Šoja trguje z medvedovo kožo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrček se razbije (zbirka) Šoja trguje z medvedovo kožo
Svetlana Makarovič
Spisano: Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Letala je šoja, pisana šoja, gobezdava šoja med drevjem sem in tja. Pa jo je osmuknila trnova veja in ji izpulila prelepo sinje pero. Šoja se je zelo razjezila in se spustila na tla, da bi našla pero - pa ga ni mogla najti. Nekaj časa se je kujala. Potem je zamahnila s perutnico in zaničljivo rekla trnovemu grmu:

- Kar imej tisto pero! Lahko si kupim novega. Pa ne modrega, ampak zlatega, da veš! Trnov grm se je zahihital:

- Zlato pero bi si kupila? Šoja, šoja, zlato pero stane veliko denarja. Ti, revica - pa zlato pero, hihi!

- Bomo videli! je srdito rekla šoja. Spet je letala med drevesi zdaj sem zdaj tja, ampak hitreje kot prej, ker je bila razburjena. Videla je medveda, ki se je ravnokar spravil dremat v brlog. Pa ji je šinilo v glavo:

- Za medvedjo kožo dobim denarja, kolikor ga hočem! In je poletela k lovski hišici. Potrkala je s kljunom na okno in zavreščala:

- Lovec, si doma?

Lovec je odprl okno in zazehal.

- No, šoja, kaj je pa tebe prineslo? je vprašal. Šoja se je izprsila in rekla:

- Poslušaj, lovec. Koliko mi plačaš za medvedjo kožo? Lovec se je začudil:

- Odkod pa tebi medvedja koža?

- To je moja stvar, je važno rekla šoja. Ti mi rajši povej, koliko si mi pripravljen plačati zanjo.

- Lovec se je zamislil. Potem je nejeverno vprašal:

- Kakšna pa je ta koža?

- Odlična koža, je hitela šoja, košata in svileno mehka in čisto nič oguljena.

- Kje pa jo imaš?

- Ni važno, je nataknjeno rekla šoja, plačaj mi, potem pa ti povem, kje je. Lovec se je zakrohotal:

- O ne, draga moja šoja! Najprej mi jo pokaži, potem se bova pa naprej pogovarjala.

Nič ni pomagalo, najsi je šoja še toliko klepetala in ga prepričevala, lovec je ostal pri svojem. Šoji ni preostalo drugega, kot da ga popelje v gozd, k medvedjemu brlogu.

- Tule notri jo imam ... je negotovo rekla šoja. Pa se je iz brloga zaslišalo medvedovo godrnjanje in lovec je odskočil.

- Ti, nemarnica! je zarohnel. Koža je še na medvedu in to na živem. Zakaj mi tega nisi takoj povedala?

- Saj me nisi vprašal ... je dejala šoja in ni vedela, kam naj pogleda. Lovec pa jo je nahrulil:

- Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči! In zdaj izgini, če ne, te počim!

Že je dvignil puško, ojoj! In šoja je čisto trda od groze ušla v goščavo.

Čez tri tedne pa ji je zraslo novo pero, lepo sinje - in šoja je bila spet zadovoljna. Trnovega grma pa ni nikoli več pogledala.