Škrip Škrap in strastni čaj
| Škrip Škrap in strašni čaj Marko Kravos |
Ostroviden in neviden → |
| |||||||||
Nekoč je živel možic z dolgo brado, ki mu je bilo ime Škrip Škrap. Čudno ime. In še bolj čuden stric. Ljudje so pravili, da je škrat. Res je bil čisto majhen, a da bi škrati živeli v našem mestu! Vsega kar rečejo ljudje, ni mogoče verjeti.
Ampak Škrip Škrap je bil res škrat. Videl je na primer, tudi stvari od znotraj in skozi zid. Zato je znal in vedel, kar se ljudem še sanja ne. Lotil se je marsičesa: iznašel je recimo način, kako iz starih časopisov napraviti marmelado. Morda je mislil, da je marmelada najboljša stvar na svetu. Otrok seveda nihče ne vpraša, kaj si mislijo o taki ostudni iznajdbi.
Pa pustimo škratovo marmelado, so še hujše stvari na svetu.
Deklica Tilka je nekoč obležala v postelji. Bolela ata jo trebuh in glava in imela je vročino. Starši so poklicali zdravnika.
Doktor Zdravko Vitamin jo je pretrkal spredaj in zadaj, ji pogledal v grlo, ji izmeril vročino, potipal žilo. Potem je zmajal z glavo:
"V bolnico bo treba. Pregled krvi, analiza solz, urina in nohtov. Tudi na žarke mora. Upam, da ne bo treba kaj operirati."
"V bolnico! Na operacijo! Oh, tega pa ne. Ne in ne. U-ua..." se je spustila v jok Tilka.
Po ulici tam mimo je šel Škrip Škrap. Skozi zid je videl, da pri Tilki nujno rabijo pomoč. In je pozvonil.
Ko ga je doktor Zdravko Vitamin zagledal, je užaljeno skomignil z rameni, si umil roke in na hitro odšel.
"No no, morda pa ne bo tako hudo," si je gladil brado Škrip Škrap, ko je stopil k postelji.
"Oh, Škrip Škrap, pomagaj!" javka Tilka. "Vse me boli. Vročina me kuha in obenem me trese mraz. Umiram od strahu, da me odpeljejo v bolnišnico... Joj, kaj bo z mano!"
"Jih že vidim! Tri čarovnice so se spravile nate. Dve nista nič posebnega... Ena pa..."
"Kje, kje so? Nič ne vidim," je z motnimi očmi pogledovala s postelje Tilka.
"Pri tvojem vzglavju so, pa ti jih ne moreš videti. Na levi je botra Bolečina: hu kako je bradavičasta! Na desni stoji strina Vročina, ki je škilasta. V sredini pa... sama sveta Neumnost!"
"Na glavi ima krono, ker ji je podložno najmanj pol sveta," se je zarežala Bolečina.
"Res," ji je skočila v besedo strina Vročina, "kraljestvo Neumnosti je največje kraljestvo na svetu. Če Neumnosti ne bi bilo, bi bilo za nas jage babe in čarovnice bolj malo veselja. Naši kraljici se mimogrede posreči kaj norega. Vsak od nas bi rekel: dve in dve so štiri jabolka. Pri Neumnosti pa, če se ji ravno zljubi, znese naa okroglo, pet: tri jabolka, eno hruško in še dve češplji navrh," je klepetala Vočina.
"Ko se primeš za glavo ob takem računu, " je nadeljevala botra Bolečina, " pa ti ona razloži: "Stehtaj, če ne verjameš! Vidiš? Teža je ista pri kot pri tvojih štirih jabolkih. Če imaš ob jabolkih še drugo sadje, pa je boljše." Ja ja, naša Neumnost je genialna."
"Ker seveda misli, da so jabolka, hruške in češple ista figa," se je namrdnil Škrip Škrap.
" Veliko ljudi se pusti voditi za nos: Arabcem prodaja pesek, Eskime zvabi smučat v Kranjsko Goro..." doda škilasta Vročina.
" ...in lastovkam daje posebn popust pri vožnji z letalom," poje botra Bolečina slavo Neumnosti.
"Ah jaz teh treh čarovnic nič ne vidim. Kje so?" je zdaj vzdihnila Tilka. "Samo nekaj počenih glasov slišim in glava me še vedno boli. Ojej! Zakaj so se te pošasti spravile name!"
"O tem bi bilo treba vprašati nesramno Neumnost!" je rekel Škrip Škrap.
"He he he, se je zdaj oglasila kraljica: "Seveda, ne-sramna sem jaz! Drugih pa sploh ni sram, če imajo v glavi prepih... He he he. Tilka že ve, kdaj je leščila mojo krono. Ne vidiš, kako se blešči!?"
"Pa res," je moral priznati Škrip, ko je pogledal krono od blizu.
"Jaz nič ne vidim, nič ne razumem. Ojojojojoj!" je tožila Tilka. "Pa kdaj sem jaz Neumnosti krono čistila? Nikoli!"
"Pa si, pa si," je kljuvala botra Bolečina. "Sredi decembra si se lepo sezula in šla v morje nabirat morske polžke. Če to ni kraljevska neumnost!"
"Saj ni zeblo in je sijalo sonce," se je branila Tilka.
"Ta je pa debela. Polžke in školjke se nabira poleti, a ne?!" je zmajal z glavo škrat: "Pa od vaju, Vročina in Bolečina, tudi ni lepo, da se zaradi take malenkosti spravita na Tilko. Vsak skuha kdaj kaj nerodnega."
"Potem moraš tudi požreti kar si skuhal. Ko si zviješ nogo, ko stakneš gripo, prehlad, pljučnico, angino, pa klope ali bolhe..." je naštevala strina Vročina.
"Polžkom sva z Matičkomm nujno rabila. Z njimi sva priredila polžje dirke. Školjke rabiš tudi kot denar. Prazne hišice lahko nabereš na nit, in imaš zapestnico. Lahko pa jih daš v pločevinko in si napraviš bobenček."
"He he he," se smeje Neumnost. "In potem kih-kih, in si bolan v postelji!"
Škrip Škrap medtem potuhta, kako in kaj. Ko tri jage babe ob Tilkini postelji brusijo svoje jezike in jo dražijo, zavre on v kuhinji lonec vode za svoj čarodejni čaj. V krop vsuje kozje bobke, gnilo jajce, ščepec posušenih črvov, dva zelena smrdeca in na vrh še žlico pasje sline.
Blub brrlub, pomeša in ko je grozni čaj kuhan, ga nese v sobo k bolnici.
"He he he, bla bla bla, te te te... "žlobudrajo vešče med sabo. Kraljica Neumnosti si navrh še zapoje: "Kaj pa nam morejo, morejo, morejo, kaj nam pa morejo škrati iz vsega sveta!"
Tilka zagleda Škrip Škrapa s lončkom. Od groze se pokrije čez glavo: tiste gnusobe že ne bo žrla!
Škrip Škrap se nedolžno približa postelji, potwm pa z lončkom šlak šlak šlak! - oblije s stašnim čajem tiste tri spake ob Tilkinem zglavju.
Kakšen vik in krik je nastal! Kot bi mignil, ni bilo o jagih babah ne duha ne sluha. Črn oblak smmradu, to je vse, kar je ostalo za njimi.
Samo da je najhujše mimo! Ker Tilka je ta hip že čisto zdrava.
"Hvala, hvala zlati Škripec," jo je razganjalo od veselja. "Kako naj se ti zahvalim? Vsaj poljubček..."
"Nič poljubčka! Kdaj drugič ko zraseš. Zdaj bi se rad s tabo in Maticem igral s polžki in školjkami. Kje jih imata? Jih bo dovolj za tri? Morda pa je treba ponje v Barkovlje?"
"Škrip Škrap, pa ne da tudi ti včasih leščiš krono tetke Neumnosti!?" se čudi Tilka.
"Včasih. Zakaj pa ne! In me ni nič sram. V deželi kjer vlada Pamet, je velik dolgčas. Res imam tisoč tristo let, pa sem še vedno rad razposejen. - In če bi si po bradi obesil školjkice? Bi mi pristajale?"
"Hi hi hi, pa kako! Kot smrdeci v tvojem strašnem čaju."