Šopek planik in rododendrona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šopek planik in rododendrona
Barjanka
Izdano: Vigred 18/10 (1940), 296-298
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Ta teden bomo fantje molili naprej rožni venec, drugi teden boste pa ve, dekleta,« so se zmenili na roženvensko nedeljo Logarjevi mali in veliki otroci. Nič manj kot za dva tedna jih je bilo. Osem fantov in šest deklet. Najmlajši štirje so hodili še v šolo.

Ciril in Metod sta že molila naprej. Metka in Andrej sta bila še premajhna. Jezik se jima je še zapletal, zmedla sta se pri daljši molitvi.

Na roženvensko nedeljo je pričel sin prvorojenec. Za Janeza so ga krstili. Močan, poln glas je vzvalovil po hiši, tonil v noč in smreke kraj Logarjevine. Na nebu so gorele zvezde. Njih sijaj je silil skozi okna v hišo. Nevidni angel je zaplaval nad molečo družino in odnesel blagoslov miru v noč. Mir se je razlil nad vas in Bog je blagoslavljal sovenski rod zaradi družin, katere je večer za večerom družil rožni venec.

Logarjevi so imeli velik rožni venec. Že več rodov je molilo nanj. Črne, debele jagode so že kazale rebra. Častno mesto je imel. Ne čas ne sprememba gospodarja mu ga ni odvzela.

Od roženvenske nedelje do velike noči so vsak večer klečali pri mizi, klopeh, stolih. Toda vsi obrnjeni v kot, kjer je Bog.

Ko je utihnil zadnji: »Čast bodi Očetu in Sinu ... « so še poklečali in pomolili. Zadnja sta vstala oče in mati. Po rožnem vencu so se razgovorili o preteklem in bodočem, dokler niso umolknili v spancu.

»Truden sem in zaspan. Kaj, če enkrat ne molimo,« se je hotel poleniti ta ali oni kak večer. A ni uspel. Mati in oče nista odjenjala.

Anica, sedmi otrok, je želela ne en večer, da bi odpadel rožni venec. Želje ni povedala glasno, vdala se je in klečala.

Klečala je vsak večer pri stolu ob mizi. Ni imela rada rožnega venca. Pust in dolgočasen se ji je zdel. Kadar je prišla vrsta na njo, da je molila naprej, je hodila z Marijo na obisk k teti Elizabeti, iskala je Jezusa v Jeruzalemu, trpela je z bičanim, s trnjem kronanim in križanim Zveličarjem in veselila se z vstalim Odrešenikom. A drugače je hodila svojo pot. Misli so jo zanesle v svet sanj in dneva.

V postnem času se je zdramila. Skrivnosti: ki je za nas bičan, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križ nesel, ki je za nas križan bil, so ji zdramile sočutje. S Trpečim je trpela, a tudi mnogokrat odgovarjala z ustnicami: Sveta Marija ... , s srcem pa je bila daleč, zavedla se je šele na koncu rožnega venca. Takrat se je prestrašila in v srcu zaprosila: »Gospod, Gospod, odpusti!«

Čitala je nekje, da oni, ki ne zna moliti rožnega venca, ni pravi katoličan. Anica se je uvrstila med nje. Ni razmišljala, kako bi vzljubila to najlepšo Marijino molitev. V tistih dneh je prekipevala mladosti. Bog, molitev, vera, vse to ji je bilo včasih tako daleč in nič kaj zaželeno. Mladost, ljubezen, vrisk in pesem je bilo njen delež, je bila ona sama.

Da bi sama zmolila del rožnega venca, zato ni imela časa, ne potrpljenja! Rožni venec je za stare mamice! Njim se poda, če jim drse jagode med uvelimi prsti in komaj vidno premikajo ustnice!

— — — — — — — — — —

V zadnjih dneh maja, vsega razcvelega in sončnega so se vrnili iz Rima romarji. Anica je tiste dni polagala izpite. Ko je položila zadnjega, je vesela sporočila svojemu največjemu prijatelju. Anica mu je najlažje rekla: angel varuh. Angel varuh ji je bil v dneh največje odločitve, v dneh, ko bi jo bil svet skoraj potegnil za seboj, v urah žalosti in veselja ji je bil vse. To pa je mogel biti, ker je bil svet duhovnik Gospodov. Tudi on je bil v Rimu, pri sv. očetu Piju XII. in v katakombah Gospodovih spoznavalcev. Anici je prinesel iz Rima rožni venček.

Ko ga je Anica ugledala, bi skoraj kriknila: saj to je le šopek planik in rododendrona!

Deset cvetov duhtečega rododendrona, cvet tihe planike. In zopet deset cvetov rododendrona in planika.

Cvetove je družila svetinjica s sliko lilije. In nato križec, majhen, srebrn križec.

Ko je Anica držala rožni venček v roki, se ji je zdelo, da ima le šopek rož.

Morda bi bil v rokah koga drugega to, kot je bil Anici njen, ki ga je imela že leta. Pa ni zmolila nanj več kot kdaj kako desetko.

Tisti večer je zmolila sama častitljivi del. Ni sanjala zraven. Nato pa je večer za večerom zaspala z njim v roki.

Če je zunaj razsajal blisk in grom, je molila, da bi toča ne pobila polj in strela ne užgala hiš in kozolcev. Če je srebrna mesečina polnila kamrico, je bila njena molitev kot srebrna mesečina, vsa nežna in ljubeča. Saj je bilo njeno srce tako toplo in ljubeče za brate in sestre; za vse one, ki blodijo v temi poganstva, modernega in stoletnega, kamor še ni prisijala luč evangelija.

Anica je ob rožnem vencu pozabljala náse. Spoznala je, da ni le za stare mamice. Čim bolj se je poglabljala v molitev, tem več smeha je bilo na licu, miru v srcu. Spoznala je, da mladost in združitev z Bogom ni nemogoča, pač pa je harmonija, brez bolečih razočaranj in klonečega duha. Življenje zgubi svoje osti. Vse se prenese, glava ne klone, vedno strmi kvišku k Soncu, Bogu.

— — — — — — — — — —

Pa je Bog hotel preizkusiti Anico. Položil jo je na bolniško posteljo. Ni se smela premakniti, ni mogla govoriti glasno.

Ko je legla prvi dan, se je hotela upirati Bogu. »Danes ne bom molila rožnega venca,« se je kujala, a nemir in razrvanost sta rasla. Pozno v noč se je borila, jezila nad Bogom, zakaj ji dopušča trpljenje. Spanec ji ni zaprl trudnih oči. Vse okrog nje je bilo mirno, luči so že pogasnile, tema je silila s kotov. Tedaj je vzela v roke rožni venec, molila vero, molila: Oče naš, kateri si v nebesih ... , zgôdi se Tvoja volja ... Srce ji je burneje udarilo, kri je vztrepetala po žilah. Borila se je, ali se naj vda ... »Gospod, Gospod; Tvoja volja naj se zgodi,« je dahnila vdano. Nemir je splahnel, mir se je razlil v duši.

Zopet se je večer za večerom dvakrat oklenila rožnega venca. Najprej je molila skupni rožni venec. Mama, ata, bratje in sestre v hiši, ona v kamrici na postelji. In nato sama. Če ni mogla zaspati, so ji polzele jagode med prsti zvečer in ponoči ob uri strahov in ko se je delal zor. A ni čutila jagod, njej so dehteli le rododendron, planike in lilija.

Z rožnim vencem je pretrpela mesece na bolniški postelji.

In Gospod ji je vrnil zdravje. Bledica je zginila, lica so zardela. Mogla je na delo in v življenje, ki jo je zopet objelo. Spremljal jo je rožni venec, njen šopek planik, lilije in rododendrona.

Zimski večer je segla pod blazino, kjer je večer za večerom čakal njen ljubljenec. Ni ga bilo. Iskala je v nočni omarici, torbici, ni ga našla. Iskala je na tleh. A tudi tu — ničesar.

Človek se naveže na človeka, če bi ga zgubil, minejo dnevi, leta, da ga pozabi ali pa nikdar. Če zgubi malo stvar, ki je drugi niti pogledal ne bi, žaluje. Anica je zgubila rožni venček, ki jo je vodil po betlehemskih poljanah, učil hoditi na Kalvarijo, hrepeneti po združitvi največje Lepote — in je žalovala. Zgubila je košček sebe, v srce se ji je zadri trn.

A vendar! Zgubila ni ljubezni do skrivnosti rožnega venca.

Dokler ni dobila drugega, ga je molila na prste.

Šopka planik in rododendrona ni našla nikdar več.