Šolski nadzornik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šolski nadzornik: Vesela igra v enem dejanji s petjem
Kosta Trifković
manjkajo 4 strani
Spisano: 1882
Viri: Ljubljana: Dramatično društvo v Ljubljani. dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Osobe[uredi]

  • POPOVIČ, šolski nadzornik.
  • PETROVIČ, selski učitelj.
  • KATRA, njegova žena.
  • JELICA, njuna hči.
  • STANKO, pripravnik.
  • KRAGULJ, pisar.

Prvi prizor.[uredi]

(Petrovičeva soba. Petrovič sedi in čita na naočnike novine ter puši iz lule. Katra sedi v kotu in plete nogovice.) Petrovič in Katra.


Petrovič. (Po kratkem molku.) Žena, ali veš kaj je novega?

Katra. Od kod naj pa jaz znam?

Petrovič. V Novem Sadu sezivljajo zopet k skupščini.

Katra. H kakšnej skupščini?

Petrovič. Moj Bog! H kakšnej drugej, nego k učiteljskej!

Katra. Kako naj bi pa jaz to vedela.

Petrovič. Saj je vender v novinah, ali naravno, ve žene bi nikdar ne pogledale v novine; vam je vseeno, če še danes ves svet razpade.

Katra. Moj bog, ti si zopet jezen!

Petrovič. (Skoči se stola in vrže novine vstran.) Kako tudi, da bi se ne jezil. Zopet bode skupščina! Vsaki teden je skupščina! .... Kdo jo bode pa pohajal. S svojimi sto in dvajset forinti plače, štirimi vagani žita in tremi funti slanine pa naj vsaki mesec trikrat potujem na kakšno skupščino.

Katra. Trikrat na mesec — celo to leto bila je samo ena skupščina.

Petrovič. Vse eno! I to je dosti za tako plačo. Kaj neki misliš, žena! Voz tja, voz nazaj, stanovanje v Novein Sadu, a potem tisti vražji .... Človek ni sam ne ve, kdaj mu novcev zmanjka.

Katra. No, dobro, pa ne idi, saj ni da bi moral.

Petrovič. Kaj ne moram, ko moram. Dosti jim imam povedati, to pa! Naj vedo pri deželnem zboru, da se kočijaži bolje žive, nego mi učitelji!

Katra. Ali nikari se zato ne jezi!

Petrovič. Zakaj bi se pa ne jezil. Baš se hočem jeziti, to je vsakemu učitelju dovoljeno. Pokazal jim bodem, da nismo mi zadnji ljudje na svetu.

Katra. Moj bog, kadar te človek posluša skoraj bi verjel, da je vse to res, kar govoriš!

Petrovič. Žena, glej da me ne ujeziš! Kaj ni res? ... Saj imas živ primer pred očmi? Ali ne vidiš Stanka? Ali ne veš, da je Stanko najbolje, z odliko namreč, zvršil preparandijo, daje od tedaj uže tri knjige za otroke spisal? In kakšne knjige, sam Obradovič bi jih tako ne mogel. — — — In kaj je ž njim? Zdaj uže tretje leto tu na kmetih pri beležniku za mesečnih petindvajset gld. piše, ker ne more službe dobiti. Ali ni to res, he? Ali je to pravično, he? — (Njuha.)

Katra. (Vzdihne.) To pač ni pravično! Sirota moja Jelica.

Petrovič. Je li, to zato ni pravično, ker se dostaje Jelice?

Katra. Žal mi je siromašnega dekleta ... Koliko let sirotica uže na Stanka čaka .... Odrasla je ž njim ... in uže kot otroka sta se imela rada ... In potem, da je Stanko zvršil pripravnico ... Zdaj pa uže tretje leto, da ne more službe dobiti ... Saj pravim, jadno dete zvenelo mi bode same žalosti zavoljo.

Petrovič. Kako pa da! — Ve ženske druzega nič ne znate, kakor umirati od žalosti! — — — Čemu da ona uvene? Saj Stanko ni na onem kraji sveta, nego tu: vsaki dan je ž njim.

Katra. Kako dolgo bode pa to še trajalo?

Petrovič. Kako dolgo? ... Kaj jaz vem? ... Kako dolgo vozi konj? Dokler more! Morda se ni rodil za učitelja, morda za ministra.

Katra. Čuj stari! ... Kako bi bilo da Jelico omoživa se Stankom? Stanko naj bode potem v našej hiši, pa kder zdaj trije živimo, živeli bodemo tudi štirje.

Petrovič. Iz tega ne bo nič.

Katra. Ali pomisli samo ...

Petrovič. Ali nisem rekel, da iz tega nič ne bo. Iz enega berača nečem dveh napraviti. Dokler Stanko službe ne dobode, dotlej ni treba o ženitvi govoriti. To si uže stokrat čula, in zdaj ti se enkrat velim: nič! (Njuha.)

Katra (vzdihne). Sirota moja Jelica!

Petrovič. Sirota moja Jelica! ... Ve ženske pa tudi druzega nic ne znate, ko vzdihovati in jadikovati. Prava sreča je to, da je Jelica pametna dekle, čisto po meni vstvarjena, pa zadovoljno prenaša svojo osodo.

Katra. Jaz vem, kako jej je.

Petrovič. Ti? Kaj veš ti? Ve ženske ne znate druzega nič, nego ukrepati, kako je komu pri srci. Ti si si uvrtala v glavo, da je Jelica nezadovoljna ... Ali res kje pa je Jelica? Celo popoludne je nisem videl.

Katra. Gotovo je na vrti. Ona si vedno kako delo najde. (Vstane, odpre okno in gleda.) Res je na vrti in nabira cvetja. Slušaj, kako poje. (Čuje se pesen: "Gora kak' visoka si".)

Petrovič. (Po zvršetku petja.) Hm! "Jaz pa srečna le ne bodem, ako tebe ne dobodem." — A kaj naj jaz? .. Jaz ti to od srca želim. Stanko je pošten, dober človek ... Ali vse je zastonj ... služba je prvo, služba. a potem vaju bog blagoslovi!

Katra. (Klikne skozi okno.) Jelica! Cvetja si dosti nabrala, pojdi gori, solnce prehudo pripeka! (Zapre okno.) Zdaj gre sladko moje dete!

Petrovič. Vse, vse ... ali služba, služba.

Drugi prizor.[uredi]

Jelica i prejšnji.

Jelica. (Vstopi v sobo s cvetjem v roci.) Sladki moj oče. (Poljubi ga.) Sladka mi majka! (Poljubi jo.)

Katra. A kje si bila celo popoludne, draga moja?

Jelica. Bila sem na vrti.

Katra. A kaj si tako dolgo delala.

Jelica. Vsacega malo! ... Na vrti je celi dan dosti dela ... Privezavala sem veje stare hruške, ki bi se rada zlomila tako je polna .... Potem sem malo plela ... Potem zopet sem


[MANJKA CELOTNA 8. STRAN]


Je li da je to lepo? To povest je Stanko preložil, toda drugih nekaj je pa sam spisal. Ali ni to lepo od njega?

Katra. To je res lepo!

Petrovič. Ali kaj mu koristi vse to, saj službe zato vender ne dobi.

Jelica. Kaj? Mar on nikdar učiteljske službe ne dobode?

Petrovič. Nevem! ... Tako pa izgleda; saj uže tretje leto išče, ali vse zaman.

Jelica. Pa — če mesta ne dobi, potem ... ali se potem ne more ženiti?

Petrovič. Kako pride ti do tega vprašanja?

Jelica. Vi se oče jezite ... ne zamerite mi, zarekla sem se.

Petrovič. Zarekla ali ne, toda to si dobro zapamti, da ne bodeš dotlej Stankova žena, dokler ne dobi službe ... Si li razumela. (Njuha)

Jelica. (Žalostna.) Sem, oče, sem ... še predobro!

Katra. Nikari ne bodi žalostno, dete moje, vse bode še bolje.

Petrovič. Čemu je zastonj tolažiš .... Ve ženske pa tudi nič druzega ne veste, nego samo tolažiti se.

Je1ica. Jeli oče, da Vas smem nekaj vprašati ... od koga je odvisno, da dobi Stanko službo.

Petrovič. Od koga druzega, kakor od šolskega nadzornika ... On daje službe ... Kdor je njemu dobro priporočen ... (Pokazuje s prsti kako se novci štejejo.) ... ta ne čaka dolgo. Si li razumela?

Jelica. Sem oče ... dobro sem Vas razumela. A kdo je ta šolski nadzornik.

Petrovič. Zdaj imamo novega ... Jaz ga se ne poznam. Ali naj se le z njim snidem, toliko bi mu povedal, da bi se mu v glavi mešalo. Šolskega nadzornika je dolžnost da pazi na šolo in na učitelje. Tisti, ki ni za nič, izgubi naj službo, a tisti ki je za kaj, dobi naj dobro plačo, da bode rad opravljal svoje službe dolžnosti a ne da se bode boril za vsakdanji kruh. To i še marsikaj druzega bi mu povedal — samo da se snidem ž njim.

Katra. Kadar te človek posluša, mislil bi da si najodvažnejši človek na svetu.

Petrovič. Ti pa molči, žena! Ne mešaj se v stvari katerih ne razumeš. Ve ženske ne znate druzega nič nego mešati se v tuje posle.

Katra. Zdaj mi je pa dosti tega. Ni vi možje niste še vse modrosti posrkali. Razsajati, upiti in jeziti se, to znate, ali kadar pride do dela, tedaj pa vtaknete nos v futrol!


[MANJKA CELOTNA 11. STRAN]


Stanko. Nič, znebil sem se zopet male nade.

Petrovič. Kakšne?

Stanko. Denes prišel je k beležniku neki gospod iz Novega Sada. Pravijo da je član Matice, dramatičkega društva in ne vem kaj se vse.

Petrovič. I potem?

Stanko. Potem sem mislil, da bi morda hotel kupiti moje tri rokopise; ponudil sem mu jih po 10 florintov. Ni li to malo?

Jelica. Res jako malo!

Petrovič. A kaj je rekel on?

Stanko. Migal je z glavo in rekel, da tacih stvarij se zastonj neče.

Jelica. Sram ga bodi!

Petrovič. A zakaj jih ne mara?

Stanko. Zato, rekel je on, ker jih nihče ne kupuje. "Kaj se torej dela s knjigami?" vprašam ga jaz .... On mi odgovori: sir se zavija vanje! In tako prinesel sem rokopise nazaj. (Vzame jih iz žepa.) Evo jih! ... Zdaj naj pa piše, kogar je volja ... Jaz ne bom več. (Vrže rokopise na tla.)

Jelica. (Pobira rokopise.) V tako lepa dela – se zavija sir!

Petrovič. (Hodi po sobi gori in doli.) Nisem ti li rekel, da je.tako! Ali ti nisem stokrat rekel: ne muči se s pisanjem, to ne nosi nič! Ali ti me nisi ubogal! .. Zdaj si pa sam videl, ka sem govoril resnico! (Njuha.)

Stanko. Ni mi za novce, akopram bi jih krvavo potreboval; ali da je ta človek saj v rokopise pogledal, toda ni tega ne.

Petrovič. Prav ti je, zdaj boš saj pameten postal.

Jelica. Kar se čitanja dostaje, veš, kdo vse tvoje rokopise od začetka do konca prečita.

Stanko. Da draga Jelica! ... Ti si moja publika in moj naročnik! (Vzdihne.) Žal da takšen naročnik ne vzdrži kjiževnosti.

Jelica. (Žalostno.) I to je resnica!

Stanko. Le ge malo potrpimo, da pride novi šolski nadzornik ... menda je uže na potu – kadar bode pa tu, mislim da se boste zame zavzeli.

Petrovič. Kdo? Jaz ? Povedal mu bodem svoje mnenje, kakor mu ga še nihče ni.

Stanko. Da, da, razjasnite mu vse: vaše stanje, moje stanje i Jeličino stanje.

Petrovič. Razjasnil mu bodem še mnogokaj druzega. Vse se bode vrtelo! (Njuha.)

Stanko. Recite mu, da teče uže tretje leto ....

Jelica. Recite duplo, oče, recite šesto ...

Stanko. Da ves čas zaman na službo čakam ...

Jelica. Da se oženiti ne more ...

Stanko. Recite mu, da sem bil v preparandiji vedno prvi ...

Jelica. Prvi od vseh ...

Stanko. Da sem se po novi metodi učil ...

Jelica. Po najnovejši ...

Stanko. Recite mu, da nisem lopov ...

Jelica. Da je spoštovanja vreden mladenič!

Stanko. Recite mu, da ne pijem.

Jelica. Niti vode!

Stanko. Da se ne kartam.

Jelica. Da ni kart ne pozna ...

Stanko. Kratko malo, ga je zadnjičas, da tudi jaz službo dobodem.

Jelica. Makar dve, eno pa prav gotovo.

Petrovič. E hudiča, kdo si bo pa vse to zapomnil.

Jelica. Zapišite si oče.

Petrovič. Jaz mu jih bom uže povedal! Naj ve kdo sem in kaj sem! Take mu bodem povedal, da še nikoli tacega ne, naj le uže pride! (Čuje se trkanje na vrata.) Kdo trka!

Četrti prizor.[uredi]

Pisar in prejšnji.

Pisar. (Jecljaje.) Do–do–do–ber da–da–dan!

Petrovič. O, sluga ponižen, gospod Kragulj! Kaj je novega?

Pisar. Go–go–gospod be–be–belež–beležnik me–me je po–poslal ... da–da va–vam ... ja–ja–javim ... da–da ... se p–p–pri–p–pravite ...

Petrovič. Kako da se pripravim.

Pisar. No–no–nove h–li–hlače.

Petrovič. Ali recite čemu?

Pisar. Nikari ne po–po–zabite ci–ci–lindra.

Petrovič. Čemu, čemu, to mi povejte!

Pisar. Tu–tudi go–go–gospod Stanko naj se ob–obleče.

Stanko. Tudi jaz? Ali čemu?

Pisar. Go–go–gospe Ka–katre ne t–treba ...

Katra. Kje me ni treba.

Pisar. Tu–tudi go–go–gospodične Je–Jelice ne.

Jelice. Kje me ne treba?

Pisar. In–In zvo–zvoniti se–se m–mora.

Petrovič. Tristo vragov, ali nam bodete uže povedali čemu da nam je vse to storiti?

Pisar. Z–Z–Zdaj in– in z–zdaj mo–mora p–priti ....

Vsi. Kdo?

Pisar. Vi–vi–visokoblagorodni go–gospod i–i–inšpektor.

Vsi. (Preplašeni.) Šolski nadzornik?!

Pisar. Da–da–da! Ko–Koj bo–bo–bode tu. Pri–pri–pripo–poročam se. (Otide.)

Peti prizor.[uredi]

Prejšnji brez pisarja.

Petrovič. Šolski nadzornik! Tako hitro, tako nenadano! ... Pripravljen nisem čisto nič ... Kakšen govor je potreben, a jaz si ga nisem sestavil! ... Otroci odšli so uže domov ... Zdaj je čas žetve .. Kako bi ga dočakal ? Bog ve, kje mi je glava? ... Ves znojen sem. Ali ... žena ... Ali ne veste da je prišel šolski nadzornik. (Sede.)

Stanko. Prišel še ni, nego še le prihaja.

Petrovič. (Vstane.) To, to je baš zlo, da še le prihaja ... A jaz se za govor nisem pripravil. Kako bi ga pozdravil? ... Kako bi ga vzprejel? ... Žena, kaj tu stojiš? ... Ali nisi slišala .. šolski nadzornik. (Hodi gori in doli po sobi.)

Katra. Evo ti ga! ... Ves je v ognji .. A jedva da je pravil, kaj bode vse storil!

Petrovič. (Vstane naenkrat.) Ha! Zdaj sem se spomnil! ... Nekje še hranim slavnostni govor, ki sem ga govoril pred desetimi leti pokojnemu škofu Platonu, ko je prišel v našo vas .... Ta bode še povsem dober. (Hiti k mizi ter išče po miznici.) Kje je neki? ... Da se morda ni izgubil? ... Ha, evo ga! ... Tu je! ... Tu je moj govor! ... Zdaj pa le hitro, da se ga naučim! ... (Čita.) Visokoblagorodni gospod škof!

Stanko. Ne recite "škof", nego "nadzornik". —

Petrovič. Prav si rekel. Visokoblagorodni gospod nadzornik! (Čita.) Vaš prihod v našo sredino vzbuja v vseh srcih veliko radost." ... Žena, kje je moja črna sukinja, beli telesnik, cilinder ... Kaj tu stojiti in gledati. (Katra i Jelica odideti. Petrovič čita.) Vaš prihod v našo sredino vzbuja v vseh srcih veliko radost ...

Katra (pride z Jelico ter prinese sukinjo in telesnik). Evo ti sukinje in telesnika!

Petrovič (kateremu žena slači sukinjo a on mej tem čita). Vaš prihod v naso sredinjo vzbuja veliko radost v vseh srcih ... Kaj pa hočeš žena?

Katra. Daj da ti oblečem telesnik.

Petrovič. Da, da, i tega treba. (Govori na pamet.) Vaš prihod v našo veliko sredino vzbuja malo radost ...

Katra. Čemu si pa roke v stran uprl? (Obleče mu telesnik.)

Petrovič. Ali sem zdaj gotov? (Hodi po sobi in govori na pamet.) Vaš prihod v našo veliko radost ...

Katra. Daj, da ti se sukinjo oblečem. (Oblači mu sukinjo.)

Petrovič. Mar še nisi gotova ... Vaš velik prihod v našo sredino.

Jelica. Evo vam cilinder ...

Petrovič. (Obriše cilinder in ga dene na glavo.) Vaš radostni prihod v našo sredino — —

Jelica. Tu je tudi palica; a ne pozabiti mu reči za Stanka ...

Petrovič. Dobro, dobro ... Visokoblagorodni gospod! ... Vaš prihod ...

Stanko. Recite, da uže tri leta zastonj čakam.

Petrovič. Dobro, dobro ... Naš prihod v naše srce ...

Stanko. Da se ženiti ne morem.

Petrovič. Vem, vem ... Visokoblagorodni gospod škof! ...

Stanko. Da sem bil v šoli vedno prvi.

Petrovič. Dobro, dobro! ... Vaš veliki prihod v naša mala radostna srca ...

Stanko. Recite mu, da nisem lopov ...

Jelica. Ni kvartopirec ...

Stanko. Niti pijanec ...

Jelica. Ali nikari ne pozabite ...

Petrovič. Ne bom, ne bom ... Samo da se naučim ... Visokoradosti gospod škof!"

Šesti prizor.[uredi]

Pisar in prejšnji.

Pisar (pri vratih). P–p–p–pojte hitro! Ko–komaj vas pri–pričakujejo! ... Petrovič. Čakajo?! ... Jaz še ne znam govora ... Kaj bo rekel nadzornik! ... Oh, vse je narobe, vse! Pisar. Pa–pa za–zakaj se–se š–š–še ne z–zvoni? Petrovič. Žena idi zvoniti ... Kolikor mogoče zvoni ... Jelica, ti ostani tu ... Stanko, pojdi! ...Vaša radost v naš veliki prihod ... (Vsi, razven Jelice odidejo.)

Sedmi prizor.[uredi]

Jelica (sama).

Jelica. Moj bog, kako se bojim ... Bog zna, kakšen človek je novi ta nadzornik. In če oče pozabi vse, ali če bi slabo povedal — — A zdaj bi bilo še le vprašanje, bode li hotel tudi nadzornik! ... Vsa se tresem! Zdi se mi, da je od denašnjega dne moja sreča zavisna. (Odide k oknu.) Šli so! Komaj se se vidijo! ... Kako hitita, a oče se še na potu uči ... Da bi se le naučil! (Gre od okna.) Tako sem nemirna, da ne morem delati. (Vidi svoje rože). Naredila bodem šopek za Stanka; on ima rože rad, in če mu uže vsega druzega pomanjkuje, naj mu vsaj rož ne manjka. (Sede in dela šopek ter poje.)

Gora, kak visoka si! Dragi, mili, daleč si! Daleč tam si za gorama Ljubav vmira pa mej nama.

Gora. kak visoka si! Dragi, mili daleč si! Srečna jaz nikdar ne bodem, Ako tebe ne dobodem!

Osmi prizor.[uredi]

Nadzornik (ki je mej petjem vstopil in slušal — zase). Kako lep je glas in kako lepa dekle!

Jelica (poje:)

Srečna jaz nikdar ne bodem, Ako tebe ne dobodem!

Nadzornik. (Zase.) Razumejem – zaljubljeni smo!

Jelica. (Vstane naglo.) Ne morem več! (Zapazi nadzornika.) Ah — neki tujec!

Nadzornik. Dober dan, gospodična!

Jelica (se mu nakloni). Dobro došli, gospod!

Nadzornik. Potrkal sem bil dvakrat, ali vi me niste čuli in tako vstopil sem brez dovoljenja.

Jelica. Prav ste storili.

Nadzornik. Tu pa iščem učitelja Petroviča.

Jelica. To je moj oče!

Nadzornik. Tako? Ah! lepo hčer ima, to je res!

Jelica. Prosim — —

Nadzornik. A kje je on?

Jelica. Ravno kar je odšel, da pozdravi šolskega nadzornika.

Nadzornik. Tako!

Jelica. Izvolite ga li pocakati. (Ponudi mu stol.)

Nadzornik. Hvala lepa — nemam časa.

Jelica. Gotovo koj odpotujete?

Nadzornik. Koj.

Jelica. A je li baš potrebno, da govorite z očetom? Morda mogla bi tudi jaz ...

Nadzornik. Vi? ... Hm! Mogoče!

Jelica. Prosim torej, s kom mi je čast?

Nadzornik. Jaz sem — učitelj in potujem k svojim sorodnikom ter bi si rad tukajšno šolo ogledal.

Jelica. O, to vam jaz lehko vse pokažem, saj sem jaz tudi na pol učiteljica.

Nadzornik. E, da?

Jelica. Kadar je oče kaj bolan, ali kadar kam gre, tedaj ga jaz zamenim v šoli.

Nadzornik. Ali se vas dijaci boje?

Jelica. Čemu bi se me bali? Dosti, da me imajo radi.

Nadzornik. Tako? Potem se pa slabo uče, kaj?

Jelica. Vi se varate! Z lepim se dalje pride nego z grdim.

Nadzornik. Hm! Ali je mnogo otrok v šoli?

Jelica. Vsi otroci hodijo v solo, kar jih je v vasi, a vseh je 318.

Nadzornik. To je velik broj! Ima li oče pomočnika.

Jelica. Ravno sem vam rekla, da ga ima.

Nadzornik. Koga pa?

Jelica. Za Boga – koga nego mene.

Nadzornik. A, da! – A koliko imate plače?

Jelica. Sto dvajset forintov na leto, štiri vaganov žita in dva funta slanine.

Nadzornik. To ni mogoče!

Jelica. Gospod, to pa jaz bolje vem, ko vi.

Nadzornik. (Zase.) To je jako malo. (Na glas.) Pa kako životari vaš oče?

Jelica. Dobro! Za zdaj je zadovoljen in kesneje bo menda bolje.

Nadzornik. Kdaj kesneje?

Jelica. Za boga, kedar pride novi šolski nadzornik.

Nadzornik. Tako? Kaj bode pa on storil?

Jelica. Kaj? E, kaj druzega nego to, kar je njegova dolžnost.

Nadzornik. In kaj je njegova dolžnost.

Jelica. Kaj vi ni tega ne veste, pa ste učitelj! Šolski nadzornik pregledal bode šole in kako se v njih uči. Potem bo preiskal, kako žive učitelji in so-li zadovoljni? Naposled bode šolski nadzornik onega, ki ni za nič, odstavil, a druge nagradil!

Nadzornik. A kaj bode storil z vašim očetom?

Jelica. E to je naravna stvar, da ga bode nagradil.

Nadzornik. Zakaj da je naravna stvar?

Jelica. Zato ker vam bo vsak človek v vasi rekel, da je moj oče pošten človek in dober učitelj.

Nadzornik. Ako po nadzornik tega ne stori?

Jelica. Potem ni novi nadzornik nič boljši od starega, to je, ni vreden ni pipe tobaka.

Nadzornik. (Zase.) Kratek proces je to! (Na glas.) Ali stari nadzornik ni bil za nič?

Jelica. Pustimo ga; ni vreden, da se o njem govori.

Nadzornik. Ali res?

Jelica. E pa čujte! Tu v vasi je neki pripravnik, zove se Stanko, pošten in pameten mladenič, pripravnico zvršil je z odliko. Ali veste kaj je to, biti prvi z odliko?

Nadzornik. Dobro! — In potem?

Jelica. Učil se je po najnovejšej metodi, ni lopov, ni kvartopirec, ni pijanec, kratko malo krasen mlad človek!

Nadzornik. In kar je največ vredno, pri vas je dobro upisan.

Jelica. Gospod — to ni vas ni šolskega nadzornika ne briga čisto nič. Res, da sem z njim odrasla in da bi me moji stariši radi ž njim omožili ... Toda to je nekaj tretjega.

Nadzornik. (Zase.) Ta dečla se mi pa dopade. (Na glas.) Prav pravite! — A kaj je dalje ž njim?

Jelica. E, kaj bi bilo; mladi, pametni ta pripravnik čaka zdaj uže tretje leto, a le ne more dobiti učiteljske službe ...

Nadzornik. Gotovo je ni zaprosil!

Jelica. Je ni zaprosil? Recite tega ni imel (pokaže s prsti kako se novci štejejo) da se izdatno priporoči šolskemu nadzorniku.

Nadzornik. (Zase.) Lepa pohvala za nadzornika! (Na glas.) Gotovo je bilo boljših kompetentov mnogo.

Jelica. Ne vem — ali ne zdi se mi, ker mi ni znano, da bi bil kakšen učitelj toliko lepih knjig spisal, kakor Stanko.

Nadzornik. Kaj Stanko i knjige piše?

Jelica. Seveda, in še kako lepe — evo vam rokopise! (Vzame rokopise iz miznice.) Čitajte in sami se bodete uverili da je res.

Nadzornik. (Pregleda rokopise — zase.) Hm! To morajo dobre stvari biti. — Preloge in izvirne pripovedke za deco ... (Na glas.) A zakaj ni izdal Stanko teh povestij?

Jelica. (Vzdihne.) E zato, ker novcev nima!

Nadzornik. No zakaj jih potem ni prodal?

Jelica. Ker jih nihče kupiti neče. — Ali bi jih morda vi kupili?

Nadzornik. Jaz?

Jelica. Da, vi! — Pripovedke niso drage a siromak Stanko živi v tolikej zadregi. Petindvajset forintov zasluži na mesec, to je vse, kar zasluži pri našem beležniku. Ako imate novcev, kupiti jih vi; jaz vam bodem zato močno hvaležna ...

Nadzornik. Kako jo boste pa izrazili to hvaležnost?

Jelica. Dala vam bodem ... Dala vam bodem ta šopek ...

Nadzornik. Ki je gotovo drugemu namenjen.

Jelica. (Prikima z glavo.) To je res, ali ako kupite rokopise ...

Nadzornik. Dobro, dobro! ... Pustite mi rokopise da jih pregledam.

Jelica. Vi mi izgledati ko dober človek. Jaz vas imam uže nekoliko rada.

Nadzornik. Ali Stanka se bolj ...

Jelica. E, zato sem ž njim odrasla!

Nadzornik. In boste njegova žena!

Jelica. (Vzdihne.) Bog zna kdaj, kajti dokler nima službe, še govoriti ne smem o tern. Ali to vas nič ne briga.

Nadzornik. Tako je. (Zase.) Ta dekle se mi dopada! (Na glas.) No zdaj vas prosim, bodite še tako ljubeznivi in pokažite mi šolo.

Petrovič. Samo da vem, kje je? ... Kaj praviš Stanko — greva k beležniku?

Stanko. Idiva. Morda je ondukaj.

Petrovič. Idiva torej. Izgubljeno še ni vse. (Ide govoreč.) Vaš prihod v našo sredino! (Pisar vstopi pri tej priliki ko pride k vratam.) Oho!

Deseti prizor.[uredi]

Pisar in prejšnji.

Pisar. A–a –a! S–stopili s–ste mi na n–nogo.

Petrovič. Kje je? Je li pri beležniku?

Stanko. Pa vender ni uže odšel?

Katra. Morda prihaja zdaj?

Petrovič. Ali je slabe volje.

Stanko. Kako izgleda?

Katra. Morda še sem ne pride?

Vsi. Govorite vender, govorite!

Pisar. K–k–kdo?

Petrovič. Vrag naj vas vzame — nadzornik!

Pisar. In–Inšpektor je p–prišel.

Vsi. Kje pa je?

Pisar. T–t–t–tu!

Vsi. Tukaj?

Petrovič. Pri meni? (Gleda okolo in podmizo.)

Stanko. Morda je v šoli.

Katra. To je lehko mogoče!

Petrovič. Hvala bogu, da še ni prepozno. (Ide.) Vaš prihod, visokoblagorodni gospod škof. (Vsi odidejo.)

Jednajsti prizor.[uredi]

Nadzornik in Jelica.

Nadzornik. (Drži rokopise v roki in čita.)

Jelica. Je-li da je lepo?

Nadzornik. (Čita dalje.) Hm!

Jelica. Čitajte tisto, ko je deček v Ameriki bil.— —Ali ste uže tam?

Nadzornik. (Čita dalje. Zase.) Vrlo dobro. Baš za deco!

Petrovič. (Se odkašlja in prikloni; nadzornik ga gleda.) Visokoblagorodni gospod škof!

Nadzornik. (Jelici.) Kdo je pa to?

Jelica. Moj oče!

Petrovič. Vaš prihod — — prihod ... E–e–e (Kihne.) Vaš prihod — — (kihne.)

Nadzornik. Bog pomozi.

Petrovič. Hvala lepa. Smem li ponuditi? (Ponudi mu tobakiro.)

Nadzornik. Hvala, jaz ne njuham.

Petrovič. Potem oprostite. (Vstopi se zopet po konci.) Blagorodni gospod! Vaš prihod — —

Nadzornik. (Seže mu v besedo.) Ne pozdravljajte me s tacimi oracijami. Tega mi ni treba.

Petrovič. Blagorodi gospod nadzornik!

Jelica. Torej ni to učitelj? (Govori se Stankom.)

Nadzornik. Gospod Petrovič! Vaso šolo sem uže pregledal in se natančno informiral.

Petrovič. Tako? Blagorodni gospod — — oprostite, da — — —

Nadzornik. Gospod Stanko, vaše rokopise sem pregledal in čul vaše želje.

Stanko. Tako? — — Ne vem, da li —

Nadzornik. Pri tej priliki mogel sem razumeti iz besecl mojega izvestitelja — — (Pokaže Jelico.)

Petrovič. Od moje hčere?

Stanko. Od Jelice?

Nadzornik. I to na moje veliko nezadovoljstvo.

Petrovič, Stanko. Nezadovoljstvo!

Petrovič. Kaj bo zdaj!

Stanko. Propal sem!

Nadzornik. Da šolski nadzornik ni vreden pipe tobaka.

Petrovič. Stanko. Kdo je to rekel?

Nadzornik. Moj izvestitelj! ...

Jelica. (Zase.) Kaj sem storila?

Nadzornik. Da ga je moči podkupiti! —

Petrovič, Stanko. Kdo je to rekel?

Nadzornik. Moj izvestitelj.

Jelica. (Zase.) Lepo sem vse priporočila!

Nadzornik. Naravno, istega nadzornika ki je bil pred menoj.

Petrovič. Tako? (Zase.) Hvala Bogu!

Stanko. (Zase.) Zdaj mi je spet laglje pri srci!

Nadzornik. Upam, da bode zdaj pod mojo upravo bolje in se kaj tacega ne bode več godilo. Ker sem se pa prepričal, da ste vi, gospod Petrovič, pošten človek in vesten učitelj, vam obečam, da bodem skrbel za plačo, primerno vašemu trudu.

Petrovič. (Radostno.) Je li mogoče?!

Nadzornik. Kar se pa vas dostaje, gospod Stanko, kupim jaz vaše rokopise po petdeset forintov.

Stanko. (Radostno.) Po petdeset forintov!

Nadzornik. Ker me je novosadska občina pooblastila izbrati jej dobrega učitelja, imenujem Vas torej za učitelja novosadske ljudske šole.

Stanko. Kako naj bi vam izrazil svojo hvaležnost?

Nadzornik (Jelici.) No? — ste li zadovoljni z menoj.

Jelica. Bog vas blagoslovi!

Nadzornik. A moje rože?

Jelica. (Da mu rože.) Evo jih; iz vsega srca vam jih rada dam.

Nadzornik. (Vzame šopek in ga da Stanku.) Vam so bile namenjene — A zdaj, gospod Petrovič, še nekaj vas prosim.

Petrovič. Zapovejte, gospod!

Nadzornik. Glejte da se bode svatba vršila čim prej mogoče.

Petrovič. To je tudi moja želja!

Nadzornik. In da tudi mene povabite.

Vsi. Dobro nam bodete došli!

Nadzornik. Potem sem gotov. Zbogom! (Odide.)

Vsi. (Za njim.) Živio nadzornik, živio!

Zavesa pade.