Škorčeva šola

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Škorčeva šola
Črtomir Šinkovec
Izdano: Jesenice: Kulturno umetniški klub Tone Čufar pri DPD Svoboda; Kranj: Gorenjski tisk (1973)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jutro[uredi]

Jutro, žametno od zore,
gre čez polje v svetli halji,
naslonilo se na gore,
pozlatilo morje v dalji.

Majsko slavje pod topolom
prirede gozdov občani
za zelenim Tihim dolom.
Od občanov kdo so zbrani?

Tisoč ptičkov. Od kraljičkov
in kalinov vse do srak,
prileteli s sedmih gričkov
so kot živ, pojoč oblak:
sedli k mizam, se gostili,
peli in na zdravje pili.

Kos pa kar naprej žgoli
svojim bratcem te reči:
»Joj, če k nam jo zdaj primaha
zvitorepa rjava snaha,
sama pila bi in jela,
sebi dober tek želela ...«

Prvi april po telefonu[uredi]

Prvi april je in novico
po telefonu pošlje ded:
»Spekli, hm-hm, smo potico,
sladko kakor ajdov med.
Kdor se hoče jo najesti,
naj priteče k nam v gosti
avtostop po tisti cesti,
koder vozi polž z rogmi.«

Joj, je nas prevzela nuja,
v hiši hrup je in živžav,
prav nihče se več ne kuja,
ko jo ucvremo prek dobrav,
kjer aprilski veter veje,
polž vozari mimo hiš;
potlej pa se ded zasmeje:
»Snedla je potico miš!«

Čebele in cvetice[uredi]

Od gore do gore
blesteče so zore,
brsteče so njive
in češnje in slive.
Iz spanja čebele
so v polje zletele,
zletele v poljane,
zbudile zaspane
so prve cvetice,
jim sedle na lice:
»Hej, cvetke, smo tu!
Pripravite hitro
poln panj nam medu!«

In sonce je vstalo,
na pot se pognalo
čez polja, poljane;
ogrelo zaspane
je prve cvetice,
zlatilo jim lice,
da malce premrle
so čaše odprle,
medu natočile,
čebelam napile.

Škorčeva šola[uredi]

Škorec sklenil je – pa pika,
sklenil je aprilske dni:
»Naučil se bom jezika,
pa veljal za škorce tri.«

Kar je sklenil, je veljalo
kakor moških sto besed:
slovnico je kupil malo
in slovar iz tistih let.

Nepremično zdaj na veji
je čepel in se učil,
kakor sova na vereji,
od učenja se potil.

Slovnico si vtepa v glavo,
že slovar na pamet zna,
vmes posluša za zabavo,
kaj otroški svet jeclja.

Obogatil do septembra
je besedni svoj zaklad,
klatil take že decembra,
da se čudi otročad:

»Tumpec, tepec in neroda,
reva, šleva si in pol,
osel, bizgec, pujs, prismoda,
telebanast kakor vol.«

»Kje pobral je škorec take?«
čudi se otroški svet.
Ded pa reče: »Glej jih, spake!
Vse pobral je z vaših gred!«

Škorec letal na dvorišče
je potem do marčnih dni,
ogovarjal slednje pišče,
češ da zna jezike tri.

Domišljav zaradi znanja
z brati ni odšel na jug,
ni se ustrašil zmrzovanja,
zime ne s košaro tug.

Vrnejo se z marcem škorci
s ščebetanjem v rodni kraj,
škorec naš v zeleni gorci
jezikovni odpre tečaj.

Šolal je vse sestre, brate,
prošnjo to jih nauči:
»Dajte, nam, ljudje, za svate
sto in sto prgišč zobi!«

Kam se je izgubil mraz[uredi]

Kam se je izgubil mraz,
kam se je odklatil,
ko z jegliči že pri nas
breg se je ozlatil?

Mačic se morda je ustrašil,
sedle so na vrbo;
je morda se sonca splašil,
grelo mu je grbo.

Morda zlobno mladim drozgom
z brado v gnezdo drega,
morda v luži tam pod gozdom
z žabami se krega?

Morda po gorah sneženih
se strupen košati,
po vrtačah se ledenih
morda z zimo brati.

Ali pa bo v kraški jami
čakal do jeseni,
da bo, ko se spet predrami,
pikal kot sršeni?

Morda pa je pred pomladjo
zbežal za obzorje,
kožuh si odpel in z ladjo
odveslal čez morje,

tjakaj v severne dežele,
kjer ni konca zimi,
s Samojedi in medvedi
tam bo in z Eskimi …

Maj ob Soči[uredi]

Kadar maj hiti čez polje,
zibljejo se mlade trave;
z vej cvetočih dobre volje
ptički mu drobe pozdrave,
pesmi, ki budijo cvetje,
da odpre čebelam čaše,
daje nežno jim zavetje
in obilne sladke paše.

Tjažek hodi v maj z očetom
v sončne njive nad Gorico
in med ptičjim tem ščebetom
gleda čez bodečo žico
pa sprašuje: »Čemu žica?
Češnje tu kot tam zorijo,
kakor tu je tam Gorica,
tam kot tu ljudje živijo.«

Očku gre kot črna ptica
senca čez oči in lica:
»Sinko, tod smo se borili,
kri točili prav do zmage;
ko izgnali smo sovrage,
z žico spet so pregradili
Kras in Sočo, briške trate,
brate tu in onkraj brate …«

Dvojčka[uredi]

Cenčkovi imajo dvojčka,
prava korenjaka:
prvi bolj kot drugi pojčka,
škratca sta pa taka.

Da sta dvojčka in še škratca,
stvar pač ni nerodna:
huje je, da sta si bratca
do lasu podobna.

V dobri veri – ta je Blaž! –
očka se ušteje.
»Nisem, nisem, nisem Blaž!«
se Matjaž mu smeje.

Niti teta Meta ni
čisto brez zadrege,
ko ugiba, kdo kriči,
kdo se dere na pretege.

Kdo je kdo od dveh butic
grivastih, košatih,
se ne znajde niti stric,
niti stara mati.

Kdo je kdo, le mama ve,
mama se ne ušteje,
mama pa še nekaj ve,
temu se ne smeje.

Šola jima ne diši,
pisanje ne branje,
z dedom pa obrala bi
vse čebelje panje.

Trije godci[uredi]

Trije godci
»Veseli Butalci«
pobi so, kot se spodobi:
češ, da slovijo,
se kot petelinčki držijo,
s cvenkom žvenkljajo,
se z avtom bahajo,
z letalom in ladjo,
s svojo dvanajsto pomladjo.

Kadar zagodejo,
hiše se tresejo,
pari pa plešejo,
kot šment bi jih plental,
kot bi trobental
sam Armstrong –
pa le lonec – je gong,
tromba – lijak,
boben – koš za smeti.
Hi hi hi hi!

Nesrečna čebelica[uredi]

Vedri veter, veter pomladanski
zašumel je po končnici panjski,
rekle so čebele: »Bomo se možile!«
Žêla so marljivo si brusile
in med troti si izbirale možice zveste.
Le čebela, ki s sprehoda s cvetne ceste
se vrnila je, sestricam pravi:
»Nočem trota, nočem lenega možica!
Pravkar srečala sem na dobravi
belega metulja – njemu bom ženica!«

Vrne k belemu metulju se na rdečem cvetu:
»Lepšega možica ni na širnem svetu,«
mu dobrika se po žensko, na nožice
tôvore nabira sladke si medice,
da bo videl njeno pridnost in veljavo.
Obletela je čez nekaj dni dobravo,
pa zaman metulja išče ... Reče ji cvetica:
»Hm, metulj lepotec bil je gosenica!«
Kaj stori naj kakor ovdovela
bridko razočarana čebela?

Za bridkostjo vedno radost pride.
V panju se čebela s trotom snide,
kmalu sestre je vabila v svate.
Toda trot je trot, mož nebogljeni
le doma čepi, sladka se, ni mu mar za trate.
Dolgčas je ob takem možu mladi ženi!
Péstuje naj ga, neguje kot bolnika,
tepe in ošteva, naj vsegà opika?
Naúči naj delati nemarnega lenuha,
da si sam zaslužil bo svoj košček kruha?

Hudo za čebelo je bilo spoznanje,
da metulji so varljivi kakor sanje
in da trot je mrha, tumpasta butica,
ki le jé in spi, kot starček prestopica,
da napota je nadležna v panju.
Ko bila je mera zvrhana, na zborovanju
odločile so čebele: »Dol z lenuhi!«
Troti kot zgubljeni so debelo zrli
in od lakote natihoma pomrli ...

Srečanje na vrtu[uredi]

Srečata na vrtu se kraj hiše
slinar polž in mož-stonoga.
Sline, kot spodobi se, obriše
polž in radovedno, brez poroga,
sobesednika povpraša:
»Kam, prijatelj? Na sprehod na polje?
Sladka tam je, sočna paša!
Hm, pa zdiš se mi čemerne volje,
kaj te muči, dragi moj stonog?«

Mož-stonoga na sto bosih nog
vstopi se, zaupno polžu pravi:
»Glej, oženil sem se, revež, davi.
Ni še konec svatbe, že pošilja žena
v daljno me, prestolno mesto
po sto parov čeveljčkov najlepših,
parov nogavičk svilenih dvesto,
nogavičk najdražjih in najlepših.
Tej razsipnosti zares se čudim!
In kako naj ženi to bogastvo nudim?
Ona sploh ne misli na draginjo,
kje pa, revež jaz, naj vzamem tisočake,
saj bi moral jih imeti polno skrinjo.
Da, tako zabredeš med bedake!«

Polž sočutno sline si obriše
kar ob steno svoje zavaljene hiše
in roge povzdigne skoro do oblakov:
»Kaj bi gnjavil se zaradi tisočakov!
Ni jih treba, kupi na obroke,
ni rešitve druge; ko dobiš otroke
boš imel na grbi – stanovanje!«

Mož-stonoga zvesto je poslušal
polža, ki odprl mu duri je v spoznanje:
sanj zaman bila je polna duša,
v polje da bo na sprehode ženko vodil
in blaginjo vžival sreče in svobode ...
Kakšna zmota! Le zaradi ženske mode
sam bosjak bo vse življenje hodil ...

Tiho sta odlezla z vrta
polž in mož-stonoga – oba potrta ...

Slavje na skrinjah[uredi]

Zgodba ta je kajpak stara:
pleše miš, če muca ni.
Naj bo stara, ščepec čara,
popra v njej je in soli.

Muc, od davnaj v naši hiši,
mladec bil je muc in pol,
nikdar z lova se na miši
prazen vrnil ni domov.

Revež z leti je opešal:
star dremucka kraj peči,
a Miškon je kašo mešal,
v hramu delal holadri.

Godba mišk je tam igrala,
godba samih violin,
mišja družba pa plesala
na pokrovih starih skrinj.

»Ej, iz skrinj diše dobrote,«
reče mišek Golobrad,
mati miš pa: »Ni je dote,
kot je mastna svinjska gnjat!«

In navrta v skrinjo luknje
sam marljivi Miškolin,
a nato na skrinjo smukne
in naznani vir dobrin.

Mladi se vrtijo pari,
stari se na moč maste:
kdo v obilju naj skopari,
ko veselje v cvetje gre …

Mleko pijejo na zdravje,
vmes nazdravlja Miškolin:
»Živio, oj, mišje slavje
na bogastvu starih skrinj!«

Stari muc pa mirno dremlje
in na toplem sladko spi,
kot da mar mu ni podzemlje
in kar v hramu se godi.

»Švrk!« dé metla: »Ti negoda!«
Muc pa v shrambo na poskok,
miškam trem kar sredi poda
droben srček poči – pok!

V kraju brž je veselica,
glas utihne violin.
»Nezaslišana krivica!«
tarna v luknji Miškolin.

»Ni pravice je v tej hiši,
ne veselja za naš rod,
dokler bo preganjal miši
takle star in krut gospod!«

Tujček[uredi]

Tujček-maček
tuj, tuj, tuj,
ostre krempeljce
sezuj
in povej nam,
kje si bil,
si na polju
miš lovil,
dremal mar si
za pečjo,
predel prejo
svileno?

»Mjav, mjav,
mrmjav,
nisem dremal,
nisem spal,
maslo jedel,
mleko pil,
pri sosedu
se mastil,
pri sosedu
brke vil,
potlej z metlo
jih dobil.«

Kuža[uredi]

Kuža naš je vzor čuvaja:
ne boji se tolovaja,
nenasitneža dihurja;
varna je družina kurja
pred lisico, to tatico,
ki ob zori in o mraku
rada pride h kokošnjaku,
da bi krala in morila,
kurje se krvi napila.

Da mu kos bo, tolovaju,
dajmo pridnemu čuvaju
pasje radosti – klobas!
Le tedaj bo srečna vas,
varna bo družina kurja,
ko ne bo lisic, dihurja,
ko ne bo nihče se skril
v ovčjo kožo in moril ...

Polžek in otroci[uredi]

»Polžek, polžek, kam pa, kam
danes nosiš hišo sam?
Na gostijo – pa z rogmi –
ej, si smešen, polžek, ti!
Nebogljenček si, da veš,
vse posliniš, koder greš!
Na rogeh imaš oči,
pa ne vidiš tri pedi,
tri pedi naprej, nazaj,
da bi šel lahko na raj.«

»Meni se mudi, mudi,
stran, otroci, stran s poti!
Na gostijo sred poljan
vabi polže star goban.
Jedli, pili, se mastili
bomo tam in prenočili;
a če več ne bo gobana,
vrnem jutri se zarana
in pobodem vse z rogmi –
tekla bo v potokih kri.«

Mušja kupčija[uredi]

Malčki lov so priredili,
muho muhasto ulovili,
ker bi radi jo prodali
deda brž so povprašali:
– Koliko je muha vredna
neuštevši napitnine?
– Ni kaj reči, je prav čedna!
Pol orehove lupine!

– Ded naj dobro se imajo!
rečejo in odvihrajo
med sejmarje in branjarje,
med trgovce – vse za novce –
med mešetarje, mesarje,
med sirarje in mlekarje,
koder muhe mrgolijo,
pa nobene ne ulovijo.

Prav tedaj nad branjarijo
je začivkala sinica:
– Dobro sklenimo kupčijo,
mojim mladim bo potica!
Zdaj še kos je zažgolel:
– Jaz za muho vam bom pel!
In še pajek, ždeč na preži,
oglasi se v svoji mreži:
– Srečo vam v hišo nosim,
dajte meni muho, prosim!

Čudna res je to zadrega,
žaba se iz luže krega:
– Da si skuham sladko juho,
meni muho, meni muho!
Mi pa smo se oprostili,
vsem lepo odgovorili:
– Niti v mrežo, niti v vodo,
muha gre naj – na svobodo!

Hrček[uredi]

Dečki-pepčki
hojladri,
so k oblicam
v polje šli,
šli so Pacek,
Frkolin,
Brusov Nacek,
Sirkov sin.

Tam ob stezi,
kot sestrice
rdeče v lice
so oblice.
Smuk! – k oblicam,
hojladri,
bas na turkcu
čmrlj brenči.

– Pst, pst, tiše!
Kdo je tam?
Kdo jo briše
proti nam?
Joj, joj, smrček,
kremlje, tace ...
– To je hrček –
dahne Nace.

To je hrček,
to je hrček,
ki za zimo
nosi v hram:
ščep krompirčka
ščep korenjčka
za prikuho repico,
za posladek
pa oblizne
in ugrizne
kolerabico v bradó.

Vrabček[uredi]

Na strašilu
sredi njiv
se spodreca
vrabček Čiv,
se spodreca,
počehlja,
tako pesem
začeblja:

Sonce, moje
je ognjišče,
njive, travniki
skladišče,
pa potoček
kopališče
in tako sem živ in zdrav;
če vam, malčki,
ni kaj prav,
ščepec žajblja
vam bom dal,
ščepec kumne
in trpotca
in kamilic
in rmana
malce brinja
in kopriv:
kdor je mrtev,
spet bo živ,
spet bo živ,
spet bo zdrav!
Živ-žav,
živ-žav!

Kaj pravijo?[uredi]

Bratec pravi:
»Jabolka kot zarja rdijo.«
Sestra pravi:
»Že marelice medijo.«
Mati pravi:
»Zrelo klasje hoče v mline.«
Oče pravi:
»Grozdje dalo bo črnine.«
Zemlja pravi:
»V daljo širno, iz daljine
sonce seje mi cekine.«

Prepelice[uredi]

Ziblje morje se pšenice,
rahlo diha kot iz svile.
Čriček čriča. Prepelice
se glase, kot bi prosile:
»O, nikar pšenice žeti,
nebogljeni so mladiči,
še ne morejo vzleteti,
skriti se pred sokoliči.«

Rano so prišle žanjice,
srpe ostro nabrusile;
žalostno so prepelice
pedpedikale, tožile
splašene čez ostrnice;
kakor pisani dragulji
od plavice na plavico
mirno letajo metulji …

Stari mlin[uredi]

Klipe-klope, klipe-klope
poje v grapi stari mlin,
trudno preobrača stope,
kot na stare dni spomin.

V mlinu melje mlinar Miha
na jesenske sive dni
in posluša – zrnje vzdiha,
tarna, toži in ihti:

»Mlinar, oj, nikar ne zmelji
v belo moko me – čemu?
Posejano bi me želi,
spet mlatili na skednju.«

Zrnje že med kamna vsiha,
vzdiha kot iz bolečin;
mlinar z roko žleb zaniha
in ustavi stari mlin.

Seže v zrnje v misli mračni,
ziblje zrnje na dlaneh:
»O, brez kruha malčki lačni
pozabili bi na smeh!«

Miha zopet žleb zaniha.
»Meljem!« zaklopoče mlin.
Trudno preobrača stope
kot na stare dni spomin …

Pesem o jeseni[uredi]

Sonce jesensko
si krajša hodulje,
rano odpravlja se
v daljno posteljo,
pozno prebuja
poslednje metulje,
skopo se druži
z družino čebeljo.

Grozdje iz gorce
se v sode odpravlja,
kostanj na trato
sadove je zložil;
medved se v topli
brlog je odpravil,
jež se je s sadjem
bogato založil.

Starke potrte
so lipe pred hišo,
kakor da niso
nikoli cvetele;
malčki pritiskajo
noske na šipe,
da bi snežinke
brž, brž priletele …

Briški koloni[uredi]

– V Brdih nekoč so živeli koloni …
– Kdo pa bili so to, dedek, koloni?
– Leto za letom, do starosti sive
z znojem pojili gospodi so njive,
leto za letom – vsa leta enako
v brajdo hodili so kakor na tlako.

Zemlja je črpala dnino za dnino:
češnje rodile so za desetino,
žetev ni dala jim kruha poleti,
žito oddali so sami izžeti;
ko pa rebulo so grofu oddali,
v prazno prgišče so žulje stiskali.

Zima jih trla ob prazni je skledi,
tlelo jim upanje v slednji besedi,
upanje krhko cvetelo vso zimo:
Zemljica naša, kdaj v last te dobimo?
Kdaj nam boš dobra kot mati in žena,
z znojem in s srčno krvjo napojena?

Kres si upora so v srcu prižgali:
kri kot semena v to zemljo sejali,
srčna jim kri je rodila sadove,
sončne sadove za mlade rodove,
a ne za mejo – že v Števerjani
še so koloni kot lani, kot lani …

Beli vršaci[uredi]

Belijo beli se,
beli vršaci,
bel je vrh Razora,
Krna in Kuka:
mar se posedli
so nanje pajaci,
v belo oblečeni
vse do klobuka?

– Niso se nanje
posedli pajaci,
da bi kazali
osle z višin:
v belo oblečeni
zdaj so vršaci,
bliža se s snegom
zima s planin.

Jutri morda že
v dolino sejala
bo iz oblakov
snežinke na nas,
s prsti ledenimi
v uhlje ščipala
in se režala:
»Hu, malčki, je mraz!«

Burja gode kakor čmrlji[uredi]

Burja gode kakor čmrlji,
godrnja kot policaj;
kaj, otroci, bi odprli
meni hišo na stežaj,
da za hipec k peči sedem,
odpočijem se pri vas,
potlej pesem spet napredem
do Jadrana čez ves Kras.

Eh, ta burja je šaljivka,
spreleti otroke strah;
v oknih gode nagajivka,
sneg pometa kakor prah;
smučarjem pod nos ga meče,
v uhlje ščiplje jih zares,
pa razpiha se od sreče,
gre s snežinkami na ples.

Nora burja se norčuje,
saj njej nič ni do peči,
raje vriska, se huduje
in zavija: »Proč s poti!«
Pa kot žrebec vrtoglavi
hrza, piska in brenči
od Postojne po Vipavi
v Sabotinove čeri …

Vesela svatba[uredi]

Našo Mico móžimo,
jo po vasi peljemo,
balo v košu nosimo.

Dideldideldačka –
v košu stara mačka.

Kamor Mica se moži,
v pajčevini bog visi,
seženj je povsod smeti.

Pometajte, vija, vaj
do podstrešja in nazaj!

Ko bo bajta pometena,
v bajti bala razložena
in še Mica omožena,

ko iz koša – dideldačka
bo skočila stara mačka:

vsi se bomo veselili,
sirotko na zdravje pili,
se z lesnikami gostili.

Zlata poroka[uredi]

Pri Možini zadišalo
je po cvrtju in pečenju,
to otroke na podstenju
v nos je strašno požgečkalo,
v hišo jih s slastjo vabila
je dišav nevidna roka,
ki jim je skrivnost razkrila:
v hiši zlata bo poroka.

Lonci v hiši tona-tina –
zlati ženin bo Možina,
sklede v hiši tinka-tinka –
za nevesto bo Možinka.

Jerbas krofov je nacvrla
lepa, mlada snaha Tinka,
toliko potic Možinka,
da se je polica strla.
Kaj pa delal je Možina?
Svojcem pisal je vabila,
polovnjak nastavil vina,
da se svatba bo zalila.

Svatba je izjemno v sredo.
V torek že je iz Gorice
stric pripeljal teto Bredo,
v spremstvu dobre žene Mice
jo primaha brat iz Trsta,
pa še Zora iz Maribora,
Tanja, vnukinja iz Kranja,
in bratranca, vrla vdovca
sta prisopla iz Celovca,
z ducatom deklet, fantinov
zbran je mladi rod Možinov.

Gostom streže teta Liza:
sedem miz je ena miza,
na sredini, veličina
zlati ženin je Možina,
zraven se smehlja Možinka,
z možem lepa snaha Tinka
in sorodstva prava štrena
prav do petega kolena ...

Fantje dvignili so mlaje –
sonce, veter v njih in ptice,
miza svatovska se maje
od potice, gibanice,
od odojkov in gosaka,
petelinov in purana,
od vipavca in terana
in od cvička polovnjaka ...

Naša zemlja[uredi]

Naša zemlja, sončna zemlja –
pod Triglavom vrt!
Lepših ni nikjer na svetu
polj in rek in brd.

Kdo na zemlji tej ni srečen,
v srcu ves zavzet
nad trpljenjem naših dedov
do nedavnih let?

Tujec strahoval in ropal
in moril je tod,
zdaj po dolgem tisočletju
smo sam svoj gospod!

Kdor bi zemlje te ne ljubil,
ta naš bratec ni!
Ta se bo brez tal izgubil
v vetru kot smeti.

Jedrca in lupine[uredi]

1
Bela njiva – pa ni ajda,
črno seme – pa ni mak:
kdor to seme rad prebira,
bo morda še učenjak?

2
Srček ima iz grafita
in životek iz dreves:
polja bela, lesovita
prepotuje vse počez?

3
Štiriindvajset sestra
na belem polju stoji:
ko jih malček spozna,
rad se za njimi lovi?

4
Otrok očetov,
materin,
pa ni ne bratec,
niti sin?

5
Bel kot sneg,
kot zdrob droban,
sneži vsak dan
za dober tek?

6
Beli mlinarji,
zdravi – dninarji;
piškavi – pomni –
grdi so in bolni?

7
Ni padalo,
samo krov,
ko v dežju greš
z njim domov?

8
Nese, nese,
ni nosač,
bele sodčke
za kolač?

9
Vrla znanka vsake hiše
brska in brklja in briše,
ko pa ni sposobna čišče,
vržejo jo na smetišče?

10
Kovina iz Idrije
nikoli ne laže:
mraz in toploto
natanko pokaže?

11
Bije, pa ni kovač
ta šmentani kolač,
teče, na mestu stoji,
pa venomer se vrti?

12
Lesketavo srebro
zamenjuje slike:
natančno do pike
pove, kdo je kdo?

13
Skrinjica zvrhana
škatlic in žic,
v njej se oglašata
tetka in stric?

14
Po strogo razmejeni
pisani trati,
po poti določeni
cikcak kolovrati:
med štiri trdnjave
dva para konjičev,
med kronane glave
šestnajst kmetičev?

15
Visoki črnuhi
na strehah čepijo,
ob peki in kuhi
kot Turki kadijo?

16
Zob pri zobu,
polna usta –
dva možaka –
les prehrusta?

17
Štirje stebri
debel sod,
štirje mlečni
vrelci spod?

18
To mi ugani,
če, bratec, si zvit:
sto tisočakov,
poštenih božjakov
velja pet krav:
po čem ena k drugi
pride po strugi
na večer pit?

19
Krav ne pase ne kobil
ta pastirček svetokril,
a na paši nad povirjem
rad pridruži se pastirjem?

20
Stavim za tri piskre
meda – no, ugani -,
kdo so iskre
na večer v poljani?

21
Če nima sape,
le bedi,
če veter piha
oživi:
tatove straši
in podi?

22
Že od daleč ga spoznamo,
ko opravlja svoj poklic;
dasi v glavi nosi slamo,
nam koristen je možic?

23
Glej, na dobravi
je glava pri glavi:
učene nobene
neumne nobene,
a vse so zelene?

24
Miška ni, ne krt,
pa ne sme na vrt,
saj ima rogov
kakor par volov?

25
Kdo za sušo
in za močo
nosi s sabo
svojo kočo?

26
Iz stroja teče
potok zlat,
koder teče,
proč je glad?

27
V grapi čepi
starec trhljiv:
rad klopotal bi,
jedel z njiv?

28
Delavke krilate
si zgrade palačo:
v sobe, kot za svate,
nosijo pijačo?

29
Kar v čumnato nosi
ta drobna družina:
Matjažek rad prosi,
medveda skomina?

30
Je progasta vrv
in če te opika,
brž po zdravnika,
sicer boš umrl?

31
Poslastica
potočnih voda,
znamenje rojstva
seva z neba:
žive stvari
rad pokonča?

32
Ljudem je drag
natisnjen in kovan,
ponošen, razcapan
ostane še veljak?

33
Ko se zazori,
do noči se skrije,
svetla spet zasije
v črni čas noči?

34
Če poznate ptiče,
nočne potepine:
kdo tam iz temine
vedno sebe kliče?

35
Pevci so hiše
zgradili iz ila,
vanje pa sodčke
zvalili aprila?

36
Stesane niso,
zidane,
pletene gozdne hišice,
a kar se bratcev
v njih rodi,
prepevajo od mladih dni?

37
Mati – pa taka –
na berglah sloni,
sinko junaka
na tla položi?

38
Kar na strehi
z rogovilo ulovi,
na sivi lehi
nam oživi?

39
Pljuča in sapnik
sapa in pol –
v gnezdu žarečem
bela podkov?

40
Je pokončen
in drži kot zlodi
ko zabit po glavi
le po glavi hodi?

41
Z dolgo kačo
silni zmaj
gre v Divačo
in nazaj?

42
Čudežno oko
preblisne:
vse, kar vidi,
vase vtisne?

43
Tip-tip-tip,
tip-tip-tip –
čez dol in hrib
vez nevidna
misli zveže
ujca Dujca,
tete Neže?

44
Šele ko nehal je jesti,
mogli zraven smo sesti:
živa se sesipala v sivo,
mrtev zagrebal je živo?

45
Ropotalo na štirih kolesih
voz ni, niti kočija:
konji v nevidnih ojesih
vozijo kakor Elija?

46
Da meril kot ptice
bi zračne daljave:
Ikarus se iz Gorice
prvi vzpel je v višave?

47
Velik ptič – pa orel ni –
leta sem in tja z ljudmi?

48
Iskre iz Kranja je odlika
naprava, ki ljudi poveže z novico:
zvé jo v hipu Metlika,
po bliskovo pride v Gorico?

49
Take podkve
nima konj:
vidi jo žebelj,
skoči ponj?

50
Črna sestra,
beli brat,
se lovita
v nepovrat?

51
Koder hodi,
popotuje,
pota z zlatom
si posuje?

52
Včasih cel hleb,
včasih samo krajec hleba
pelje na potep
se preko neba?

53
Spočetka gomolje
vsadijo kot vrtno cvetico,
pregnal ga glad je na polje,
nadomestil je lačnim pšenico?

54
Oče se košati,
mati je prava bodica,
otroci – mulati,
pečeni – slaščica?

55
Tri mrke črke:
prva je druga v abecedi,
drugi dve sta s »p« sosedi,
vse tri so kraško drevo;
nazaj po isti sledi –
joj mu, kdo je to?

56
Hlap, oblak in sneg in toča
vselej v njo se spremeni,
reka ni brez nje pojoča,
jezero ne valovi;
včasih tiha je, prozorna,
včasih kalna, glasna, gibka,
včasih divja, nepokorna
čolnom je in ladjam zibka.

57
Beli – veseli
sivi – jezljivi
vremen so znanilci –
kdo so ti lahkoživci?

58
Temno sito
zrnje je sejalo,
z ihto pozobalo
grozdje je in žito?

59
Dedku Mrazu pot pogrne,
se kot steklo lesketa;
ob odjugi spet povrne
v mater se in odskaklja?

60
Beli metulji
so sedli v poljane,
na njih – ste čuli –
krakajo vrane?

61
V beli srajci
legla je na zemljo,
tekajo zajci po srajci,
telohi skoznjo cveto?

62
Od vekov v veke dragocen
ljudem se zdi dokaj cenen,
a zamujen, za ves denar
ne da kupiti se nikdar?

Kje so jedrca[uredi]

  1. knjiga
  2. svinčnik
  3. črke
  4. nečak
  5. sladkor
  6. zobje
  7. dežnik
  8. kokoš
  9. metla
  10. živo srebro
  11. ura
  12. ogledalo
  13. radio
  14. šah
  15. dimniki
  16. žaga
  17. krava
  18. po nogah
  19. kačji pastir
  20. kresnice
  21. klopotec
  22. strašilo
  23. zeljnate glave
  24. slinar
  25. polž
  26. žito
  27. mlin
  28. čebele
  29. med
  30. kača
  31. rak
  32. denar
  33. luč
  34. čuk
  35. ptički
  36. ptičja gnezda
  37. trta-vino
  38. antena-televizor
  39. kovaški meh
  40. žebelj
  41. vlak
  42. fotoaparat
  43. telegraf
  44. ogenj-žerjavica-pepel
  45. avto
  46. Edvard Rusjan
  47. letalo
  48. telefon
  49. magnet
  50. noč-dan
  51. sonce
  52. mesec
  53. krompir
  54. kostanj
  55. bor-rob
  56. voda
  57. oblaki
  58. toča
  59. led
  60. snežinke
  61. zima
  62. čas