi ne le sebi, ampak tudi drugim toliko vina, da bo teklo od mize.

Groga je imel poleg svoje skoposti tudi to slabost, da je bil zelo radoveden. Zaradi tega je hodil redno vsak večer v vas k Porentu, kjer so se navadno zbirali možakarji vse vasi ter premlevali novice iz vseh krajev. To priliko je porab zviti Anžek, da doseže svoj namen.

Nekega večera pride k Porentu, vzame iz žepa dve srečki ter pravi:

“Ljubi sosedje, dve srečki sem kupil. Vsaka velja štiri krone. V par dneh bodo srečke dvignjene. Če bi morda tudi izmed vas kdo rad srečko kupil, mu eno prav rad odstopim. “Groga, — je dejal ter se obrnil k njemu — “kupi ti eno!”

“Beži, beži, Anžek” — je jecljal Groga — “to je že velik denar. Ne morem, naj jo kupi nekdo drugi!”

Toda Anžek ni odjenjal.

“Groga, kupi jo, ne bo ti žal! Trideset tisoč ti prinese ta papir. Bodi pameten in kupi! No, pa če se ti zdi res že preveč, odšteti tiste uboge štiri kronice, pa daj tu sosedom za par litrov vina in jaz ti srečko podarim!”

“Mhe, mhe” — je stokal Groga in iztegoval eno roko po srečki, drugo pa je tiščal v žep — “nič ne dam, nič! Veš, zato ne dam, ker ni gotov, da bi bila ta srečka res srečna. Nič ne plačam, nič! Vzamem jo pa, vzamem! In če na to srečo res kaj zadenem, dam vam toliko za pijačo, da bo kar teklo od mize. Prej pa ne, dokler nisem na jasnem, da res kaj dobim!”

“Dobro! Tu jo imaš” — je odvrnil naglo Anžek in mu dal srečko. “A glej, da ostaneš mož beseda! Ako bo srečka prava, bomo pili, da bomo črno gledali!”

Groga je vse obljubil in boječ se, da bi mu kdo srečke ne vzel, jo je odkuril hitro proti domu.

Anžek pa je gledal za njim in se v pest smejal. Ko je potem navzočim razodel svojo nakano, smejali so se ž njim vred tudi drugi.

Dva dni pozneje so bili možakarji z Grogom vred zopet zbrani pri Porentu.

Kar naenkrat pa trešči med nje Anžek, razoglav in razkuštran in zarjove: “O jaz nesrečnež! Zakaj sem dal srečko Grogi! Groga je zadel, jaz pa nič — nič!”

Groga je široko zazijal, potem pa nič manj glasno kakor Anžek zarjul: “Trideset tisoč kron, trideset tisoč kron!”

Nato je skočil kvišku od samega veselja skakal po sobi kakor otrok. Kdo ve, doklej bi bi bil še srečno Groga norel po sobi, da ga niso možakarji obstopili in kričali vseprek:

“Groga, za pijačo, za pijačo! Ne pozabi, kar si obetal.”

“Da, da, to pa to! Alo vina gori!” je zavpil Groga in vrgel na mizo ves denar, kar ga je imel pri sebi.

Kmalu potem je bila miza obložena z vinom. Pili in peli so kakor na svatbi. Ko bi Groga ne bil tako v tisočake zaverovan, bi se mu moralo vendarle malo čudno zdeti, da je Anžek tako hitro pozabil na svojo nesrečo, kajti izmed vseh je zdaj Anžek najbolj židane volje. A Groga ni videl nič drugega kakor denar.

Ko je bila zabava v najlepšem tiru, stopi v sobo vaški pismonoša, ki je bil z zvitim Anžkom natanko domenjen, in pravi:

“Hej, sosedje moji! Vi se tukaj dobro zabavate pa ne veste, da se je vrinila med denarnimi gospodi tam na Dunaju velika pomota. Prav zdajle je naš poštar dobil brzojavko, da on a srečna številka, 99870 je menim, ni bila dvignjena, ampak številka 99871. Vse skupaj je pomota, za eno številko so se zmotili. To sem prišel povedat, da ne bo imel oni človek nepotrebnih potov.”

Ob tej kruti novici je ubogi Groga kakor od strele zadet obmahnil na mizo in razlil pri tem par litrov vina po tleh. Obraz se mu je spačil kakor človeku, ki ga muči grozen krč, nato pa je s strašnim glasom zbežal v temno noč.

Vsi navzoči so uvideli, da je bila ta šala za Grogo mnogo pregrozna. Hiteli so za njim, a tisti večer ga ni dohitel nikdo.

Drugo jutro so ga našli za vrvjo na vrbi obešenega.


Pod klancem[uredi]

Pozdravljen, klanec vižmarski. Pozdravljen ti spomin one dobe, ko sem še malo otroče v družbi drugih vaških otrok v poletnem času dirjala in se lovila po tebi gori in doli, pozimi se sankala in prekopicavala v sneg, da je bilo veselje! Pozdravljen, klanec vižmarski, koder sem v poznejši dobi dan za dnem vlačila z ročnim vozičkom ali vozila poljske pridelke na svoj rojstni dom, ki je stal ravno vrh klanca!

Pod tem klancem stoji nekdanja Klanškova hišica.

Klanšek je bil čevljar. Imel je tri sinove. Starejšega, Jakca, ki se je izučil čevljarstva, srednjega sina Franceljna je dal v šolo, kjer se je fant toliko časa učil, da je postal pater, in mlajši Janez, se je učil pri Klanškovem sosedu Špokovcu mizarstva.

Priden človek je bil Klanšek in tudi njegova žena. A imela sta slabost, da jima otroci niso bili enako dragi, četudi so bili vsi pametni in pridni. Ko so starši Janeza čez mero negovali in cenili, dočim je moral Jaka vedno po nedolžnem požreti kako grenko, dasiravno se je trudil Jaka pri delu od zore do mraka in se mu v nikakem oziru ni moglo očitati nič slabega. Seveda je Jakca to bolelo. A ker je bil dober fant in je ljubil svoje starše, je trpel vse potrpežljivo in molče.

Bilo je neke nedelje popoldne. Jakec je iz cerkve prišedši zasačil na dvorišču brata Janeza, ki je po nepotrebnem mučil malega mačka. Jakcu se je mucek smilil in je zato brata pokaral precej trdo. A zdajci skoči iz veže oče, ki je slišal vse, in zareži nad Jakcem:

“Pa ti, ti si upaš razsajati nad Janezkom, ti, ki si vsaj dvajsetkrat slabši in zlobnejši od njega!”

“Oče,” Je viknil Jakec osuplo, nič žalega mu nisem rekel. Da sem ga ozmerjal zaradi grdega trpinčenja nedolžne živalice, to je bila moja dolžnost.”

“Molči,” je zarohnel zopet oče “S svojimi neslanimi pridigami se poberi, da te več ne vidim!”

“Umirite se, oče,” je dejal žalostno Jakec. “Saj, če sem vsem tako na potu, se vam rad umaknem.”

“Ja kar umakni Se! Čim preje greš tem bolj bom vesel!”

“Da, da, čim preje greš, tem bomo veseli,” je zaregljala zdaj še mati, stopivša na prag. “Še dober bo kruh, ki ti ga bo rezal Janez!” “Mati,” je odvrnil Jakec z bridkim glasom, “povedati vam moram, da ne mislim čakati na kruh, ki bi mi milostno padal z bratove mize. Glejte tu moje roke! Delovne so zdrave in močne dovolj, da si služijo kruh same!” — S temi besedami se je Jakec umaknil v hlev ter tako napravil konec nadaljnjemu prepiru.

Od tedaj pa Je Jakec začel resno misliti na prlhodnjost. Vedel je sicer, da bi bilo najbolje zanj, za starše in za vso hišo, ko bi ostal na domu. Že od nekdaj je bila v Kanškovi hiši udomačena čevljarija. Delalo se je ceneno in dobro. Zato pa v vasi in okolici nikomur niti na misel ni prišlo, da bi šel merit svojo obutev drugam kakor h Klanšku. Jakec je bil zaradi svoje zgovornosti in odkritosrčnosti ljudem še posebno priljubljen in ker vrhu tega še daleč naokoli ni bilo nobenega spretnega čevljarja, sta imela Klanškova dva toliko opravila, da sta komaj zmagovala.

A današnji dogodek je pokazal Jakcu dovolj jasno, da bosta stara dva raje sebi škodovala, kakor pa prepustila njemu domačijo.

“Da, da, prav pravijo starši, čimpreje grem, tem bolje je,” si je mislil Jakec z vedno trdnejšim namenom, da odrine od doma.

Kmalu se mu ponudi ugodna prilika.

Na vasi je pred kratkim umrl kočar Matajec. Zapustil je mlado ženo, par otrok in precej dolga. Mlada Matajka je uvidela, da ne bo kos težki nalogi, ki jo čaka po moževi smrti. Treba bo poiskati koči, gospodarja in otrokom očeta.

Kje ga najti? Matujčeva koča ni stala daleč od Klanškove. Zato je Matajka že davno poznala Jakca kot pridnega in poštenega fanta. Poznala je pa tudi napete razmere med Jakcem in starši in vedela, da Jakec ne ostane dolgo doma. Zato mu je po okoliših namigala, da je pripravljena vzeti ga za moža.

Ta prilika je bila za Jakca kakor nalašč, še posebno zato, ker na ta način lahko ostane v domači vasi.

In res, mesec pozneje je bil že Jaka gospodar Matujčeve koče. Kmalu pa je na svojo žalost videl, da se je z ženitvijo vendarle prenaglil žena sicer ni bila napačna, ali dolg, dolg! Tega si je revež preveč nakopal na glavo. Delal je kakor črna živina, a vendar je komaj spravil skupaj toliko, da je bilo za obresti.

V tej stiski in sili je prišel na misel, na katero je prišlo že toliko gospodarjev v njegovem položaju — odpravil se je v Ameriko.

V daljnji Ameriki mu je bila menda sreča milejša, kajti par let po njegovem odhodu se je začela širiti med sosedi govorica, da Jaka pridno pošilja amerikanske dolarje domov in da je žena izplačala že precej dolžnikov.

Klanšku pa se je po Jakovem odhodu obrnilo na slabše. Pogostokrat je moral slišati, zlasti od mladih ljudi, da je znal Jaka napraviti mnogo močnejšo in lepšo obutev kakor on. Ni čudno! Klanšek je lezel že v sedemdeseto leto in oči so mu vedno bolj pešale, zato je imel vsa natančnejša dela v rokah le Jaka. Vrhutega je tudi Jaka, ker je bil sam mlad, dobro razumel, kake vrste čevlje in kakšno modo ima mladina najrajša. Kako pa naj to zna sedemdesetletni starec? Zato so začeli Klanškovi naročniki vedno glasneje godrnjati; a ko so videli, da vse nič ne pomaga, so se začeli obračati do drugih čevljarjev, četudi jih je bilo treba iskati uro daleč.

Tako so Klanšku pošla delo in zaslužek. Žalostno je posedal pri zarjavelem orodju in nezadovoljno kimal z glavo.

“Hej, dokler je bil Jaka doma, kako je bilo prijetno pri hiši! Dela dosti, zaslužka dosti. In še danes bi bilo lahko tako, ko bi bil Jaka doma. Kako mi nagaja ta ničvrednež — — —!”

Pri teh mislih se je še bolj razjezil nad ubogim Jakom.

V tem času je Klanšku še zbolela in umrla žena. Ostal je sam v hiši. Vedel je, da tako ne more iti več dalje, zato je pisal sinu Janezu, ki je mizaril na tujem, naj pride domov ter poskusi z mizarstvom doma.

Janez je takoj odpisal očetu, da bo čez teden že doma.

V nekoliko dneh je bil Janez res doma, ali kakšen? Oči je imel globoko vdrte in pogostoma je pokašljeval.

Oče se ga je ustrašil.

“Kaj ti je, Janez?” ga je povpraševal z vso skrbjo očetovskega srca.

“Nič ne bo hudega, oče, nič,” je odgovarjal sin. “Veste, na tujem ni tako kakor doma! Človek se prehladi, da sam ne ve kdaj. No, pa sedaj je že bolje. Nekaj časa bom moral počivati in se še nekoliko zdraviti z domačimi rožami. V par tednih bom že toliko trden, da poskusim z rokodelstvom.

Tako je upal in tolažil Janez samega sebe in očete. Sosedje pa, ki so videli Janezov upali obraz in opazovali njegovo globoko sapo in počasno hojo, so bili mnenja, da Janez ne bo več dolgo tlačil trave.

Neke nedelje, ko se je vračal Klanšek od maše, se mu je pridružil sosed Špelkovec.

“No, ali je Janez že kaj bolj pri zdravju?” je vprašal sosed Klanška. “Hm, hm,” je jecljal star Klanšek, “nič se kaj posebno ne pohvali, nič. No pa spomladi bo že bolje. Saj se še starci popravijo, pa bi se moj sin ne, ko je vendar še mlad!”

“Ne zamerite, oče, da vam odkritosrčno povem svoje mnenje! Meni se Janez smili. Rad ga imam kakor svojega sina, zato bi bil jaz prvi za vami, ki bi se Janezovega ozdravljenja najbolj veselil, ampak meni se dozdeva, da Janez ne bo dolgo. In če se to zgodi, oče, nikar ne bodite preveč žalostni! Z žalostjo in obupom si v takih slučajih nič ne olajšamo, pač pa še sami sebi grenimo kratko življenje. Boste pa hišico prepisali na Jaka ali pa na njegovega sina. Matajka vam bo zato gotovo tako hvaležna, da vam bo z veseljem stregla do smrti!”

“Kaj, kaj?” je zarežal Klanšek. “Temu pridaniču in njegovemu semenu bi naj jaz vrgel svoje žulje? Nikdar, nikoli!”

“Oče, Jaka je ravno tako vaš sin kakor Janez. Sovraštvo pa, ki ga gojite do njega, je grdo in se bo morda nad vami še bridko maščevalo!”

V tem so prišli do Klanškove hiše in tam sta se razburjena moža ločila brez pozdrava.

Klanšek je stopivši v hišo tako zaloputnil vrata za seboj, da je je Janez kar ustrašil.

“Janez, Janez,” je hitel v eni sapi, “pokončati te hočejo, živega te hočejo v zemljo zagrebsti. Pa samo zato, da bi oni amerikanski ničvrednež vse požrl. Pa ne bo, stokrat rečem, da ne bo!”

“Za božjo voljo oče, kaj se je vendar zgodilo?” je vprašal napol plašno, napol radovedno.

“Matajka, čuješ, Matajka,” hitel je starec, “kje imaš svojega in Jakovega sina?”

“Oče, tukaj je, tukaj!”

To rekši je prijela malega Jakca za roko in ga povedla k staremu očetu.

“Otrok moj,” je zaihtel starček in ga pritisnil krčevito na srce, “rad bi povrnil na tebi krivico, ki sem jo storil tvojemu očetu. Pa ne morem ti dati ničesar, vse so mi vzeli.”

“Matajka,” je dejal z milim glasom, “ali si kaj huda name?”

“Oče, nič nisem huda, nič,” je odgovorila Matajka solznih oči. “Kaj bom huda. naj vidim, da se meni vseeno še bolje godi kakor vam.”

“Kaj pa moj sin Jaka, ali kaj piše. Ali je še živ?”

“Da, oče, že je živ. In piše mi tudi in večkrat vpraša za vas. Sicer pa trpi in dela tam v Ameriki kot črna živina.”

V tem je stenska ura udarila deset.

“Joj,” vzdramil se je starec, “domov moram, če ne mi bosta še zaprla!”

“Očka, pa pri nas spite,” ga je nagovarjala Matajka.

“Ne, ne, moram domov! Pa pridem jutri spet.”

In odšel je drsajočih korakov v temno noč ...

Mlada dva sta že spala, ko je pridrsal stari Klanšek domov. Ko je nekaj časa brezuspešno ropotal s kljuko, je začel trkati na hišno okno, glasno proseč, naj mu odpreta, da pojde počivat.

Ali mladi gospodar, probujen iz spanja, je grdo zarežal nad njim:

“Kje ste pa prej hodili? Saj imate vendar čas pri belem dnevu leči v posteljo. Še tega se manjka, da bi vam na ljubo vstajal iz postelje.”

“Odpri, prosim te, odpri, če ne bom zmrznil,” prosi milo starček.

“Ne odprem vam, ne! Pa pojdite v hlev, tam je gorko in dobro za vas!”

Starec ni več prosil. Šel je proti hlevu, a revež slep in star in vrhutega še v temni noči je zabredel k svinjaku in padel v jamo, kamor se je iztekala gnojnica ...

Drugo jutro so ga potegnili iz gnojnice zmrznjenega.

Pol leta po žalostni Klanškovi smrti je prišel obiskat svoje starše pater Salvator, nekdanji Klanškov Francelj. Šel je tudi tja za hlev na vrt, odkoder se je tako lepo videla Klanškovina, njegova rojstna, a sedaj popolnoma tuja hiša. Naslonil se je na orehovo deblo in glasno jokal. Skušali smo ga potolažiti, a se nam ni posrečilo. Nepotolažen in solznih oči nas je spet zapustil.

Od tedaj ga ni videl nikdo več v domači vasi.

Nesrečni kolač[uredi]

Ni bila ravno prenapačna Erženova dekla Jera. Služila je svojemu gospodarju že dolgih deset let, pa še kako vdano in zvesto služila! Zato je bil pa tudi Eržen z njo zadovoljen.

Ker pa brez slabosti ni menda bitja pod solncem, tudi Jera ni bila brez njih. Glavna njena slabost je bila, da je silno veliko verovala v vraže. In kdorkoli ji je skušal ovreči vero v njene “coprnije”, vsakdo se ji je zelo zameril. Zato so jih nekateri poredneži iz vsega srca privoščili zelo neljubo nezgodo, katero je nekoč povzročilo njeno praznoverje.

Bilo je na veliko soboto popoldne, ravno v času, ko kmetske gospodinje polnijo jerbase s kolači in poticami, z gnjatmi in pirhi, da jih poneso k velikonočnemu blagoslovu.

Ker je bila od nas do farne cerkve pot že precej dolga, napravili smo blagoslov kar v domači vasi. Domača dekleta, in kjer teh ni bilo pa služkinje, so dvignile jerbase na glavo in hajdi v prijazno Kozlarjevo hišo ž njimi! Tja se je peljal kaplan in podelil blagoslov kar čez vse jerbase.

Ko je prišla Jera s polja domov, jo je že čakal v veži jerbas, naložen in z belim prtom pogrnjen.

Hitro se je umila, poravnala si lase in premenila predpasnik. Ko je hotela jerbas dvigniti na glavo, zazdelo se ji je, da je jerbas premalo zvrhano naložen. Takoj sklene še eno potico pridejati, da bo lepše videti.

Urno skoči proti čumnati, pa glej smola — čumnata je bila zaklenjena.

Erženova gospodinja je odšla namreč nekoliko preje k velikonočni procesiji, drugi domači pa so se še mudili na polju. Vedela je, da bo po Jerinem odhodu hiša nekaj časa brez varuha, zato je vse skrbno zaklenila.

Jeri sedaj ni preostalo drugega, kakor nesti k blagoslovu v jerbasu toliko, kolikor je namenila gospodinja, ali pa podtakniti v jerbas kako drugo primerno stvar.

Pa kje dobiti kaj pripravnega?

Ura je že odbila tri in Jera se je začela bati, da bi ne zamudila blagoslova. V naglici je zgrabila, kar ji je najprej prišlo pod roke. Izvlekla je izza omare dva para obnošenih čevljev in jih potlačila v jerbas pod kolač, potem pa vse skrbno zagrnila.

Jerbas je bil sedaj res lepo zvrhan in Jera ga je zadovoljno dvignila na glavo.

“Dekle, ki pride prvo z blagoslovom domov, se še tisto leto omoži,” — pravi stara vižmarska prislovica. Seveda pametna dekleta že davno niso več polagala na njo nobene važnosti. Tembolj pa je bila o njeni istinosti prepričana Jera.

Da se je Jera, kakor večina Evinih hčera, strinjala z Bogom, ko je bil rekel: “Človeku ni dobro samemu biti,” — menda ni treba posebej povdarjati. Zato je že po poti sklenila poiskati si pri Kozlarju kak kotiček prav blizu vrat, da bo mogla čim preje skočiti vun.

In res, ko je dospela do tja, postavila je jerbas na hišni prag, sama pa je ostala kar v veži. Nekako zmagoslavno se je ozirala po dekletih, ki so zavidljivo opazovale njen najpolnejši jerbas.

Komaj so bile kaplanove ceremonije končane, je že Jera pograbila svoj jerbas ter bežala ž njim iz hiše, boječ se, da jo katera druga ne prehiti. Bila je res prva na cesti.

Prav tisti čas pa je privozil s konji po poti, ki drži mimo Kozlarja, mladenič, Štrukljev Francelj. Pa kakor nalašč ravno ta Francelj, ki je bil izmed vseh vižmarskih fantov Jeri najbolj povšeči! To je po njenem mnenju moglo pomeniti gotovo le srečo. Polna veselih občutkov je začela skoraj teči nasproti Franceljnu, hoteč mu pokazati, kako zna dobro nositi na glavi.

Vsled bremena, ki ga je imela na glavi, ni mogla gledati pod noge in zato tudi ni videla velikega kamna, ki ga je, kakor se je pozneje izrazila Jera, sam vrag zvalil na pot. I v ta kamen je zadela Jera s tako silo, da je skoraj padla, jerbas pa ji je omahnil z glave in —oj— treščil na tla pred konje, ki so prestrašeno odskočili.

Francelj, ki se je sam pošteno ustrašil je začel najprej miriti prestrašene konje. Ko pa je zagledal čvetero pošvedranih čevljev, ki so se izkotalili iz jerbasa ravno predenj, se je zasmejal na vse grlo, da je odmevalo daleč po polji.

“Za božji čas,” se je rogal mladenič pojemajoč od smeha, “Jera, kaj pa to pomeni? Ali misliš jutri k potici čevle prigrizovati namesto gnjati? Sapramiš, da se s kolačem vred tudi stari škarpeti lahko blagoslovijo, tega pa še nisem vedel, ha-ha-ha!”

V tem pa so že dospela na kraj nesreče tudi druga dekleta, vračaje se s kolači domov. Ko so videle, kaj se je zgodilo, in ko so še zagledale one nesrečne čevlje, razmetane po tleh, bušknile so vse hkrati v tak smeh in krohot, da ga ni popisati. Uboga Jera se od sramu ni vedela kam obrniti. Da bi bila čim preje ljudem izpred oči, je pustila na mestu jerbas, kolač, gnjati in čevlje, oh, te nesrečne čevlje, in bežala kolikor so jo nesle noge, naravnost domov. Doma je potem naprosila pastarico, da je šla po jerbas in druge stvari ter jih prinesla domov.

Od tedaj ni mogle Jere nikdo več pripraviti do tega, da bi nesla še kdaj kolač k blagoslovu.

Na svojo žalost se je morala še prepričati, da je bila tudi njena vraža prazna, kajti skoraj vsa dekleta, ki so bila na tisto nesrečno soboto s kolačem daleč za njo, so se že omožila, a Jera je še vedno čakala ženina.

Naši vižmarci so dobri ljudje. Zato niso zaradi te neprilike nikdar Jere sramotili v obraz. Pozabiti pa vendar tega niso mogli in kjerkoli je kdo videl nesrečno Jero, je šepnil svojemu tovarišu:

“Glej, to je pa tista z blagoslovljenimi čevlji!”


Moja zvezda[uredi]

Božična noč, srečna noč!

“V tej blaženi noči vidijo nekateri srečni ljudje ravno o polnočni uri na nebu svitlo zvezdo, katere se drži zlat križec. Ta zvezda pomenja arečo za vsakega, ki jo vidi. Seveda jo morejo videti le oni, ki so v popolni milosti božji!”

Tako nam je pravila mama in užaljena je bila, ako ji nismo verjeli.

Da, da, bilo je lansko božično noč, ko mi je prigovarjala zlata mamica, naj grem iskat “srečno zvezdo”! A jaz je nisem slušala! Sedla sem k peči poleg nje ter se začela razgovarjati z njo o tem in onem. Žalostne misli so mi vstajale v duši, a skušala sem jih dobri mamici prikriti. Slutila sem namreč, da bom morala prav kmalu oditi po svetu in da nocoj zadnjič obhajam sveti večer v hiši, kjer mi je tekla zibelka, v hiši, na katero me priklepa tisoč srečnih spominov ...

Zrla sem nepremično v ljubo mamico in zdelo se mi je, da zrem v ono “srečno božično zvezdo,” ki mi zatone kmalu — prekmalu ...

Kakor sem slutila, tako se je zgodilo. Še tisto leto smo dobili v hišo novo gospodinjo, ki je zavzela moje mesto, a jaz sem morala po svetu.

Poslovila sem se od rodne hiše z ono nepopisno bridkostjo v srcu, ki jo okuša le oni, ki hodi po tisti poti, na katero sem bila primorana stopiti jaz!

Ej, pot od doma je grenka, grenka!

Toda naša usoda je mnogokrat brezčutna in neusmiljena ter se igra z nami kakor veter s travnimi bilkami.

V svetu sem se kmalu privadila novemu življenju. Našla sem ljudi, ki sem jih ljubila in oni so ljubili mene, a kljub temu se me je mnogokrat z neko neodoljlvo silo polaščalo hrepenenje po domu, po mamici in njeni ljubezni, po oni ljubezni, ki jo more gojiti do svojega otroka le mati in nihče drug na svetu ...

In tako se je zopet nagnilo leto in zopet je napočil sveti večer. O, s kolikim vesoljem sem ubrala pot pod noge, hoteč doma obhajati božično noči z nebesnega oboka, so začele vedno pogosteje gledati name zvezde, ki so s svojo lučjo še bolj podžigale v meni hrepenenje, da vidim čim prej mojo “srečno zvezdo”, oblagodarjeno z bogatim žarom materine ljubezni! ...

Tupatam me je ustavil kak znanec, prijazno vabeč, naj stopim z njim v hišo, da praznujem pri njem sveti večer. Toda gnalo me je z vso silo natorej proti rodni hiši ...

Mamica je že čakala name. Prihitela mi je naproti ter me odvedla v hišo.

In zopet sva, kakor pred letom, sedli k peči ter se zapletli v živahen pogovor.

In ko sem zrla v ta dobrosrčni obraz, ko sem stiskala njene vele roke, tedaj me je vso prevzela ena sama velika želja, a to ni bila več želja, ampak glpboka pobožna molitev, ki je kipela iz dna otroškega srca tja gori nad oblake:

Naj dobrotno nebo še mnogo let pusti sijati v moje oblačno življenje mojo najlepšo, mojo najsvitlejšo zvezdo — materino srce!

Kurent[uredi]

Takole koncem oktobra je bilo, in že se jo oglašala burja teko brezobzirno, da nas je pošteno pretresal mraz, ko smo čepeli tam za drvarnico, obrezovali repo in jo metali skozi okno, ki je stalo tik zemlje, odi tam pa se jo trkljala po napeljanih deskah v globoko klet.

“Miha, hiti, in nikar samo ne zijaj okrog!” je priganjala pastirja dekla Meta.

“I, ko me pa tako zebe.”

“če boš postopal, te bo še bolj. Čim bolj boš hitel, tem preje boš na gorkem. Zdaj moramo biti še posebno pridni: Vsi sveti so pred durmi, repe imamo pa še veliko na njivi. Lahko zapade sneg, potem pa bo le še mraz.”

“Kdor po Vseh svetih repo obrezuje, ta si prste oblizuje,” modruje teta Špela.

“Oblizuje jih ne, ker so preveč prsteni, ampak piha vanje,” ugovarja hlapec Gašper.

Zdajci se začuje doli pod klancem votel, zategnjen vrisk, spremljan od otročjega smeha:

“Kurent gre, Kurent!” reče pastir.

“Blagor norcem,” pristavi Gašper.

Medtem je bil Kurent že na vrhu in zavil okrog sosedove hiše naravnost proti nam, obkrožen od kopice otrok, ki so kričali vanj kakor srake.

Smešno je bilo videti tega, nekaj nad trideset let starega čudaka. Klobuk mu je bil krog in krog obdan s petelinjim in kurjim perjem, izza pasa in iz vseh žepov pa so mu štrlele raznobojne, poljske cvetlice.

Ko je prišel do nas, je vzel iz žepa male orglice.

“Kurent, pojdi nam pomagat!” je zaklical pastir.

“Ne grem!” je odgovoril kratko.

“I no, Kurent, pa bi počenil nekoliko k nam”, ga je nagovarjal Gašper.

“Se nič ne menim z vami!”

Nesel je orglice k pustom in zaigral veselo poskočnico ter odšel daljo po vasi, otroci pa kajpada vsi za njim.

“Kako mu je dobro,” vzdihne pastir.

“Saj pravim, blagor norcem,” ponavlja Gašper.

Tam na vasi se je znova začul glasen juhu-hu-hu ...

Kurent — to ime so mu dali poredni vaščani, njegovo krstno ime mu je bilo Jernej — ni bil vedno tako revše, kakor si ga predstavljate iz opisanega prizora. Bil je najstarejši sin vaškega mlinarja, močan in nekdaj zelo pameten in priden fant. Ker je bil čednega obraza, so dekleta kaj rada takole na skrivaj poškilila za njim, toda Jernej se je kaj malo brigal zanje. Le z eno sta si bila dobra in ta je bila Merkuševa Katra, edina hči že davno umrlega polzemljaka Merkuša, ki je zapustil vso svojo imovino Katri, ki je bila tedaj še malo dekletce. Zveza med Katro in Jernejem je bila tudi očetu Mlinarju zelo po godu, in vaška potovka, ki se ni zmotila nikoli, je trdila, z vso gotovostjo, da ne bo dolgo, ko Mlinarjev Jernej zagospodari na Merkuševini.

Žalibog, zavrtilo se je drugače.

Tisti Čas je začel zahajati v Merkuševo hišo neki, do tedaj popolnoma tuj človek. Po obleki in vedenju soditi je bil najbrž iz bližnjega mesta. Postave je bil vitke in obraz mu je krasilo svetlo rjava, na kratko pristrižena brada.

Sosedje so začeli vleči Katro skozi zobe in se čudili Jerneju, da se ne gane nad “Šlibarjem,” tako so ga namreč imenovali, ker mu niso vedeli pravega imena.

“Za Katro mu ni, posestvo, to mu diši. Ampak z dolgo suknjo in s kravato pod vratom ne bo oral in s svojimi mehkimi rokami ne bo kidal gnoja. Če bo res vzel Katro, bo posestvo takoj prodal, sam pa pihal kdove kam. Morda je že oženjen. No, Katra bo doživela še čudne čase. Prav ji je!”

Tako so besedovali sosedje in se hudovali na Katro in Šlibarja.

Neko jutro je počila po vasi pretresljiva novica. Stari Boltež in njegov sin, ki sta se peljala zjutraj zgodaj na semenj, sta našla ob poti, ki drži od Merkuša tja čez travnike, Mlinarjevega Jerneja, pobitega ro do smrti. Takoj sta obrnila konja, naložila Jerneja vsega krvavega na voz in ga še nezavestnega pripeljala domov k Mlinarju.

Tedaj so zagnali ogorčeni sosedje velikanski hrup:

“Šlibar ga je, prav Šlibar in nihče drugi!”

Začele so se obširne preiskave. Šlibarja so aretirali. Morda res ni bil kriv, ali pa se je znal izvrstno zagovarjati, natančnih dokazov pa tudi ni bilo, in tako so ga kmalu spet izpustili, v veliko nevoljo vaščanov. Vkljub temu pa Šlibar ni imel sreče. Še tisto leto je baje neko noč zašel v Savo in utonil.

Jernej je ležal in se zdravil dva dolga meseca. Zdravnik je izjavil, da sta mu bila zadana po glavi dva težko udarca z železnim drogom, vsled česar so se mu pretresli možgani. Krepka in močna narava je slednjič zmagala. Jernej je ozdravil, toda samo telesno. Vsled silnih udarcev se mu je omračil um in nekdaj tako pameten in vesel fant je postal — blazen.

Sicer se je zdelo, da se mu vračajo jasni trenutki v dušo in tedaj je postajal otožen in molčeč ter se vedno lotil kakega dela. Pa to ni trajalo nikoli dolgo. Stara bolezen se je kmalu oglasila in nesrečni Jernej je zbežal po vasi, vriskal in igral na orglice, V veliko veselje otrokom, ki so ga ob takih prilikah vsega ovenčali z rožami in drugo ropotijo.

Katra je bila zdaj brez ženina, prvi je zblaznel, drugi je utonil. Sicer pa ji odslej menda ni bilo kdove kaj do možitve, kajti njeno imetje je pozneje privedlo še marsikaterega snubača v hišo, toda odrekla se je vsakemu. Najela je hlapca in deklo ter samo s pomočjo svoje že precej stare matere gospodarila naprej. Med dekleta je zašla redko in tudi vesela ni bila več tako kakor prejšnje čase.

Drugi dan pri tem dogodku smo se še vsi pridno ukvarjali z obrezovanjem, a tretjega dne so me pustili samo pri tem delu. Hlapec, dekla in pastir so ta dan kopali na njivi veliko jamnico, da zasujejo vanjo ono repo, ki naj ostane čez zimo shranjena na njivi.

Ravno sem natihoma računala, v kolikem času bom s delom gotova, ko primaha k meni Kurent Tisti dan ni bil nič našemarjen in to je bilo znamenje, da se mu je za nekaj časa zopet povrnil razum.

Obstal je pred menoj in ogledoval precejšen kup še neobrezane repe

“Danes si pa kar sama, danes!”

“Da, Jernej, kar samo so me pustili te grdobe.”

“Presneto je še velik kup. Ko bi mi dala nož, bi ti pomagal nekoliko.”

Takoj ti ga prinesem, Jernej. Ali hočeš morda kos kruha?

“Pa ga le prinesi!”

“In en kozarec mošta, kajne?”

“Le prinesi, no!”

Pohitela sem v hišo in se kmalu vrnila z nožem, kruhom in moštom. Kurent je hlastno segel po kruhu in ga hitro spravil, enako je bilo z moštom.

Nato je vzel nož, počenil k kupu ter se urno lotil dela.

Skušala sem ga napeljati v pogovor:

“Če te le ne bo zeblo, Jernej.”

Za hip je prejenjal z delom in se otožno zrl vame:

“Ti, zakaj mi pa praviš Jernej?”

“I, zato, ker ti je tako ime. Kako pa ti naj rečem?”

“Drugi mi pravijo Kurent.”

“Ker so hudobni. Pameten človek ne bo nikogar obkladal z žaljivimi priimki.”

Skomizgnil je z rameni ter se zopet lotil dela.

“Veš, zato mi tako pravijo, ker sem norec.”

“Kdo pravi, da si norec, kdo?” Le bolan si včasih. Bolezni so pa raznovrstne. Eden jo čuti v životu, drugi v nogah, tebi se je pa vtihotapila v glavo. Pa zato še nisi norec, ampak revež, kakor je revež vsak bolnik.”

“Revež sem res, toda jaz sem tudi zločinec.”

Plaho sam se ozrla vanj, misleč, da ga spet zapušča razum. Toda njegove oči so bile mirne in nenavadno otožne.

“Ti si zločinec? O Jernej, kaj ti še ne pride na misel.”

Popravil je klobuk, ozrl se kvišku in globoko vzdihnil.

“Vidiš, kadar sem pri pameti, bi tako rad povedal komu, kar me tišči tu notri v prsih. Pa ne najdem človeka. Tebi bi razodel vse, prav res da bi ti, ko bi vedel, da znaš molčati. Ali smem zaupati?”

“Le govori, Jernej! Če želiš, da to, kar mi zaupaš, ohranim zase, potem hočem molčati, kot Bi mi zaprl usta s trojno ključavnico.”

“Dobro, potem, ampak dekle —”

Zavzdignil je prst ter mi grozeče zažugal.

“Brez skrbi, Jernej! Kar mi poveš, pojde z menoj v grob.”

Ogledal se je pazno na vse strani, primaknil se bliže k meni ter začel, ne da bi prejenjal z delom, s pritajenim glasom:

“Veš, to je bilo v onem času, ko sem bil jaz še tak, ko ste drugi ljudje. Bll sem zdrav, vesel, čvrst in pogumen, da bi se šel metat s samim medvedom, če bi bilo treba. Večkrat sem zašel tja gori k Merkušu — kaj bi tajil — hodil sem radi Katre. Rad sem jo imel, zelo rad in ona tudi mene, vsaj zdelo se mi je tako. Ni manjkalo mnogo, da bi začela pripravljati ženitnino, da se ni tedaj priklatil v vas tisti Šibar, naj ga vzame vrag! Še danes se mi krčijo pesti, če se spomnim nanj in

“Jernej, sem mu segla v besedo, “i kdo vendar je bil in od kod je prišel tisti človek?”

“Kdo je bil? Postopač in zanikarnež. Dišalo mu je Katrino premoženje, drugega nič. Enkrat se je izdajal za bogatega kupca, drugič za agenta in tretjič zopet za kaj drugega. V resnici je bil pa čisto navaden slepar.”

“Ampak Jernej, ti morda veš, kako zlomka, da se je Katra seznanila z njim?”

“Kako neki! Postopač kakor je bil, se je nekoč iz dolgega časa mimogrede obesil na voz mesarju, ki se je peljal Merkušu kupovat živino. Gotovo je tedaj zvedel od mesarja, da ima Katra lepo premoženje, in od tedaj je vohal okrog Merkuša, kakor stekel pes. Jaz sem sicer parkrat resno vprašal Katro, kaj to pomeni, toda ona mi je rekla, da tudi njej niso ljubi Šibarjevi obiski, a dokler se on dostojno vede in je ne nadleguje z nikako ženitno ponudbo, dotlej mu še ne more naravnost pokazati vrat, No, jaz sem potrpel, čeravno mi je to bilo kaj malo všeč. Kmalu nato pa mi je začel namigavati ta in oni, če sem res čisto slep in če bom še dolgo igral vlogo kužka. Tedaj me je zgrabila jeza. Stopil sem pred Katro in rekel odločno:

“Katra, eden mora izostati! Sedaj govori, ali Šibar ali jaz!”

Katra je glasno zaihtela:

“Jernej, kaj vendar misliš? Ne pusti me! Naj se zgodi po tvoji želji. Pri prvi priliki mu zabičam naj ne prestopi več našega praga!”

Jaz sem se pomiril. Katra je dano obljubo izpolnila, kajti kmalu potem ni bilo Šibarja več videti v naši vasi.

Ampak ta sleparski prekanjenec je hitro zavohal, kdo mu je zastavil pot in prekrižal njegove umazane namere. Pa jaz bi prav nič ne rekel, ko bi bil ta zanikrnež stopil pred me in mi rekel v obraz:

“Jaz in ti ljubiva eno dekle, ona pa ne bo vzela obeh. Udariva se zanjo!”

Nič bi ne rekel pravim. Ampak pograbil bi ga kot mlado mačko in mu tako prerahljal njegove grešne kosti, da bi ga za vedno minile skomine laziti okrog Merkuševine. Toda ta strahopetna kukavica ni imela poguma do odkritega boja, pač pa se me je hotela iznebiti na prav tolovajski način. Ko sem šel nekega večera veselo žvižgaje od Merkuša domov, je skočil izza neke vereje za menoj, hoteč me na mestu ubiti. Ko me je z neko železno stvarjo z vso močjo udaril zadaj po glavi, sem padel in dobro se še spominjam, ko sem že ležeč na tleh videl in spoznal tega vraga. Nato me je udaril drugič, nakar sem izgubil zavest. Le čudno se mi zdi, zakaj me ni pobil do smrti. Moral ga je kdo pregnati, ali pa je mislil, da sem že mrtev.

“Torej te je res on. Čuj, Jernej, zakaj ga nisi naznanil sodišču?”

“Beži, beži, kdo bo pa verjel meni, norcu. Pa tudi radi Katre nisem hotel tega vleči na dan. Gotovo bi imela tudi ona sitnosti in nepotrebna pota, ljudje bi pa znova brusili jezike nad njo.”

“Ali si po bolezni še kaj hodil k Merkušu?”

“Nikoli več! Po kaj naj bi šel? Četudi bi me Katra še rada imela, ne bi se z njo poročil. Ona rabi moža, ki bi ji bil v pomoč, ne pa v nadlego. Prej že, prej. Po bolezni pa ni bilo več misliti, da bi bil jaz kje za gospodarja. Šibar, ta pošast me je pripravila ob pamet in ob vse.”

Tu je Kurent nekoliko prejenjal in nanovo globoko vzdihnil.

“Katro sem imel takole na skrivaj še vedno toliko rad, da sem ji želel dobrega moža. Še celo smilila se mi je včasih, ker sem slutil, da jo peče vest.

Nekega večera sem se kakor po navadi zaril v seno, hoteč sladko zaspati, a ni šlo. Začela me je tako močno boleti glava, da sem vstal, se za silo oblekel in začel hoditi po vrtu gori in dili, prav tja doli do pota. Noč je bila jasna in mesečna. Kar zagledam človeka, ki se mi hitro bliža po stezici, ki drži tam za vrtovi. Mislil sem, da mora biti to gotovo kak sosed, ki se je zakasnil po opravkih. Da bi se ne bilo treba razgovarjati, sem stopil za obširno hruškino deblo. Tedaj je švignil mimo mene. Pa kdo je bil — strela božja — ali veš, kdo je bil? Nihče drugi kot Šibar, ta živi vrag! Noge so se mi tresle, ko sem stopil izza debla in gledal za njim. Šel je naravnost pod okno Merkuševe Katre.

Čudno, da se mi ni takrat počila že itak vsa razmesarjena glava. Da bi jaz kaj takega pričakoval od Katre, ne, nikoli! Saj more vendar dobro vedeti, da je on tako tolovajsko napadel in me pahnil v največjo nesrečo za vse življenje. O, prav dobro ve Katra vse to in vendar še vedno občuje s tem tolovajem in izdajalcem. Fej, malovrednica!

Prokleti Šlibar, sem se zaklel, naj me pri priči zadene strela z neba, ako ne boš nocoj zadnjič sleparil okrog Merkuša. Nocoj napraviva račun!

Vedel sem, da se bo vračal domu čez Savo, zato sem se takrat odpravil k mostu. Tam sem nekaj časa pohajal sem in tja, slednjič sem ga le dočakal. Pri mesečini sem ga spoznal že od daleč. Urno sem smuknil na drugi konec mostu in se zaobrnil nazaj. Na sredini mostu sem mu prišel nasproti. Stopil sem predenj in ga trdno prijel za roke.

“Ali me še poznaš,” sem vprašal. “Glej, ti si me tako napadel zahrbtno in me pobil z železnim orodjem, jaz pa stopam praznih rok pred tvoje obličje. Sedaj je prišla ura, da podpiševa račun!”

Šibarju se je od groze spral obraz. Skušal je nekaj govoriti pa ni mogel na dan z besedo. Prijel sem ga trdneje, ga vzdignil od tal, ter ga kakor otroka zavihtel čez ograjo. Doli mostom se je začul glasen bunk ...

Mene je stresel mraz.

“Križ božji, Jernej, torej si ga ti —”

“Jaz sem ga, jaz! Ko je drugo jutro ribič Oprešnik izvlekel iz Save njegovo truplo, je mislil, da je Šlibar po nesreči zašel v vodo. Tako so mislili tudi vsi drugi in so še danes tega mnenja. Bil sem pa jaz tisti, ki je temu pridaniču naklonil poslednjo kopel. No, sedaj pač ne boš več trdila, da nisem zločinec.”

Vse, kar mi je povedal Kurent me je tako čudno razburilo, da niti opazila nisem, da je najino delo dokončano in se že dela noč.

Kurent je odložil nož ter se vzpel na koncu.

“Opravila sva. Zdaj moram domov. Očetu sem obljubil, da pridem še pred večerom večerom. Torej rakov tja proti vodi, kjer je stala njegova rodna hiša.

Odslej mi Kurentova izpoved ni hotela iz spomina. Četudi sem se trudila misliti na kaj drugega, mi je vedno stopil pred dušo Kurent s svojim tragičnim življenjem. On, ki pravzaprav ni zakrivil ničesar in vendar je tako kruto preganjan od brezsrčne usode, ki ne pozna usmiljenja nad onim, ki si ga je izbrala za svojo žrtev.

Nekaj dni pozneje sem se mudila na vrtu. Pospravljala sem to in ono ter pripravljala po razdrapanih gredicah prostor bližajočemu se snegu.

Nekdo mi položil od zadaj roko na ramo. Ozrem se.

“Ti si, Jernej?”

Stal je kakor ukopan pred menoj, molčal in se zdaj pa zdaj potresaval od mraza. Nemirne oči so mu begale v nekem čudnem sijaju, iz česar sem sklepala, da, se mu bržkone vrača njegova stara bolezen — blaznost.

“Jernej, prehladil se boš,” ga nagovorim iznova.

Kakor bi ne čul mojih besed, se ozre plašno naokrog, nagne se k meni ter mi šepne polglasno:

“Ti, ali me boš ovadila?”

“Ovadila? Jernej, ne razumem te! Zakaj pa?”

“I, saj veš, za tisto, kar sem ti povedal zadnjič.”

“O Jernej, ne imej vendar tako praznih skrbi! Saj se že nič več ne spominjam na to. In če bi se tudi, bi te ne spravila v nesrečo. Kakor sem rekla, ostanem tiha kot grob, midva ostaneva prijatelja! Sicer pa nikar vedno ne premišljuj o tem! Bodi vesel, Jernej, saj si mlad in tak korenjak, da mu ga ni para v sedmih vaseh.”

Izza sosedove hiše se prikaže Merkuševa Katra, nesoč poln predpasnik temenskih žoltorumenih kumar.

“Oho,” mi zakliče glasno, “ti imaš pa fanta. Ne vem, komu naj te zatožim.”

“Katra, če bi bilo danes še tako, kot je blio nekdaj, bi me morala sedaj le zatožiti kar sama sebi”, ji odvrnem v šali.

Katra je nekoliko stresla z glavo in zdelo se mi je, da ji moja opazka ni posebno po godu. Hotela sem obrniti pogovor drugam.

V tem hipu se Kurent z divjim krikom zakadi kakor besen proti Katri: “Ti si kriva!” Mene je strah tako prevzel, da sem le v nekaki omotici še čula Katrin krik, videla rumene kumare, ki so se trkljale po tleh in bežečo Katro, za katero se je podil razdivjani Kurent. Bila sem si v svesti, da če jo dohiti, bo njej.

Ko sta mi že davno izginila izpred oči, so se mi še le toliko omajale noge, da sem se podvizala do vaškega vodnjaka. Tam je bilo vse polno žensk, ki so mi hitele pravit, da je hotel blazni Kurent umoriti Merkuševo Katro, da pa mu je k sreči ušla domov in mu tik pred nosom zaklenila vrata.

“Ne bom si odslej več upala iz hiše”, je vpila stara Matajka in krilila z velikimi rokami.

“Življenja si ne bo nihče več svest pred tem norcem. Morajo ga spravili na varno,” je modrovala Jernejčkova Mica.

“Morajo ga, morajo!” so kričale vse vprek.

Oddahnila sem se. No, da je le ni dotekel, sedaj je vse dobro.

Drugo jutro se je pripeljal k Mlinarju župan z občinskim slugo. Kurent, ki je tedaj ravno zlezel iz postelje, se ni kar nič protivil, ko mu je oče omenil, da bo moral z županom. Voljan kakor jagnje zlezel na voz, se vsedel med župana in slugo, na kar ja ta pognal konja ... Od tedaj se Kurent ni več vrnil v našo vas. Že čez mesec dni je umrl v blaznici.

Spomini na birmo[uredi]

Tisti čas mi je bilo nekako sedem let in moja mati si je resno belila glavo, kje mi dobi pripravno botro. “Veš, otrok moj, bogve kaj ne bom več hodila okrog botric in silila tudi v nobeno. Če tja do nedelje ne dobim pripravne, boš pa počakala na drugo leto!”

“Oh, mama, naj grem letos! Vprašajte še Porentovo Mano, ta mi bo rada zavezala!”

“Ne more, Mana bo vezala Janovi Lenki!”

“Kaj pa Tomažkova Polona?”

“Bo vezala Štrukljevi Micki.”

Meni je šlo na jok. Torej še eno dolgo leto čakati na presreč- no birmo ...! Bogve kaj še vse lahko pride dotlej. Morda že umrjem ...

Drugi dan sva šli z materjo na njivo. Na potu naju sreča Kovačeva Franica, edina hči najbogatejšega vaščana.

“No ti punčika”, mi reče prijazno ter me pogladi po kuštravih laseh, “ali si kaj pridna? Letos pojdeš k birmo, kaj?”

“Nima botre,” odgovori mati mesto mene.

“Botre nimaš”, začudi se Franica.

“Si pa že morda preveč izbirčna. Kaj pa, ali bi ne hotela mene?”

“Oh, rada, rada,” sem vzkliknila in proseče dvignila proti njej obe roki.

“Dobro, midve sva zmenjeni! Pa vi mati, ali ste zadovoljni?”

Moja mati je bila iznenadena. Ni vedela, ali govori Franica za šalo, ali misli resno.

“Franica, ali misliš zares?”

“I seveda! Čemu bi se norčevala. Saj sem že večkrat mislila na to, pa človek se nerad ponuja. Le čakajte, danes zvečer pridem k vam, da se do dobrega zmenimo!”

“Oj, Franica, verjemi mi, da bi bila jaz najpreje tebe prosila, toda nisem upala —, nisem mislila, da bi ti hotela,” se je opravičevala mati.

“Bežite, bežite, — ne bi hotela — zakaj pa ne! Saj smo sosedje in vedno navezani drug na drugega. Danes potrebujete vi mene, jutri pa jaz vas. Kakor sem rekla, zvečer pridem.”

Kdo naj popiše moje veselje! In z mano je bila vesela tudi mati, ker sedaj je bilaa skrb za botro odpravljena.

In pa še tako bogata botra, to, to!

Zvečer tistega dne je prišla Franica k nam. Z njo je prišla tudi šivilja, ki mi je pomerila novo obleko. Franica in moja mati sta se imeli mnogo pogovoriti, preden je bilo vse urejeno radi birme.

Prišel je zaželjeni dan. Belo oblečena in z vencem na glavi sem nestrpno čakala na botrca. Mati je hodila okrog mene in me neprestano učila, kako se naj vedem.

Zdajci je pridrdral voz in obstal pred hišo. Vztrepetala sem in planila iz hiše. Botrca, oblečena v črno svileno obleko, mi je smehljaje pomolila roki in me dvignila na voz.

“Franica, kako si ponižna!” je rekla mati, ogledovaje njen beli robec na glavi. “Niti peče si ni si nadela.”

“Saj je ruta še lepša,” je dejala Franica in velela vozniku pognati.

In voz je zadrdral po prašni cesti.

Oh, kaj sem tisti dan vse lepega videla!

Pa ta moja dobra botrca! Le ziniti mi je bilo treba in vse mi je kupila. Sladkih piškotov natlačen robec, zlate uhane, mašno knjigo, rožni venec, denarnico, v katero mi je vsula polno svitlih kronic, jej, jej ...!

“Ali bi rada še kaj?” me je vpraševala skrbno.

“Oj botrca, če bi še ene male orglice ...!”

“Ah, saj res, na te sem pa čisto pozabila. Takoj jih dobiva!”

Stopili sva v neko prodajalno in dobra botrca mi je kupila najlepše orglice.

“No kaj še? Le govori, otrok, sedaj je čas!” je smehljaje pripomnila ter mi pomolila pod nos odprto, z bankovci napolnjeno denarnico. “Glej, saj imava še denar.”

“Dovolj je, botrca, dovolj!”

“Če je dovolj, pa pojdiva domov!”

Odpeljali smo se zopet proti domu. Ko je bilo mesto za nami, sem takoj izvlekla iz žepa orglice in začela ubirati prečudne melodije. Blizu domače vasi sem spravila orglice v žep in se ozrla v botrco.

Zdrznila sem se ... Botrca je jokala ...

To mi je bilo nekaj čisto nedoumnega. Moj bog, ona, ki ima toliko denarja, da lahko kupi sto in sto orglic, pa joka ...

Pripeljali smo se domov in botrca je stopila z menoj v hišo.

Mati nama je prihitela nasproti.

“Franica, kako naj se ti zahvalim. To je preveč!”

“Eh, mati, mala reč! Mi boste pa vrnili, čujte mati, ali mi boste vrnili?”

“Kako to misliš Franica?”

Tedaj pa je moja botrca položila materi roki okrog vratu, zašepetala ji je nekaj na uho in zaihtela.

Moja mati je prekrižala roke visoko nad glavo ter vzkliknila presunljivo:

“Križani Bog — Franica — uboga reva, ali je mogoče ...”

Jaz sem se začudila ter stopila tik ob njiju. Toda zapazili sta me ob pravem času in se oddaljili v kamrico ...

Nisem silila za njima. Izvlekla sem zopet orglice ...

Nekaj tednov pozneje je prirobantil k nam Kovač, Franicin oče. Gledal je grdo in strašno je klel.

“Pomisli, soseda,” je kričal in se zaganjal proti moji materi, “ta sramota v našo hišo!” Moja hči — vlačuga — s hlapcem — fuj — še danes jo vržem na cesto kakor psa!”

“Primož, nikar tako ne razgrajaj!” ga je mirila moja mati. Boš še zbolel. Franica pa seveda ni prav naredila. Meni se je razodela na Binkoštno nedeljo in tedaj sva se domenili, da ji vrnem botrinjo. Ubožica, saj je že itak dovolj pretrpela, čemu jo sedaj še izganjati. Sicer pa, ljubi sosed, vsega tega si nekako sam kriv! Hlapca si imel tako zalega pri hiši, priložnost pa napravi tatu. Mladi ljudje so lahkomiselni in prav nič se ne vprašajo, kaj bo jutri. Primož, saj si hlapca vedno hvalil, da je priden in razumen, bo pa še prav dober gospodar in — —”

“Nikdar” je zagrmel Kovač in udaril ob mizo tako silno, da sem v smrtnem strahu zbežala k svojemu očetu, ki se je mudil zunaj na vrtu.

Čez dva dni je prinesla vaška babica k nam majčkenega in čudovito lepega otročička, odetega s snežno belim prtom. Moj oče in mati sta smuknila v pražnjo obleko ter odšla z detetom v cerkev ...

Pozno zvečer, jaz sem bila že v postelji, vrnila sta se oče in mati, oba vesela in dobre volje.

“Ali si videla, stara”, je rekel oče in odlagal suknjo, “da je bil Kovač nocoj že veliko bolj mehak” Jaz pravim, še gostijo bodo napravili!”

“Bodo jo, bodo,” mu je pritrjevala mati. Saj je najbolj prav tako! Hlapec je priden fant, jaz mu prav privoščim, Franici pa tudi, ko ga ima tako rada, No, naj urede, kakor že hočejo, vrnila sva pa le!”

Gospod Dominik[uredi]

Mlada Kajževka je bila pridna in skrbna žena. Odkar je bival njen mož že dve leti v Ameriki, obdelovala je sama vso zemljo, ki je pripadala k bajtici in redila pri tem dvoje glav goveje živine in enega ščetinca. Imela je dvoje otrok, ki sta jo pri njenem delu že itak preobilnem le ovirala, kajti sinčku Ivanu je bilo pet, hčerki Miciki pa šele tri leta.

Toda Kajževka je znala premagati vse težkoče in bila je zadovoljna. Kadar ji je soprog poročal, da je zdrav in da mnogo zasluži, in če ji je s pismom vred poslal še zavitek amerikanskih tolarjev, tedaj je bila Kajževka brezdvomno najsrečnejša žena na svetu.

Za družbo, zlasti za klepetave ženice ni marala, edino z mlado Žagarico je rada pokramljala. To menda zato, ker ju je vezala enaka usoda. Žagar je namreč z Kajževcem vred odšel v Ameriko, kjer sta varčna gospodarja ves čas skupno trdo služila ameriške tolarje. In kakor sta bila moža vedno dobra prijatelja, prav tako je tudi med ženama vladala vedno močnejša prijateljska vez. Imeli sta obe enake skrbi, kajti tudi Žagarica je morala oskrbovati hišo z nedoraslimi otroci. Pomeniti sta se torej imeli vedno dosti, sedaj o otrocih, sedaj zopet o svojih soprogih in tako naprej.

Tako je poteklo pet let.

Nekega večera pa, bilo je v zgodnji pomladi, dobi Kajževka od moža pismo, v katerem jo obvešča, da se skoro snideta. Kot vzrok navaja neodoljivo željo, da vidi zopet enkrat po dolgem času njo, svoja otroka in domačo grudo. Zraven je pripomnila, da se tudi Žagar resno odpravlja, vendar šele jeseni, ko bo dovršena neka stavba, pri kateri je zdaj zaposlen.

Kdo je bil tega poročila bolj vesel kakor Kajževka. V eni sapi je letela k svoji prijateljici Žagarici, da čimpreje naznani preveselo novico. In potem sta se skupaj radovali. Saj sta si pridna moža v teh petih letih toliko prihranila, da so bili dolgi obeh hiš poplačani in še celo nekaj denarja je bilo naloženega v hranilnici.

Zakaj bi se torej naenkrat ne odpočila na dragi zemlji domači, med ljubljenimi svojci! Pa kako lahko jima bo sedaj gospodariti! Do sedaj sta bili revici za vsako najtežje delo sami, a odslej jima bodo povsod v pomoč krepke moške roke. In poleg tega tudi ne bo več treba zbirati težko prisluženega denarja za obresti, ampak vse, kar se bo pridelalo se lahko proda, denar pa se naloži v hranilnico. Oj, to bo življenje!

Štirinajst dni pozneje je bil Kajževec doma. O, koliko so si imeli povedati! In Žagarica, ki je bila prva dva dni po njegovem prihodu več pri Kajževih kot doma, se kar ni mogla utruditi s vprašanji. Ubogi Kajževec je mnogo pretrpel, predno je bil s pripovedovanjem gotov. Za Kajževko so nastopili zdaj boljši časi, pa tudi za Žagarico, kajti Kajževec je na prijazno prigovarjanje svoje žene rad pomagal svoji sosedi pri težjih opravilih.

Tako se je čas Žagarjevega prihoda vedno bolj bližal. Kajževka pa je z začudenjem opazovala, da se Žagarica svidenja s svojim možem nič več tako ne veseli kakor v začetku. In ko je nekoč omenila svojemu soprogu, se je ta okrenil, kakor bi je ne slišal in je hitro zasukal pogovor na druge reči.

Nekega popoldne — Kajževec je bil za par dni odsoten na nekem oddaljenem semnju — pridrvel je Kajževček Ivanček veselja žareč mamici povedat, da je Žagarjev ata doma.

Kajževka je bila silno radovedna videti in slišati svojega amerikanskega soseda. Ko bi ne slučajno bila z otroci sama doma, gotov o bi stekla še isti večer k sosedu.

Pa saj je revica morala drugi dan slišati dovolj, še mnogo preveč!

Naslednje jutro, ko je nič hudega sluteč pripravljala zajtrk, prirobanti k njej v kuhinjo Žagar, ozre se divje naokrog in brez pozdrava zarehči:

“Kje je?”

“Kdo?”

“Kdo, in ti še vprašaš, kdo! Tvoj ničvredni mož, ta slepar ciganski! Kje je, pravim, oni razbojnik, zanikarnež, svetohlinec, da ga raztrgam na tisoč koscev! Hinavec grdi, ki mi je zapeljal ženo, uničil mene in osramotil vso hišo! Ha, ha, skrila si ga kajneda, o, ne pomaga nič, prideva pa drugje skupaj in tedaj gorje mu!”

Nato je zbežal kakor obstreljena zver ven na prosto in dalje, dalje — —

Z nesrečno Kajževko je bil ta udarec strašen. Kakor brez življenja se je sesedla na tla. V duši ji je vstal grozen vihar. Skušala je trezno premisliti, kaj se je zgodilo, a ni imela moči.

KO se je slednjič vendarle nekoliko umirila, je bila prva njena pot k domačemu župniku, kateremu je odkritosrčno razodela vse gorje.

Župnik ni bil eden tistih, ki grešnika v takem in podobnem slučaju kar na prvi hip križajo. Poznal je dobro Kajževca, kakor tudi Žagarico, imel je oba za poštenjaka in vedel je takoj, da je tej pregrehi bila največ priložnost kriva. Z milimi besedami je skušal tolažiti ubogo ženo, naj se voljno vda v svojo usodo ter naj skuša spraviti moža na pravo pot. In slednjič ji je dobri duhovnik obljubil, da zastavi vse svoje moči, da se stvar kolikor mogoče mirno poravna.

Kajževka se je vrnila precej pomirjena domov. A čim bolj je premišljevala vso to nesrečno zadevo, tem bolj je bila uverjena, da je moževemu padcu tudi sama kriva. “Priložnost celo največje poštenjake zapelje”, je rekel župnik. A ona je nič hudega sluteč, mnogokrat silila svojega moža naj pomaga svoji sosedi pri tem in onem delu.

Po Kajževkinem odhodu je začel župnik misliti, ali bi ne bilo dobro stopiti do Žagarja. Bal se je namreč, da bi se razburjeni mož ne maščeval nad svojo nezvesto ženo.

A ni dolgo časa premišljeval: Vrata se nenadoma odpro in pred njimi stoji — Žagar.

“Veste gospod župnik,” je začel s trepetajočim glasom, “prišel sem vam potožit —” “Vse vem, vse, prijatelj moj”, mu je župnik naglo segel v besedo.

“Kaj, vi že veste? Ampak povem vam, kadar boste krstili, ga nikakor ne smete zapisati na moje ime! Ni moj, zapomnite si, da ni moj! Naj le Kajževec skrbi zanj, ki je kriv vse nesreče!”

“Prijatelj Žagar,” je rekel mirni župnik, “sedite in bodite mirni”. Skušali bomo vso to žalostno zadevo poravnati, kar najbolje in najlepše za vas, vašo ženo in za sosedove!”

Kakor prej Kajževki, tako je začel blagodušni župnik s prepričevalno besedo slikati Žagarju, da je bila vsega največ priložnost kriva. Prosil ga je, naj odpusti svoji ženi kakor tudi svojemu sosedu, ki se grešnega čina gotovo bridko kesata in mata že dovolj pokore zaradi sramote, ki jo morata prenašati pred ljudmi. Istotako naj tudi ne nadleguje nesrečnega soseda s tožbami, ki mnogo veljajo, in take žalostne slučaje navadno med svetom le še bolj razglasijo. Kajževec bo gotovo rade volje odštel za vsoto v pokritje stroškov, ako ostane otrok živ.

Tolažilne župnikove besede so tako blagodejno vplivale na Žagarja, da se je zelo pomiril. Odpravil se je domov in odslej vse molče trpel. Tudi ženo je pustil pri miru.

Ko se je Kajževec vrnil s sejma, mu žena ni črhnila niti žal besedice. A vendar je iz njenih objokanih oči strahoma spoznal, da ve vse. Hodil je krog voglov kakor hudodelec in živel strašne ure, boječ se soseda, svoje žene in sploh vseh ljudi.

Ko se Je par mesecev pozneje rodil otrok, je zahteval Žagar od soseda za otrokovo oskrbo tisoč kron, katere mu je Kajževec brez obotavljanja Izplačal.

S tem je bila stvar končana in tudi opraviljivi jeziki so počasi začeli mirovati.

Toda prijatelji si Kajževčevi in Žagarjevi niso bili več. Sramota, ki je visela nad nesrečnima hišama, jim je branila obnoviti ono resnično, pravo prijateljstvo, ki je vladalo med njimi nekdanje srečne čase. Še celo otroci obeh družin, ki so počasi že doraščali, so se ogibali drug drugega.

Mali Dominček pa je z Žagarjevimi otroci vred lepo rastel, začel hoditi v šolo in se izredno pridno učil. Njegov učitelj ga je srčno ljubil, in ker mu je bila znana žalostna dečkova usoda, se mu je v srce smilil. Obhodil je v bližnjem mestu vse svoje prijatelje in razne druge rodoljube, proseč jih naj se usmiljljo nadarjenega dečka.

In res se mu je posrečilo spraviti Dominčka po dokončanih ljudskih šolah v mestne šole, kjer se je izredno marljivo učil in na veliko veselje svojih dobrotnikov izvršil maturo z odliko.

Po maturi je, dasiravno brez gmotnih sredstev, zaupajoč na velikodušnost dosedanjih dobrotnikov in na svojo lastno pridnost in železno voljo, šel na Dunaj na visoke šole. Sreča mu je bila mila. Pet let pozneje bil je promovlran za doktorja vsega zdravilstva.

Pri nekdanjem svojem vaškem učitelju, sedaj globoko upognjenem starčku, ki je s ponosom in s solznimi očmi gledal na mladega doktorja, je napravil Dominik malo gostijo, na katero je povabil tudi vso Žagarjevo in Kajževčevo družino.

Ko je v krasnem nagovoru omenjal, da kakor vsak, tako tudi on ljubi in spoštuje svoje starše in da srečno želi, naj bi staro nesmiselno sovraštvo med obema družinama že vendar pojenjalo, so se ginjenja zasolzile oči vseh navzočih. Takoj so si Žagarjevi in Kajževčevi začeli krepko stiskati roke ter si obljubili prijateljstvo. In kar so obljubili to so tudi izpolnili.

Mladi dr. Dominik je kmalu nastopil svojo človekoljubno službo v precej oddaljenem mestu, a kljub oddaljenosti ni pozabil na mili rojstni kraj in na drage mu svojce.

Poštni sluga, stari Lojz, ki je večkrat prinesel kak Dominikov desetak sedaj k Žagarju, sedaj zopet h Kajževcu, je vedno povdarjal:

“Hm, hm, pa pravijo, da otroci greha niso nič prida. Pa to ni res in ni! Tako blage duše prav gotovo ni na vsem svetu kakor so gospod Dominik!”

V grenkih trenotkih[uredi]

Trenotki, temni kakor noč, dolgo vas ni bilo, a prišli ste vendar tako prekmalu! ...

Hodili smo tužnih pogledov in prihuljeno okrog postelje, na kateri je ležala bolna mati.

“Mamica, ali je že kaj boljše?”

“Nič ni boljše, prav nič”, odgovarjala je s slabotnim glasom.

“Mamica, pošljemo ti po zdravnika?”

“Eh, dajte mir z zdravniki! Starost je starost in zdravnik mi ne more pomagati. Vsak človek enkrat dozori.”

Meni se je začelo krčiti srce.

Da bi zgubila to ljubeče bitje za vedno, ne, to ni mogoče!

Brat je napregel in vseeno zdirjal po zdravnika. Zdravnik je prišel, potipal bolničino žilo in zapisal nekaj zdravil.

Ko je odhajal, smo ga obstopili vsi v strahu in trepetu:

“Gospod, kaj bo?”

Zdravnik je skomizgnil z rameni:

“Hm, starost in oslabelost. Nimam mnogo upanja.”

Žalostno tolažilo za ljubeča srca ...

Proti tujim obiskovalcem se je mamica večkrat izrazila, da ne bo dolgo, a nam otrokom ni rekla tega nikdar. Iz ljubezni do svojih otrok je Imela revlca še na smrtni postelji toliko obzirnosti, da nas ni hotela razburjati.

Poslednje dneve svoje bolezni je veliko spala in nekega dne je zaspala — za večno.

Že dolgo sem se bala trenotka, ko bom zrla ljubo mater mrtvo pred seboj, a tisti dan je postal zame ta strah grozna istina.

Mamico so položili na mrtvaški oder. Po njenem bledem obrazu je bil razlit svečani mir in zdelo se ml je, da govori molče:

“Vse hudo sem prestala!”

Da, mamica, ti si prestala. Tem huje pa trpimo mi, ki smo se naslajali ob milini tvoje plemenite in osrečujoče ljubezni, kakor se naslajajo drobne cvetke ob toplih solnčnih žarkih ...

Drugi dan so začeli prihajati pogrebci.

Zavili smo na pokopališče k novoizkopanemu grobu.

Še enkrat sem se približala krsti, odgrnila z obraza prozorni črni pajčolan ter poljubila bledo lice nje, ki je posoda najsvetejše ljubezni ...

“Z Bogom, mamica!”

Pokropila sem jo s solzami.

Pristopili so črno opravljeni možje in me nalahno odrinili.

V nekaki otopelosti sem zrla ko se je dvignil črni pokrov in zakril moje najdražje ...

Uvrstila sem se med črno oblečeno množico in sprevod se je jel pomikati proti cerkvi.

Zvonovi so zapeli tako tožnomilo in njihovi glasovi so odmevali v globočino mojega obupanega srca ...

Nosači so odložili krsto.

V tem trenotku mi je zastalo vse in pred očmi je postala tema. Nisem več čula milodonečih zvonov, ne psalme pojočih duhovnikov, nisem videla ljudi krog sebe, zavedala sem se le, da polagajo v grob mojo ljubezen, mojo mladost in vso mojo srečo ...

Kriknila sem in planila k jami.

Dvoje usmiljenih rok me je prijelo in odvedlo v stran.

Pogreb je bil končan.

Bežala sem domov — ne domov, kajti odkar so mi odnesli mamico, nimam več doma — bežala sem v mesto na svoje stanovanje.

Na mizi je ležalo kup sožalnih pisem.

Kako dobri so ljudje! Vsak po svojih močeh skuša lajšati in omiliti mojo nepopisno bol.

In vendar, ko sem začela prebirati ta tolažbe polna pisma, se mi je zopet napolnilo oko s solzami in srčna rana je zazevala nanovo.

Nisem strpela več v tesni sobici. Bežala sem ven in tavala po ulicah brez misli, brez želj in brez ciljev ...

Srečavali so me znanci in ta in oni mi je pomolil desnico:

“Mamica ti je umrla? Obžalujem!”

Jaz sem stisnila ustnice in se skušala delati krepko.

“Hvala za sožalje! Da mamica je mrtva.”

“I no, kaj hočeš, mamica je bila že v visokih letih.”

“Da, mamica je bila v letih”, ponovila sem kakor brez volje.

“In otroci ste že tudi vsi odrasli. Sicer pa že mora tako biti: danes eden, jutri drugi, vsi gremo eno pot.”

In zopet so mi stiskali desnico ter šli dalje, jaz pa sem gledala za njimi in neka skrivna jeza se me je lotevala.

Ha, če je bila mamica stara, ali me je zato manj ljubila? In če smo njeni otroci odrasli, nas pač toliko več hvaležnih in blagih spominov veže na ono bitje, ki je čutilo in živela le za naš blagor in nam bilo vse na svetu!

Zaječala sem in se zamislila.

Tedaj ml pride nasproti gospod, ki je nekdaj hodil na počitnice na moj rojstni dom.

Spoznal me je.

“Vi tukaj? Ah, nesreča vas je zadela. Obžalujem, zelo obžalujem. Tolažil bi vas, a iz lastne skušnje vem, da je tu zaenkrat vsa tolažba zaman. Mati je ena!”

Hvaležno sem se ozrla vanj. On me umeje!

Stisnila sem mu desnico in med solzami, ki so kakor potok bušnile na dan, sem vzkliknila bridko:

“O mati je ena, samo ena! In ena je materinska ljubezen, ki je svetla kakor solnce, silna kakor moč leva in brezkončna kakor vesoljni svet.”

Vseh mrtvih dan[uredi]

Mrzla burja začne polagoma pevati svojo jesensko pesem, igraje se z orumeneliml listi, ki se spuščajo na zemljo. Obledeli solnčni žarki nas le poredkoma poljubljajo skozi gosto, dolgočasno meglo. Prej cvetoča narava je dobila na mah otožno lice — živa slika razdvojene človeške duše.

Vseh mrtvih dan! Množice ljudstva v žalnih oblačilih se vrste na pokopališčih od jutra do večera.

Umrla je za letos lepota narave in usahnilo je njeno cvetje. Toda ko stopamo danes na počivališče naših nepozabnih pokojnikov, nas navdaja občutek, da vlada tu najlepša cvetoča pomlad.

Spomeniki so okrašeni z raznobojnimi venci, v ličnih vazah se šopirijo rdeče rože, ki nas pozdravljajo s svojim prijetnim vonjem, na grobovih pa se razprostirajo bele krizanteme, ki obračajo svoje težke cvetove k tlom, kot da se hočejo spoštljivo klanjati onim, ki pod njimi spavajo nevzdramno spanje.

In še vedno prinašajo prišleci novega cvetja. Če ti splava pogled tja čez gomile, vse pokopališče en sam velik belorudeč šopek ...

Cvetoče gomile in naša tužna srca — kakšen kontrast!

A vendar moramo priznati, da nas, stoječe in klečeče, ob grobovih prevevajo povsem drugačna čustva kakor prejšnje čase.

Dočim se nam je prej v bolesti krčilo srce nad izgubo prerano umrlih naših najdražjih, se spominjamo danes z vdano mirnostjo, da, celo z nekim zavidanjem vseh onih, ki spijo v miru božjem pod hladno rušo ...

Mnogo jih je, ki so nas zapustili tekom Ietošnjega leta, mnogo ... In med njimi si tudi ti, zlata mamica moja odšla tja, odkoder ni vrnitve. Odšla si in vzkliki moje obupane duše hite za teboj in pekoče solze rose v tvoj spomin. In danes, na vseh mrtvih dan, nanovo pokropim tvojo gomilo s solzami. In vendar je, ljubljena mamica, iskreno blagrujem, da počivaš ...

O kako rada bi se vlekla poleg tebe in zasanjala s teboj vred v večnem, nevzdramnem snu.

Srečna si in srečni ste vsi, ki počivate ž njo. Končana je vašega življenja trnjeva pot in dočim divja po Zemlji najhujši vihar, gospodujeta obup in beda, teko v potokih solze in kri, kraljuje v vaših gomilah resnično blaženi mir. Prosti ste, večno prosti vseh bolesti in gorja, a mi drgetamo v strahu in trepetu in naši plahi pogledi bulijo v skrivni grozi v temno, negotovo bodočnost ...

Kako globokega in veličastnega pomena je cvetje, ki krasi vaše tihe domove! Lep je cvet, ki ga polagamo v zibelko novorojenčku, želeč mu jasnih, solčnih dni; lep je cvet, ki ga srečna nevesta vpleta v svoj poročni venec, a le malo časa je treba, cvet se osuje in prikaže se ostro trnje. Cvetovi pa, ki dičijo vaše gomile, ne varajo, oni so simbol zmage nad vsem grenkim in hudim ...

Pred oči nam danes posebno živo stopijo tudi naši junaki, naši očetje, možje, bratje in sinovi, ki so daleč od nas, na prostrani bojni poljani, zadeti od sovražnega orožja, preminuli častne smrti.

Kje so njih grobovi, kdo ve zanje! ...

Vseh mrtvih dan je danes, a ni roke, ki bi vrgla vsaj eno rožico na rušo, pod katero počivajo trpini.

Oni, ki so vredni, da jih venčamo s kraljevo krono, oni, ki zaslužijo, da jim nasujemo najkrasnejših rož, ki jih je kdaj rodila zemlja, počivajo daleč od nas, osamljeni, pozabljeni ...

Pozabljeni? Ne, nikdar!

Naj se nahajajo njihovi grobovi na prostrani poljani, v temnem gozdu ali pod divjimi skalami, nad vsemi se razprostira dobrotno nebo, ki bo z mrzlimi snežinkami poljubljalo njihove gomile ter jih ozlajšalo mesto belih krizantem ...

A tudi rdeče rože, rože nesmrtnice cveto zanje, najlepše, kar jih premore svet. Cvet teh rož je nevenljiv. To so naše misli, ki se slednji dan, posebno pa danes v brezmejni ljubezni in največjem spoštovanju družijo z vsemi, ki so na ukaz domovine, v blagor nas ostalih žrtvovali svoje mlado, upapolno življenje ...

Daleč so njih grobovi, a vendar se danes vsi vračajo k nam in naše duše se družijo z njimi ...

Mati se shaja s sinom, žena z možem, otroci z očetom, in napolnjeni s tajinstveno tolažbo uvidevamo vsi, da naše dejanje in nehanje stremi za njimi in našega življenja pot nas dovede k njim prej ali slej ...

Prisega o polnoči[uredi]

Tam gori pod Šmarno goro, v bližini novozgrajenega savskega mostu, se nahaja obširno posestvo, katero ti priča že na prvi pogled, da je njega lastnik premožen gospodar. Na nekoliko vzvišenem prostoru stoji pritlična, a zelo prostorna hiša, na gornjem in spodnjem koncu so razna gospodarska poslopja, kakor kašča, sušilnica za sadje, svinjaki, razne shrambe za poljedelske stroje in drugo orodje. Na levi, tik ob šumeči Savi, se šopiri novo zidan mlin, čigar kolesa klopotajo od ranega jutra do pozne noči in čestokrat še v poznih urah motijo nočno tihoto. Mlinskim kolesom pridno odgovarja poleg stoječa žaga, ki iz debelih in grčevih hlodov ustvarja tanke in gladke deske. Na desno od hiše, tja čez prostorno dvorišče, po katerem se sprehaja lepo število kokoši, rac in gosi, stoji velik hlev, po navadi vedno poln najlepše živine.

Da, premožen mož je bil oče Požar, in ker je bil premožen, je bil tudi obče spoštovan. Njegova beseda je veljala vedno za dva druga. Svoje imovitosti se je precej zavedal, a bil je dobrega srca in če je bil pri pravi volji, je vedno rad pomagal svojim sosedom.

Požarju je izmed petero otrok dorasla edina hči Anka, ki se je s svojimi dvajsetimi leti razvila v čedno in prikupno dekle. Ker je bilo pričakovati, da bo edinka Anka posedla danes ali jutri vse očetovo premoženje, so se začeli vedno pogosteje smukati okrog Požarjeve razni snubci. Toda Požar in njegova žena sta skrbno pazila na svojo hčer in odpravljala snubače z izgovorom, da se še nič ne mudi. Vzrok temu odlašanju je bil bržkone ta, da bi bil Požar še nerad dal gospodarske vajeti iz rok, vrhutega mu tudi nobeden dosedanjih snubačev ni bil po volji.

Anka je poznala svojega očeta in ni silila na možitev. Bila je tiho in pridno dekle, ki se je, videč, kako pazita roditelja nanjo, izogibala vsake vaške družbe. Pri sosedih in ubožcih je bila na glasu kot zelo radodarna in usmiljena duša. Vse jo je hvalilo. Le vaška potovka Lovrinka je bila še vedno nekoliko gorka nanjo. To pa je bilo tako:

Pred nedavnim časom se je priklatila v vas tropa ciganov. Tam ob Savi, sredi robidovja so si napravili šotor in to je bilo znamenje, da namerava ta tatinska svojat, kakor so jih imenovali vaščani, dalj časa ostati v vasi. Ciganski obiski po vaseh so bili včasih tako v navadi, da se ljudje že često jezili niso več nanje, pač pa so bolj skrbno zapirali shrambe. Le tisto, kar je rastlo na polju in vrtovih, niso mogli zakleniti. Če je bila takole v jutru kaka jablana nekoliko otresena in če je zmanjkalo nekaj krompirja z njive, to pa tiste čase našemu kmetu ni povzročalo posebne jeze.

Sedaj naseljenega ciganskega roja pa so bili vaščani še celo veseli. To pa menda zato, ker so imeli črni gostje kar celo godbo s sabo in so naslednji dan pred to ali ono hišo zaigrali par poskočnic.

Posebno je ljudem ugajal godec Marko, mladenič kakih petindvajsetih let, o katerem se je smelo reči, da ga je narava obdarila z izredno moško lepoto. Njegova čvrsta postava, gosti črni kodri, ki so mu bahato vsipali na rame, črne oči, kot sneg beli zobje, gladko, precej visoko čelo. vse to je tvorilo na njem nekoliko divjo, a vendar izredno moško lepoto in marsikatero vaško dekle je vzdihnilo na skrivaj: “Oh, kaka škoda, da si cigan!”

Nekoč sta oče Požar in njegov hlapec popravljala razdrto žico, ki je mejila vrt od sosedove njive. In tedaj prižvižga proti njima cigan Marko, ju na kratko pozdravi in po kratkem pomenku se tudi on poprime dela. A glejte, delo mu je šlo tako gladko in hitro izpod rok, da se oče Požar kar ni mogel načuditi ciganovi spretnosti. Ko je bilo delo končano, ga je povabil na kozarec vina in mu rekel: je škoda, ker si tako spreten, pa postopaš kar takole brez dela. Pridi k nam in ostani pri nas vsaj dotlej, dokler so tu tvoji ljudje. Ne bo ti manjkalo ne dela ne jela!”

Marko je skomizgnll z rameni, segel parkrat v svoje črne kodre in končno sprejel Požarjevo ponudbo. Takoj drugi dan je vstopil kot delavec v Požarjevo hišo. Bil je vesel, zgovoren, marljiv in pri vsakem delu tako spreten, da je Požar večkrat povdarjal, kaka škoda zanj, da je rojen v ciganskem brlogu.

Zvečer pa, ko so se odpravljali drugi k počitku, je vzel Marko v roke gosli, se vsedel tja k vodnjaku na na odžagano kostanjevo deblo in godel pozno v noč. In tedaj je Anka nalahno odgrnila okno svoje spalnice ter se vsa očarana naslanjala ob rajskodonečih melodijah.

Po preteku treh tednov se je jel ciganski rod zopet odpravljati po svetu. Tedaj pa tudi Marku ni bilo več obstati pri Požarju. Gospodar si je veliko prizadel, da bi ga obdržal, toda zaman.

“Veste, jaz sem cigan in sem našega življenja že preveč vajen. Imam tudi očeta in mater, katera nerad zapustim, moram iti. Sicer se pa morda še kdaj vidimo. Pa hvala vam za vse!”

Tako je govoril Marko in stisnil očetu in materi desnico. V tem je prihitela iz gornje sobe Anka in tudi njej je Marko prisrčno stisnil roko ter je izrekel par besed zahvale.

Oče pa je tedaj pokazal cvetoče rože na oknih in dejal smehljaje hčeri:

“Poglej Anka, koliko imaš rož. Napravi vendar Marku malo šopka! Prav podal se mu bo na njegov žametni klobuk.”

Marko je urno snel klobuk s svoje kodraste glave in ga ponudil Anki, da ga obiti. Anka je vzela klobuk, šla od okna do okna in trgala najlepše cvetove ter jih zatikala za klobuk. Da ni bila pri tem delu obrnjena od navzočih, bi morda kdo zapazil svitlo solzo, ki se ji je prikradla iz lepega očesa.

Še en pozdrav in Marko je že izginil za voglom. Čez par trenutkov se je doli od ciganskega šotora začul krepak ju-hu-u. Vsi, ki so čuli ta glas, so vedeli, da tako vriskati zna le lepi cigan Marko.

Drugo jutro so cigani odšli.

A da ne pozabimo na potovko Lovrinko! Ravno tiste dneve je bilo, ko je pri Požarjevih dninaril Marko. In tedaj se je Lovrinka neki dan zelo zakasnila v mestu. Ko ne bi svetila luna, prav gotovo bi se ne bila vrnila tistega večera domov. Tako pa se je ojunačila in šla s svojim košem na hrbtu tja v mirno noč. Nič hudega se ji ni pripetilo. Le tam ob Požarjevi senožeti, stoječi koncem vrta, jo je zmotilo njeno staro oko, da je nekaj korakov od poti videla sprehajati se dva mlada človeka roko v roki. Postala je in prisluškovala. Čula je nerazločne, toda znane glasove in še danes je trdnega mnenja, da sta bila to Požarjeva Anka in cigan Marko.

No, Lovrinka se je morda motila. Pa da bi bila vsaj zamolčala to svojo zmoto! Ali kaj, ko je drugi dan govorilo o tem že pol vasi in zvečer je vedela tudi že Anka, kaj je izblebetala Lovrinka. Pa Anka je zaničljivo namrdnila z roko češ, kdo bi odgovarjal na te čenče.

Ta najnovejša vest je prišla na uho tudi Požarju, ki pa ni ostal tako hladen kakor Anka. Strašno se je razhudil nad drznostjo hudobne Lovrinke, ki je na tako podel način poskušala izpodkopati ugled njegove hčerke. Pozval je hčer in jo primoral, da je vložila proti Lovrinki tožbo. Izid tožbe je bil pač ta da je bila Lovrinka, ki ni imela za svojo trditev nobenih prič, obsojena radi častikraje na nekaj dni zapora.

In sedaj razumemo, zakaj je bila Lovrinka proti Anki bolj hladna kakor drugi sosedje. Minulo je nekaj mesecev in tega dogodka ni omenjal nihče več. Pri Požarju se je vrtilo vse po starem tiru, če kvečjemu izvzamemo to, da so vaški reveži že par tednov bridko pogrešali svojo dobro Anko. Odšla je namreč, saj pravili so tako, za nekaj časa k svoji na smrt bolni teti, dve uri oddaljeni od mesta.

Poletna zvezdnata noč je kraljevala nad pokrajino. Tople južne sape so zdaj pa zdaj na lahko zamajale liste vitkih jelš, ki so klonile svoje vrhove nad tajinstveno šumeče valove Save.

Stari veslač Koritnik je dremal v ozkem čolnu, katerega gornji konec je bil pritrjen na grčavo verejo, zapičeno globoko v peščeno obrežje. Odkar je zadnja povodenj podrla leseni tacenski most, je bil starec skoro dan in noč v čolnu ter prepeljaval ljudi čez Savo.

Ura v tacenski cerkvici je zabrnela četrt na polnoč. Starec se je dvignil, pretegnil nekoliko svoje ude in leno zazdehal. “Me-he” je zamrmral polglasno, “sedaj ne bom več čakal dolgo. Ura gre na polnoč in vsak pošten človek se odpravlja k počitku. Za ponočnjake se ne brigam, sicer pa, če te vrste tiči hočejo slepomišiti tu in tam, naj pa preplavajo Savo.”

Čez nekaj časa so mu trudne oči nanovo začele lesti skupaj. Zdajci ga pa nenadoma predrami prijaten klic:

“Oče — pst — oče!”

Koritnik vstane, napenjaje oči in ušesa.

“Oče Koritnikov, ali ste sami?”

Koritniku postane tako nekako čudno okrog srca. Toda bal se ni, saj je bil to čisto ženski glas. Z močnim glasom torej pravi: Sam sem, čisto sam. Če si pošten človek, le pridi blizu, a če ne, naj te hitro odnese veter, če hočeš sam sebi dobro!”

“Pst, za božjo voljo oče, ne kričite tako silno!”

V tem hipu stopi izza bližnjega grma ženska postava s košarico v rokah ter obstoji pred začudenim Koritnikom.

Koritnik je od presenečenja široko zazijal, kajti spoznal je to žensko.

“Anka, ti Požarjeva Anka, ali Si res ti? In v tem času?”

“Ljubi sosed, ali res ni nikogar tu blizu?” je drgetaje šepetala Anka in postavila košarico Zelo nalahno poleg sebe na tla.

“I če ti rečem, da sem tako sam kakor je sam polž v svoji hiši, potem ti bodi dovolj. Toda Anka, ti si tako razburjena in treseš se. Povej vendar, kaj se je zgodilo”, je hitel povpraševati starec z vedno večjo radovednostjo.

Tedaj pa se je začul iz košarice otročji jok.

“Turška sablja, Anka, kaj naj to pomeni”, je skoro zakričal starec ter se od samega presenečenja umaknil par korakov.

“Pst, pst, oče lepo vas prosim, bodite tiho, vse vam povem,” je hitela preplašena Anka in nekoliko poujčkala košarico, nakar je drobno bitje spet utihnilo. Nato je stopila tik Koritnika in tisti trenutek je začutil starec v svoji roki šop bankovcev.

“Oče, ali znate molčati? Ali se smem zanesti na vas?”

Koritnik je bil pošten človek in po svoji naravi zelo mirne krvi. Toda namah toliko denarja in ne da bi vedel čemu, to mu je tako zmedlo osivelo glavo, da je popolnoma preslišal Ankino proseče vprašanje.

“Oče, ali znate biti mož,” ga je opomnila Anka.

Sedaj še le se je starec nekoliko zavedel. “Anka, no seveda, i čemu pa še vprašuješ. Zate grem v ogenj ali vodo, zate storim vse! In če znam molčati, vprašaš. Saj nisem mlada punca, nego mož, ki imam že skoro sedem križev na hrbtu. Tebi Anka, sem hvalo dolžan za marsikatero dobroto, ki si jo naklonila meni ali moji stari, zato ti obljubljam na svojo dušo in na svoje izveličanje, da sem ti iz srca rad na uslugo vedno in povsod, ako mi le dopuščajo moje moči. Toda povej zdaj, Anka, čemu ta denar?”

“Le mirno ga vtaknite v žep ter vedite, da ni zadnji. Dobite ga še. Prosim vas le, vzemite me v čoln in zaveslajte nekoliko tja proti sredini Save. Vi sicer pravite, da ste sami tu, ali prav lahko je mogoče, da se potika po bližnji gošči kak nebodigatreba. Tam na vodi pa naju ne bo čul nihče. Pogovoriti se imava zelo važne reči!”

“Prav tako, Anka!”

Dočim je jel starec odklepati čoln, je vstopila vanj Anka in vzela kajpada košarico s seboj. Čoln se je polagoma jel pomikati od kraja.

Jednakomerno, nekako skrivnostno so šumeli valovi Save.

“Dosti je,” je dejal stari veslač, polžil vesli čez čoln in se vsedel nanje. “Ančka, sedaj govori kar hočeš. Tu te čuje kvečjemu kaka riba, ki pa te ne more izdati nikomur.”

“Prav, očka! Torej, vi ste obljubili molčati. Na to svojo obljubo ste pripravljeni tudi priseči, kajneda?”

“Desetkrat, če treba!”

“Dobro. To se mora zgoditi takoj. Sveč nimam, pa zadostovalo bo tudi to.”

Anka je razvila iz papirja ličen nikljast križec in ga porinila v starčevo levico. Nato je prijela za njegovo desnico in mu velela:

“Privzdignite tri prste! — Tako!”

Veslaču je začelo močneje utripati srce. Moj Bog, kaj hoče od njega Anka?”

“In sedaj oče, govorite za menoj!” Anka je začela narekovati, starec je pa pokorno kakor otrok ponavljal za njo naslednje besede:

“Prisegam pri Bogu vsemogočnemu, pri svojem zveličanju in pri vsem, kar mi je svetega, da bom molčal do svoje smrti sploh o vsem, kar je z nocojšnjo nočjo v zvezi. Amen!”

Ko je govoril zadnje besede je v zvoniku tacenske cerkve polagoma udarjalo dvanajst. Starec se je stresel v neki čudni neznani grozi ...

Anka se odkašlja, kakor človek, ki je v zadregi, bi li zaupal bližnjemu svojo skrivnost ali ne, slednjič se ohrabri in začne:

“Čujte torej! Gotovo ste čuli, da sem odšla v mesto k svoji teti, da ji strežem v njeni bolezni. Temu pa ni bilo tako. Mudila sem se prav za prav pri njeni starejši hčeri, moji sestrični, ki je uslužbena pri nekem velikem podjetju. Žalibog, da se je zgodilo z njo tako, kakor se zgodi z marsikaterim mladim dekletom. Zaljubila se je in nasledke njene ljubezni imam tu notri v košarici. Ker je bila odsotna od doma, se ji je posrečilo, da je pred svojimi starši popolnoma prikrila svojo sramoto in njena vroča želja je, da ostane to roditeljema še nadalje prikrito. Ker pa, kakor vsaka skrbna mati, gotovo tudi ona srečno ljubi svoje dete, me je naprosila, naj se zavzamem jaz za malega črviča in ga oddam dobrim ljudem tu kje v bližini, da bom vsaj jaz vedela zanj in jej večkrat poročala o njem. Razume se, da tudi moji starši ne smejo nič vedeti o tem, ker sicer bi kaj hitro stric in teta izvedela za hčerino skrivnost. In prav radi tega zahtevam jaz od vas tako stroge molčečnosti proti vsakomur, torej tudi proti vaši ženi. Ljubi sosed, svetujte mi sedaj, komu in kam naj dam ubogega črviča? Dobro plačilo vam in onemu, ki prevzame delo, seveda ne izostane.”

Veslač se zamisli ...

“Hm, hm, Anka, če ti je prav, naj bo takole. Otroka obdržim jaz. Kakor veš, nimam otrok in moja stara je že večkrat omenila, kako prav bi bilo, če bi vzel v hišo kakega otroka, da bi jej zanašal sol, olje in druge drobnarije, ki se potrebujejo pri gospodinjstvu. Ta v košarici je res še majhen, pa bo počasi zrastel. Ako nimaš nič proti temu, kar pri nas naj ostane. Krivice mu ne bo in tudi lačen ne bo nikoli. Sicer smo si pa tako blizu, da se sama lahko vsak dan prepričaš o otrokovem stanju.”

“Tudi meni bi bilo najbolj po volji, ako dete ostane pri vas,” pravi nekako zadovoljna Anka. “Skrbi pa me sedaj zopet to, kako bodete vi odgovarjali vaši ženi in drugim radovednim ljudem na vprašanje, čigavo je dete in odkod ste ga dobili.”

“Anka, glede tega bodi brez skrbi! To je moja stvar, katero bom radi tebe, ki si mi bila že tolikokrat dobra, tako zavil in zaobrnil, da najbolj zviti radovedneži niti od daleč ne bodo mogli zavohati resnice. In ti sama se boš čudila, da nosim še toliko pameti v svoji ostareli glavi.”

“Kako sem vam hvaležna”, šepne Anka razveseljivo. “Za vaš trud boste dobivali redno in zadostno plačilo.”

“Kaj bi tisto. Saj ne zahtevam nič. Toda sedaj moraš misliti na dom. Pozno je že. Da ne boš sama hodila te popeljem po Savi, doli do vašega mlina, ter zaveslam h kraju.”

Anki je bilo to všeč in starec je prijel za vesli. Čolniček je polagoma rezal valčke zelene Save proti Požarjevemu mlinu.

Dospevši na določeno mesto, se je Anka še enkrat sklonila nad košarico, odgrnila odejico in nalahno poljubila spečega otročička. Že je stopila na obrežje, ko se veslač spomni še nekaj.

“Eh no, Anka, skoraj bi bil pozabil. Kakšnega spola pa je to otroče in kako mu bo ime?”

“Deček je, deček. Krstili so ga za Albina”, je komaj slišno šepnila Anka ter izginila proti rodni hiši.

Koritnik je postavil košarico varno nazaj sredi čolna in zaobrnila čoln nazaj. Pozno je že bilo, on je sedaj čisto pozabil na spanje. Veslal je počasi in mislil mnogo, mnogo ...

“Kapa kosmata, to mi ne gre skupaj in mi ne gre. Dobra duša, zlata duša ta Anka, ali vrag me potiplji, če rečem in magari še s pestjo pribijem, da mi nocoj ni povedala resnice. E, stari Koritnik je že preveč trave potlačil na tej žalostnl zemlji, da bi se dal slepomišiti takimle punčaram. Oči mi sicer pešajo, a toliko vendar ne, da bi celo pri mesečnem svitu ne bil opazil Ankinih upadlih lic. Morala je biti bolna. Kaj se je zgodilo z njo? ... Da bi njena sestrična oddala svojega otroka semkaj, kjer je nihče ne pozna, no, to bi že bilo. Neverjetno pa je, da bi Anka iz obzirnosti do sestrične celo lastni materi zamolčala ta dogodek, ker je umevno, da bi Požarjevka, kot dobi ženica, skušala še le omiliti sedanji žalostni položaj zapeljane nečakinje. Naka, tu mora biti nekaj vmes. Ha, pa kako me je pestila s to prečudno prisego. In celo tja na sredo vode je bilo treba iti, da sem dvignil svoje koščene prste. Odkod potem ta njen strah, ako je nedolžna pri vsej tej komediji. Sicer bi pa te smešne prisege prav nič ne bilo treba, če se jaz enkrat zaobljubim molčati, potem to drži kot jeklena ključavnica in še pečat povrhu. Hm, hm, nič ne rečem, prav nič, zdi se mi pa le, da se tistikrat potovka Lovrinka ni motila in da je tiste dneve po nedolžnem klepala nezabeljeni ričet.” V tem premišljevanju je priveslal na svoje navadno pristanišče, zavil k kraju in priklenil čoln ...

Naslednjega dne pa je počila po vasi nenavadna, prečudna novica. Mislite si, kaj se je pripetilo prejšnji večer Koritniku? Na polnoč je šlo in mož je že zapenjal svoj čoln hoteč se odpraviti k počitku. Kar začuje pri nasprotnem bregu Save robato kletev in takoj nato jok malega otroka. V neki temni slutnji je Koritnik hitro spet odpel svojega “konjiča” ter veslal na nasprotno stran. Tam je previdno izstopil ter se polagoma in previdno bližal kraju, kjer je še vedno čul kletev in otroški jok. Naenkrat se mu nudi grozen prizor, toda hvala Bogu, prišel je še pravočasno. Na bregu je stala ostudna, divja moška postava držeča v rokah malo dete. Še par kletvic in privzdignil je otroka visoko v zrak, nato pa ga treščil v valove. Koritnik je v tem trenutku čisto pozabil, da je star. Ta prizor mu je vlil v stare ude mladeniško moč; skočil je v vodo in srečno otel dete gotove smrti. Tedaj pa je čisto razločno začutil odmeve bežečih korakov zlobnega zločinca. Želeč izročiti hudobneža roki pravice je položil dete na tla in stekel za njim. Toda bežeči se je obrnil in pozdravil Koritnika z glasnim strelom, nakar se je brodnik seveda hitro obrnil, pobral dete in zbežal v čoln.

Tisti dan je imela Koritnikova koča toliko obiskovalcev kakor še nikoli preje. Vse je hotelo videti drobljančak, katerega je rešil Koritnik tako tragične smrti. Starec je že neštetokrat ponovil vso zgodbo, a vedno je vstopil na novo kak radovednež in hočeš nočeš zopet je moral pripovedovati vse od kraja.

“Kako lep, kako krasen deček!” to je bila splošna sodba vseh.

“Bog ve, ali je krščen,” skrbele so ženske.

“To je takoj zaskrbelo tudi mene,” je prepričevalno lagal Koritnik. “In ker sem se upravičeno bal, ostane li dete pri življenju, sem pa napravil krst v sili, kakor so nas učili ranjki gospod župnik. Zajel sem v klobuk vode, mu oblil glavico in mu dal ime svetega Albina škofa”.

“Torej po vaših mislih oče”, je modroval Koritnikov sosed Marinovec,” je hudobnež moral biti kak cigan. No to je verjetno. Te golazni je polno povsod. Ampak dete ni cigansko in ni, to se mu vidi. Jaz bi takole rekel, da je cigan hotel nad kom maščevati, pa mu je ukradel otroka in ga hotel umoriti, Tako bo, tako! Pa oče, kaj boste sedaj napravili z otrokom?”

“I, kaj, s svojo staro sva se dogovorila, da ostane pri nas, dokler se ne izve kaj natančnejšega o njem. Ako imava jesti midva, bo že še za črviča tudi nekaj ostalo.”

“Kako ste dobri sosed,” je povzel spet Marinovec. “Sicer bomo pa tudi mi sosedje nekoliko poskrbeli zanj, kaj bi tisto. Še Požarju morate povedati, on je dobrega srca in bo tudi rad kaj storil za sirotka.”

Tako so se vrstili pogovori v Koritnikovi koči skoro ves dan.

In mali Albinček je ostal pri Koritniku. Bil je zelo lep in prikupen otrok in stara dva sta ga ljubila, kot bi bil njun lastni sin.

Ljudje so pravili, da se za Albinčka posebej zanima Požarjeva Anka. To seveda ni bilo prav nič čudnega. Anka je imela sočutje z vsakim ubožcem, kako pač bi se ji ne smilil nedolžen otrok, ki je takoj po svojem rojstvu padel v roke tako kruti usodi ...

Od teh dogodkov je preminilo dolgih deset let. Marsikaj se je izspremenilo v tem času. Oče Požar in njegova žena že počivata večno spanje tam za farno cerkvijo šentviško. Tudi potovka Lavrinka je dokonačal svojega življenja trnovo pot. Na Požarjevini gospodaril sedaj mlad, ponosen človek, Ankin mož. Poročil se je z Anko pred dobrimi petimi leti. Bil je sin bogatega kmeta iz bližnje vasi in je prinesel k hiši precej tisočakov. Sosedje ga zelo hvalijo, trdeč, da je vreden naslednik svojega pokojnega tasta.

Le nekaj sosedom ni bilo po volji, namreč, da mlada Požarja še nista imela potomcev.

“Takim, ki imajo vsega dovolj, naj bi Bog dal vsaj deset otrok,” so godrnjale z otroci obilno obdarjene matere.

Vendar so pa jezikave ženice trdile, da ta pogrešek prav nič ne kali Požarjeve zakonske sreče in da se mlada dva razumeta bolje, kakor vsak druga zakonski par v vasi. No, kar take ženice trdijo, to bo rado res. Sicer pa že na Ankinem zdravem in vedrem licu opažamo, da je srečna s svojim možem.

Koritnik in njegova stara še živita. Njuni glavi lezeta k tlom. Edino veselje jima je desetletni Albinček, ki je krasen kakor roža, uren kot vrtalka, marljiv in razumen, da ga vaški učitelj kar prehvaliti ne more. Sosed Marinovec, ki je Albinčku tudi velik prijatelj, je rekel nekoč Koritniku:

“Veste sosed, jaz tako rad gledam dečkove lepe oči in njegove dolge, črne kodre. Pa ta bel obrazek! Povem vam, da lepšega otroka ni na tem svetu. In kadar se zagledam vanj, mi pride na misel tisti cigan Marko, ki je znal gosti, da bi ga bili poslušali sami angeli in ki je bil po hudirjevo lep, četudi je bil cigan. Zdi se mi, da bo kakih deset let odkar je dninaril pri Požarju.”

“Ljudje so podobni ljudem,” je zagodrnjal Koritnik in oddrsal po svojih opravkih.

Tisto jesen so bili hudi nalivi in Sava je zelo narastla. Koritnik že davno ni več prijemal za vesli, tem raje je pa lovil les, ki ga je spotoma poplavljala deroča Sava. Neko deževno jutro je stal na tem lesnem lovu, ves premočen cele dve uri in to je bilo za njegovo staro telo preveč. Dobil je hudo pljučnico in v par dneh je bilo po njem. Odnesli so ga tja, odkoder ni več vrnitve. Albinček se kar ni mogel vtolažiti ob gomili dobrega rednika.

Nekaj dni po pogrebu je vdova Koritnica vsa obupana premišljevala, kako si bosta z Albinčkom uredila svoje malo gospodarstvo, ko stopi v kočo mladi Požar.

“Čujte, mati,” pravi po kratkem pozdravu, “kaj me je napotilo k vam. Ko ste sedaj izgubili moža, se boste vi, stara oslabela ženska kaj težko vzdržavali v tej ubogi kočici, ker ste nezmožni za vsako težje delo. Fantiček pa tudi še ne more biti v nobeno izdatnejšo pomoč. Zanj bi bilo najboljše, ako bi še nekaj časa obiskoval šolo. Župnik in učitelj ga zelo hvalita in tudi meni se fant dopade. Zato sva z ženo sklenila, če vam je prav, da vzameva Albinčka k sebi. Ali vam je prav tako?”

“Ti moj Bog,” je vzkliknila starka, “še ta edini zaklad naj bi dala od sebe! Ne, za ves svet ne! Kaj naj počnem tu čisto sama.”

“Čakajte, mati, da se domeniva. Anka pravi, da bi tudi vi prišli k nam. Toliko prostora in jedi še imamo. Fanta dam par let v mestne šole, kajti tudi kmetskemu gospodarju je dandanes treba nekaj znanja. Potem lahko ostane pri nas za vedno. Če bo vseskozi priden no,— Bog mi ni dal otrok — se lahko zgodi, da bo po moji smrti on gospodar na Požarjevini. To je moja želja in Ankina.”

Starko so polile solze blaženega veselja. Z obema rokama je stisnila Požarjevo desnico, hotela jo je nesti k ustom, kar ji je pa mladi mož zabranil. Zavest, da bo njen ljubljeni rejenček kedar še bogat in spoštovan mož, dvigala jo je nad oblake.

“Jutri pa kar pridita!” je rekel smehljaje Požar in zapustil kočo.

Drugi dan sta se preselila oba na Požarjevino.


Poroka[uredi]

Cerkovnikov Tonček in Robidova Micika sta bila ženin in nevesta. Včeraj so ju oklicali v tretje in danes ob desetih se bo vrstila poroka.

Ura je odbila šele devet, vendar je tuintam stopila marsikatera mladenka na prag ter zvedavo zrla proti vaški cerkvi, ali se že bližajo svatje.

Da ob takih prilikah poročenca mnogo kritizirajo, opravljajo in obrekujejo je znano.

Resnici na ljubo in Št. Vidčankam na čast moram pripomniti, da so naša šentviška dekleta in ženice večinoma poštene, tihe in miroljubne, vendar pa kakor povsod tako je tudi med njimi nekaj takih, katerim je opravljanje nadvse ljubo.

V obraz ti je sicer sladka kot med, a za hrbtom gorje tebi! In cvet te družbe se je začel danes stekati ter krenil naravnost pod vaški zvonik, da zadostno napase svojo radovednost in da si obrusi jezike nad novoporočencema.

Končno je vendarle napočil zaželjeni čas. Iz rodne hiše, oddaljene par streljajev od cerkve, je stopila nevesta Micika ter sev družbi brata in sestre bližala cerkvi. Bila je čednega ter zelo resnega obraza. Črna svilena obleka, snežnobel venec na glavi —vse to ji je čudovito lepo pristojalo. Zrla je v tla, kakor bi hotela prikriti objokane oči.

Ko so dospeli do cerkovnikovega stanovanja tik cerkve, je pristopil tudi ženin Tonček. Tudi on je bil črno opravljen, na prsih pa je imel belordeč šopek.

Lic je bil rdečih kakor roža, oči živih, skratka — Tonček je bil izredno lep mladenič.

Odkorakali so v cerkev.

Sedaj je zašumelo pod zvonikom kakor v panju.

“Joj, ali ste videle, kako se je prevzetno držala, kakor bi bila ona prva, ki je postala nevesta,” tako klepeče Letnarjeva Polona.

“Pa kako je bil Tonček gizdav! Kakor bi hotel vsemu svetu pokazati, da je priženil tisočake,” modruje mati Mehačka.

“I, meni se pa to čudno zdi,” hiti Mihova Malika, da ga je Micika hotela. Ona ima gotovo tri tisočake in marsikak posestnik ji je ponujal roko vzakon, a vsakomur je odrekla. Na, tega pa gre jemat, ko še svoje hiše nima.”

“Ej, pa da bi že vsaj cerkovnik ne bil! Vsem gospodom se bosta morala klanjati, hlapca bosta vse žive dni!” pripoveduje Degljevka.

“Cerkev bo morala pometati —”

“Spovednico bo pomivala —”

“Pajčevine bo ometala, brr —”

“Ej, pa tale Tonček še prav nič trden ni,” ropota Radeckova Mica. “Lansko leto je vedno hodil okrog zdravnikov.”

“Jaz bi ga že ne hotela,” pravi Šuštarjeva Franica, o kateri je bilo splošno znano, da ji je ženin Tonček že od nekdaj prav posebno všeč.

Kdo ve, kaj bi bile še vse nagromadile na ubogi žrtvi, da se niso oglasili zvonovi in oznanili, da se je pričelo cerkveno opravilo.

Druga za drugo se napotijo v cerkev, seveda ne toliko iz pobožnosti kakor iz radovednosti.

Kmalu za tem pa pridrdra doli iz Ljubljane izvošček z iskrim konjičem in lepo kočijo ter obstane po naročilu ženinovem pred cerkvijo. Odpeljal bo namreč novoporočenca v Ljubljano, od tam pa pojdeta z vlakom na ženitovanjsko potovanje.

Ko mine cerkveni obred, stopita iz cerkve najprej nevestin brat in sestra kot drug in družica, za njima pa prideta roko v roki ženin in nevesta. Tiha sreča jima sije z obrazov.

Takoj za tem pa planejo iz cerkve ljubeznive in nevestine “prijateljice”, gnetejo se okrog novoporočencev ter jima z neizmerno sladkimi besedami čestitajo in voščijo vse najboljše.

“Oj, Micika, veselim se tvoje sreče,” govori ji živahno Mihova Malika. “Bolje ti bo, kakor ne vem na kakšnem gruntu, cerkovniška služba nese v ŠT. Vidu lepe denarce. Poleg vsega tega se ti pa ne bo treba peči po cele dneve na solncu.”

“Toča ti ne bo pobila,” hiti Degljevka.

“Suša tudi ne uničila”, skoraj kriči mati Mehačka.

“Gospa boš”, kima Letnerjeva Polona.

“Oh, Tonček,” zaropota Radeckova Mica, “lahko si vesel. Tvoja Micika je vredna zlatega denarja, četudi bi ne imela nobenega krajcarja.”

“Bog vama daj srečo!” vzdihne Šuštarjeva Franica.

“Da, da, Bog vama daj srečo!” kliče vse navzkriž.

Nevesta ni mogla vsem odgovarjati, če bi tudi hotela. Nalahko in komaj vidno je prikimavala. A še manj se je menil za njih čestitke ženin. Parkrat mu je zaigral krog usten zaničljiv posmeh, češ, poznam vas, hinavke! Tembolj pa se je trudil, da je čimprej prišel z nevesto do kočije. Ko sedeta vanjo, skoči izvošček na kozla, nakar oddirja čili konjič po bliskovo proti beli Ljubljani.

Sedaj so zborovalke pod zvonikom hitro spremenile svoje obraze in svoje besede. Med glasnim šumom, ki je nastal med njimi, so se čuli vzkliki:

“Hm, s kočijo se vozita, na starost bosta pa peš hodila!”

“Oj ti prevzetnost!”

“Pa prepirala se bosta. Dobro sem videla, ko je ženin gredoč iz cerkve stopil čez cerkven prag z levo nogo naprej. To pomeni kreg in prepir!”

“Ne bosta srečna, ne!”

Ura v zvoniku je odbila enajst ter opomnila klepetulje, da je čas pripravljati kosilo. Razšle so se vsaka na svoj dom. —

Prerokovanje klepetavih jezičnic pa se ni izpolnilo. Tonček živi s svojo ženko zelo srečno in zadovoljno in Miciki ni kar nikoli žal, da je vzela cerkovnika Tončka.


Prosjak Škrenc[uredi]

“Halo, otroci, skupaj, Škrene je tukaj!” Ob tem klicu starega prosjaka smo drvili mali paglavčki veselja pijani okrog moža, ki se je moral zdeti na prvi pogled vsakomur precej smešen.

Mesto prosjaške bisage čez ramo je nosil v levici neke vrste cekar, ki pa ni bil dosti mlajši od Škerca samega. Za palico mu je služil ogorel dežnik, glavo mu je pokrival ogromen širokokrajni klobuk, o katerem so nekateri poredneži trdili, da nima v premeru nič manj nego njegov rdeči dežnik, kadar je razpet. Obleko je nosil, kakršno je sploh dobil, sedaj preveliko, sedaj zopet premajhno. Pa to bi še vse bilo, le čevljev ta čudak ni nosil nikoli. Poleti je hodil bos, pozimi pa je imel noge ovite kar na debelo s cunjami.

A kljub temu je bil nam otrokom nad vse ljub in drag. Kadar smo ga dobili v roke, spremili smo ga trumoma do vaškega vodnjaka. Tam se je vsedel na pol podrto klopico, ml pa po tleh krog njega. In začel nam je praviti bajke in pravljice, smešne, da smo se tolkli ob kolena, pa tudi strašne, da so se nam ježili lasje. Kadar pa mu je zmanjkalo besed, posegel je v svoj starodavni, a za nas tako velevažni cekar in izvlekel iz njega bonbončke, pa še kako sladke, ter nam jih začel deliti.

Vidite, čitatelji moji, da potem res ni bilo nič čudnega, da smo imeli otroci prosjaka Škrenca tako radi. S tem, da je šel na roko otročajem, je ustregel raznim mamicam, ki ne ostanejo nikoli mrzlosrčne napram onemu, ki pokaže mehko srce do njih ljubljenčkov. Sicer se je pa znal gospodinjam prikupiti tudi s tem, da jim je prinašal raznovrstne zdravilne rože proti vsakojakim boleznim. Zato je dobival Škrenc pri tej ali oni hiši vedno boljše kosilo in mehkejšo posteljo kakor drug prosjak.

Dobro smo se razumeli s Škrencem, dobro. A prišlo je drugače.

Bilo je ob času, ko je umrl stari “Amerikanec”, ki je stanoval koncem naše vasi. Ta človek je bil rojen,— kakor je sam zatrjeval — v naši vasici. Večino svojega življenja je prebil v Ameriki — odtod tudi njegov priimek — in si je baje nahranil mnogo denarja. Živel je zelo samotarsko in skopo. Toda življenje in smrt pokojnega Amerikanca naše vaščane ni bogve kaj brigala. Tem glasnejši vzkliki začudenja pa so šli od ust do ust, ko je počila novica, da je Amerikančevo stanovanje vzel v najem — prosjak Škrenc. In vendar je bila to resnica; kajti kmalu smo videli Škrenca šetati se pred svojim čednim stanovanjem.

Odslej pa tudi prosjačil ni več. Karkoli je porabil za življenjske potrebe, vse je sproti in pošteno plačal.

Radovednost vaščanov, kje je Škrenc dobil denar, je vedno bolj rasla. Nekateri črnogledi so celo sumili, da do sedanje svoje udobnosti Škrenc ni prišel poštenim potom.

Otroci smo se sedaj še bolj gnetli okrog njega. Saj nas je pa tudi res rad imel. Vedno nas je razveseljeval s kako novo pravljico ali pa s cukrčki.

Ko smo se nekoč na vrtu zopet prav dobro imeli, poruka mali soaedov Mihec Škrenca za kamižolo in pravi:

“Slišite vi, naš ata so pa mami rekli, da ste vi gotovo kje mnogo denarja ukradli.”

Pri teh besedah nedolžnega Mihca je pogledal stari Škrenc tako strašno, kakor ga še nismo videli prej nikoli. Nato pa je hitro in molče odšel v svoje stanovanje in še zaklenil.

Od tedaj pa tudi za nas otroke ni več maral. Živel je popolnoma sam zase prav do časa, ko se mu je približala smrt.

Tedaj pa je dal poklicati mojega očeta in župana ter jima govoril z oslabelim glasom:

“Ljuba soseda, umrl bom, saj je že Čas. Star sem že in dozorjen kakor zrela hruška. Še prej pa moram narediti svoj testament in vama pojasniti skrivnost, radi katere so si vaščani tako belili glave in še celo nedolžnim otrokom pravili, da sem kradel.

Dobro se še spominjate, kajne, oče župan, kako je bilo takrat ko ste po pokojnem Amerikancu delili obleko in take stvari med reveže. Ko sem tudi jaz prišel blizu, ste mi rekli: “Hej, prijatelj, pozno prihajaš. Vse sem že razdal. Le čakaj no, tu je še ena blazina polna mehkega perja. Kar vzemi jo! Bo vsaj enkrat tvoja glava počivala na mehkem.”

Jaz sem vrgel blazino na ramo, se zahvalil in šel. Res sem imel potem tisto blazino nekaj noči pod glavo, toda moja trda butica, ki je bila vse svoje življenje vajena le slame ali pa še kaj tršega, se ni dobro počutila na pernici. Zato sem sklenil blazino izprazniti in jo napolniti z rezanico. In ko nekega jutra preparam blazino in začnem jemati perje iz nje, zagrabim za neki zavitek. Urno odvijam, in kaj vidim: same bankovce za celih 5000 kron! No, ta Amerikanec se je res moral zelo bati za denar, ker ga je zašil v blazino in ležal na njem. Toda kaj sedaj z denarjem? Mislim in mislim ter pridem do zaključka, da je Bog, ki vse ve, gotovo ta denar meni namenil. Blazina je bila podarjena meni, torej je tudi moje vse, kar je v blazini. Pri tolikem denarju se mi je zdelo greh še nadalje beračiti in nadlegovati ljudi. Najel sem si to stanovanje in živel mirno in zmerno. Ostalo mi je še 3000 kron. Ker sem bil nekoč sam prosjak, tudi sedaj ne smem pozabiti svojih stanovskih sobratov. Prosim vaju, razdelita ta denar med prosjake in jim sporočita, naj se me kdaj spomnijo v molitvi! Pa tudi sosedom pojasnita vso zadevo, da me ne bodo imeli za hudobneža. To je moj testament in ta naj ostane!”

Župan je vse, kar je bolnik povedal, skrbno zapisal, na kar se je Škrenc podkrižal in oporoka je bila napravljena.

Kake tri dni pozneje so naznanjali šetviški zvonovi, da Škrenca ni več med živimi. Ker rajni Amerikanec ni imel sorodnikov, je sodišče odobrilo Škrencovo oporoko in denar se je razdelil med prosjake in največje občinske reveže.

Od Škrencove smrti je preteklo sedaj že mnogo let, a spomin nanj živi še vedno v moji rodni vasici, in vsako leto na praznik Vseh svetih ozaljša množica prosjakov s cvetlicami in prižganimi svečami njegov grob ter glasno pomoli za mir in pokoj svojega dobrotnika — nekdanjega prosjaka Škrenca.

Nesrečni album[uredi]

Kdor je videl bi poznal Janka Krajnika, uradnika neke posojilnice v mestu K., je moral priznati, da je Janko prav čeden fant: visoka in vitka postava, podolgovat obraz, skrbno urejene brčice, modro oko, visoko, belo čelo so obkrožali nenavadno gosti kodri. Sicer se je teh svojih vrlin precej zavedal, a vendar ne toliko, da bi bil nadut ali ošaben. Nasprotno, med svojimi kolegi je bil znan kot najboljši dovtipnež, zato je bil priljubljen v vseh družbah.

Janko je bil tudi že zaročen in govorilo se je, da ne bo dolgo, ko bo zopet en “zavber fant” skočil v sladkogrenki zakonski jarem. Eden izmed njegovih prijateljev se je kaj rad izrazil, da ima Janko svojo nevesto zelo rad, a vendar bi ji prav z mirnim srcem postal nezvest, ako bi se nevesti odtegnilo njenih dvajset tisoč kron dote.

Njegova zaročenka ni bila kaka negovana, nališpana meščanka, nego hči kmetskih staršev, ki so imeli obširno posestvo in dobro vpeljano gostilno, oddaljeno uro hoda od mesta, kamor so meščani kaj radi zahajali ob nedeljskih popoldnevih. Med onimi, ki so obiskovali to gostilno, je bil tudi Janko in to je dalo povod, da se je zagledal v gostilničarjevo hčerko, Žagarjevo Minko.

Minka je bila ena izmed one vrste ljudi, na katerih ne najdemo a čim bolj občujemo z njimi tem bolj se nam priljubijo in tem bolj nam ugaja vse, kar vidimo na njih. Zdrava, čvrsta in vedno vesela mladenka se je živahno sukala okrog gostov ter jih znala s svojo zgovornostjo izvrstno zabavati. Oče Žagar je bil na svojo hčerko zelo ponosen. Razen nje je imel še sina, in ker je bil premožen je dal svoji hčerki po dokončani ljudski šoli še osemrazredno mestno šolo, ki jo je Minka dovršila z najboljšimi uspehi. Ko je dokončala še enoletno gospodinjsko šolo, se je vrnila domov in odslej je stregla gostom in pomagala materi pri gospodinjstvu.

Očetu hčerina ljubezen z Jankom ni bila nič kaj po volji. Želel jo je omožiti s kakim bogatim posestnikom ali trgovcem, da bi se “dekle, ki bo kaj imelo, sukalo na svojem”.

“Gospod gori ali doli, to ni vse skup nič”, je mrmral nevoljno. “Vedno bom imel oba na glavi, ko bosta hodila po krompir in drugo brkljarijo.”

A da bi se odločno uprl hčerini želji, lega ni mogel, ker je preveč ljubil svojo Minko. Uvidel je tudi, da je Minka tako zaverovana v Janka, da bi bila le težko srečna z drugim; kaliti srečo svojemu otroku, pa ni hotel.

Ker je imela Minka mater odločno na svoji strani, je slednjič tudi oče utihnil s svojimi pomisleki in poroka z Jankom je bila gotova stvar —

Nekega jutra, bilo je par dni pred Minkinim godom, je stopical Janko zelo nemirno po svojem uradu. God njegove zaročenke je bil pred durmi, a nikakor se ni mogel domisliti, s čim bi na ta dan razveselil svojo ljubljenko.

Ali bi ji kupil diamantne uhane? Ali zlato broško? Eh, pa to bi jo v primerjavi z visoko ceno zelo malo vzradostilo, kajti ne ima že itak dovolj. Ali ji naj pošlje lično, parfumirano voščilno pisemce? No, to ji itak mora ... Biti mora nekaj lepšega.

Slednjič mu šine vendar nekaj izvrstnega v glavo. Domisli si, da ima Minka mnogo slik od svojih znancev in znank, pa nobenega albuma. Bravo, kupi ji lep album in Minka bo gotovo zelo vesela tega darila.

Seveda ga je pri tem takoj neprijetno dirnila zavest, da ima mesec že precej visoko številko, vsled česar bo težko utrpel tiste kronice. Pa na to ne sme dosti misliti, gre se za Minko in kar ji sedaj žrtvuje, mu pozneje desetero povrne.

Se tisto popoldne je stopil v trgovino, da si izbere album, kl mora biti seveda selo lep.

Janko je pregledoval, tipal in izbiral ter se slednjič odločil za srednje velik album, ki je bil kaj lično vezan v leskeči, temnorjavi baršun. Trgovec je cenil iz brano blago na dvajset kron, a končno je popustil dve kroni. Pa tudi ta vsota se Je zdela Janku izredno visoka, toda všeč mu je bil tako zelo, da ga ne bi pustil za nobeno ceno. Nekako strahoma je omenil, da bi ga že kupil, čeravno je drag, ko bi se par dni počakalo na denar. Nato je trgovec zamahnil z roko češ: saj se poznamo in je hitro zavil Janku izbrani album.

Srečen, kakor bi nosil največji zaklad, je hitel Janko domov, prepričan, da se s tem darom Minki prav posebno prikupi.

Zvečer je pisal Minki voščilce, sestavljeno iz najslajših besed, a drugi dan proti večeru je stisnil album pod pazduho in se napotil Minki.

Minka je bila res vsa blažena, ko ji je Janko izročil tako krasno godovno darilo. Nato sta takoj vložila v album vse Minkine slike, izmed katerih je seveda Jankova zavzela prvo mesto. Album je bil precej prostoren, a Minka je imela toliko slik, da je bil do malega ves poln; le za tri slike je ostalo še prostora.

“Glej, Janko, troje slik mi še manjka. Kje naj jih dobim? Album mora biti poln,” je gostolela Minka.

“To bo pa za najine malčke”, je dejal šaljivo Janko ter pogladil mladenko po gostih laseh.

“Eh, beži porednež! Čemu bi vedno kvasil kaj takega,” ga je pokregala Minka; a iz njenega glasu je bilo spoznati, da se prav nič ne huduje nanj.

Pozneje sta se Minkinemu godovanju pridružila še oče in mama pri kapljici rujnega vinca so trčili na dobro srečo mladega para, ki naj bi se povezala s sladko vezjo svetega zakona v bodočem predpustu.

Ura v zvoniku vaške cerkve je naznanjala “trudne, pozne ure že”, ko se je Janko poln najsrečnejših čustev vračal domov.

Pristna in močna kapljica trtinega soka mu je razgrela kri in možgane ter mu povzročila živahno razpoloženje za različna razmišljevanja.

Kako hvaležen je svoji usodi, da mu je naklonila Minko, katere ne bi zamenjal z nobeno mestno gospodično. Sicer pa — kaj pa imajo mestne gospodične hvalevrednega na sebi, kar bi ne imela Minka in to še v večji meri od njih. Imela bo svojih dvajset tisoč kron dote, in te vsote ne premore vsaka mestna nevesta, ki dobi kvečjemu za časa možitve od svojih staršev toliko, da si napravi poročno obleko in nekaj pohištva, to je vse.

Res da so meščanke, ki imajo veliko premoženje, a kaj pomaga, ko so pri tem tako visoko in mehkužno vzgojene, da njihove zahteve požro vsako veliko vsoto. Vsako leto troje klobukov po petdeset do sto kron, potem vsaj toliko obleke po najnovejši modi, to v sedanjih časih ni karsibodi. In potem mora priti v hišo kuharica, hišna in pozneje kajpada tudi pestunja Ti pa ljubi mož, lepo plačuj in tiho bodi!

Hvala Bogu, Minka pač ne bo poznala teh groznih potrebščin. Res da je rada čedno opravljena, kar se tudi spodobi, a šemarila se nikoli ne bo, to on dobro ve. In če tudi ji pozneje kupi mesto robca klobuk, nič ne de, ona bo gotovo zahtevala le skromno pokrivalo.

Pa še nekaj je, kar je z ozirom na Minkino združitev velike važnosti. Časi so hudi vsaka najmanjša življenjska potrebščina je silno draga, če se sploh dobi. In on kot srednje vrste uradnik to bridko okuša slednji dan. Minkini starši imajo vsega v izobilju in on je prepričan, da bodo Žagarjevi z vsemi takimi dobrotami Minko še nadalje zalagali, in to je po njegovem računanju še ena velika postranska dota.

O Janko je zadel terno, pravo terno! Z Minko, ki je poleg svojih najboljših lastnosti tudi dovolj izobražena, se mu polagajo v roke tolike ugodnosti, da bi ne dosegel enakih z nobeno mestno gospico.

V tem presrečnem razmišljanju je prispel Janko prej domov, kakor si je želel. Rad bi bil kar naprej hodil po temni noči, da bi se mogel še dalje muditi v svojih sladkih mislih ter se nemoteno veseliti srečne bodočnosti. Toda čas je bilo misliti na počitek, tam v daljavi se je začul petelinji glas ...

Minka se prve dni kar ni mogla nagledati krasnega godovnega darila. Ako je le utegnila, je že držala v rokah blesteči se album, dragoceni spomin na ljubljenega zaročenca. Le nekaj je po njenem mnenju kazilo popolnost albuma, namreč prazen prostor za troje slik.

“Tri slike moram še nekje dobiti, naj velja kar hoče,” je sklenila Minka ter začela v duhu naštevati vse znance, prijateljice in sorodnike, ki bi ji morda še dolgovali kako sliko. Pa kakor nalašč se ni mogla spomniti na nobenega, ki bi ga vezala ta dolžnost.

Mislila je in preudarjala. Naenkrat pa se je morala poroditi v njeni glavici neka izredno srečna misel, kajti obraz ji je zažarel veselja, tlesknila je z rokami in je glasno zaklicala:

“Izvrstno! To zabavo si pa moram privoščiti. O Janko moj, kmalu boš imel priliko prepričati se, da tvoja Minka, četudi rojena na kmetih, nima slame v glavi.” Težko je čakala večera. Ko sta se odpravila roditelja k počitku, je vzela Minka papir in črnilo, vsedla se k mizi in pisala:

“Ženitna ponudba”

Mlada, izobražena in simpatična gospodična, s sto tisoč kronami premoženja, se želi svrhno takojšnje ženitve seznaniti s kakim uradnikom ali trgovcem. Le resne ponudbe s sliko, katera se v neugodnem slučaju pod strogo diskretnostjo vrne, je vposlati na naslov:

“Diamantna bodočnost”.

Glavna pošta, poštno ležeče.

Nato je vzela še en listič posebej in pisala v mesto na upravo dnevnika, da naj priloženo ženitno ponudbo objavi čim preje. Mesto plačila je priložila precejšnje število znamk, nakar je vse zložila v kuverto, zalepila in napisala naslov.

“Ha, ha, Janko, kako se boš še smejal z menoj vred! Glavo stavim, da se bo na ta način vjelo ne le troje fantov, nego najmanj deset. In potem bova izmed vseh izbrala tri najlepše za album. Ljubček moj, ne bo treba hraniti prostora za najine malčke, ne.”

Zadovoljno, kakor le malokdaj, se je Minka tisti večer vlegla k počitku.

Drugi dan je imela opravke v mestu in pri tej priliki je vrgla pismo v predal na glavni pošti.

Nekaj dni pozneje je sedel Janko v kavarni, prebiral časopise in se zdaj pa zdaj mračno ozrl skozi okno tja v pusti deževni dan. Danes je bil slabe volje. Dež in blato, to ni bilo po njegovem. Ljubil je solnčne dneve in dolge izprehode, zato se je o grdem vremenu vedno klalo držal, ker je moral tičati v zatohli sobici ali pa se dolgočasiti v kavarni.

Že četrtič si je zažgal cigareto, prebral in prelistal vse časopise. a deževati še vendar ni jenjalo. Vnovič se je ozrl skozi okno, če morda prihaja kak znanec, a katerim bi vrgla karte. Pa kakor nalašč nobenega ni bilo od nikoder.

Zopet je vzel v roke dnevnik in ga začel listati. Vse mu je že znano, članki, notice, med inserati nima kaj iskati in — aha — tu je nekaj. Ena išče moža, glej, glej!

“Ženitna ponudba”

Mlada, izobražena in simpatična gospodična s sto tisoč kronami itd.

“Ha, ha, pač škoda, da ima toliko premoženja pa se na tak način trudi za svojo zakonsko polovico. On bi se nikoli ne ženil tem potom. Inserira se blago, ne pa ljudje. Hvala Bogu, da že ima svojo Minko!”

Zapalil si je novo cigareto in še dolgo gledal na ženitno ponudbo.

Začel je polagoma postajati drugih misli ... Ženitne ponudbe, seveda v gotovih slučajih, le niso tako nesmiselne. Nasprotno, zgodi se lahko, da prinese dvema najlepšo bodočnost. Bog ve, v kakšnih odnošajih je živela do sedaj ta gospodična, ki tu potom časopisja išče moža. Glede bogastva bi jih bila brezdvomno dobila cel ducat in da se ni poročila, mora biti gotovo kak tehten vzrok. Morda so ji zgodaj pomrli starši, njo pa so potisnili v kak samostan, kjer je mogla občevati le z nunami in svojimi sovrstnicami. Po dokončanih študijah je morda prišla v roke kakega varuha, ki do njene polnoletnost sploh ni hotel slišati o nobeni možitvi. Sedaj je najbrž polnoletna in ker ji manjka potrebnega znanja, hoče si pomagati na ta način, kar je čisto prav. Poleg svojega premoženja je lahko najboljša ženska na svetu, nepokvarjena, lepih lastnosti, pravi angelj. Na to njeno ponudbo se jih bo gotovo odzvalo kar cel bataljon, toda eden izmed njih bo pa le srečen — presrečen.

Zamislil se je in se skoro prestrašil svojih misli.

“Ah, norost! Kaj vendar budalim ... Naj poskušajo drugi, ki so še prosti. Jaz imam Minko in — amen!”

Toda peklenski izkušnjavec mu je začel zapeljivo šepetati na uho:

“Ako si pameten, poskusi! Mimo tebe se pelje zlati voz. Ti si mlad in čvrst, pograbi ugodno priliko in skoči vanj, da ti ne oddrči dalje. Minka ima lepo premoženje to je vse res; ali kaj je njenih dvajset tisoč v primerjavi s sto tisoč! In če ima sto tisoč, ima gotovo še kaj drugih pritilklin, ki pripomorejo, da je življenje še lepše in udobnejše. Morda poseduje kako posestvo ali celo graščino ... Vse je mogoče. Minka ima nekaj prav lepih lastnosti, da, izključeno pa ni, da ima ona še lepše. In če se to zgodi, no, Minka te pozabi kaj hitro. Snubačev bo imela dovolj in prav lahko bo izbirala po svoji volji. Sicer se pa do sedaj ni dogodilo med vama prav ničesar, kar bi nalagalo sveto dolžnost, vzeti Minko za ženo.”

Ako pa se vse skupaj izjalovi — nič za to, cela zadeva ostane strogo tajna, v najslabšem primeru dobiš svojo sliko nazaj in stvar je končana!

Janko ni mogel več mirno sedeti. Poklical je natakarja, plačal in zapustil kavarno.

Ko je šel Janko drugo jutro v urad, je mimogrede stopil na pošto. Plašno, kakor človek, ki ima slabo vest, se je ozrl po ljudeh, nato pa urno vrgel v nabiralnik drobno pisemce.

Dež je polagoma škropil že ves teden. Mrzla in pusta burja se je oglašala vedno pogosteje in vsa narava je otožno oznanjala, da prihaja v deželo dolgočasna jesen.

Žagar se je tiščal pri veliki dobro zakurjeni peči in godrnjal sam s seboj:

“To pasje vreme! Da ga ni konec! Sem že kar vedel, da ne bo miru, dokler ne dobim spet tega spaka v noge. Hm, hm, kaj naj napravim? Danes nisem za nikamor in vendar bi moral v mesto. Vino mi že stoji dva dni na kolodvoru, bil bi skrajni čas, da ga vsaj jutri spravimo domov. Pa kako? Sam si ne upam. Trganje v nogah, to je zelo nevarna reč, zlasti v tem vremenu. Fant je pri vojakih, Minka tudi ne more biti vsepovsod, hlapcem pa ne zaupam niti živine niti blaga ...”

V sobo je vstopila Minka, nesoč poln pladenj umitih kozarcev. Ko je videla očeta slabe volje, je bila takoj pri njem in ga vprašala sočutno:

“Očka, kaj pa noge? Ali vas še trga? Pa danes je že nekoliko boljše, ali ne?”

“Figo je bolje! Dokler bo takole cigansko vreme, še misliti ni, da bi se iznebil tega spaka!”

“To je res prava nadloga za vas, očka. Ampak to deževje more jenjati že danes ali pa vsaj jutri. Ravno zdaj sem gledala na barometer, pa se je precej dvignil.”

“No, čas bi že bil. Sicer moram reči, da danes ni slabeje, kot je bilo včeraj. Skoro bi rekel, da se nekoliko bolje počutim. Če se razvedri, bom v par dneh dober. Ampak nekaj drugega me skrbi. Jutri je zadnji čas, da spravimo vino z mestnega kolodvora. Hlapcev ne upam pustiti samih. Moram z njimi, pa se prav res bojim, da se prehladim na novo.”

“Bog varuj, očka! Vi ne smete nikamor! Vino bo jutri brez vas doma, bodite brez skrbi! Namesto vas pojdem jaz s hlapci.”

Žagar je zadovoljno pogledal svojo hčer.

“Vidiš, Minka, saj sem mislil nate, ampak časa imaš malo, to je.”

“Bežite no, eno popoldne že lahko izostanem, vsled tega se še ne bo podrla hiša.”

Drugi dan se je Minka odpeljala s hlapci v mesto in vrlo namestovala očeta.

Preden so hlapci vnovič vrnili, je imela Minka v mestu časa dovolj in tedaj se je spomnila na svojo, pred nekaj dnevi odposlano “ženitno ponudbo”. V duhu je izračunala, da so pretekli ravno štirje dnevi, odkar je bila ponudba objavljena. V začetku je sklenila, da počaka štirinajst dni in potem le še dvigne priporočila svojih častilcev. Danes pa, ko je slučajno v mestu in ima dovolj časa, bi šla prav lahko do glavne pošte in dvignila, kar se je že nabralo. Kar še pride, vzame prihodnjič.

Na pošti je stopila k okencu, pri katerm se je urejevalo vse kar spada pod “poštno ležeče”.

Sramežljivo je vprašala, če je že kaj došlo na naslov: “Diamantna bodočnost”, nakar ji je poštni uradnik izročil troje pisem.

Prijetno iznenadena je hitela zopet proti kolodvoru. Čutila je že po tipanju, da so vsem trem pismom dodane slike.

“Ha, kakor nalašč, ravno tri. Kakor bi vedeli, da mi manjka ravno toliko slik v albumu. Sedaj mi je vseeno, da dobim še kaj ali nič.”

Polasti se je silna radovednost in najraje bi takoj odprla vsa tri pisma. Toda ljudi je bilo vedno toliko okrog nje, da tega ni mogla storiti. Stisnila je vse skupaj v žep in sklenila, da jih odpre, pregleda in prebere šele doma, ko bo na varnem.

Med tem so se hlapci zopet vrnili in topot so naložili vse vino. S tem je bilo opravilo na kolodvoru končano in sedaj se je tudi Minka smela odpeljati domov.

Komaj je bila doma, že se je izgubila v svojo sobico, da nemotoma ustreže svoji radovednosti.

Odpre prvo pismo in seže po sliki. Slika je predstavljala moža kakih štirideset let, s prijaznim obrazom in dolgo, črno brado. V priloženi ponudbi je navajal, da čeravno ima ssvojo cvetočo mladost že za seboj, zagotovi svoji bodoči ženski najlepšo bodočnost, ker poseduje več obširnih posestev in poleg tega se bavi še z neko veliko, jako dobičkonosno kupčijo.

“Ha, ha,” se je zasmejala Minka. “Bavi se s čimer hočeš, to me ne briga. Glavno je, da imaš toliko človeški obraz, da te smem vložiti v album!”

Odprla je drugo pismo in izvlekla iz njega sliko zelo mladega, dolgobradega fanta, z dolgimi, polizanimi lasmi. V svoji ponudbi poroča, da uraduje pri nekem velikem podjetju in da ima lepo bodočnost pred seboj.

Ima jako bogatega strica brez otrok, po katerem bo on, kot edini dedič, dobil vse njegovo ogromno premoženje.

Minka je zopet prasnila v glasen smeh:

“No, no, tvoj stric naj se le dolgo veseli življenja, meni zadustuje tvoja slika!”

Sedaj je prišlo na vrsto tretje pismo. Pisava na ovitku se ji je zdela nekam znana, toda preveč je bila radovedna, da bi premišljevala, kje je že videla tej enako.

Na mah je pretrgala ovoj in segla po sliki.

Ali — križana gora — kaj pa je to?

Roke ji odrevene, na čelo ji stopa mrzel pot ...

Ali bedi ali sanja ...? Moj Bog, to je on, to je Janko!

Z mrzlično naglico seže po priloženem besedilu in preleti naslednje vrstice: Dražestna gospica!

Z ozirom na Vašo velecenjeno ženitno ponudbo drzne se tudi moja malenkost vsopiti v brezdvomno številen krog Vaših častilcev ter Vam ponuditi svojo sliko. Glede premoženja se ne morem meriti z Vami, vendar so mi kljub temu dane možnosti, da Vam, ne da bi se upoštevalo Vaše imetje, ustvarim najlepšo bodočnost. Toliko danes. Vse drugo pozneje, ako najdem v Vaših očeh milost ugodnega odgovora.

V največjem spoštovanju se Vam globoko klanja preudani hranil. uradnik v K ...

Janko Krajnik

... Papir je zdrsnil na tla ...

Nesrečno dekle se je v obupnem pridušenem joku vrglo na posteljo.

Žagar in njegova žena, ki sta že pogrešila svojo hčer, sta jo iskala v pivnici, na dvorišču pri hlapcih in pri deklah v hlevu, toda povsod brez uspeha. Slednjič sta jo vendarle našla v njeni sobici, ko je še vedno bridko ihtela in trgala iz albuma slike kar po vrsti eno za drugo.

Roditelja sta jo vsa v skrbeh obsula z vprašanji, kaj za božjo voljo se ji je vendar zgodilo.

Dolgo nista mogla dobiti nikakega odgovora. Končno je Minka uvidela, da to staršem ne more in tudi ne sme ostati prikrito. Obrisala si je solze in odkrito, kakor pri spovedi začela pripovedovati, s kakšnim namenom je objavila v časopisu ženitno ponudbo in kakšen uspeh je dosegla prav danes.

“Pomislite, mati, da je on tak ...!”

Iznova so jo polile solze.

“Oj ti nesramnež, sleparski škric, grda hudoba!” se je v silni ogorčenosti zgražala mati.

Oče pa se je pogladil po tolstem trebuhu in se prav sladko zakrohotal:

“Ha, ha, ha, Minka, ali ti nisem vedno pravil? E, jaz dobro poznam take ptiče. Denar, ta mu diši, kaj mu je mar ženska! Sicer pa, dekle moje, bodi hvaležno, da se je še pravočasno razkrinkal ta prefrigani ptiček. Pomisli, kakšna revica bi bila poleg njega vse svoje življenje! O, sedaj naj se le obriše zate in za tvoj denar! Pri prvi priliki mu dam brco, da jo bo pomnil še tri dni po smrti. Ti pa, Minka, bodi vesela! Snubačev boš imela še na kupe, izbrali bomo pa le takega, ki te bo mogel posaditi na kaj in bo res vreden tebe in tvojega denarja!”

Še dolgo so potem razpravljali vsi trije o tem najnovejšem dogodku in se končno zedinili v toliko, da Janku, ko se prvič prikaže, enkrat za vselej pokažejo vrata.

Janko pa, ki ni niti najmanje slutil, kaka grozna nevihta se zbira nad njegovo ubogo glavo, je prišel takoj drugi večer k Žagarju. K sreči ni bilo doma ne očeta, ne matere, odpeljala sta se v mesto.

Minka se je mudila v kuhinji ter se razgovarjala s svojo sestrično, sosedovo Jerico, ko je vstopil Janko.

“Dober večer, dušica,” je smehljaje pozdravil svojo zaročenko, a ona ga je ošvignila s tako srepim pogledom, da je Janka zazeblo prav do globočine srca.

“Minka, srce moje, kaj ti je vendar?”

“Poberi se mi izpred oči, nesramnež, fej,” je s tresočim glasom zakričala Minka ter zbežala iz kuhinje.

Janko je pobledel kakor zid in se ozrl v Jerico z izbuljenimi očmi, ki so izpraševale molče: “Povej mi kaj to pomeni?”

Jerici je bila vsa zadeva seveda dobro znana in z Minko vred je obsojala Jankov egoizem. A zdajci se ji je zasmilil ubogi mladenič, in ne da bi mu rekla žal besedo, mu je na kratko pojasnila celo stvar.

Janku so se pošibile noge in naslonil se je ob zid ...

“Zdaj pa, gospod Krajnik,” je hitela Jerica, “svetujem vam, da izginete hitro! Oče in mati se vrneta vsak čas in če vas zalotita tu, gorje vam!”

Janko se je brez besed izmuznil skozi vežo in se opotekal po dvorišču ...

Pred dvoriščnimi vrati pa je postal, kot da bi hotel razbrati vse svoje misli in preudariti, je li vse to kruta resnica ali le grozne sanje.

V tem trenotku pa od veže nekaj v zraku završi in že prileti k Jankovim nogam nesrečni album, ki trešči ob tla tako močno, da se baršunasta stran popolnoma odtrga in odfrči daleč.

Kaj se je v tem trenotku vršilo v Jankovi notranjosti, si lahko predstavljamo vsaj površno; nemogoče pa je vživeti se v ta besni orkan obupa, žalosti, jeze, kesanja in sramote, ki je divjal v Jankovem srcu. V nekaki omotici je otipaval svoje žepe, hoteč najti revolver, ga sprožiti in napraviti vsemu konec; a revolverja ni bilo nikjer.

Ko je vstopil v svoje stanovanje, je telebnil na stol, položil roko na razbeljeno čelo in izvil se mu je glas, ki je bil še najbolj podoben volčjemu tuljenju.

Par trenutkov nato se odpro vrata njegove sobe. Vstopila je stara postrežnica. Napol oblečena, držeč luč v roki, je s plašnimi očmi bulila v Janka:

“Gospod Krajnik, ljubi Bog, ali ste vi tako neusmiljeno kričali? Ali vam je slabo?”

Janko je odskočil s stola:

“Kdo vas je klical? Bežite mi izpred oči, sicer vas sunem skozi vrata,” je zakričal tako, da se je postrežnica stresla kakor trepetlika in je bilo pravo čudo, da ni izpustila svetilke iz rok.

Ženica je bila trdno prepričana, da je Janko zblaznel. Oblil jo je smrtni strah, da se z norecem ni šaliti. Prav lahko jo ustreli ali zadavi.

“Go-spod Kraj-nik,” je lecljala v pretrganih stavkih ter se previdno bližala vratom, “oprotite, nisem vas mislila žaliti. Hotela sem vam samo povedati, da je tu na mizi eno pismo za vas in deček, ki je to prinesel je rekel, da ga morate prebrati še danes. Lahko noč!”

To rekši, je postrežnica urno smuknila skozi duri, zbežala v svojo kamrico ter se od znotraj dvakrat zaklenila in še težak kovčeg porinila pred vrata.

“Ti moj Bog, vrni našemu gospodu zopet pravo pamet!” je vzdihovala še dolgo v noč.

Janko je prišel toliko k sebi, da je nažgal luč. Res je zagledal na mizi neko pismo, naslovljeno nanj. Pisava mu ni bila znana. Skoro hlastno je raztrgal ovitek in preletel naslednje, kratke vrstice:

Cenjeni gospod Krajnik!

Cena v baršun vezanemu albumu Je osemnajst kron. Vljudno prosim, da bi poravnali račun! S spoštovanjem N N., trgovec

“Strela božja, kaj še pride danes čez me!” je vzdihnil skoro brez uma ter vnovič omahnil na stol. Mislil je in mislil zdihoval in ugibal, a žal, njegovi nesreči ni bilo najti uhoda. Končno je ukrenil vendar nekaj pametnega, vlegel se je v posteljo in zaspal.

Spanje ga je toliko okrepilo, da je naslednje jutro, čeravno oropan vseh svojih srčnlh upov, mogel zopet trezno misliti. Najprej je šel postrežnico prosit odpuščanja za svoj polnočni nastop.

Postrežnici se je topilo srce veselja, ko je videla gospoda tako skesanega in zopet popolnoma pametnega pred seboj. Prijateljstvo med njima je bilo namah zopet obnovljeno in Janko se je toliko osmelil, da jo je zaprosil za par dni za dvajset kron, kar mu je postrežnica ugodila srčno rada, in Janko je še tisti dan poravnal račun za vražji album.

Odslej se Je Janko resno trudil. da čim prej pozabi vso to nesrečno zadevo. Med svojimi kolegi je skušal biti vesel, zlasti ker je hotel, da ostane ta neljubi dogodek drugim popolnoma prikrit. Toda “nič ni tako skrito, da ne bi postalo očitno,” in Janko se je moral žal, le prekmalu prepričati o istinosti tega pregovora.

Jankovemu najožjemu prijatelju je namreč donašala mleko Minkina soseda in od nje je najprej zvedel ta, od njega pa seveda da vsi drugi. Pa da bi vsaj molčali! Tako ko je nekoč Janko, sedeč v kavarni med svojimi gnanci, bližnjega tovariša precej uščipnil z nekim dovtipom, mu, je ta neusmiljeno zabrusil v obraz, naj molči in naj gre raje študirat “albume”.

Tedaj je bil Janko kakor zadet od strele. Vzdignil se je in takoj odšel iz kavarne. Janko je uvidel, da mu tu v mestu ne bo več obstanka. Ako vedo ti, bodo kmalu vedeli vsi, all pa že vedo. Najbolje bo, ako se jim umakne izpred oči. —

Dva dni pozneje je že vložil prošnjo za svojo premestitev v drugo mesto.

Njegovi hudomušni in radovedni kolegi so pozneje večkrat pripovedovali, kako se kaj počuti njihov prijatelj Janko na svojem novem službenem mestu. Dognali so, da se ima zelo dobro, da ga njegov šef zelo ceni in da se je pred kratkim zaročil z njegovo ne baš revno hčerko.

Privoščimo mu vse prav iz srca. Sicer smo pa prepričani, da je po tako grenki izkušnji postal toliko previden, da svoji novi zaročenki ne bo kupoval — albuma.

Po naključju[uredi]

Po naključju sta se srečala, res prav po naključju. Velikega ponedeljka je bilo. Marijanica je hitela k svojim staršem, nesoč košarico rdečih pirhov, pomaranč in ne vem kaj še vsega ji je priložila radodarna gospodinja. Pavle pa je šel nekoliko povasovat k vižmarskih fantom.

In ravno na tacenskem mostu sta se srečala.

“Hej, Marijanica,”ji je klical že oddaleč Pavle, “kam pa tako hitiš”

“I glej ga no, domov grem. Spodobi se, saj že od Božiča nisem bila doma.”

“Pa kaj imaš v košku, tako težak je, da te kar v eno stran vleče?”

“Radovednež, ali ti moram res vse povedati. Pirhi so, če že hočeš vedeti. Moja dobra gospodinja me vsako leto tako obdaruje ž njimi, da res ne vem, če sem zaslužila vse to.”

“Kaj pirhov imaš toliko?” se je začudil Pavle in šaljivo pristavil:

“No potem se pa spodobi, da jih jaz sedaj dobim vsaj pol klobuka!”

“O, prav nič jih ne dobiš,” mu je odgovorila smeje Marijanica.

“Nekaj Jih dam očetu, nekaj materi, potem sestri, bratcu, — o — Pavle, nič jih ne bo zate, nič, so že vsi oddani.”

“Marijanica, ali sta ta dva tudi oddana?”

To rekši jo je pobožal po polnih, ko mak rdečih licih, in zdaj je dekle še bolj zardelo.

“Ti porednež, ti, kako si predrzen,” se je razjezila navidezno Marijanica ter ga nalahno udarila po roki. Iz njenega glasu pa je bilo spoznati, da mu Marijanica ni kar nič zamerila.

Razgovarjala sta se potem še dolgo časa. Ta dolgi razgovor pa se je slednjič končal tako, da se je Pavle obrnil od nameravane poti ter je raje nekoliko spremil Marijanico.

Od tedaj pa sta se sešla večkrat, seveda ne po naključju; in ko je poteklo nekaj tednov, sta bila Pavle in Marijanica do ušes zaljubljena drug v drugega. Tisto leto pa je moral Pavle k vojakom. To je bil za mlada zaljubljenca hud udarec, toda uspešno so ga blažila zaljubljena pisma, ki so pogosto romala sem in tja. Toda ljubezen je večkrat čudna, nerazumna. Podobna je včasih kupu goreče slame, ki sicer zagori s svetlim žarom, a zelo hitro pogori in ugasne.

Tako je menda ljubil mladi Pavle, ki proti koncu svojih vojaških let ni čutil niti desetine one ljubezni do Marijanice kakor v začetim. Se sam sebe je včasih obsojal, češ, kako je vendar mlad človek nespameten.

Marijanci sicer ni rekel ničesar je po njegovih redkih pismih kmalu spoznala, da Pavle ni več tak, kakor je bil.

Ker pa je bila Marijanica glede ljubezni popolnoma drugačna od svojega ljubimca in je ljubila Pavleta še vedno z vsem ognjem dekliškega srca, je zaradi njegove ohlajenosti mnogo trpela in marsikatero noč rosila blazine s solzami.

Ravno ko je bila doba Pavletovih vojaških let pri kraju, je dobila Marijanica od njega pismo žalostne vsebine. Pisal ji je, da se je po naključju sešel z nekim oddaljenim sorodnikom, ki želi, da bi Pavle prevzel njegovo posestvo in vzel njegovo hčer za ženo. Pravi, da mu je sicer žal za Marijanico, vendar pa je po treznem premisleku prišel do spoznanja, da je zakon med njim in Marijanico nemogoč. Marijanica je le revna služkinja in on, dasiravno je posestnikov sin, bi bilo vendar zaman misliti, da bi mu oče kdaj posestvo izročil, ker je sam še prav trden in ima še precej drugih otrok doma. Marijanica pa naj bo potolažena, saj če se bo hotela omožiti, se lahko še stokrat itd.

Bolečina, ki je zaradi tega nesrečnega pisma prevzete Marijanično srce, je bila nepopisna. Šele sedaj se je jasno zavedala, kaj ji je bil Pavle. Ker pa svojega gorja ni razodela nikomur, so vsi menili, da je bolna. Njena skrbna gospodinja ji je pogostokrat svetovala, naj gre k zdravniku. Marijanica ji je vedno obetala, da pojde, a šla ni.

Čemu tudi? Saj za srčne bolezni ni zdravnika, ni zdravil ...

Nekaj mesecev pozneje se je oženil priletni vdovec Bolka, posestnik in Marijaničih sosed. Ko se je pripeljal k poroki, je bilo zbrano po stari kmetski navadi mlado in staro pred vaško cerkvijo, da si ogleda in malo obere novoporočenca.

Tudi Marijanica je stala med množico.

Ko je ženin Bolka stopil z voza in šel s svojo nevesto mimo Marijanice, tedaj si je revica živo predstavljala, da je prav tako stopal pred kratkim časom njen Pavle, toda ne ž njo, ampak z drugo.

Zakričala je divje in se zgrudila.

Prestrašeni gledalci so za hip pozabili na ženina in nevesto ter hiteli k ubogi Marijanici.

Spravili so jo spet pokoncu, toda kričati je začela nanovo in še huje. Njene oči so bile čudno zmedene ...

Nekaj dni nato, so jo odpeljali v — blaznico!

Ljudje so ugibali vse mogoče vzroke Marijanične bolezni, a pravega ni mogel uganiti nikdo.

Stara Matajka, ki je menila, da je najbolj prebrisana izmed vseh, je hitela pripovedovati:

“Marijanica je uročena! Prav res, da je! Tale Bolka ima tako hude oči, in ko je šel mimo nje, jo je po naključju pogledal, pa jo je uročil. O, le verjemite mi, da je Marijanica uročena!”

In mnogi so ji verjeli.

Marijanica pa je ostala v blaznici do smrti.

V znožju Šmarne gore[uredi]

V prijazni pirniški vasici, med Šmarno goro in reko Savo, je bila doma Bengarjeva Lena. Če si gledal njen fini, belorudeči obrazek, njene lepe roke in vitki stas telesa, si se moral nehote vprašati, je sploh mogoče, da vzraste med pristnimi kmeti tako krasno dekle.

In vendar je bila Lena prava pirniška domačinka. Druga vaška dekleta so dobro vedela da zaostajajo v lepoti daleč za njo. in ker so opazile, da se mladeniči sučejo najraje okrog Lene, so ji bile nevoščljive ter jo skrivoma gledale zelo po strani. Zlasti ji je bila gorka krčmarica Kovačevka, ki je imela štiri hčere godne za možitev. Bila je namreč trdno prepričana, da le radi tega ni nobenega ženina blizu, ker je zaljubljen ves moški svet v Leno.

Lena je sicer dobro vedela, da pri svojih tovariščicah ni priljubljena, toda to je ni nič vznemirjalo. Nemoteno se je v polni meri veselila mladega življenja ter se šalila z mladeniči vse vprek. A resno zaljubila se ni v nobenega, kajti njena vihrava nrav, njen nestalni značaj ji nista pripustila. Kar ji je bilo povšeči včeraj, bilo ji je danes že zoprno, in kar je odobravala danes, je jutri že zametavala.

Ko je dopolnila svoje devetnajsto leto, se je poloti neodoljiva želja, iti nekoliko po svetu. Radovedna je bila na kraje in ljudi izven ožje svoje domovine. Razodela je svojo iskreno željo materi, ki ji je, boječ se za svojo mlado hčerko, zelo branila, a ubraniti ji ni mogla. Še tisto leto je odpotovala mlada Lena v Trst, kjer je stopila v službo nekemu trgovcu.

Od začetka je parkrat pisala svoji materi naj zaradi nje nič ne skrbi, ker se ji dobro godi. Kmalu pa so pisma izostala in o lepi Leni ni bilo nobenega sledu ...

Pretekla so dolga štiri leta, ko se nekega poletnega popoldneva ustavi pred siromašno Bengarjevo bajtico lepa kočija.

Iz nje stopi Lena. A to ni več tista Lena, ki je pred leti pustila domači kraj, to je sedaj lepa gospodična. Stopivši v hišo, objame svojo staro od veselja se solzečo mater in ji hiti pripovedovati, da je nevesta nekega tržaškega, že precej priletnega, a zelo bogatega posestnika in trgovca, ki jo poroči že v treh tednih. Zaželela si je po dolgem času nekaj časa spet preživeti v domači vasi, zato je odšla domov. V najkrajšem času pride za njo njen bogati ženin, ki vzame njo in mater v Trst, kjer bodo vsi skup srečno živeli.

Stara Bengarica je bila tako srečna, da je pozabila okarati hčerko, ker ji tako dolgo ni nič pisala.

Ko so druga dekleta videla, kako je postala Lena fina in gosposka, in ko so zvedela, kaka sreča jo v kratkem doleti, so ji bila še bolj nevoščljiva. Najbolj iz sebe pa je bila gostilničarka Kovačevka, ki še v tem času ni nobene izmed svojih hčera omožila. In ko je nekoč na cesti srečala zalo Leno, se je obrnila vstran in od same jeze glasno zagodrnjala.

Nekako štirinajst dni po Leninem prihodu se je pripeljal pred Kovačevo gostilno tuj, postaran gospod. Prijazno je povprašal na prag prihitevšo krčmarico, ali bi mu hotela pokazati Bengarjevo hišo.

Kovačica je takoj uganila, da mora biti to Lenin ženin. Zasvetile so se ji oči kakor jastrebu, ki zagleda svoj plen. Toda hotela je biti previdna. Z vso prijaznostjo mu je odgovorila, da stoji Bengarjeva hišica toliko v stran, da je ne more od tu pokazati. Pač pa ga hoče prav do hišice spremiti, ako izvoli le pet minut počakati, da opravi neko nujno delo.

Tuji gospod se je za njeno prijaznost prisrčno zahvalil, stopil z voza, šel v hišo ter si naročil četrt vina.

Kmalu sta se zapletla s krčmarico v živahen pomenek. Pričela sta se razgovarjati tudi o Leni. Brezsrčna starka se je delala zelo pošteno in izkušala gospoda prepričati, da niti najmanj ne sluti, po kaj se je pravzaprav pripeljal.

In zvita ženska je začela o Leni kvasiti, kar je najslabšega vedela in znala. Seveda je pri tem tudi ostudno lagala. Spočetka ji je gospod razburjeno oporekal, a ker jo je imel za pošteno ženo, ji je slednjič vse verjel. Žalosten je umolknil in glava se mu je sklonila na prsi. Krčmarica pa je urno porabila ta trenotek ter začela klicati kar po vrsti vse hčere v hišo, naštevaje je gospodu vse mogoče dobre lastnosti. Toda gospod se je malo menil zanje in krčmarica je na svojo veliko žalost opazila, da se ji ta namera ni posrečila.

A tudi k Bengarju ni šel. Plačal je račun kočijažu — obrniti. Potem se je vsedel na voz in se zopet odpeljal. Še isti dan je nesrečna Lena zvedela, kdo je bil v Kovačevi krčmi in kaj se je zgodilo. Polna strašnega obupa in nepopisne bridkosti se je zaprla v kamrico in plakal, da si je skoro izplakala oči.

V mraku je Izginila iz kamrice — nihče ni vedel kam.

Drugo jutro pa so jo potegnili iz Save.

Preskrbljena[uredi]

“Danes mi ne hodi na polje! Po hiši in okrog oglov pospravi, da bo čedno in v redu, pa nekoliko preobleči se, no, popoldan namreč pridejo snubači.”

Tako je govoril kmet Košir svoji hčeri Franici. Toda dekletu se je na obrazu poznalo, da jo ta očetova vest ni prav nič razveselila. Nemo je šla iz sobe.

V kuhinji ji stopi njena mati nasproti.

Joj, Franica, ali ti je oče že kaj povedal? Snubače bomo imeli danes, to se pravi, ti jih boš imela. Oj, pa tako bogate! Mihovčev Janez iz Kleč se ženi pri tebi. Premisli vendar!”

“Mati,” zavzdihne Franica s Z užaljenim glasom, “kdaj bo že vendar te neumnosti konec?”

“Oj, ti seme, ti, kako me vpraša! Neumnosti! Poklekni raje, poklekni in Boga zahvali, da ti je pripeljal tako bogatega ženina! Mar meniš, da bo ženin iz samega zlata prišel pote?”

“Ne, ne, mati,” je ugovarjala Franica, “motite se! Saj mi je vseeno, bogat ali reven, zlat ali srebrn, jaz ne vprašam za nobenega. Namenila sem se že davno, da ostanem sama.”

“Oj, ti neumni otrok,” je viknila mati. “Kaj ne veš, da ostane sama le tista, po katero ni nikogar? To pa je tudi največja sramota za dekle, ako je že v letih, ženina pa od nikoder ni. O dekle moje, pazi, da te Bog ne kaznuje za tvojo prevzetnost! Seveda, sedaj ti je dobro, ko midva z očetom tako lepo skrbiva zato, ničesar ti ne manjka. Toda pomisli, da midva ne bodeva vedno. Stara sva oba, danes ali jutri lahko umreva, brat tvoj se oženi na dom. Joj, kam se boš dejala? Ali boš služila tuji ženski pod domačo streho? Ne, stran boš morala!” je tarnala mati.

“Da, mati, stran pojdem. Pa to me ne skrbi. Mislim namreč, da ženska, ki je vajena vse svoje življenje delati in trpeti, prav lahko toliko zasluži, da se preživi.”

“Ne rečem ljuba Franica, da ni res, kar praviš. Za sproti bi zaslužila, to vem. Ali pomisli vendar, da ne boš vedno mlada, pa tudi ne vedno zdrava. Kaj pa bo takrat? Revica boš, da se Bogu smili. In poleg tega ne boš imela človeka na svetu, ki bi te tolažil, da bi ti pomagal in kratek čas delal. Poglej svojo sestro. Modrejša je bila od tebe. Res, da je bila takrat komaj 20 let stara, ko jo je vprašal, pa ga je vzela brez pomisleka. Ne bo ji nikdar žal zato; otroci so zdravi, meni se pa tudi dobro zdi, ko vidim, da je preskrbljena.”

“Mati, če je sestra preskrbljena, s tem še ni vse opravljeno. Kaj pa njenih deset otrok? Preskrbljen še ni noben. Koliko težkoč, koliko gmotnih sredstev ji bo še treba, preden bo mogla vsakemu posebej zagotoviti vse, kar mu je potreba za življenje.”

Mati je pri teh hčerkinih besedah nekoliko osupnila, a takoj nato nadaljevala:

“Franica, devet vas je bilo, pa ste lahko dorastli vsi. Vedi, če Bog ustvari ptiča, mu pošlje tudi črviča, da lakote ne pogine. Tudi sestrini otroci se bodo vsi preživili.”

“Toda mati, kdo vam bo delal, ko meneveč ne bo? In pa bolni ste vedno, kdo vam bo stregel podnevi in ponoči?”

“Brez skrbi bodi, Franica. Deklo dobim, da, dobro deklo, ki bo vse opravila namesto tebe.”

Franica js vedela, da materi ne bo zmanjkalo besedi, molče je šla v hlev pogledat k živini. Starka pa je zrla zanjo. Bridko ji je postajalo pri srcu, kajti dobro je vedela, do hčerkine ljubezni in požrtvovalnosti ne najde niti v najboljši dekli, ne najde nikjer več na svetu. Pa omožila bi jo vendar rada.

Se tistega popoldneva se je prišel ženit h Koširju Mihovčev Janez z “ženitvenim mešetarjem”, sosedom Klemenom.

Oče in mati sta ju z veseljem sprejela. Gospodar jima je brž odkazal sedež za mizo, mati pa je hitela pogrinjat mizo in nositi vina na njo.

Ženin Janez je bil čeden človek, a boječ. Govoril je zelo malo, toliko bolj gostobeseden pa je bil Klemen. Hvalil je vino, kruh, rože na oknih, sploh vse, karkoli je ugledal. Starima pa je to prijalo in kmalu so bili v najboljšem pomenku.

Franica pa je plela na vrtu rožne gredice. Kako rada bi šla za drugimi na polje, a ne sme, oče ji je prepovedal.

Ravno je odtrgala lepo vrtnico ter si jo je vtaknila za pas, kar čuje trkanje na oknu in za tem očetov klic:

“Franica, pojdi notri!”

Njen že itak resni postal še bolj otožen. A šla je takoj v sobo.

“O, Franica, Bog te živi,” — je zaklical Klemen, ko je bila še med vrati. “Pridi no, pridi, pa en kozarec ga zvrni! Pa tule k mizi sedi, saj si domača.”

To rekši jo porine za mizo ter ji na toči kozarec do vrha.

“Pij, Franica!”

Franica je prijela kozarec ter komaj ustni omočila. Nato je sedla ter zrla večinoma skozi okno tja v daljavo.

“Vidiš, Franica,” je začel Klemen, “ta Janez tukaj je pošten človek. Ti si tudi poštena. No, pa kaj bi po ovinkih govoril, ko vem, da ti je že znano, čemu sva prišla. Franica, poglej Janeza! To je fant, da ni takih. Priden je, da malokdo tako, neumnosti še ni nobene naredil v svojem življenju, slabega ne ve od njega nihče! Pa kako ti je varčen! Njegov krajcar ume dobro obrniti. Z eno besedo: Janez bo najboljši gospodar.—Oh, Franica, tebe hoče, ravno tebe in nobene druge. Janez ve, da si pridno dekle in da boš dobra gospodinja. Pa kaj bi drugega, to se pravi: všeč si mu, všeč! In ako je tudi on tebi všeč, pa lahko takoj naredimo. Očetu in materi je vse po volji. Kaj boš ti rekla, Franica, a?”

Franica je molčala in šele sedaj sta se pogledala z ženinom iz oči v oči.

“No, no,” je odgovoril oče namesto nje ves v zadregi, “dekleta je sram. Mesto je kar lahko jaz povem, saj moja volja je tudi Franičina. Naredili bomo, pa je!”

“Tako se govori,” je hitel zadovoljen Klemen. “Sedaj se pa še pomenimo zaradi dote. Oče, koliko ji boste odšteli?”

Oče je nekoliko pomislil. “I, no, tritisoč kron in dva voza bale.”

“Očka, ne skoparite preveč! Dovolj je trpela, dovolj vam je delala, dovolj pridobila. Dajte ji štiritisoč kron in tri voze bale!”

“Niti vinarja več! Obljubil sem dovolj. Kaj misliš, da denar na cesti pobiram?”

“No, oče, le dajte ji, le, čim več bo imela, tem lažje bova gospodarila”, se je oglasil vendar enkrat Janez ter v zadregi mencal s prsti namizni prt.

“No, ker sta že tako sitna, pa dam tritisoč in tristo kron. To pa je moja zadnja beseda. Obljubil sem že tako preveč.”

“Oče, dajte tritisoč in sedemsto kron, pa kakor sem rekel bale za tri voze. Primaknite še toliko! Saj ste mož, ki ima nekaj pod palcem” je vpil Klemen že nekoliko vinjen.

“Prav nič ne primaknem vidva odjenjajta.”

“Oče, ravno tako, kakor danes mešetarila sta pred tednom z mesarjem v hlevu, ko ste mu prodajali kravo pisanko”, je viknila Franica z neizmerno zaničljivim in bolestnim glasom ter hitro vstala in zbežala iz sobe.

Vsa družba je umolknila in pogledovali so drug drugega. Bili so neprijetno iznenadeni.

Kmalu pa se je oglasila mati ki je sedaj molčala: “Franica je že ves dan precej čemerna, pa zato, ker mislim, da ni prav zdrava. Jutri bo že boljše volje. Nič si ne bo storila iz tega!”

“No, da bo že enkrat konec in da ne bosta mislila, da nimam, odštel bom Franici tritisoč ln petsto kron in bale, kolikor se le more napraviti na dva velika voza. Sicer pa to še ni moja zadnja beseda. Ako mi bota pozneje po volji gospodarila, primaknem tudi še pozneje lahko.”

Klemen je pomežiknil Janezu, potem pa je dejal dostojanstveno:

“No, dobro, to je že tudi res lep denar. Bale se pa tudi precej spravi na dva voza, ako se na široko naklada. No, pa udarimo!”

Segli so si v roke. Bilo je sklenjeno ...

“Čakajte, grem po Franico. Kaj bi uganjala neumnosti In kuhala trmo”, je dejal nato oče in odšel za hčerko.

Franica pa je slonela v čumnati ter zrla solznih oči predse. Zdrznila se je, ko je stopil oče prednjo.

“Glej jo trmo, kdo te je tako učil?” je jezno zakričal ter jo surovo stresel za ramo. “Ti si upaš uiti iz sobe. To je sramota! Mar misliš, da so ljudje in to se reče bogati ljudje, osli, ali kaj? Zadnjič ti rečem: Pojdi notri in udaj se! To hočem jaz, to hoče tvoja mati. Ako ne, gorje tebi! Izdedinim te, čuješ, in vržem te kot psa na cesto!” To rekši jo je prijel ter rinil pred seboj.

“Oče, pustite me vendar, saj grem”, je prosila hči ter šla z očetom v hišo.

“Ker je očetu in materi tako prav, naj bo tudi meni. Naredite, kedar in kakor hočete! Jaz sem pripravljena!” je rekla vsa zlomljena.

“Da, da, tako je prav!” je kričal Klemen. “Saj sem vedel, da je Franica dobro dekle in rada uboga svoje starše, ko ve, da ji le dobro hočejo. No pa zdaj enkrat trčimo na zdravje mladega para!”

Kozarci so zažvenketali.

Ko so se vse potrebno dogovorili zaradi svatovščine, sta snubeča odšla.

Še tisti večer Je počilo po vasi: Koširjeva Franica se je udala. Ta novica jim je dala povod govorjenju za ves teden.

Dekleta so se čudila ter si šepetala:

“Lejte si, lejte, tako trdovratno je trdila ta ošabnica, da ostane sama. Toliko je že odrekla.”

“Eh taka je kakor vsaka druga, pravi je prišel in vzela ga bo.”

“Jej, jej, kdo bi si mislil.”

Tri tedne pozneje je zadostila Franica usodi kmetskega dekleta: poročila se je z Janezom. Po poroki je bila na ženinovem domu svatovščina ves dan in še pozno v noč. Godci so igrali skoraj nepretrgoma, svatje so se v parih vrteli in poskakovali, da jim je lil pot s čela.

Proti večeru poročnega dne pripeljal se je tudi oče Košir s svojo ženo. Svatje so ju veselo sprejeli in starešina ju je posadil nasproti ženinu in nevesti. Kmalu sta bila s drugimi vred dobre volje.

Kar naenkrat pa dregne Koširka moža pod rebra:

“Ti stari, poglej, vse je veselo z ženinom vred, le Franica je tako bleda in otožna, pa tako obupana se ml zdi, oh meni se smili.”

“Beži, beži,” je odvrnil mož ter se obrisal z višnjevo ruto okrog ust. To so le njene muhe, ki pa kmalu minejo. Franica ima pa le zalega moža, ima lepo domovanje in — eh, kaj bi onegavil Franica je za vse življenje “preskrbljena.”

Rože vstajenja[uredi]

Narednik Valentin Tratnik, mož sedeminštiridesetih let je ležal ranjen v rezervni bolnici, ne daleč od dunajskega mesta. Sovražna kroglja mu je prodrla levo nogo tik pod kolenom. Kako je pravzaprav bilo tisti usodni trenutek, tega niti sam prav ne ve, kajti vsled prevelike izgube krvi se je tedaj onesvestil in se zavedel šele v bolnici.

Dolgi, zelo dolgi so bili dnevi, ki jih je prebil naš junak prikovan na posteljo. A njegova krepka narava je slednjič premagala najhujše. Polagoma je začel zopet gibati z nogo in zdravniki so mu dajali najboljše upanje.

Pa žalibog zadel ga je kmalu drug udarec, ki je bil strašnejši, kakor če bi mu sovražnik prestrelil obe nogi.

Vodstvo dotične bolnice je namreč že pred mesecem prejelo tužno vest, da je padel junaške smrti Tratnikov devetnajstletni sin Miljutin, praporščak pri nekem domobranskem polku, toda je skrbno, pazilo, naznaniti to žalostno novico Tratniku prej, dokler ni bil trden dovolj, sprejeti toliki udarec. Pred kratkim mu je zdravnik s previdnimi besedami polagoma razložil vse.

Junaški mož, ki se je v najhujših naskokih boril kot neustrašen lev, ki niti med mukepolno operacijo ni dal najmanjšega glasu od sebe, se je razjokal kakor petleten otrok. In tudi zdravnik se je obrnil vstran, da bi prikril solzo, ki mu je pripolzela po zagorelem licu in se zgubila v gosti, že nekoliko osiveli bradi.

Tratnika je zadela sinova izguba v globočlno ljubečega očetovega srca. Ni sicer tožil in jadikoval, toda njegovo bledo in vedno otožnejše lice je pričalo dovolj jasno, da so duševne bolečine mnogo hujše od telesnih.

Nekega izredno lepega solnčnega popoldneva stopi v oddelek, kjer je ležal Tratnik, postrežnica, držeč v rokah poln pladenj rdeče pobarvanih pirhov.

“No, otroci moji,” pravi šaljivo, “saj menda še niti ne veste, da bo jutri Velika nedelja. Sedaj boste že vedeli, kajne, ko dobite pirhe.”

Po teh besedah začne deliti pirhe med ranjence. Tudi Tratnik je dobil svoj del in se prijazno zahvalil.

Med ranjenci je zavladalo živahno razpoloženje. Veselo iznenadeni velikonočnega daru so začeli gostoleti med seboj prav kakor otroci.

Tratnik se je dvignil, podprl si hrbet z blazinami in se ozrl skozi okno tja v božjo solnčno naravo. Ni se zmenil za razgovore vzradoščenih tovarišev; njegove misli so hitele nazaj v že davno minule čase ...

Živo se je spominjal, kako je še kot šestletni fantiček stopal poleg svoje pokojne matere, nesoč v cerkev butaro, olepšano s pirhi, jabolki in pomarančami. Doma pa so ga nestrpno pričakovali bratci in sestrice, dobro vedoč, da bo oče ves blagoslov, pod katerim se je šibila butara, razdelil med nje. In potem se je pričelo vadlanje in trkanje s pirhi, ki je trajalo, dokler ni ves blagoslov izginil v njegovih želodčkih.

Pred dušo so stopili Tratniku dogodki velike sobote. Kot čvrst in postaven fant je užival vedno čast, da nosi pri velikonočni procesiji cerkveno bandero. Držeč se ravno kot sveča je stopal ponosno v svesti si, da ga skrivaj opazuje oko marsikaterega cvetočega dekleta.

In pozneje, ko je postal oče, je na svojih otrocih opažal vso srečo, katero je nekdaj okušal sam in z njimi vred je nanovo preživljal svojo solnčno mladost.

A sedaj je vse minilo, minilo!

Solnčni žarek je pokukal skozi okno in posijal Tratniku v obraz.

“Oj ti ljuba narava,” je vzdihnil polglasno, “le ti si še, kot si bila. Le ti edina brez ozira na velike in strašne dogodke sedanjega časa slaviš v vesoljstvu svoje častitljivo vstajenje, dočim mi klonemo k tlom in oropani vseh plemenitejših čustev bijemo ljuti boj za življenje in obstanek.

Vstajenje! Ah, dolga je vrsta naših najdražjih in najljubših, s katerimi se ponaša domovina. Dolga je vrsta vseh onih, ki spijo tako sladko in trdno, da ne čujejo klica Aleluje in zato tudi v naših srcih ni vstajenja ...

Iz njegovega razmišljanja ga je predramila usmiljenka, ki je prinesla molitvenik in ga položila na mizico tik njegove postelje.

“Gospod Tratnik, danes je Velika nedelja, morda bi hoteli čitati kaj svetega,” ga je nagovorila z mehkim glasom.

Tratnik je molče prikimal. Ko je usmiljenka odšla, je mehanično segel po knjigi in na strani, ki se mu je slučajno odprla, čital med drugim besede:

“In njegova, kri je bila prelita v naše odrešenje ...”

Odložil je knjigo in se vnovič zamislil.

Tudi moj sin je prelil svojo srčno kri, tudi moj sin in z njim tisoči drugih. In v čigavo odrešenje?

Solza mu je zarosila oko.

... Ali — kdove, kdove ... Kdo razume pota usode, ki je menda zapisala s svojo železno roko, da le po smrti teh novodobnih mučenikov zasije nam ostalim dan častitljivega vstajenja ...

Tratniku je postalo mehko pri srcu in zatisnil je trudne oči ...

V sanjah je videl bojno poljano, podobno krasnemu vrtu. Med cvetjem so sladko spavali mnogi junaki. Iz njegovih ran so polzele rdeče kaplje in se spuščale po širni zemlji. A jedva te kaplje padle na zemljo, že so na istem mestu vzklile iz njih krasne rože — rože vstajenja.

In njegov bledi obraz se je raztegnil v sladkem nasmehljaju ...