Šnopsar
| Šnopsar Neznani avtor |
| |||||||||||||
Miha Žličnik je bil imovitih kmečkih roditeljev sin iz St. Primoža, vinogradnega kraja. Razen precejšne kmetije so imeli Mihovi roditelji tudi malo, pa v domačej vasi vendar največjo — ker edino prodajalnico. Dobre vinske letine in dohodki prodajalnice so Mihovim omogočili Mihca v mesto v šole dati, da študira za »gospoda«, če tudi je bil mej dvema bratoma in edino sestra on najprijetniši. Toda Mihavi roditelji so obračali, in prav obračali, Miha pa je obrnol, in to šentano napačno. Tretjo je, — kakor pravijo na kmetih — še »zagnal«, v četrto pa kar kratko nikar ni hotel iti, češ, da ga študiranje čisto nič ne veseli, in da rajše doma ostane ter kmetuje. Ker vse lepo in grdo pregovarjanje le nič ni pomagalo, udali so se roditelji na vse zadnje in Mihi dovolili, da je doma ostal, ponavljajoči mu: »Dobro, ako nočeš maslene štruce jesti, bodeš pa turšičine hlebce grizel«.
Po Sv. Primožu je pa šel le en glas: »Žličnikov Miha ni za gospoda, še manj pa za kmeta, pokvarjen fant je«.
No Miha se je res kmetije poprijel, toda le bolj lahkega igračastega dela se je polotoval. Še najljubši mu je bilo, ako je mati — katera je sicer v prodajalnici prodajala — na polje ali pa v vinograd odšla ter mu velela, naj doma ostane, ter v prodajalnici pazi; kajti potem je »švrknol« lahko kozarček ali pa tudi dva domačega tropinovca. Pri takih prilikah si je pa tudi lahko vtaknol par šestič za boto — v žep bilo bi preočito — da je bilo v nedeljo za vino, posebno pa za tarok, ali vsaj za marjaš, kajti obojega se je Mihec v mestu prav do dobrega priučil.
Zgodaj vstajati i na delo hoditi, to ni bilo Mihi nikdar lastnost, a ob nedeljah in praznikih, in po zimi tudi ob delalnikih z gospodom učiteljem, in nekaterimi strastnimi lovci iz vasi na lov hoditi, to mu je bilo lastno, in takrat je vstajal vedno prvi v hiši. Da, pa še za neko delo je rad zgodaj vstajal — na kuhanje tropin po trgatvi, ali pa drožij po presnemanju vina, kajti takrat je žganje lahko »švrkal«, kakor mu je ljubo in drago bilo.
Kar je bilo na Žličnikovem Mihi, kakor kmečkem fantu pohvale vredno, bilo je to, da je prav rad knjige in časnike prebiral, zato pridno v domačo čitalnico zahajal, ter tam dostikrat v časnike kaj poročal, dopisoval. Z eno besedo, Miha je tudi politiko »uganjal«.
Po razumu priprostih Št. Primožicev, posebno pa še Mihovih samih, tudi to nikakor prav ni bilo, kajti »knjige in časniki so za gospoda, ne pa za kmeta, kmet naj le v cerkvi na bukve bere, vse drugo berilo naj pa opušča, posebno pa še tiste »politiš cajtenge«, tako so tarnali. No Žličnikov Miha je imel komaj dobrih 17 let, in po domačej vasi je šel o njem le ta glas, namreč: »Žličnikovi nemajo toliko premoženja, da ga jim Miha, ako ga njemu izroče, ne zapravi.
Zanikernost do kmetijstva in preveliko nagibanje do pijače — osobito »šnopsa«, — kvart, puške in politike, očitali so mu roditelji od dne do dne bolj. Mati se je dostikrat pred Mihom prav milo zjokala ter mu rajtala: »Miha! za božjo voljo, le pomisli, kaj bode iz tebe, ako se ne spreobrneš? To naše lepo premoženje, katero je moj rajnki oče — Bog se mu usmili duše, — meni zapustil, zapraviš ti, in kaj bode potem s tvojima bratoma, kaj sè sestro? vsi boste berači, ter se morali sè službovanjem živiti!«
Oče, čeprav sicer ozbiljen mož, Mihi je veliko manj očital, nego pa mati, kajti vest mu je očitala, da je slabih Mihovih lastnosti tudi on sam kriv, ker ga je, kakor »prvega«, preveč nežil, marsikaj mu prezrl, k igri ga celo sam napeljaval. Sicer je pa tudi mati bolj hlače nosila, nego pa oče, kajti bila je blagonica! »Saj ni nikder zapisano, da bi prav Miha moral na domu ostati.« odrezal se je oče navadno, kadar je mati Miho oštevala.
Miha se je k vsemu le pačil. Še celo kar smijal se je večkrat, ko je mati tarnala. Ko sta mu pa še celo brata in sestra, ta dva paglavca, slabe lastnosti pričela očitati, začelo mu je pa vendar uže presedati, in sklenol je sam seboj, vsemu očitanju fige pokazati — dom zapustiti. »Ako ste bili Vi blagonica za našega očeta, lahko je tudi še zame kaka na svetu, in vseh Vaših pridig bode enkrat konec.« odrezal se je nekega dne proti materi. Mati ni druzega odgovoriva, nego »sam Bog te usliši!«
V tretjej vasi, to je v Št. Damjanu je bila bogata vdova, Mica Skopuh, posestnica velike nezadolžene kmetije in edine hčerke Lenčke.
Mati Mica je bila na glasu dobre gospodinje, Lenčka pa na glasu lepega dekleta. To je Lenčka dobro vedela, za to je pa tudi nos pošteno visoko nosila, ne mené se s komur si bodi. Mati Mica, uže precej ostarela žena, prav rada bi videla, da bi se Lenčka uže skoro »dobro« omožila, in prav hudovala se je nad njo, ker je uže več prav premožnih snubačev odbila. »Fanta po svojej volji hočem vzeti, ako tudi nič nema«, rekala je Lenčka dostikrat materi. Mati, ker je videla, da z vsem prigovarjanjem, naj vzame bogatega, nič ne opravi, reče jej enkrat za vselej: »No pa si ga poišči, kakor si sama postelješ, tako bodeš spala.
Na dan »žegnanja« je bilo, ko je Lenčka, vsa v svili in zlatu, iz domače cerkve domov šla spremljana po županovej Metki. Ne daleč od cerkve je stala kôpa domačih fantov, mej njimi nek ptujec, nekoliko bolj po gospodski napravljen fant, lepe vitke rasti, snažnega brkastega obraza, bistrega očesa, toda — nekoliko rudečkastega nosa. Lenčka ga je gotovo kaj dobro zapazila, kajti komaj dober lučaj oddaljena, prašala je Metko: »Ti, kedo pa je tisti tam mej našimi fanti?« Metka odgovori: »Ako se ne motim, to je tisti Žličnikov Miha iz St. Primoža, veš tisti, katerega so dali v mesto, da bi za gospoda študiral, pa se je skujal«.
»A ta je tisti? — prav je storil, da ni hotel za »gospoda« študirati, saj bi ga bilo vendar škoda, takega zalega fanta,« odgovorila je Lenčka ter se od Metke poslovila.
Popoludne istega dne sta se videla Miha in Lenčka pred cerkvijo v drugič, videla sta se zvečer — uže pozno v noč — pod Skopuhovim orehom za hišo, tudi uže v tretjič. Pod orehom sta tudi precej dolgo kramljala, kaj? — kdo ve to? V dobrih treh tednih pa je počil v Št. Primožu kakor tudi v Št. Damjanu glas:
»Miha Žlčnik, in Lenčka Skopuh sta par.« Žličnikovi niso imeli proti temu čisto nič ugovarjati, marveč lotili so se z velikim veseljem Mihi »balo« napravljati. Vse drugače je bilo pa pri Skopuhovih. Mati je Lenčki le vedno in vedno rajtala, koliko slabega se o Mihi sliši, kak delaboječ človek je, kak pijanec, posebno »šnopsar«, kak kvartopirec, lovec itd. pa vse to je bilo le bob ob steno; Lenčka je hotela njega in nobenega druzega za moža in tako se je tudi zgodilo.
Ženitovansko pismo se je naredilo, v tem si je pa pametna mati Mica velik užitek izgovorila za slučaj, ako bi z mladima ne mogla skupaj živeti; in veliko noč je uže Miha pri Skopuhovih »žegen« delil — dovršivši komaj 18 leto. Koj v pričetku je Miha uže še kazal, kakor da bi se hotel gospodarstva ozbiljno lotiti; toda v primeri k sicer res lepemu premoženji, lotil se je dosti prepotratnega živenja. Posebno rad pa še druge gostil, na lov zahajal in kvartal, kakor je iz fantovskih let vajen bil.
Mati Mica se s takiin gospodarstvom nikakor ni mogla sprijazniti in še ne leto po poroki se preselila k ljubu pregovarjanju Lenčike, k svojej sestri Ošpeti. No, Lenčiki je bila pa visokost skoraj po godu; začela se je tudi sama bolj po gospodsko nositi. Kar Lenčiki, —- katera prav bistra glava baš ni bila — po godu ni bilo, bilo je to, da si je Miha vrhu obilega vina, katerega je vsak dan prav brez vse potrebe použil, še vsak večer in vsako jutro — kakor se je sam izrazoval — »grlo sè šnopsom spiral« in pa, da je preveč v čitalnico zahajal, namesto, da bi pri delalcih na polji, ali v vinogradu, ali pa vsaj doma bil.
Miha je bil pri Skopuhovih dve leti gospodar, ali gospodarske razmere so se predrugačile uže jako. Letini ste bili res obedvi slabi, vendar bi Mihi pri pravem gospodarstvu nikakor potrebno ne bilo, da plača davkarijo, taščo, posle in delalce, denarja na posodo jemati, voli in prešiče pa na upanje; ali vedna pijanost ne more skoraj drugačnih nastopkov imeti.
Pričetkom tretjega leta je bila izdana postiva, po katerej morajo vsi mladeniči, kateri so za to, brez izjeme vojaki biti. Miho je zadela ta postava, kakor strela iz jasnega, kajti vedel je, da ga gotovo v vojake potrde, ker »fest fant« je bil, vsaj bi ga drugače Lenčika ne bila vzela; in žene, otrok, velikega posestva, vsega tega pa postava nič ne pozna. Na račun gotove vojaščine je pričel Mina še bolj piti in sicer skoraj le »šnops«. Miha je imel, kakor so Št. Damjanci o njem govorili, vsak dan svoj »dompf«. Lenčika se ja jokala, na uboge otroke kazala, pa kaj je vse to pomagalo. »Zakaj si me pa vzela? saj te nisem prosil,« tako je odgovarjal pijani Miha.
Nabiranje vojakov pride, Miho vzemo. Ko je Miha še doma bil, šlo je gospodarstvo strašansko rakovo pot, in kako ne bi, ko se ni imel kdo za delalce, posle itd. pobrinoti. No ko je pa Miha k vojakom odšel, delali so delalci in posli kar so hoteli, kajti gospodinja Lena se za nje ni brigala, doma v kuhinji je čepela, ter si slabo voljo z »kuhanim« sladila. Miha je pa vsak hipec po denarja pisal, češ da ga za to in to »mažnjo« potrebuje. Lena mu je verjela, in se, dokler je šlo, doma zadolževala, kajti drugače bi mu ne mogla denarja poslati; pa vse je bilo zavrženo, vse je šlo — kakor se je do dobrega zvedelo — le za »spiranje grla«. V treh letin se je Lena uže toliko zadolžila, da jej nihče več ni hotel posojevati in ko se ji Miha popolnoma rudečim nosom domov vrnol, bil je uže le en sam rep v hlevu. Namesto da bi si Miha vsaj zdaj glavo na pravi roč nasadil, le še dalje je rogovilil. Posestvo je dal vse v najem, vse posle je zapodil, sam je pa s kakim otrokom v naročji ves ljubi dan po vasi pohajal ter popival. Plačal ni nikomur nič, vsak krajcar, kateri je dobil, pognal je skozi grlo. Drugo leto ni imel uže česa v najem dati, kajti prodali so mu upniki do poslednjega žeblja vse. Leno sè štirimi otroki je vzela teta Ošpeta k sebi — inati Mina je uže davno pod zemljo — Miha pa tava ves razcapan in vedno pijan zdaj po Št. Damjanu, zdaj po Št. Primožu, razposajeni otroci letajo za njim in upijejo: »Žličnik, Žličnik ima »dompf, dompf«!