Šopek cvetic

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šopek cvetic
Ivan Cankar
Izdano: Družinski koledar s slikami za navadno leto, 1913, 66–68.
Druge izdaje: Zbrano delo Ivana Cankarja 20, 1974.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V največji, poslednji bolesti, ki je že sestra obupu, človeku nenadoma odleže. Kadar je križ najtežji, pade z ramen; srce si oddahne, verno je in zaupljivo; oči, poprej motne od solz, gledajo vesele in svetle v prihodnji dan.

Na zimo je šlo; sivi in pusti dnevi so bili. Jan Vymetal, krojač, je bil bolan. Sam je misli, da je vsa bolezen le gola slabost in onemoglost zaradi stradanja; ta misel je bila čudna, kajti Jan Vymetal je bil stradanja vajen od rojstva. Izsušen je bil, da se mu je koža grbila na rokah in na poraščenih licih; človek, ki ga je kdaj videl, bi sodil, da ni v njem kapljice krvi; pa vendar mu je curkoma lila iz ust. To je bilo pač zaradi zraka v šestnajstem dunajskem okraju — tisti zrak pije kri kakor védomec. Jan Vymetal je bil miren človek; tiščal je pesti na prsi in je molčal.

Njegova žena, mala in drobna, je bila otrok, ki je prezgodaj ovenèl. Oči so gledale nezaupljivo in skrbljivo, pogled je begal kakor splašen ptič. Sedela je na skrinji za vratmi, stiskala je lica v dlani in je težko sôpla.

»Jezus! Jezus! Jezus!« —

Mala Jenka je stala ob oknu, gledala je z velikimi, svetlomodrimi, globokimi očmi na obadva, na očeta in mater. Tisti dnevi so bili zanjo dolga leta; črno spoznanje je seglo v srce kakor tat.

Nenadoma pa se je prigodilo, kakor da je bilo udarilo nebeško sonce v predzimsko meglo. Oče se je vzdignil na postelji, mati ni več ihtela, tudi Jelenka se je nasmehnila.

Mati je rekla:

»Mož, joj, saj je jutri gospodarjev god!«

Stvar je bila namreč taka, da Jan Vymetal že tri mesece ni plačal stanovanja, kar se v šestnajstem dunajskem okraju mnogokdaj zgodi. Gospodar ga je terjal ter je navsezadnje zažugal, da pomeče vso lačno sodrgo na cesto; kar se v šestnajstem dunajskem okraju tudi mnogokdaj zgodi.

In nadalje je rekla mati — svetla misel ji je blisnila mimo oči:

»Joj, Jelenka, joj! — Saj ni potreba, da bi zdaj, v tej strahoti in bolezni na cesti prezimávali. Vsakemu človeku je dal Bog srce, saj ga je še živalim dal. — Joj, Jelenka, joj! — Ná to desetico, to zadnjo, pa pojdi in kupi šopek aster, belih aster! Zdaj so poceni, o Vseh svetih!«

Mož se je začudil.

»Kaj bi z astrami? Kupi kruha!«

Ona se je zasmejala.

»Pojdi, Jelenka, in kupi, kakor sem rekla! — Jutri je gospodarjev god; ne moremo mu dati cekinov, dajmo mu šopek cvetic, da bo videl našo hvaležnost in da bo usmiljen z nami; tudi živalim je dal Bog srcé! — Pojdi, Jelenka!«

Jelenka je šla.

Mati je hodila po izbi, od okna do vrat, od vrat do okna; oči so gledale veselo, ozka lica so bila zardela.

»Glej, Jan — prijazna misel je več kakor cekin! Kako bi naju mogel terjati, če mu pošljeva otroka, tega ljubega, s šopkom cvetic? Nasmehnil se bo in bo rekel: Dobri ljudje so, le zdravja jim dodeli Bog!«

»Da bi le bilo, da bi se zgodilo!« je rekel mož in je gledal na svojo malo ženo z vsem žalostno-veselim srcem.

Domislila si je:

»Ali povedati mora nekaj! Čuj, nekaj mora povedati! Jaz znam — nikar ne misli, da sem tako neumna! ... Potrpi! Kako bi rekla? Ujemati se mora!«

Hodila je po izbi s hitrimi, drobnimi koraki, čêlo v dlanéh.

»Ujemati se mora!«

Postala je sredi izbe, veselo se je nasmejala.

»Glej, da znam! — Čisto nakratko naj pové, brez dolgih, nepotrebnih besed! Tako naj reče:

Ti naš dobri gospodar,
sprejmi te cvetice v dar!

Ali ni dobro? Ujema se!«

»Prav dobro!« je potrdil mož.

Jelenka se je vrnila, prinesla je šopek belih aster.

»Še rdeč trak, še rdečo pentljo!« je rekla mati; šla je, našla je rdeč trak in je napravila rdečo pentljo za šopek. Nato je posadila Jelenko poleg sebe.

»Zdaj pa bistro poslušaj, Jelenka, in dobro si zapomni!

Ti naš dobri gospodar,
sprejmi te cvetice v dar! ...

No?«

Jelenka se je z modrim in smehljajočim obrazom okrenila k materi.

»Kaj?«

»To se nauči! To pesem sem jaz zložila, za gospodarja, ker je jutri njegov god! Ti mu poneseš te cvetice ... ojój, Jelenka, saj imamo še tvojo oblekico od obhajila, to belo ... koj jo bo treba speglati! ... Kako boš rekla, Jelenka?«

Jelenka se je nasmehnila; in, spoznanje božje, v tem nasmehu je bilo skoraj sočutje; sočutje s človekom, ki je radosten, zato ker je preveč trpel.

Ti naš dobri gospodar,
sprejmi te cvetice v dar!

Mati je tlesknila z dlanmí.

»Kako se je brž naučila! Samo enkrat sem ji povedala!«

»Pa dobro si zapomni, večkrat na tihem reci!« je opominjal oče.

Nenadoma se je materi zazdelo, da je utrujena in sedla je na posteljo.

»Skoraj se mi zdi, da sem lačna!« je rekla smehljaje.

»Tudi jaz bi skoraj mislil, da sem lačen!« se je nasmehnil mož.

Jelenka je molčala.

In ko se je znočilo, so zaspali vsi trije in so trudno sopli; in vsi trije so se še v sanjah smehljali. —

Zjutraj si je oblekla Jelenka belo oblekico od prvega obhajila, vzela je beli šopek, ki je bil prevezan z lepo rdečo pentljo, ter se je napotila h gospodarju. Narahlo je potrkala, stopila je v gosposko izbo. Srce ji je bilo plaho in majhno, kakor kanarček.

Za mizo je široko sedel gospodar, v silna lica rdeč in zaripljen; zjutraj je pil brinjevec, pivo šele dopoldne. Bil je slabe volje, zato ker mu je bil prinesel čevljar pretesne čevlje.

Jelenka je vsa trepetala, da sama ni vedela zakaj; in je govorila s tenkim, pojočim glasom:

Ti naš dobri gospodar,
sprejmi te cvetice v dar!

»Kaj?« je rekel gospodar in je gledal z zalitimi očmi na ponižne bele astre, ki jih je bila Jelenka položila na mizo.

Jelenka je sklonila glavo, kakor da bi se bala udarca.

Vstal je ogromen.

»Kaj? Ali še norčevali se boste iz mene? Kaj, ali sem že na parah, da mi dajete to mrtvaško listje? ... Prokleta sodrga!«

Pograbil je šopek in ga je zalučal Jelenki v obraz, naravnost na tiste preplašene oči.

»Kaj? Že tri mesece ne vidim solda, in ta sodrga mi zdaj še komedije uganja! Stran! Vsi stran! Še to uro stran!«

Jelenka je vztrepetala, vzkriknila, in njen glas je bil takrat čisto podoben glasu njene matere.

»Jezus! Jezus! Jezus!«

Tekla je, majhna, vsa bela, kakor je bila, k domačim durim; za njo je priletel šopek ter se je razsul po stopnicah.

»Stran! Še to uro stran!«

In še tisto uro so se napotili vsi trije, sam Bog nebeški védi kam.

Astre na stopnicah niso ostale čisto bele, ker je kapala nanje kri iz ust Jana Vymetala. —

Take zgodbe se vršé, posebno še na zimo, v šestnajstem okraju dunajskem.