Škrlatica (2736 m)
| Škrlatica (2736 m) Henrik Tuma |
| |||||||||||||
Letošnje poletje je bilo jako neugodno za razgledne študije. Daljno obzorje je bilo namreč tudi ob najlepšem vremenu redkokdaj čisto in celo po dežju se je utegnilo le ob zgodnjih urah kaj malega določiti. Radi tega sem se odločil, da porabim svoje počitnice za težje ture v proučevanje posameznih vrhov, ne glede na to, ali mi privošči nestalno letošnje vreme kaj razgleda ali ne. V to svrho so se naši »Dolomiti«, t. j. Škrlatična skupina, kar sami ponujali.
Dne 27. avgusta sem odkorakal z vodnikom Iv. Pečarjem, po dom. Bobkom, iz Kranjske gore ob 4. uri 20 minutah zjutraj iz hotela »Razora« po Veliki Pišnici v Krnico. Po zmerni hoji sva dospela ob 5. uri 50 minutah zjutraj do razpotja, kjer se loči po Nemškem planinskem društvu zaznamovana pot na Križ od kolovoza, ki zavije na levo proti hudourniku iz Velike Dnine. Le nekoliko časa vede viden kolovoz po gozdu, potem se izgubi v lovsko, težko vidno stezo, ki drži sedaj na levem, potem na desnem bregu hudournika »pod lesom«. Posebno oprezno je iskati sledu stezi preko hudournika, ki ga parkrat prekoračiš. Smer poti celoma kaže bela, izmita struga hudournikova, nad katero visoko gori se vidi zelenica z ruševjem in osamljenim macesnom. Ta macesen daje direkcijo kvišku. Ob 6. uri 20 minutah sva dospela z Bobkom do zadnje vode v strugi hudournika, to je odtoka snežnice iz Velike Dnine. Pri macesnu neha struga hudournikova ter je zaviti na snežišče, ki pokriva levo krnico[1]. Le-ta se razteza med vrhovi, imenovanimi »Za Stenami«, in prednjim vrhom Ponice. Po tem snežišču dalje do vrha škrbine med Stenami in Ponico vodi težavna pot v Martuljkovo dolino, vrhu škrbine pa se odceplja druga, jako zanimiva pot na Špik (2471 m). Posebno karakteristično, naravnost proti vzhodu nad snežiščem stoji stena Ponice, ki je podobna prosto stoječemu stebru ravno na vrhu stene, ki pada v krnico.
S precej strmega levega snežišča (kjer je bilo treba ob koncu vsekati nekoliko stopinj) se prestopi na desno široko krnico, imenovano »Velika Dnina«. Ta krnica je po mojem mnenju najlepša v vseh naših Julskih planinah. Obdajajo jo na levo, severno stran dolga, od vzhoda na zahod raztegnjena Ponica (2570 m), v vzhodnem ozadju po Dovškem Križu proti jugu stene prepadajoče Škrlatice. Med Križem in Škrlatico se vzpenjajo Kriški vršiči. Na zahod je Velika Dnina široko odprta.
Visoko gori med počjo, ki drži med Ponico in Dovškim Križem v Martuljek, se je mirno pasla čeda divjih koza, ki je izprva radovedno poslušala šum prihajajočih turistov, potem pa s počasnimi skoki izginila po rušnatih policah, ki vodijo na Ponico.
Zrak je bil hladen, čist, brez vetrca, da ga je človek prav iz celih prsi srkal in se oddihal. Po zložnih meleh sva prestopila na veliko snežišče, ki pokriva velik del Velike Dnine v smeri na melasto polico, dvigajočo se skoro sredi snežišča vedno bolj strmo gori proti Škrlatici. Že od daleč mi je označil Bobek holmasto polico, navadno počivališče turistov, kjer se okrepe in pripravijo na strmo pot po severni strani Škrlatice. Dasi nisem imel prave potrebe počivati, ker me je le gnalo v stene Škrlatice, sem se iz navadne discipline vdal vodniku ter porabil polurni odpočitek za to, da sem si ogledal veličastno Veliko Dnino. Vrha Škrlatice s police ni videti, pač pa kaže sama smer police proti navpičnim stenam, ki dopuščajo le en pristop po kaminu. S polico vred se dviga snežišče vedno strmeje in strmeje do stene. Proti koncu je sneg docela leden, zamazan in posut z lepo meljo. Vsekakor je potreba vsekati nekoliko stopinj, da prekoračiš konec snežišča. Z Bobkom sva namreč izvolila pot po strmem snegu in ne po vzporedni meli, ker sva si bila navezala dereze in ker se po snegu z manjšim trudom in tudi hitreje stopa nego po ostrem, zasipajočem se gramozu. Sneg je bil ta dan jako dober, ravno prav trd, da so zadoščale tudi moje »žabice«[2]. Konec snežišča in meli se naslanja na skoraj navpično steno, na katero je mogoč edini pristop po temnordečem strmem kaminu kraj meli. Tako je pristop na severno steno Škrlatice prav po naravi označen in najti ga mora vsak turist brez vodnika. Bobek mi je zatrjeval, da je enkrat napravil turo čez severno steno. Zaradi tega sem se popolnoma vdal njegovemu vodstvu. Pod kamin sva dospela s previdnimi, zmernimi koraki, tako kakor hodi po navadi vodnik Ivan Pečar, ob 9. uri 30 minutah.
Bobek je stopil prvi v kamin. Bil je oborožen z navadnimi derezami, kakršne rabijo posebno gorenjski drvarji. S par koraki se je povzpel kvišku v kamin, a jel tudi sipati name gramoz. V celem kaminu ni sigurnih stopov in prijemkov[3]. Bolj ko je Bobek z derezami pritiskal v steno, bolj ko je iskal prijemkov, tem bolj je trgal drobno kristalinasto, apnenasto ostro kamenje. Le kakih 20 metrov sva bila visoko, ko sem spoznal, da sva jako napačno ravnala, da sva zlezla v kamin v čevljih z derezami, s cepinoma in z nahrbtnikoma. Radi tega sem zabavljal Bobku ter zahteval, da se morava preobuti in odložiti cepina in nahrbtnika. V to svrho se je stisnil Bobek v kot kamina, ki mu je dal par pedi stališča, jaz pa sem se izverižil iz kamina ven na majhen kamenit pomolček, na katerem je bilo prostora za nahrbtnik in za dve stopali. Pod menoj globoka stena v Veliko Dnino. V taki poziciji sva odložila nahrbtnika in cepina, se sezula in preobula v plezalke ter vendarle poskusila po kaminu še dalje. Kamin je bil od tajajočega se, še svežega snega izza zadnje nevihte (pred tednom) moker. To pa je obteževalo tudi plezanje v plezalkah, katerim so podplati kmalu postali lepki vsled vlažnega snega in rdeče gline. Kamin je postajal vedno strmejši in že se je Bobek oglašal, da ne more več dalje, da treba iz kamina iskati police. Bobek je potegnil oba nahrbtnika in cepina po vrvi k sebi ter jih založil skrbno v majhno globel, sam pa je splezal iz kamina na bolj trdno, suho skalo, na ozko polico, proti kaminu stoječemu turistu na levo. Jaz pa sem poskusil še svojo srečo po kaminu gori in iztikal, bi li vendar ne bilo mogoče naravnost naprej; dozdevalo se mi je namreč po Purtschellerjevem »Hochtouristu«, da se gre precej visoko v kamin in potem šele na desno ven. Ker pa niže doli na desno ni bilo nikake police, sem sklepal, da sva še prenizko in da bo mogoče torej po kaminu kvišku. Sveži sneg (in bil sem v platnenih plezalkah) pa je oviral plezanje, tako da sem se tudi jaz kmalu prepričal, da je bolje iskati suhe, trde police kjerkoli. Čakal sem stisnjen v kaminu za skoraj navpično steno, kdaj da mi Bobek naznani uspeh svojega iskanja. In že se oglasi onkraj stene. Iz kamina ven ob steni je bilo opore stopalu le za kaka dva centimetra, toliko tudi za prijemke. Pogledal sem doli v kamin in nič kaj mi ni ugajalo plezati nazaj ter se potem vleči za Bobkom. Zaradi tega sem poskusil prijemke v skali. Dovolj jih je bilo za prve člene prstov in dobro je držala tudi ozka poličica stop. Bobku torej niti nisem odgovoril, marveč se nalahko zavihtel ob steni, in nenadoma sem stal pred strmečim vodnikom, ki je ravno napravljal vrv, da bi jo vrgel čez steno proti meni. Tako sva prišla z Bobkom iz kamina ven. V kaminu je namreč največja nevarnost vsled padajočega kamenja, kakor to omenja Purtschellerjev »Hochtourist« in kakor je zatrjeval tudi Bobek. Na moji turi sicer ni padel niti en sam kamen in isto tako tudi ne na moji prejšnji turi 9. avgusta skozi Planico pod Jalovcem. Kamenje je nevarno po mrazu, snegu in izdatnem dežju, ko se vsled zmrzali, vlage in solnčne gorkote ruši in vali po strmini doli. Nevarnost je tudi precej velika, kadar vije oster veter po razpokanih vrhovih in ruši kamenje. Najnevarnejše pa je spomladi ob tajajočem se snegu. Čez zimo se nabere vsled zmrzali in vetra obilo odkrušenega kamenja po snežiščih; spomladi pa, ko odmeka, se kamenje rahlja in se drsi in vali nizdol. Ako hočemo torej biti kolikor toliko sigurni proti padanju kamenja, je treba ture prirejati šele potem, ko se je sneg po plateh docela odtajal, torej od konca julija dalje, ne po obilem dežju ali novem snegu in ne ob hudem vetru. Tako srečen čas je bil dan moje ture dne 27. avgusta. Zato se mi tudi ni bilo bati kamenja.
Polica, ki jo je iztaknil Bobek, vede nekoliko metrov na levo, potem po steni na desno in tako v ključih kakih 50 metrov kvišku. Dalje krene odločno na desno nad kamin. Parkrat je moral še Bobek potegniti nahrbtnika in cepina po stenah kvišku, potem strmec ni bil več tako hud, da ne bi mogla nesti vsak svojega nahrbtnika in cepina do vrha. Na tej zadnji polici drži majhen skalnat, naravno vzbokel most preko par metrov globoke zareze. Omenjam ta prehod, ker je jako karakterističen za pot.
Kmalu za tem mostičem sva prišla z Bobkom v nov, manj strm kamin, označen že od daleč po grudah novega snega, ki je bil obležal po osojnih mestih. Kamin je bil iz precej trde skale in dasi vlažen, tuintam celo moker od tajajočega se snega, sva se naglo in sigurno dvigala kvišku. Konec tega precej dolgega kamina se je zasvetil v solnčnih žarkih vrh Škrlatice.
Od desne police nad prvim kaminom dalje sem bil prevzel vodstvo sam. Bobek se mi je zdel pri svojem iskanju precej nesiguren; zaradi tega sem mu očital, da še nikdar ni hodil po severni strani na Škrlatico. Bobek mi je končno priznal, da je sicer enkrat v megli poskusil priti v kamin, da mu pa to ni uspelo in da po tej poti dejanski še ni nikdar hodil. Ker sem bil dobre volje in sem videl, da tura ni tako huda, kakor je razvpita, sem prevzel brez skrbi vodstvo ter tudi brez težave iskal in dobil polico za polico do kamina, ki naju je vedel gori. Izstopivši iz njega in videč lepo razsvetljeno Škrlatico, sem veselo zaukal ter naznanil precej daleč za menoj idočemu Bobku svoj »hevreka«. Plati nad kaminom postajajo še položnejše, tako da v plezalkah prav lahko in sigurno stopaš in se hitro dvigaš. V kratkem sem stal prav pod robom vrha Škrlatice. Tu vede na levo strm kamin pod vrhnjo rdečo skalo, na desno po skalnati polici v severni rob. Bobek, kakor po navadi, je bil bolj za kamin, jaz pa bolj za police. In šlo je kakor že prej po mojem ter izlahka med raztrganimi rogljastimi skalami ob robu do vrha. Bilo je 12 in deset minut, ko sem stopil na vrh Škrlatice (2736 m). Kmalu je prisopihal tudi Bobek za menoj.
Bobek mi je bil pri odhodu iz Kranjske gore napovedal vsega hoda šest ur. Zmotil se je za približno dve uri. Na to odštevam odpočitka v Veliki Dnini pol ure, toliko nepotrebne zamude in iskanja polic iz dolenjega kamina pol ure, po mojem mnenju nepotrebno vlačenje nahrbtnikov in cepinov po vrvi. Nekoliko pa se mora odšteti tudi na zmerno hojo mojega vodnika. Razpoložen ter vešč potu bi utegnil napraviti turo iz Kranjske gore do vrha Škrlatice po severni steni brez težave v šestih urah.
Vreme je bilo prav letošnje. Solnce je sicer lepo sijalo, vetra ni bilo, pač pa so se trgale megle po vseh vrhovih in prelazih, a Škrlatice se ni taknila nobena.
Bobek, ki je bil izprva, posebno doli v kaminu, precej slabe in nesigurne volje, je postajal vsled uspele ture jako vesel in bilo mu je vse »čisto fajn«. Celo gosta megla, ki se je vlekla iz Trente gori ter zakrivala vso Triglavsko skupino, mu je bila na moje vprašanje, ali nama preti kaka nevihta: »čisto fajn megla«.
Ko sva bila dobro izpraznila svoji provijantni mošnji ter popila oba pol litra črnega vina (Bobek si je bil steklenico zasigural v en svoj čevelj), sem si ogledal okolico Škrlatice. Gosta meglena zavesa je zaslanjala sedaj to, sedaj drugo gorsko skupino in dolino. Hipoma pa se je zopet izčistila sedaj ta, sedaj druga stran, kakor da bi se dvigale zavese po neznanem ukazu. Tako se mi je v teku dveh ur razgrinjala v najlepši luči vsa bližnja okolica Škrlatice. Na severu široko razprostrta je ležala vas Koren, onkraj Karavank Beljak. Na zahodu so moleli nasproti v poldanskem solncu lepo razsvetljeni sosednji vrhovi, sosebno Prisojnik, Mangart, Jalovec, Grintavec in dalje zadaj Viš, Huda polica, Kanin, Koba-riški Stol, Matajur, vrhovi Krnske skupine. Posebno lepi so postajali ti prizori, ko se je megla kakor po programu dvigala sedaj od ene strani proč, sedaj od druge. Gosta megla je izprva zakrivala tudi Triglavsko pogorje. Okoli ene popoldne pa je Triglavski vrh s Kredarico, na levo z Rjavino in na desno z Debelim vrhom, Kanjavcem, Lipahom do Lanževice (Lansepca) zablestel v celi svoji krasoti. Koča na Kredarici je bila vidna kakor zarisana in z daljnogledom viden tudi gibljaj človeka. Najinteresantnejši zame pa je bil pogled na naše Dolomite same, t. j. na skupino Škrlatice z Zadnjim in Malim Dolkom.
Ob dveh sva odšla z Bobkom po južni strani doli. Obhodila sva plat, po kateri se navadno pleza gori. Ta pot je brez vsake težave. Z Bobkom sva si ogledala tudi nameravano novo pot proti Aljaževemu domu. Brez vsake težave prideš z roba Škrlatice v Mali Dolek po meleh in snežišču dalje do robu Krnice. Poskusiti bi bilo le steno pod Malim Dolkom. Kolikor se nama je zdelo od daleč, bi se dal tudi tam dobiti nepretežaven pristop, tako da bi bila pot na Škrlatico iz Aljaževega doma gori prav dobro pristopna, naravnost na vrh najkrajša in brez vsake nevarnosti za dobrega turista. Hitro sva se odpeljala po dolgi meli v Zadnjem Dolku in od tod po rušnih plateh okoli Rogljice in tik pod njo po kolikor mogoče varni smeri gori proti Kriškemu prelazu do zaznamovane poti Nemškega planinskega društva v Veliko Pišnico. Ostro je pripekalo popoldansko solnce na strmo steno kriške poti in hitela sva, da sva v dobri pol uri stopila v senčnato dolino nad »Travnatim brdom«. Tam sva dobila tudi hladen požirek iz prvega studenca. In z dolgim korakom sva hitela po senčnati gozdni poti po dolini Pišnici. Z vrha sva odšla ob 1. uri 53 minutah ter dospela do Kriškega plazu ob 4. uri 15 minutah, po plateh doli ob 4. uri 50 minutah, v dolino do studenca ob 6. uri in v Kranjsko goro ob 7. uri 20 minutah. Ravno je odzvonilo angelsko češčenje v župni cerkvi, ko sva se z Bobkom poslovila ter dogovorila, da kreneva drugi dan po severni strani skozi veliko okno na Pri-sojniku na ta vrh.
Tura skozi Veliko Dnino po severni strani na Škrlatico, po južni strani in mimo Križa v Pišnico doli ali pa čez Kriške pode doli v Trento spada gotovo med najzanimivejše in tudi najlepše ture v Julskih planinah. Že dolgo nisem imel tako lepega, čistega turističnega užitka. Obenem pa sem se prepričal, da tura po severni strani Škrlatice ni tako huda, kakor je razvpita.
Dosedaj so jo napravili dr. Kugy prvi (1896) z vodnikom Andrejem Komacem, po dom. z Moto iz Trente, Bois de Chesne in dr. Baumgartner (1897), tržaški turist Anton Kramer (1899), vseučiliški profesor Beck in A. Lariš (1905) in kmalu za njima znana češka turista Čermak in Dvorsky, vsi z vodnikom Jožefom Komacem, po dom. »Bavrom« iz Trente.
Midva z Bobkom sva morala poti na novo iskati in jo najti. Vrv sva rabila le za cepina in nahrbtnika. Od spodnjega kamina do vrha sva hodila v plezalnih čevljih; z opreznostjo bi se pa prišlo tudi v dobro okovanih čevljih.