Školjka svetega Sebastijana

Školjka svetega Sebastijana Vitan Mal

Spisano:	Smihael
Izdano:	(COBISS)
Viri:	Dokument .rtf
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pripravljanje pasti

Stari Boštjan je potisnil naočnike više na nos in si od blizu ogledal primerek morskega polža. Ves srebrn se je lesketal na dlani. Polž ga je spominjal na mladostno poto­vanje v Anglijo; ni ga s potapljanjem prinesel iz vode, ampak je v trgovini z minerali in fosili odštel zanj natanko tri funte. Že takrat je zbiral školjke ...

Ob spominu se je zamislil.

Presunilo ga je. Štirideset let je minilo od tistega nakupa. Pravi jubilej. Jubilej, ki ni vreden praznovanja. Boštjan K., srednješolec, poln načrtov, kako bogato bo izpolnil svoje življenje ...

Da, takrat je bilo še vse življenje pred njim. Vsaj zdelo se mu je tako. Višja šola, naziv učitelja biologije, služenje vojaškega roka, dekle, ki ga je spoznal v gledališču in naj bi mu postalo žena. Njegova boljša polovica ...

Vse je počel načrtno. Načrtoval je poroko in tudi šte­vilo otrok. Vsaj tri si je želel, čeprav se je spraševal, kako jih bo s svojo plačo lahko hranil in oblačil.

Usoda je hotela, da je spremenil načrte. Ko se je dan za dnem vračal z dela v hladno in prazno stanovanje, so bila zanj edina svetla luč potovanja z zdaj že starim avtomobilom. S potovanj je še naprej prinašal najrazličnejše primerke školjk. Polnil je police vse številnejših vitrin. V nespremenljivem svetu lupinarjev je našel svoj notranji mir ...

In v tej tišini, ki se je dobesedno vpila vanj, se mu je zdelo, da je zasovražil celo vpitje in smeh otrok.

Na vse to je mislil zdaj ob vitrini. Površen presek njegovega življenja! Veliko podrobnosti je seveda še manjkalo. Ampak, saj ni držal morskega polža v roki zato, da bi polagal račune za prehojeno pot!

Razmišljal je o nečem popolnoma drugem.

Školjka se je svetila tako, kot se je svetila pred štiri­desetimi leti. In pred štiridesetimi leti se je svetila tako, kot se je svetila še nekaj desetletij prej na trgovčevi polici v majhnem angleškem mestu.

On pa se je v štiridesetih letih tako zelo spremenil, da ga ne bi prepoznala niti lastna mati!

Kam so izginili njegovi gosti, skodrani lasje?

Od bogate pričeske, padajoče na čelo, je ostalo le nekaj pramenov belih las na zatilju. Namesto s svojimi zobmi je prežvekoval življenje s socialnimi; protezo je vsako jutro vtaknil v usta in jo zvečer spet spravil v kozarec z mentolno vodo. In njegove v otroštvu in mladosti športno oblikovane noge so postale grčasti izrastki z vozlastimi, modrikastimi žilami, ki so zdaj zdaj grozile z zamašitvijo. Koža se mu je nagubala in bila je suha in izpita, pravo nasprotje mladostne napetosti in gladkosti.

Obogatel je samo na duhu, kolikor mu ni nagajala pozabljivost.

In morda na izkušnjah! Prav zaradi izkušenj je bil hvaležen svojim letom, čeprav se mu je zdelo, da učna doba iz predmeta »življenje« še ni bila povsem za njim.

Polža je odložil na polico. Ni težko zadel starega mesta, saj je okolico školjke zapolnjevala čisto tanka plast najbolj drobnega prahu.

Na pisalni mizi ga je čakalo pismo.

Poštar mu ga je že dopoldan spustil v nabiralnik. Šel je ponj, ni pa ga odprl. Prav malo mar mu je bilo, kdo piše, le preprečiti je hotel, da mu ga ne bi kdo izmaknil. Ljudem ni privoščil veselja na svoj račun. Poznal je nekaj mulcev iz hiše, ki so radi segali po tujih pismih. Pritegovale so jih pisane znamke. Prav znamke so bile tiste, ki so delale iz poštenjakov tatove. Krištof iz tretjega nadstropja je že bil tak ptiček. In tisti kodrolasec iz mansardnega stanovanja, Nejc ali kako so ga klicali, prav tako ... Z veseljem bi ju zalotil pri delu! Roka bi sama od sebe segla k njunim svilenim laskom. Za ta »sladke« bi ju, da bi se odvadila takšnih predrznosti. In potem bi naravnost užival, če bi ga zatožila staršem in bi starši prišli branit barabici pred njegova vrata. Jasno in glasno bi jim povedal, da ne zaslužijo svojih otrok, saj o pravilni vzgoji nimajo pojma. Vsak bedak zna narediti otroka, pri vzgajanju pa zaškriplje! Zato naj se mu lepo opravičijo in razmislijo o povedanem. S svojimi postopki, to je z lasanjem ali suvanjem v zadnjo plat, je skušal popraviti zamujeno, čeprav je dobro vedel, da ima le malo upanja na uspeh ...

Ob prebiranju pisma se mu je obraz za spoznanje razjasnil. Pomočnica ravnatelja šole v sosedstvu je natipkala nekaj uradno zvenečih stavkov:

»Spoštovani profesor Boštjan, obračamo se na vas s prošnjo, da sprejmete učence šestih razredov naše šole, ki bi si radi ogledali vašo zbirko školjk. Ker ste nam že več­krat ustregli, upamo, da nam boste tudi tokrat odgovorili pozitivno. Najprimernejši dan za obisk bi bila za nas sreda, ob deseti uri. Če vam dan ne ustreza, nas, prosim, obve­stite na priloženo telefonsko številko.«

Sledil je nečitljiv podpis z dodatkom »pozdrav v imenu vseh učiteljev«, okrogel žig z razmazanim naslovom šole in s črnilom pripisana telefonska številka.

Boštjan je bil vajen takšnih prošenj. Vsaj štirje šolski razredi so vsako pomlad premerili njegovo razstavno sobo. Tedaj je vodil učence, jih poučeval in se jim razdajal. K takšnemu ravnanju, ki je bilo pravzaprav v nasprotju z njegovo ljudomrznostjo, ga je priganjala želja po majhnem maščevanju vsem odraslim, ki so v njem videli čudaškega starca ter mu zavidali školjke in nasploh njegov način življenja. Dokazati jim je želel, da se njihova nevoščljivost in pohlep ne moreta meriti z njegovim čudaštvom, saj sta vredni veliko večjega obsojanja. In oči jim bo odprl, če bo nekega dne zalotil na razstavi njihovega mladiča, ki bo na skrivaj segel na polico in vtaknil školjko v žep ...

S to pokvarjeno mislijo je popisani list zamenjal s čo­pičem in tubama rdeče in zelene tempera barve. Čopič je pomočil v postano vodo z uvelo vrtnico v vazi. Vsega mokrega je povaljal po zeleni barvi. Čez apnenčasto lupino pahljačasto razprte školjke je povlekel tanko črto. Potem je čopič še enkrat pomočil v vodo in s ščetinicami pošče­getal glistico rdeče barve. Sled na školjki je bila spočetka rjavkasta, šele počasi je prevladala rdeča barva ...

Potem je pristopil k telefonu in zavrtel številke, pripisane na koncu pisma. Oglasila se je tajnica. Razveselila se je Boštjanovega pristanka in dejala, da bodo otroci prišli v sredo ob deseti uri.

Sreda, torej danes. Še dvajset minut do desetih ...

Boštjan se je postavil k oknu. Ni vedel, ali je vpitje otrok pred hišo povezano z obiskom pri njem ali se morda nekateri razredi odpravljajo na kros v tivolski park.

Ob pogledu na razigrane in brezskrbne mlade obraze je zaslutil končni rezultat obiska, čeprav bo po stari navadi zatiskal oči pred resnico, dokler ne bo zadnji obiskovalec zapustil njegovega stanovanja.

Takrat bo ugotovil, da ni nihče od otrok segel po nastavljeni školjki. Prestrogega starca so videli v njem, da bi si upali prisvojiti si kak zaklad. V tem strahospoštljivem obnašanju je čutil vso dediščino njihovih pokvarjenih star­šev, in bil je toliko bolj vesel, ker je živel sam, v tem svojem tihem in spokojnem svetu ...

Školjka svetega Sebastijana

»Pa ravno k temu starčku gremo,« se je zmrdnil Nejc.

»Kaj pa imaš proti njemu?« se je oglasila Jasna iz sosednjega razreda. Vprašala je samo zato, ker ni znala krotiti svojega jezička. Nejc ni odgovoril, čeprav mu je bila punca že na pogled všeč. Molka je bil kriv naval sošolcev, ki so hoteli vedeti, odkod pozna profesorja. Učencem se je zaradi učiteljičinega pripovedovanja o nekoliko čudaškem zbiralcu školjk zdel Boštjan skrivnostno bitje, vredno poznanstva in tihega občudovanja.

Prav zato jih je Nejčev vzklik razočaranja vrgel iz tira.

»Seveda ga pozna. Oba ga poznava,« je tudi Krištof pristavil svoj lonček.

Ko se je sošolcem posvetilo, da stanuje zbiralec školjk v isti hiši kakor Krištof in Nejc, je bila skrivnost razjasnjena.

»Res je čudak,« je ponovil Nejc in poškilil, če ga tudi Jasna posluša. Opisal je dogodek, ko ga je stari Boštjan nekega nedeljskega jutra ozmerjal samo zato, ker se je iz pritličja pogovarjal s Krištofom v tretje nadstropje; med stopniščno ograjo je bil ravno tolikšen presledek, da sta se lahko gledala. In v ta brezmadežni prostor je kot sovražni satelit pokukala Boštjanova glava. Iz oči sta mu sijala bes in zgražanje. Kaj le mislita s takšnim kravalom, bolje, da izgineta vsak na svoj konec, saj ju starši že tako nikoli ne vidijo.

Jezil se je tudi na Azriela. Azriel je bil Nejčev muc. Njegovo sončenje na dvorišču je šlo školjkarju tako v nos, da je na sestanku hišnega sveta večkrat zahteval, naj velja hišni red za vse stanovalce. In hišni red je črno na belem prepovedoval rediti po stanovanjih živali, ki bi utegnile iz higienskih in drugih razlogov motiti druge prebivalce hiše. Izjeme so bili kanarčki, morski prašički, hrčki in Boštja­nove mrtve školjke.

Še bi Nejc lahko našteval, pa je že s povedanim dovolj tehtno opravičil tisti svoj vzklik razočaranja. Razredni­čarka, klicali so jo Alga, se je skušala postaviti na Boštja­novo stran. Najprej jih je prepričevala, da profesor sploh ni starček. Glede na njegovo gostoljubnost bi lahko spošt­lji­veje govorili o njem. Priznavala je sicer razhajanje mnenj med generacijami, ni pa bila dovolj prepričljiva. Fantje in dekleta so se zmrdnili ob skupni ugotovitvi: Boštjan je star človek, ki ne mara otrok in živali. Takšnih pa je v mestu veliko, celo veliko preveč!

Ker je bilo dvigalo v hiši za vse premajhno, se je glav­nina vojske podala v gornje nadstropje po stopnicah. Nekje sredi jih je Alga z dvignjenima rokama ustavila. Prosila je za čisto malo posluha:

»V profesorjevem stanovanju morate biti mirni in tihi. Nikogar ne bom posebej opozarjala, ampak ga bom samo zapisala v dnevnik. Profesorja bom pozdravila tudi v vašem imenu, zato ni potrebno, da mu vsak posebej vošči dober dan. Bilo bi smešno, saj nas je veliko. Tudi zahvalila se mu bom v imenu vseh.«

Potem je spustila četo naprej.

Nejc je pritisnil na zvonec. Ob Krištofu se je čutil najbolj upravičenega za to dejanje.

Rezko je zahreščalo.

Krištof je začudeno ugotovil, kako je danes prvikrat slišal zvonjenje Boštjanovega zvonca. V vsakem stanovanju je zvonilo drugače, in povsod je že kdaj pozvonil, le Boštjanovega stanovanja se je izogibal. Vzrok je bila mo­ža­­karjeva namrgodenost. Kadar koli sta se srečala na stop­­nicah, se mu ni znal nikoli prijazno nasmehniti. Tudi od­zdravljal mu ni. Videti je bilo, kot da je jezen na ves svet. Le čemu bi potem še hodil zvonit na njegova vrata!

Danes je bil Boštjan za spoznanje prijaznejši. Ampak res samo za spoznanje. Sprejel je Algino roko, jo nerodno stresel, nato pa se umaknil od vrat, da so se učenci zgnetli v predsobo.

Tistim zadnjim je naročil, naj vrata spet zaloputnejo.

Čudni tipi so se motali po vežah in prav lahko bi med njimi našli ljubitelje tuje lastnine.

Krištof in Nejc sta polglasno ugotavljala, da je razporeditev prostorov pri Boštjanu prav takšna kot pri Kri­štofu. Le srednji sobi je profesor združil v eno samo, da je laže razporedil vitrine s školjkami.

Učenci so jih zdaj obkolili. Tišino, tako domačo v tej sobani, so prekinjali vzkliki presenečenja in navdušenja. Po pravici povedano, tako lepih primerkov školjk še niso videli. Že res, da so jih nekaj imeli tudi v šoli, a so bile zaprašene in neugledne, tu pa se je bleščalo, da jim je jemalo vid.

Boštjan je kimal in si mislil, kako se zgodovina ponavlja. Otroci se obnašajo zmerom enako, zato je počakal, da je prva navdušenost minila in je navidezni tišini sledila Algina prošnja, naj jim kot strokovnjak kaj več pove o življenju v morju.

In Boštjan se je razgovoril. Besede, ki jih je govoril že tisočkrat, so mu same od sebe drsele iz ust, pri tem je imel dovolj časa, da je potoval s pogledom od obraza do obraza. Krištofa in Nejca je takoj prepoznal, ni pa jima tega pokazal. Da ne bi priklical njune pozornosti, se je nalašč obrnil proč, v tihi prošnji, naj eden od njiju seže po nastavljeni školjki ...

Krištof je povlekel Nejca k sebi in mu šepnil na uho:

»Imam idejo!«

Zdrdral je vsebino kriminalnega filma, ki ga je gledal na televiziji. Lopovi so hoteli na lahek način priti do denarja. Ukradli so sliko, takšno, nič posebnega ... Narisan je bil hrib, pa nekaj drevja in potka čisto spredaj ... Potem so lastnika izsiljevali. Za velik denar. Če ne bi plačal, bi sliko razrezali, takole, sssk s škarjami ... Lastnik se je tega bal. Škoda se mu je zdelo slike, čeprav ni bila nič posebnega, kot je že rekel ... Plačal je do zadnjega dinarja!

»Nisem gledal,« je odkimal Nejc, ki ni imel pojma, čemu se je njegov prijatelj razgovoril o kriminalki ravno na razstavi Boštjanovih školjk.

»Res ne razumeš?« se je začudil Krištof.

Vzklik ga je izdal Algi. Oplazila ga je s strogim pogledom. Tudi požugala mu je, zato je moral nadaljevati s tišjim glasom. S tako zelo tihim, da mu je Nejc komaj sledil.

»Pomisli vendar! Če se polastiva ene od teh lepotic na policah, bova lahko izsiljevala profesorja. Seveda ne za denar ... Dobro veš, da se približujejo počitnice. Zdaj ti ni dolgčas, potem boš pa prvi stokal, kako nimaš početi nič pametnega. Kar na lansko leto pomisli, brihtnež! Poleg tega lahko z ugrabitvijo školjke doseževa, da starček ne bo več sovražil tvojega Azriela. Napiševa mu na primer tole: ›Ob vaši nadaljnji neprijaznosti z Azrielom ne boste nikoli več videli vaše školjke!‹«

Nejcu se je razjasnil obraz. Zdaj se je za predlog takoj ogrel. Kar videl je grozilno pismo:

»Roke proč od Azriela, drugače zdrobimo školjko v prah!«

Zarotniški nasmeh je Krištof razumel kot dokončni pristanek. Posvetil se je školjkam, vendar jih je gledal z drugačnimi očmi kot sošolci in Alga.

»Že kaj vidiš?« je nestrpno vprašal Nejc.

Ponujalo se jima je ogromno število školjk, a kaj, ko so bile za steklom. Zaradi stekla nista mogla kar tako do njih. Police v vitrinah je imel starček pod ključem ...

»Ne smeva obupati,« je vzdihnil Krištof.

»To praviš zato, ker jaz hočem tako,« je šepnil Nejc.

»Kaj hočeš tako?« je vprašal Krištof.

»To, da ne smeva obupati.«

Krištof je molčal. Poznal je Nejčevo nagnjenje do nepotrebnega besedičenja. Poba je veliko idej pripisoval svojemu bleščečemu razumu. Smola je bilo samo to, da so ga vedno prehiteli manj bistri, ko je bilo treba z besedo na dan ...

Bolj kot na prijatelja je Krištof mislil na ključe, ki jih je imel stari Boštjan v žepu. Že nekajkrat je segel ponje, odklenil vitrino, dvignil školjko, jo pokazal vsem po vrsti in jo spet odložil na staro mesto.

Iz žepa se mu ga z Nejcem nista upala potegniti. Prehitro bi ju zalotil. Pomislil bi, da sta žeparja, to pa je hudo sramotna oznaka.

In tudi če bi se do ključev dokopala, ne bi pridobila veliko. Takoj bi se našla kakšna goflja Jasninega kova, ki bi vzradoščena nad odkritjem zacvilila: »Joj, Krištof ima pa ključ!« In akcija bi šla po zlu, preden bi se sploh začela.

Ko se je njuna morala spustila na višino pritlikavega psa, je Krištof zagledal na polici pahljačasto školjko z ma­vri­častima črtama. Školjka začudo ni bila pod steklom, ampak je ležala na polici in je kljub navidezni krhkosti ustrezala prostornini srednje velikega hlačnega žepa.

Na lističu je prebral napis ›Školjka svetega Sebastijana‹. V oklepaju je bil pripisan silno pomemben podatek: naj­dra­gocenejši primerek.

Krištof je pocukal Nejca za rokav in potem sta skupaj buljila v školjko ...

Akcija »Školjka svetega Sebastijana«

Nejcu ni šlo skupaj, kaj je delala tako dragocena školjka nezaščitena na polici. Tudi Krištof ni vedel odgovora. Iz razmišljanja ga je predramil profesorjev pogled. Starec mu je zrl v oči, kot bi skušal prebrati njegove prevratniške misli. Skoraj hipnotiziral ga je, da je le s težavo pogledal drugam. Ni pa zgubil potrpljenja. Počakal je, da je Boštjan stopil k skupini učencev ob spodnjem delu vitrin.

Potem je brž spodbudil prijatelja:

»Pojdiva naprej. Lahko, da je ta školjka najdragoce­nejša, ampak meni Nautilus neprimerno bolj ugaja.«

Istočasno je segel po pahljačasti lupini in jo potisnil v žep. Bil je pravi mojster, saj nihče od navzočih ni opazil njegove poteze. Prijel je Nejca za komolec in ga potegnil za seboj na drugi konec sobane.

Tu sta se s svetniško nedolžnima obrazoma priključila sošolcem, ki so pazljivo poslušali Boštjanovo predavanje o delovanju cevčic pri velikih školjkah iz družine ›truncata‹.

Nenadoma je starček utihnil. Školjke svetega Sebastijana ni bilo več na njenem mestu. Izginila je, kot bi se bila pogreznila v zemljo. Ozrl se je za Nejcem in Krišto­fom, a sta fanta stala ob skupini in ga pričakujoče gledala z enako radovednim pogledom kot njuni sošolci. Če znata svojo zaverovanost tako spretno hliniti, ju je vse življenje podcenjeval! Nobenega strahu ali zadrege ne skrivata v velikih, vlažnih očeh.

Kakšna generacija! je grenko pomislil. Pretvarja se, laže in hinavči, in za nameček ti gleda naravnost v oči. Sami bodoči prevaranti in zločinci.

Poškilil je k žepom na njunih hlačah. V trenutku mu je bilo žal, ker je za vabo izbral ploščato školjko. Takšna školjka je puščala na blagu premalo opazne izbokline, poleg tega pa so žepi pri fantih na tako delikatnih mestih, da si tudi ob morebitno upravičenem sumu ne bi smel dovoliti otipavanja, saj bi lahko prišlo do neljubega škandala. Za nameček je zmanjkovalo časa za opazovanje njunega ob­našanja. Alga je že drugič v kratkem časovnem presledku pogledala na ročno uro in samo čakal je, kdaj se bo ozrla po učencih s pripombo, kako so njemu, cenjenemu profesorju, že tako vzeli preveč dragocenega časa. Poleg tega je odzvonilo začetek odmora in morali so se vrniti v šolo ...

Pismo izsiljevalcev

Krištof in Nejc sta gospodarila v dnevni sobi. Krištof je po turško sedel na preprogi in listal po leksikonu.

Nejc je kukal ob strani.

Pod črko S je Krištof odkril kup besed. S prstom je pridrsal do svetega Sebastijana. Namesto školjke je na sliki sameval postaven mladenič, privezan k stebru ter prestreljen s puščicami. Rdeče kaplje krvi so polzele po goli koži.

»Žrtev Indijancev?« se je vzburil Nejc.

»Cepec! Sebastijan je svetnik, in to še od takrat, ko svet za Indijance niti vedel ni!«

»Rekel si mi cepec zato, ker sem jaz tako hotel,« je mirno odvrnil Nejc. »Dokazal sem ti, da si trapast, ker ne razumeš štosov.«

Krištof se je skremžil; že tako privihan nos se mu je še bolj zmečkal.

Školjke z imenom sveti Sebastijan pa ni našel v knjigi. Očitno leksikon ni bil popoln, čeprav je tehtal dobro tono!

»In zdaj?« je razočarano vprašal Nejc.

Krištof si ni belil glave. Skobacal se je na noge, potisnil težko knjigo na njeno staro mesto in neuspešno iskanje zaključil z ugotovitvijo, da bo školjko imenoval po Boštja­novo.

Z očetove mize je vzel nepopisan list in nalivno pero. S tiskanimi črkami je napisal: »Spoštovani gospod profesor ...«

»Jaz bi gospod opustil,« se je vmešal Nejc. »Starček ni po juhi priplaval. Takoj bo vedel, da sva še zelo mlada, če ga bova tako spoštljivo nagovarjala ...«

Krištof se je strinjal.

Prečrtal je gospod in nad njim napisal tovariš. Potem je črtal tudi tovariš, saj mu je profesor povsem zadostovalo.

»Verjetno ste opazili, da ne posedujete več vaše naj­dra­gocenejše školjke z imenom sveti Sebastijan. Školjka je odslej v mojih rokah ...«

»V najinih,« ga je opozoril Nejc. »Naj ve, da nas je vpletenih več in nima nobenega upanja, da bi nas pregovoril.«

Krištof se je zmrdnil, saj vendar ne more ves čas popravljati. Vzel je nov list.

» ... Sveti Sebastijan je odslej v najinih rokah. Za zdaj še ne bova povedala, kdo je v ugrabitev vpleten, toda če hočete dobiti školjko nazaj, morate postati prijaznejši z Azrielom. Azriel je rdeče beli muc iz vaše hiše ...«

Pogledal je Nejca.

Fant je bil zadovoljen z napisanim, zato je nadaljeval in si pri tem od zbranosti grizljal konico jezika.

»Zahtevali ste, naj gre muc proč. To je v odločnem na­sprotju z željami otrok. Skrbno boste opazovani in če boste še naprej hudobni z muckom, bomo školjko zdrobili v prah!«

Hotel je sicer napisati v »zvezdni prah«. To bi se slišalo lepše, a je namen opustil, ker ni vedel, kaj zvezdni prah točno pomeni ...

Odložil je pero in se zastrmel v popisan list. Bil je uni­čen od napenjanja možganov. Tako dolgega pisma še ni sestavil v svojem kratkem življenju. In to popolnoma sam! Nejc mu ni veliko pomagal, če izvzame njegove dobrohotne opazke o rabi osebnih zaimkov in dvojine ...

»Ni slabo! Mislim, da sva zadela v polno,« je pokimal Nejc.

Čudno, ker ni dodal, kako je Krištof napisal tako dobro pismo samo zato, ker je on, to pomeni Nejc, hotel tako in čisto nič drugega; misli mu je dobesedno polagal na konico nalivnega peresa ...

Krištof je list večkrat prepognil. Ovojnice ni iskal. Očka je sicer imel na mizi nekaj pisem, a so bila vsa popisana z njegovim imenom in priimkom. Prehitro bi se izdal ...

Z lističem sta stekla po stopnicah. Potisnila sta ga v režo Boštjanovih vrat, namenjeno za pisma in časopise. Slišala sta, kako je papir na drugi strani zdrsnil na tla. Potem je Nejc pozvonil.

Preden so se po predsobi razlegli profesorjevi koraki, sta dečka planila iz veže v sončen dan. Na neslišno povelje sta se skoraj hkrati spustila na zadnjo plat. Nič nista govorila. Tudi fantom, ki so na športnem igrišču metali žogo na koš, nista posvetila pozornosti. Obema sta se mo­tali po glavi podobni vprašanji:

Je Boštjan že prebral pismo? Kakšen obraz neki je naredil?

Spremenjen načrt

Boštjan se je ozrl gor in dol po stopnišču. Nikjer nikogar. Nasmehnil se je spretnosti dečkov. Preletel je popisane vrstice in se odločil, da ju ne bo lovil in ju vlekel za lase, saj je menil, da se bosta slej ko prej izdala. Fanta sta si stvar zamislila po svoje. Čemu se ne bi poigral z njima kakor mačka z miško. Starejši je in pametnejši. Kaj pa imata dečka drugega, razen svoje mladosti in lepote? Imel ju bo na nitki kakor lutkar marionetno lutko. Kadar koli bo hotel, bo lahko presekal igro in ju ugnal v kozji rog. Zato bo za začetek na sestanku hišnega sveta glasno povedal, da ga tisti preklicani maček ne moti več in se lahko po mili volji sonči na dvorišču. Gospa Novak, to je Nejčeva mama, seveda ne bo verjela svojim ušesom. Zanjo ne bo več čudak, pač pa stari dobrotnež, zato pa se bodo nanj spravili drugi nasprotniki živali v hiši, češ da je nedosleden, ko tako spreminja svoje mnenje ... Ampak na to se je požvižgal!

V potrditev svoji novi odločitvi je z dlanjo tlesknil po vratih. Ker ni imel drugega pri roki, je obljubil gladki leseni ploskvi:

»Sapramenska fanta, prav radoveden sem, kam me bo pripeljalo moje popuščanje. Navsezadnje bom zatisnil oči celo pred tistim preklicanim mačkonom, da bi ga pes pocitral! Prisegam pa vama, da me ne bosta ugnala v kozji rog! Jaz sem tisti, ki bom začrtal mejo do kod in kam!«

Azriel – preizkusni zajec

Krištof in Nejc sta se s čudnimi občutki spuščala mimo Boštjanovih vrat. Najpogosteje sta uporabljala dvigalo in se tako vsaj malo izognila strahu, da bo starec nepričako­vano stopil prednju, ju zgrabil za uhlja, zvlekel v stanovanje in ju pošteno izprašal. Strah ju je bilo tudi med poukom. Kadar koli so se odprla vrata v razred, sta najprej pomislila na miličnika. Postala sta čisto majhna, dokler se ni pokazalo, kdo je resnični motilec pouka. Največkrat je kakšna mama prinesla pozabljivcu knjigo, vodne barvice ali telovadne copate. In tudi kadar se je oglasila ravnateljica po zvočniku, jima je začelo srce hitreje utripati. Prav lahko bi se razlegel ukaz: ›Krištof in Nejc iz šestega c razreda, takoj v mojo pisarno!‹

»Misliš, da se je splačalo?« je šepnil Nejc med Alginim ponavljanjem, kako so lahko hvaležni sosedu, ker jim je razkazal školjke in jim povedal toliko zanimivega o živ­ljenju pod morjem. Zdaj ko bodo počitnice, bodo vsi tisti srečneži, ki bodo odšli na obalo, vedeli veliko več o skrivnostnih globinah. Spodobilo bi se, da bi nabrali vsaj nekaj školjk in jih jeseni prinesli k pouku ...

»Vedel sem, da me boš tako vprašal. Hotel sem, da podvomiš o najini akciji, samo da bi ti jaz lahko potrdil: ja, splačalo se je,« se je Krištof ponorčeval iz Nejčevega načina pogovarjanja.

Potihoma je dodal, da o rezultatu akcije ne moreta govoriti, dokler ne bo stari Boštjan naletel na Azriela.

»Če te prav razumem, bova Azriela nastavila starčku pred nos,« je tokrat Nejc pravilno sklepal.

Komaj sta čakala, da je pozvonilo. Mudilo se jima je domov, to je čez cesto, in Krištof se je bil pripravljen odpovedati kosilu v šoli. Nista se zaklepetala niti z Jasno in drugimi dekleti, ki so pred šolo živahno razpravljala o bli­žajočih se šolskih počitnicah.

Torbi sta pustila vsak pred svojimi vrati.

Med sestopanjem po stopnicah sta se prepričala, da je stari Boštjan doma; slišala sta namreč njegove korake po predsobi in škripanje zapirajočih se vrat.

Tudi na dvorišču je šlo vse po načrtu. Azriel se je grel na zaplati sonca, ki je s svojimi toplimi žarki samo za nekaj ur na dan našlo pot med strehami sosednjih hiš do kamnitega tlaka z blazino suhe trave ...

Nejcu se je Azriel pustil ujeti. Niti opraskal ga ni.

Po svoje je bil Azriel lepo vzgojen muc, in to je Nejc poudaril. Ni pomnil, kdaj je zadnjikrat pomočil stanovanje ali pustil odtis krempljev na fotelju. Potrebo je hodil opravljat na dvorišče, kadar pa so ga za ves dan zaprli v stanovanje, so mu na balkonu pripravili zabojček z natrganim časopisnim papirjem. Prav zaradi mačkovega kulturnega obnašanja je bilo Nejcu in Krištofu toliko bolj nerazumljivo Boštjanovo nasprotovanje njegovi prisotnosti v hiši!

Žal se stvar ni iztekla, kot sta si želela. Azriel namreč še zdaleč ni bil pripravljen v nedogled čepeti pred vrati starega školjkarja. Po mačje se je odločil, naj si mulca poiščeta koga drugega, ki bo čakal na profesorja. Skupaj so se podali pred hišo, čeprav fanta nista vedela, kaj bi. Starček in maček sta se morala srečati, samo kako?

»Priden, Azriel, priden,« je Nejc miril mačka v naročju.

Pa ni veliko zaleglo. Muc se je hitro naveličal pestovanja. Najprej je nemirno obračal glavo, potem je začel zamahovati s tačkama, kot bi preganjal mušice v zraku, ko pa tudi to ni pomagalo, je pokazal kremplje. Odločno so se odrivali od Nejčeve roke. Njihovo prodiranje skozi tanko blago mikice in vbodi v kožo so iz dečka izvabili glasen krik bolečine. Izpustil je Azriela, da je v loku pristal na pločniku.

Muc je ni ucvrl v vežo, kot sta pričakovala, pač pa je zavil k avtu, ki sta ga Krištof in Nejc dobro poznala. Skozi odprto okno se je potegnil na zadnja sedeža. Fanta sta se objela od veselja. Začela sta poskakovati in plesati kot iz uma. Lastnik avta je bil namreč profesor. Samo stari Boštjan je premogel takšno zgodovinsko kripo!

Grožnja rodi prvi sad

Ker je Azriel sam poskrbel za morebitno srečanje s profesorjem, sta se Nejc in Krištof z lažjim srcem potuhnila za pločevino. Med parkiranimi vozili sta kukala k vratom. Vroče sta si želela prihod starega školjkarja. Morda se jima je prav zato zdelo, da se minute na uri niso nikamor premaknile. Vlekle so se po polževo. K sreči je bil robnik še v senci, s tem pa tudi profesorjev avto. Tako ni bilo pretirano vroče in se je Azriel dobro počutil.

Zato pa se je Krištof čedalje nestrpneje presedal.

»Vse me že boli,« je zastokal.

Z »vse« je mislil na svojo rit.

Nejc ga je pogledal izpod čela in se mu pomenljivo za­režal.

»Hotel sem, da si to rekel! Če bi se jaz prvi oglasil, bi mi očital, kako ne znam potrpeti niti minute na mestu. Po žogo grem, potem bo čakanje hitreje mimo!«

Njegova nenadna odločitev je pomenila za Krištofa dvojno dežuranje. Hkrati pa je izzvenela kot napoved za košarkarski dvoboj na šolskem športnem igrišču; poskakovanje pod koši sta si lahko privoščila, saj se jima je skozi mrežasto ograjo odpiral pogled k Boštjanovemu avtomobilu, pa tudi vhod v hišo sta imela na dlani ...

Po stari navadi sta metala parkete.

Najprej sta žrebala.

Krištof je iz žepa izvlekel kovanec. Zagnal ga je v zrak in pustil, da je zacingljal po tleh.

Nejc je zadel cifro.

Nejc je vedno zadel cifro, zato je prvi izbiral mesto za met na koš.

Tokrat se je od koša oddaljil samo za nekaj korakov. Pri prvem poizkusu je pomeril sredino obroča. Žoga se ni niti dotaknila mrežice. Preden se je dvakrat odbila od tal, jo je v skoku prestregel. Tudi pri drugem poizkusu mu je uspelo.

Krištof je zgrešil že prvi met. Za žogo ni niti skočil.

»Nisem zbran,« je pomignil proti cesti.

Nejc se je oddaljil od koša. Zdaj je tudi on zgrešil, a je odbito žogo spretno ujel. Za trenutek je postal, se zbral in zadel.

Krištof je bil še zmerom raztresen. Neuspešen met je prikril z vzklikom:

»Že prihaja!«

Mislil je na starega Boštjana, ki se je prikazal med vežnimi vrati. V rokah je nosil majhen zavoj.

Krištof se je z žogo skoraj prilepil ob ograjo. Tudi Nejc je stegoval vrat in se kremžil, da bi bolje videl.

Starček je odsunil zadnja stranska vrata avtomobila, odložil škatlo na polico k zadnjemu oknu in se šele potem zravnal. Obstal je kot vkopan.

»Zagledal je Azriela,« je šepnil Nejc.

Stiskal je pesti in se pripravljal, da priskoči svojemu mucu na pomoč, če bi školjkar naklepal kaj slabega.

Krištof je bil mirnejši. Celo pošalil se je:

»Zdaj uporabi svojo moč!«

S tem mu je hotel povedati, naj z mislijo prisili Boštjana, da bo rekel mucku kaj prijaznega, drugače ne bo nikoli več videl školjke svetega Sebastijana!

Nejc se je res skremžil od napora. Blazno si je prizadeval odposlati miselni ukaz čez cesto.

In zgodil se je čudež!

»Bodi lepo priden, Azriel,« je spregovoril Boštjan.

Celo desnico je izprožil, da bi lahko počohal mucka.

»Deluje!« je šepnil Nejc.

»Kdo deluje?« je Krištof zoprno natančen vprašal. »Tvoja duhovna moč ali školjka svetega Sebastijana?«

»Oboje,« je hitro odvrnil Nejc nenavadno skromno.

Azriel pa ni maral v naročje človeku, ki je doslej kazal vse kaj drugega kot prijaznost do njegovega rodu. Pognal se je iz avta in se ustavil šele pred vežnimi vrati. Ker jih ni mogel odriniti s tačko, se je pričakujoče ozrl, da bi videl, če je možakar pravilno razumel njegovo nemo pro­šnjo.

Profesor Boštjan se je še enkrat izkazal. Pristopil je k vratom in jih odrinil na stežaj ...

»Res se nama je posrečilo,« je pokimal še Krištof.

Iztegnil je roko in ujel Nejčev ponujeni prst. Čestitala sta si z medsebojnim stiskanjem mezincev. Nič več se nista pri­slanjala k ograji, ampak sta se vrnila pod koš, kjer je Nejc stopil na približno isto mesto, kot ga je za metanje žoge izbral po prvi zmagi.

Spet je dvakrat zadel.

Dvojni zadetek je tokrat uspel tudi Krištofu ...

Nepričakovana prošnja in povabilo

»Ne vem, ampak malo pa vseeno cvikam,« je rekel Nejc.

Klečal je na stolu in spremljal Krištofa, kako se je na drugi strani balkonske mize ubadal s sestavljanjem spo­ročila staremu Boštjanu. Sonce je neusmiljeno pripekalo, vendar dečka pripeke nista občutila – z mislijo sta se ustavila pri školjkarju, ta pa je bil daleč od bazenov in še dlje od počitnic na morju, ki so jih letos tako pri Krištofu kakor tudi pri Nejcu načrtovali za drugo polovico avgusta.

»Mogoče imaš prav,« se je strinjal Krištof.

Nejc se je zleknil po gladki, okrogli plošči; pravzaprav se je kar razvalil, da je laže dosegel papir. Prst je uperil v zadnjo vrstico:

»Še enkrat preberi!«

Krištof je ubogal. Kadar si s stvarmi ni bil čisto na jasnem, je rad prisluhnil dobronamernim nasvetom bliž­njih.

»Spoštovani profesor Boštjan, spet se oglašava midva s školjko svetega Sebastijana. Ker sva oba v službi in nimava na voljo veliko prostega časa, pošiljava k vam mlajša pri­jatelja. Postrezite ju z velikima porcijama sladoleda v zahvalo za trud, ki sta ga izkazala pri izročanju najinega obvestila ...«

Potem se je odkašljal in poiskal primeren izgovor:

»Če bo silil, odkod poznava izsiljevalca s školjko, bova rekla, da sta naju ustavila na cesti in nama izročila spo­ročilo.«

Nejc ni bil zadovoljen.

»Zapisal si, da sva prijatelja izsiljevalcev. Iz tega izhaja, da sva profesorjeva sovražnika, kar pa mi sploh ne ugaja. Nimava ga rada, ker je do nedavnega grdo ravnal z Azrielom, zdaj pa si sam ugotovil, da sva mu po krivem sodila ...«

Krištof je pisanje prečrtal, potem pa list odločno zmeč­kal, saj se je spomnil, da je že od nekdaj sovražil malomaren videz pisnih sporočil.

Nejc je še naprej ležal na topli plošči; bilo je, kot bi na suhem plaval.

»Ne obupaj, Krištof, pojma nimaš, kako zelo si želim sladoled!«

V Krištofu so tlele podobne želje. Grizljal je svinčnik v upanju, da se mu bo porodila nova zamisel.

In med rojevanjem je pozvonilo. Čeprav je glas zvonca komaj segel do njiju, je Krištofa kar vrglo pokonci.

»Naši ob tej uri?« se je začudil.

Ni ju pričakoval. Poleg tega sta starša imela vsak svoj ključ in sta uporabljala zvonec le ob redkih priložnostih.

»Kaj pa, če so vlomilci?« je zaskrbelo Nejca; vlomilci pozvonijo in če se nihče ne odzove, je to dovolj zgovorno znamenje, da v stanovanju ni nikogar ...

»Torej se morava oglasiti!« je sklenil Krištof.

Vse prevečkrat je bil sam, da bi ga bilo strah. Tudi zdaj ga ne bi bilo, ko bi Nejc ne omenil vlomilcev. Vlomilci pa so bili veliko bolj verjetni od otroških strahov, o katerih je mama govorila, da so v sredini votli, okrog jih pa ni nič ... K sreči so v vratih premogli nekakšno linico ali kukalo, da se je lahko prepričal, kdo prihaja v goste.

Krištof je po prstih stekel k vratom, zadržal dih, se ves napel in prislonil oko ob stekelce.

Pred vrati je stal Boštjan.

»On je,« je razburjeno šepnil Nejcu, ki se je prav tako približal po prstih.

»Če se potuhneva zdaj, se bo oglasil pozneje. Takrat bodo moji doma, in to bo za naju še slabše,« je hitro mislil Krištof.

Segel je po kljuki in odločno odprl vrata.

Stari profesor je nenavadno prijazno pokimal in kar takoj prišel z besedo na dan:

»Jaz sem Boštjan, sicer pa se že poznava. No, tvojega prijatelja sem tudi že večkrat srečal,« je brž dodal, ko se je med Krištofa in vrata vrinil še Nejc. »Če se prav spominjam, sta si s sošolci ogledala mojo zbirko školjk. Da ste sploh imeli dovolj prostora, sem moral umakniti knjižni omari. Zdaj bi rad stvari spravil na staro mesto, pa me daje išijas. Mislil sem, da bi mi vidva lahko pomagala. Za nagrado dobita vsak porcijo domačega sadnega sladoleda. Velja?«

Ob omembi sladoleda je zaigrala na Krištofovem licu radost. Ozrl se je k Nejcu in ker je tudi ta pokimal, je z veseljem sprejel predlog.

Stari školjkar se je napotil k dvigalu. Res je nekoliko šepal, pa še v levo stran ga je vleklo, kot da se bo zdaj zdaj skrčil.

»Ja, že greva,« je pokimal Krištof.

Potem je povsem nepričakovano odrinil Nejca, stekel na balkon in zavriskal, da je odmevalo od sten.

»Se ti je zmešalo?« se je začudil Nejc.

»Mogoče se mi je res ... Ampak, saj to je naravnost fantastično! Začel bom verjeti v tvoj prenos misli. Midva sva se ubadala, kako bi iz starčka iztisnila sladoled, on pa nama ga je prišel sam ponudit.«

Nejc ni bil tako navdušen.

»Ne pozabi, da naju bo med lizanjem zasliševal o svetem Sebastijanu.«

Najbrž je imel fant prav. Z obujanjem spominov jima bo pokvaril vse veselje do ledene kreme. Ampak zdaj sta morala k njemu. Obljubila sta mu pomoč, in kdo ve do kakšnih zaključkov bi prišel starček, če bi nenadoma po­žrla besedo ...

Profesor, ki sploh ni profesor

V veži je bilo hladneje kot na balkonu. Krištof je raz­ločno čutil, kako ima lase vroče od pripeke tam zunaj. Pa ne samo lase! Nasploh mu je bilo vroče in je spuščanje po stopnicah vzel kot predigro k nadaljnjemu »ohlajanju«.

»Malo mi je vseeno tesno,« je priznal Nejc.

Zadnjikrat je bilo povsem drugače. Potisnila sta listič v predsobo, pozvonila in stekla v skrivališče, tokrat pa si bodo s starčkom gledali iz oči v oči. Paziti bosta morala na vsako besedo.

»Sploh bi raje videl, da ti govoriš za oba,« je rekel Nejc.

Krištof ga je debelo pogledal. Takšnega govorjenja pri njem ni bil vajen, saj doslej še ni doživel, da bi Nejc zašel v zadrego. Veljal je za enega največjih gobcačev v razredu.

»Ja, ukazujem ti,« je nadaljeval Nejc odločno. »Čudim se, kako da nisi sam prišel s predlogom na dan, saj ti že ves čas v mislih dopovedujem, ti pa ostajaš mrtvo hladen.«

Krištof je nejevoljno skomizgnil z rameni:

»Očitno so tvoji miselni tokovi iz strahu pred sreča­njem s profesorjem tako šibki, da me sploh ne dosežejo. Še Azriela ne bi prepričal, da bi dvignil rep.«

Nejcu so se usta razlezla v slaboten nasmeh. Zmogel je še toliko moči, da je dvignil desnico in odrinil priprta vrata.

»Dober dan,« je Krištof v imenu obeh zbral vso svojo odločnost.

Iz kuhinje je pogledal profesor.

»No, lepo,« se je nasmehnil in ju povabil noter.

Krištof je opazil, da predsoba ni pol tako pospravljena kot med njihovim obiskom. Pomečkani papirčki na tleh so kar vpili, kdo se jih bo usmilil in jih vrgel tja, kamor spadajo.

Zato je brž uslišal njihovo nemo prošnjo.

»Kam lahko vržem?« je vprašal s šopom papirjev v roki.

Profesor se ni pustil zmesti. Pokazal je h košu ob vhodu v kuhinjo. Koš je bil poln do roba in še malo čez. Krištofov dodatek se je razsul čez rob.

»Pusti!« je rekel profesor.

Krištof je res pustil.

Smuknil je za Nejcem v profesorjevo sobo, kjer sta počez stali knjižni omari. K sreči nista bili visoki in tudi ne težki, saj sta ju z Nejcem premaknila bliže k vratom takoj, ko sta se uprla obnju. Po gladkem parketu, ki se je od lošča in častitljive starosti medeno svetil, sta prvo omaro potisnila v sosednjo sobano z vitrinami.

Stari Boštjan je pohitel za njima. Z opletajočima rokama jima je kazal, na katerem koncu je pravi prostor za omaro.

Tudi s selitvijo druge omare sta hitro opravila. Več dela je bilo s knjigami, zloženimi v kartonskih škatlah. Škatle so bile pretežke za prenašanje, zato sta jih v sobo podrsala. Ko je Krištof že mislil, da bosta morala knjige zlagati na police, je stari Boštjan zamahnil z roko, rekoč, da se bo z zlaganjem sam ukvarjal, ko bodo bolečine v križu pojenjale.

»Poleg tega bi s tem zapravila ves dan, pa še ne bi bilo narejeno tako, kot bi rad. Samo jaz namreč vem, na katero polico spada kakšna knjiga ...«

Opravljenemu delu je sledila obljubljena nagrada in fanta sta rade volje stopila za profesorjem.

»Kar v kuhinji vaju bom postregel. Na balkonu je pre­vroče,« je rekel odločno in jima določil prostor na klopi za mizo. Poleg klopi je premogel samo še stol. Je že tako, da je živel sam, obiskov pa ni bil vajen sprejemati.

»Ljudje se močno razlikujemo. Nekateri so vedno radi v središču številne druščine, drugi pa še prijateljev nimamo,« je glasno razmišljal. »Tudi zame bi bilo bolje, da ne bi spreminjal navad. Tako bi se izognil neprijetnosti, ki me je doletela pred nekaj dnevi. Ne mislim vaju obremenjevati z mojimi križi in težavami, je pa lahko tistega sram, ki me izsiljuje s školjko svetega Sebastijana. Revežu se niti sanja ne, kako je takšno igračkanje nevarno ...«

Za trenutek je utihnil, da bi ocenil učinek besed na mlada obiskovalca in hkrati podkrepil dramatičnost svojih besed.

»Poznata zgodbo o šivanki in vislicah?«

Krištof in Nejc sta odkimala.

»Nekoč je živel mladenič, ki je iz gole objestnosti ukradel šivanko. Kraje so ga začele zabavati, zato je z njimi nadaljeval. Ni pa se več zadovoljil s šivankami. Ukradel je zlato uro in potem segal po čedalje dragocenejših rečeh, dokler ga na koncu niso ujeli in obsodili na smrt. V opomin drugim tatovom so ga javno obesili na mestnem trgu ...«

Boštjan je še dodal, da je zgodbo o šivanki slišal od svojih starih staršev. Ded jih je poznal za cel žakelj.

»Morda bi midva našla tatova školjke,« je komaj slišno spregovoril Krištof. »Ne vem sicer kako, ampak mogoče ...«

»Bil bi vama iz srca hvaležen,« je odgovoril Boštjan.

Pomenljiv nasmešek se mu je zarisal na ustnicah in delal se je, kot da ni opazil zadrege na Nejčevem obrazu.

»Res se bova potrudila,« je ponovil Krištof, potem pa prenesel pozornost na umivalnik s kupom umazane posode. Pravzaprav je bila beseda kup premalo za opis nagrmadenih skled, skodelic, krožnikov ... Šlo je za pravo goro, ki je grozila, da se bo vsak hip razsula po tleh.

»Ste imeli koga v gosteh?« je uvidevno vprašal starca.

»Imel sem, in to svojo malomarnost ali pa lenobo, kakor hočeš,« je odgovoril Boštjan. »Če človek živi sam in mu nihče ne ukazuje kako in kaj, kmalu ugotovi, da mu primanjkuje posode. Šele ko mu zmanjka prav vsega, se loti pomivanja. Tako pomivam posodo enkrat tedensko.«

Krištof ni čakal.

Pristopil je k štedilniku in začel razkladati kup. Ko se je dokopal do dna umivalnika, je zamašil odtočno odprtino in odvil pipo z vročo vodo.

»Tega dela sem vajen. Včasih pomijem mami ...«

»Kar pusti,« je rekel profesor, preveč odločen pa ni bil, saj je istočasno segel po plastični steklenici s čistilom.

Napis na nalepki je obetal bogato peno in bleščeče se čisto posodo.

»Naj pomije, v mislih sem mu tako ukazal. Saj je vendar jasno, da vam drugače ne bo uspelo pripraviti sladoleda za naju,« se je z rafalom besed ojunačil Nejc.

»Kako praviš? V mislih?« se je stari Boštjan nasmehnil.

Deček je ponosno pokimal. Bil je vesel, ker je za svojo teorijo o možnosti vpliva na misli drugega človeka našel sogovornika. Zato je toliko bolj grdo pogledal Krištofa, ki je opomnil Boštjana, da je Nejc čisto v redu fant, kadar ga ne meče ...

»Ti se loti pomivanja, če si se že odločil za koristno delo, nama z Nejcem pa prepusti filozofiranje,« je odgovoril Boštjan.

Kakor hočeta!

Krištof je potisnil goli roki v vodo, polno bele pene, dišeče po limoni. Pena je bila mrzla, voda pa vroča, da je zapihal ob dotiku z njo.

»Vedel sem, da se bo spekel. Sam si je kriv. Kaj pa neprestano nasprotuje mojim teorijam, kajne, gospod profesor,« je rekel Nejc.

Krištof je zavil z očmi. Namesto rok bi najraje zatlačil v vročo vodo svojega najboljšega prijatelja. Ne bi mu pustil dihati, dokler bi, pokora, vztrajal pri svojih trapastih idejah.

Boštjan je stopil h klopi in na Nejčevo ramo položil dlan:

»Ne reci mi profesor! Nikoli nisem bil profesor.«

»Ampak tovarišica Alga ...«

Nejc ni povedal do konca. Bil je prepričan, da bo stari Boštjan vseeno razumel.

»Vajina razredničarka mi pravi profesor iz spoštova­nja, ker sem že v letih. Mogoče pa tudi zato, ker ima profesorje za čudake. Jaz zbiram školjke ...«

Tudi on ni povedal do konca. Do konca sta lahko fanta sama zgradila stavek.

»Prav, potem vama ne bova več rekla profesor,« se je v imenu obeh odločil Krištof.

O sladoledu, s predjedjo presenečenja

Brnenje mešalca za smetano je paralo ušesa.

Tako glasne naprave fanta še nista slišala. Brnelo je, kot bi njuni mami hkrati vključili sušilec za lase, sušilnik v pralnem stroju in sesalnik za prah. Postalo jima je jasno, odkod je prihajalo tisto nenavadno brnenje, ki se je od časa do časa razlegalo po okolici. Pripisovala sta ga ža­ganju grčastih polen na sosednjem dvorišču ali pa v naj­slabšem primeru preletavanju starega letala, v resnici pa je Boštjan pripravljal sladoledno kremo s svojim super glasnim mešalcem ...

Starček je priznal, da je imel sladoled rad že od otro­ških let. Odkar je živel sam in to so bile tri četrtine njegovega življenja, je vsaj enkrat na teden zmešal sladoled. Tisti dan ga je jedel za kosilo, malico in večerjo. Pravzaprav je bil sladoled edina stvar, ki si jo je pripravljal z ljubeznijo in potrpljenjem.

»Pa mislite, da je zdravo toliko sladoleda v enem dnevu?« je vprašal Krištof takoj, ko je mešalec utihnil.

Med čakanjem na odgovor je načrtoval, kako bo tudi on podoben Boštjanu, ko odraste. Lep čas se ne bo oženil in ker mu ne bo treba ubogati ne žene in ne mame, bo dan in noč lizal sladoled. Mmmmm, to bodo časi!

»Vprašuješ me, če je to zdravo,« je pomislil Boštjan. »Prav zdravo najbrž res ni. Moral bi si kuhati več zelenjave in juh. Želodcu tekne topla hrana vsaj enkrat na dan. In bolje je več obrokov kot en sam ali dva. Ampak vesta, žalostno je kuhati za enega samega jedca. Vse dopoldne pacam po loncih, da potem v nekaj minutah zme­čem vase in si rečem: ›Mojster si, Boštjan, krasno si skuhal!‹ S kuhanjem zapravim preveč časa. Škoda se mi ga zdi ...«

Krištof mu je dal prav. Hudo je, če te za dobro opravljeno delo nihče ne pohvali. Tudi sam si je kdaj želel po­hval od domačih, a kaj, ko so vse njegove uspehe kar prezrli. Molk je celo hujši od graje. Če te kdo graja, vsaj veš, da te je opazil. Kdaj drugič te bo mogoče pohvalil. Tudi sam si obljubiš, da se boš poboljšal, toda ko si tako sam, se nimaš za koga popravljati in postane razumljivo, da se dobrega dela niti ne lotiš!

Nejc je razmišljal v drugo smer. Zastavil je nenavadno vprašanje:

»Če bi povabili naju na kosilo, bi se vam potem ljubilo kuhati?«

»V naju bi našli stroga, a hvaležna ocenjevalca,« je pristavil še Krištof.

»O tem bi bilo vredno razmisliti,« se je strinjal Bošt­jan. »Za začetek bi bilo najbolje, ko bi ostali kar pri sladoledu. Kje pa piše, da vama bo moja mojstrovina ugajala!«

Fanta sta pazljivo spremljala možakarjevo početje. V posodo s smetano je vmešal dobro pretlačene vrtne jagode, dodal stepen beljak in ves čas ponavljal, kako naglica škoduje končnemu izdelku.

»Zlasti beljak zahteva umirjeno vmešavanje,« je poudaril.

Med rdečo barvo jagod so se vrivali beli kolobarji. Po­časi je prevladovala rožnata. Vse je bilo svetleče se, gladko in že na pogled – sladko. Enakomerno razmešano maso je prelil v aluminijasto posodo, nalašč izdelano za pripravljanje sladoleda.

Mimogrede se je pohvalil, kako čokoladni, vanilijevi, kavni in nasploh nesadni sladoledi zahtevajo povsem dru­gačen način priprave. V večje podrobnosti se ni spuščal. Že tako sta bila dečka pod vtisom jagodovega sladoleda, preveč podrobnosti na kupu pa škoduje pomnjenju.

Krištofa je doletela čast, da je polizal lonec s stepeno sladko smetano; Nejca so pričakali ostanki vrtnih jagod. Za ostanke beljaka se nista stepla. Ko bi mu Boštjan pri­mešal vsaj sladkor. Okrog ust sta se kljub temu čudovito obarvala. Nejc je imel ustnice rdeče, kot bi si jih namazal z maminim ličilom, velika bela pika na Krištofovem nosu pa je spominjala na del klovnske maske.

Boštjan ju je poslal v kopalnico. Od daleč jima je zagnal svežo brisačo.

»Res nisem vedel, da je stari tako prima,« je šepnil Krištof, takoj ko se je Boštjan umaknil iz prostora.

Nejc je prikimal:

»Po krivici sva se ga bala.«

»To je zato,« je nadaljeval Krištof, »ker je zmerom buljil predse, kot bi se jezil na ves svet. Vsem v hiši se je zdel čuden.«

Najraje bi kar takoj »našel« školjko svetega Sebastijana in mu jo vrnil. Možnost mu je že nakazal, vendar se je bal, da bi Boštjan potem mislil, kako si je školjko »kupil« s sladoledom. Lahko bi jima z Nejcem celo zameril in potem bi se najbrž poslovila od nadaljnjega prijateljevanja. Zato pred Nejcem sploh ni obnavljal ideje o vračanju školjke.

Oba hkrati sta se ozrla v ogledalo nad umivalnikom. Popravila sta si lase, ki sta si jih razmršila med brisanjem po obrazu. Nejc je imel bolj malo dela s kodri, Krištofovi ravni lasje, padajoči do obrvi in čez, pa se kar niso hoteli obnašati tako, kot je želel. Po gladenju z dlanjo se je ozrl k vratom, in ker o Boštjanu ni bilo sledu, je segel po njegovem glavniku.

Šele potem je bil zadovoljen.

V kuhinji ju je čakalo presenečenje. Boštjan je sedel na tistem edinem stolu in se sklanjal k Azrielu, ki je pri njegovih nogah lepo po mačje srkal mleko iz skodelice.

»Odkod si se vzel, potepin?« se je začudil Nejc.

»Je tvoj?« je vprašal Boštjan.

Nejc je neodločno pokimal. Neodločno zato, ker se tisti trenutek ni mogel spomniti, ali ne bo morda s priznanjem spravil v nevarnost skrivnost izginule školjke svetega Se­bastijana.

»Tisti nepridipravi, ki me izsiljujejo s školjko, mislijo, da sovražim živali, vendar ni tako,« je rekel Boštjan.

Medtem ko je Azriel pil, je imel dovolj časa za glasno razmišljanje.

Dečka sta pazljivo prisluhnila.

»Lepo je, če imaš koga rad. Ne mislim samo na ljubezen moža do žene, fanta do dekleta. Rad imaš lahko tudi živali ...«

In spominjal se je Tarzana, dolgodlakega ovčarja. Zelo dolgo je že od tega, ko mu ga je poklonil znanec. Bil je še mladiček. Po treh mesecih je poginil za pasjo kugo. Potem je kupil škotskega ovčarja. Tudi z njim ni imel sreče. Pojedel je strup, nastavljen podganam. Tako strašne smrti ne bi privoščil nikomur. Niti podganam ne! Prav tako se ni dolgo veselil jazbečarja. Pred hišo ga je povozil avto. Malo večjo starost je dočakal le Piko, mešanček nedolo­čljive pasme. Po desetih letih je umrl za rakom. Živino­zdravnik mu je dal odrešilno injekcijo.

»Tudi psi umirajo za rakom?« se je začudil Krištof.

Boštjan je prikimal. Tudi živali poznajo človeške bolezni. Celo sadno drevje umira za kapjo. Vsaj tako se izražajo sadjarji.

Zašli so na novo področje, vendar pa Krištofu ni ušlo, da se je Boštjan doslej izogibal Azrielu samo zato, ker se ni maral navezati nanj. Torej ni bilo res, da ni maral ži­vali, kot sta mislila onadva in tudi drugi v hiši. Sta imela potem sploh pravico zahtevati od njega večjo naklonjenost do Azriela, ko pa je imel živali v svojem bistvu rad?

Azriel si je po mačje obliznil brke. Razgledal se je okrog sebe, spet po mačje dvignil rep in odkorakal v predsobo. Pred zaprtimi vrati je obstal. Nekaj trenutkov je negibno čakal, potem je dvignil tačko in s kremplji popraskal po lesu.

»Na dvorišče bi rad,« je ugotovil Nejc in Boštjanu prihranil pot. Namesto njega je pristopil k vratom in jih veli­kodušno odprl na stežaj.

»Pripovedovali ste samo o psih. Ali to pomeni, da mačk ne marate?« je vprašal iz predsobe.

Vprašanje se ni ujemalo z Boštjanovim početjem, zato je Krištof izbruhnil:

»Si pa res cepec! Če ne bi maral mačk, misliš, da bi Azriel prišel k njemu pit mleko? Sam si lahko videl, da sta z Boštjanom dobra prijatelja!«

Nejčeva zadrega, podprta z molkom, je bila dovolj zgovoren odgovor.

Sreča v nesreči

»Priznaj, da je bil sladoled odličen,« se je še na robniku pred hišo oblizoval Nejc.

»Meni je Boštjan všeč zato, ker se je lepo pogovarjati z njim. Šele potem pride na vrsto sladoled ...«

Naprej sta molčala. Vsak po svoje je premleval prijetno preživeto popoldne, z okusom po jagodah.

Malce ju je motila le Boštjanova slaba volja, ki se je pojavila po sladoledni pojedini, ko je Nejc pogledal na uro in pripomnil, da bo moral domov. Takrat se je Boštjan nehal smejati. Fanta je obšel občutek, kot da sta mu nenadoma postala odveč in da komaj čaka na njun odhod. Spet je postal podoben staremu sitnežu s stopnišča. Zato sta po hitrem postopku dvignila sidro in se poslovila. Ob zahvali za sladoledno pojedino je starec samo nekaj zamrmral ...

»Zdaj vsaj razumem, zakaj je starček nor na školjke!« je iznesel misel Krištof, z nekakšnim ponosom v glasu. »Nor je nanje zato, ker so školjke navadne lupine. Lupine ne živijo. In ker lupine ne živijo, tudi ne umirajo. Vsaj ne v takšnem smislu kot ljudje, psi, mačke. Naveličal se je žalovati, to je bistvo!«

»Pa je vseeno žalosten,« je oporekel Nejc.

»Zakaj je žalosten, bova mogoče še odkrila, nič več pa ga ne bova izsiljevala in tudi školjko svetega Sebastijana mu bova vrnila.«

Tokrat je bila odločitev trdna. Školjko bosta zavila v časopisni papir in jo položila na prag njegovega stanovanja. Preden se bo odzval na zvonjenje, se bosta potuhnila za dvigalo ...

Krištof se je takoj podal v vežo. Nejc je hotel za njim, a mu je fant pred nosom zaloputnil vrata dvigala.

»Saj pridem nazaj!« mu je zavpil skozi mlečno steklo.

Nejc je v protest nad njegovim obnašanjem potolkel po vratih, da je votlo zabobnelo, toda kletka je že odpeljala v gornja nadstropja.

Krištof je izza majice izvlekel ves srebrn in topel ključ. Luč na stropu dvigala se je ogledovala v njegovem gladkem površju, zato se je še bolj svetlikal.

Doma ni našel nikogar. Sovražil je prazno stanovanje. Iz predala s plastičnimi kockami je izbrskal školjko. Manjkal mu je časopisni papir. Prispeval ga bo Nejc, zato mu je postalo žal, ker ga je pustil spodaj ...

Vendar pa prijatelja ni našel niti pred hišo. Bilo je, kot bi se bil vdrl v zemljo. Ko bi vsaj vedel, kam ga je odnesla užaljenost! Po drugi strani pa se je tolažil, da ga bo kuhanje šobe kmalu minilo, saj se nista prvič razšla. Če ne danes, bo že jutri pozvonil pri njegovih vratih. Obnašal se bo, kot da se ni nič zgodilo. Za take reči je bil Nejc pravi mojster. Kolikor pa bi se le ne zmigal k njemu, bi bil Kri­štof tisti, ki bi prišel zvonit. In Nejc bi rekel: »Vedel sem, da boš prišel. V mislih sem ti tako ukazal, torej si moral priti!« Hkrati bi pozabila, čemu sta se sploh razšla ...

Zazdelo se mu je, da je zaslišal Nejčev glas s košarkar­skega igrišča, kjer je skupina njihovih vrstnikov metala žogo na koš.

Zakorakal je čez cesto, odločen, da se pogovori s prijateljem, takrat pa so zacvilile zavore. Zagledal je avto, ki se je ustavljal tik ob njem. Hotel je odskočiti, že je mislil, da se bo rešil, a je bil kljub gibčnosti prepočasen, da bi se izognil pločevini. Z veliko močjo je kot val butnila vanj in ga odrinila, da se je prekopicnil v zraku.

Školjka svetega Sebastijana v njegovi dlani je bila edino, na kar je tisti trenutek pomislil. Za nič na svetu je ni smel zdrobiti. Spodvil je roko in tako skušal zaščititi droben zaklad pred pretrdim dotikom z asfaltom.

Avto je obstal in tudi on se je hitro pobral. Bolečin sploh ni čutil, le strah mu je stresal telo.

Iz avta je zlezla voznica. Vsa prestrašena je buljila vanj. Ko je končno odprla usta, jo je prehitel neki mladenič. Očital ji je prehitro vožnjo. Saj je vendar vedela, da je v bližini osnovna šola.

Opravičevala se je, da le poredko zaide v ta del mesta. Vprašala je Krištofa, ali naj ga zapelje v bolnišnico, pa je deček še zmerom mislil samo na školjko svetega Sebastijana. Vrtel jo je v roki in ugotavljal, da so krhki vogali in vogalčki ostali nedotaknjeni. Šele potem je začel migati s prsti desne noge. Šlo je v najlepšem redu. Prav tako s prsti leve noge. To ga je navdalo z upanjem, da so tudi njegove kosti ostale cele.

»Mulci so kot mački,« je rekel neki drugi mimoidoči.

Hudega najbrž res ni bilo nič. Ko bi mu tekla kri, bi se na blagu hlač zarisala temna lisa. Ker lise ni bilo, ni niti tlačil roke za pas.

»Vseeno te lahko peljem k zdravniku,« je ponovila voznica.

Krištof je odkimal. Hotel je v hišo. Niti malo mu ni bilo prav, da se je znašel v središču pozornosti. Za na­meček je začutil na rami dlan.

»Si še cel, poba?«

Bil je Boštjan.

Krištof ni odgovoril. Pravzaprav je samo pokimal, glasu pa ni oživil. S povešenim pogledom je iztegnil roko s školjko. V silni zadregi, kako se bo starec odzval, je preslišal njegov pogovor z voznico. Opazil je le, da je od ženske vzel naslov. Tako, za vsak primer, kot se je pač izrazil. Naročil ji je, naj odslej vozi po mestu previdneje, s fantom pa se bo sam pogovoril, da ne bo kot teliček skakal po cestišču.

Za školjko svetega Sebastijana se ni niti zmenil. In molčal je o njej, dokler nista vstopila v dvigalo.

Tam ga je prijel za roko in mu zaprl pest.

»Kaj mi jo zdaj ponujaš? Vrni jo izsiljevalcema. Bi rad, da te za tvoje dobro delo položita čez koleno?«

Krištof je počasi spustil dlan. Premalo moči je imel, da bi priznal, da pravih izsiljevalcev sploh ni, ampak sta on in Nejc tista nepridiprava.

Pa ni bila samo nesreča kriva. Čisto malo se je starega Boštjana tudi bal ...

Neprestano zbliževanje in oddaljevanje

»Sleci hlače!« je ukazal Boštjan.

Krištof se je obiral.

Z domačimi je poleti hodil na obalo, namenjeno naturistom; to je na plažo, kjer ga je sonce obarvalo enakomerno po vsem telesu in na koži niso ostale bele sledi kopalk. Počutil se je svobodnega, tako svobodnega, da je na­rav­nost trpel, ko si je moral pred vrnitvijo domov spet nadeti tiste tesne, oprijemajoče se cunje, ki so ga spominjale na nepotreben oklep.

Da pa bi slačil hlače v stanovanju tujega človeka, tega ni bil vajen. Bilo mu je neprijetno predvsem zato, ker starega Boštjana ni prav nič brigalo, kakšno barvo spodnjic je nosil, pa tudi to ne, ali se je lahko ponašal z dlačicami ali pa je bil še gol kot dojenček!

»Nisem vedel, da si tako sramežljiv,« je zagodrnjal Bošt­jan. »Kako boš pa pri vojakih? Ničkolikokrat se boš moral sleči. To bo zahteval zdravnik, pa tehnik za čistočo ... Boš tekel k mami jokat ali boš zardeval kot kuhan rak, da se bodo vsi norčevali iz tebe? Zapomni si, da se v moški družbi nimaš česa sramovati. Tudi sam sem bil nekoč tvojih let. Dobro vem, kakšni so dečki tam spodaj, zato te tja še pogledal ne bom. Hočem samo vedeti, kaj se je zgodilo ob udarcu. Če te je do krvi odrgnilo, bova šla po tetanus.«

S tetanusom je mislil na injekcijo proti tej zahrbtni nevarnosti.

Krištof je odpel hlače. Med spuščanjem blaga je sledil Boštjanovi pripovedi o nekem njegovem sošolcu, ki je pred milijon leti pogrnil na asfaltu. Krvi skoraj ni bilo iz praske, a se ga je tetanus vseeno lotil. Zdravniki mu niso mogli več pomagati ...

Trdo blago Krištofovih hlačnic se je dečku nabralo okrog gležnjev in mu segalo do kolen.

»Lep udarec.«

Boštjan se je zastrmel v pomodrelo liso na stegnu.

Govoril je kot zdravnik. Tudi zdravniki so rekli večjim ranam »lepa« rana.

Potem se je s prsti dotaknil gladke kože, po kateri se je zarisavala izboklina. Pod pritiskom se je vdajala in pu­ščala za seboj svetlejše odtise prstov.

»Oteka ti. Že na oko se vidi. Te boli ob pritiskanju?«

Krištof je odkimal. Res ga ni bolelo.

»Injekcije ne potrebuješ v nobenem primeru,« se je stari Boštjan vzravnal in ga potrepljal po rami.

Deček si je oddahnil. Med navlačenjem hlač je začutil, kako mu v hlačnici poškodovane noge zmanjkuje prostora. Bilo je, kot bi se v kratkem času zredil ali kako drugače napihnil ...

Neprijetnemu občutku se je hitro privadil, čeprav ga je od časa do časa obšla nekakšna tresavica.

»Lepo sedi za mizo in počakaj, da ti skuham čaj. Taka nesreča ni mačji kašelj. Še zdaj drhtiš.«

Krištof se je hotel zahvaliti. Starec se je že dovolj izkazal s svojo skrbjo. Potem se je spomnil, da mame in očeta ni doma. Je pa že prijetneje pri starem Boštjanu v kuhinji kot v praznem in tihem stanovanju!

Izpustil je »prosim«, se prislonil s komolcema ob mizo in si podprl glavo. Brez besed je spremljal Boštjana, kako se je spretno sukal okrog štedilnika. Kot bi trenil, je v čajniku brbotala voda. Boštjan je spustil vanjo vrečki s posušenimi in zdrobljenimi lističi. Med čakanjem, da je vrela voda vsrkala zdravilne moči rastlin, se je ozrl k dečku.

Njun pogled se je srečal.

Boštjan se mu je zazdel dober človek. Še boljši kot prej. Najboljši, odkar ga je poznal. Zazdel se mu je tako dober, da bi ga najraje vprašal, zakaj živi sam, saj bi ga vsaj ena ženska že zdavnaj morala vzljubiti!

Ugriznil se je v jezik. Takšno vprašanje bi zvenelo ne­vljudno, kljub dobremu namenu.

Globoko je vzdihnil in se s čelom prislonil ob rob mize. Zdelo se mu je, da ga Boštjan še naprej radovedno opazuje.

»Naj me ne gleda tako, naj me ne gleda tako,« je začel deček mrmraje ponavljati, »saj me ne bo kupil! Naj me ne gleda, naj ...«

In ko je dvignil glavo, se je njun pogled v resnici sre­čal. Vendar samo za trenutek. Stari Boštjan je hitro povesil oči, pograbil krpo in jo omotal okrog čajnikovega ro­čaja. Vsega vročega je zanesel na mizo.

Med natakanjem je bil čudno zadržan. Obnašal se je, kot bi zašel v zadrego, ker ga je deček zalotil med opazovanjem.

Sopara, ki se je dvignila nad skodelico iz belega porcelana, ju je ločila in preusmerila misli drugam.

Krištof se je spraševal, kako dolgo se bo hladil čaj, preden ga bo lahko ponesel k ustom. Najprej ga bo okusil

z ustnicami. Če se mu bo zdel še zmerom prevroč, bo rob skodelice odmaknil in šele ko se bo dodatno ohladil, bo pustil tekočini odprto pot k jeziku in naprej v požiralnik ...

Boštjan je medtem premišljeval, ali bi se spustil na klop ali se raje lotil brisanja posode, ki je ostala od kosila. V predsobi je rezko zazvonil telefon in tako mu ni uspelo ne prvo ne drugo.

Krištof je prisluhnil Boštjanovim besedam. Zelo čudno je govoril. Kot bi govorico sestavljale številke, tujke in nekakšne kratice. Tudi nekaj tujih zemljepisnih imen je bilo vmes. Le čemu je uporabljal skrivnostne šifre. Žaljivo se mu je zdelo njegovo nezaupanje – če je moral sleči hlače pred njim, bi se v zahvalo za takšno domačnost vsaj razumljivo pogovarjal z neznano osebo na drugi strani telefonske žice.

Razumel je samo »jutri ob pol enih« in »seveda, z mojo škripo«. O avtu je padlo še nekaj ljubeznivejših besed kot »res je že star, a zame dober«. Pogovor se je končal z »lepo pozdravljen in hvala za obvestilo«.

»Jutri ob pol enih z avtom,« je šepnil Krištof.

Za boljše pomnjenje je še dvakrat ponovil. Zdelo se mu je, da bo Nejc vesel razburljive novice o skrivnostnem jeziku njunega novega prijatelja. In ker mu jo je hotel kar najhitreje sporočiti, je poiskal izgovor za slovo.

Takoj ko je Boštjan odložil slušalko, je zlezel izza mize.

»Domov moram,« je rekel. »Moja dva sta že prišla iz službe. Nima smisla, da bi ju skrbelo, kje sem tako dolgo.«

Boštjan je prikimal, češ naj kar gre, če mora. Vendar pa so besede zvenele prijazneje od njegovega obnašanja. Postal je čisto drugačen, kot je bil še pred petimi minutami. Gostoljubnost je izhlapela in Krištof je začutil, da je možakarju popolnoma odveč njegova družba. Še tega ni vprašal, zakaj ni do konca popil čaja, čeprav ga je skuhal samo zanj ...

»Lahko noč,« je voščil Krištof.

Odgovora ni dobil, zato je kuhinjska vrata zaprl za seboj. V temi se je napotil do izhoda na stopnišče. Za trenutek je obstal, kot bi čakal, če bo starec prišel za njim in mu odgovoril v slovo. Toda kuhinjska vrata se niso več odprla.

Pa nič! Hudo je včasih z odraslimi!

Med preskakovanjem stopnic je predirljivo zavriskal. Zvonek deški glas je zaplaval po stopnišču, zaletaval se je v stene in vrata, dokler se ni počasi izgubil.

Nekdo je nekje zgoraj stopil iz dvigala, Boštjana, tega nenavadnega starca, pa še zmerom ni bilo na spregled.

Dogovor z Nejcem

»Kaj se pa dereš?« je vprašal Nejc.

Po stari navadi je kukal med presledkom stopniščne ograje. Smehljal se je in okrog ust so se mu poznali sledovi marmelade.

»Palačinke z marmelado?« je uganil Krištof ves zadihan od preskakovanja stopnic.

Nejc ni odgovoril, zato pa se je iz kuhinje razlegel glas fantove mame.

»Nejc, vse bo mrzlo!«

Spustil je Krištofa v stanovanje. Tam je lahko sedel za mizo. Pravzaprav je moral sesti za mizo, ker je dobil svojo palačinko. Med Nejčevo in Krištofovo mamo je veljalo nezapisano pravilo »Kar je dobro za našega sina, bo tudi za vašega«. Velikokrat je Krištof večerjal pri Nejcu in narobe. Škoda samo, ker tudi drugi stanovalci velike hiše niso vedeli, da je lepše živeti s sosedi v prijateljstvu kot pa v neki čudni odtujenosti ...

Nejčeva mama je odsunila balkonska vrata in z zamahovanjem kuhinjske krpe skušala odpoditi dim, ki je dvigajoč se iz ponve nagajivo ščegetal po nosu in dražil grlo.

»Tako in tako je zadnja,« je rekla mama v tolažbo tem­nemu videzu zapečenega testa. »Sama jo bom pojedla. Malo oglja prebavi ne škoduje.«

Ni je namazala z marmelado. Izogibala se je sladkorju in sploh redilnim jedem, saj je o sebi mislila, da je predebela. Zvila je palačinko v nekakšno trobljo, jo ponesla k ustom in lačno zagrizla vanjo. Med žvečenjem je pripomnila, da ji najbolj teknejo palačinke brez kakšnegakoli na­maza.

Krištof ji ni najbolj verjel. Sam je imel najraje orehove palačinke, prelite s sladko smetano. A kaj, ko so bili orehi dragi in tudi priprava takšnih palačink je od mame zahtevala preveč časa, zato jih je jedel le enkrat ali dvakrat v življenju. Poleg tega zdaj ni želel razmišljati o hrani – komaj je čakal, da bosta z Nejcem sama in mu bo zaupal popoldansko doživetje pri starem Boštjanu.

Ker je sovražil lepljiv občutek na bradi, mu je Nejčeva mama podala krpo, s katero je prej podila dim. Za silo se je obrisal in ob tem ugotovil, da cunja diši po gospodinjstvu; h gospodinjstvu je prišteval vonjave od hrane, prek loncev in jedilnega pribora do čistil ...

Pomignil je Nejcu, naj dvigne sidro, in mu tako brez besed napovedal sestanek. Polnih trebuhov sta se zrinila na balkon.

Nebo na zahodu se je rdečo obarvalo. S silhuetami hiš v ospredju je pogled spominjal na kičasto razglednico. Po stanovanjih so mežikale luči – stanovalci so se vračali s sprehodov in z zadnjih večernih nakupov. Nekateri so se hladili po balkonih, drugi so spremljali televizijski program; slednje je izdajala migetajoča svetloba izza okenskih stekel.

Krištofu se je mudilo z opisom skrivnostnega obna­šanja starega Boštjana. Najprej je obnovil nesrečo z avtom. Dogodek je še dodatno dramatiziral, da je lahko na naj­razburljivejšem mestu nepričakovano zabičal prijatelju, kako naj vse povedano ohrani zase. Molčati mora tudi pred svojimi doma. Kaj lahko bi njegova starčka prenesla dogodek na ušesa skrbnemu atku ali mamici in potem bi bil ogenj v strehi. Gotovo bi ga kaznovala z zaklepanjem v stanovanje ...

»Prisezi na molk!«

»To si zinil zato, ker sem jaz tako hotel. Jaz pa sem hotel, da to zineš samo zato, da ne bom prisegel, ker sem tvoj prijatelj. Prijatelji pa se ne izdajajo med seboj!«

»Tudi prav!« je Krištof zavil z očmi, saj ni dohajal Nej­čeve gostobesednosti.

Takoj zatem je prešel na starega Boštjana. O spušča­nju hlač ni govoril, samo pitje čaja je poudaril. Največjo pozornost pa je posvetil telefonskemu razgovoru.

Tudi Nejcu so bile šifre sumljive. Ob pol enih sta imela oba čas, to pa je pomenilo, da bosta naslednji dan lahko skupaj bedela nad možakarjevim skrivnostnim početjem.

»Najprej je bil z menoj prijazen. Bolj kot oče, ko pa sem odhajal, se še poslovil ni. Takega sicer že poznava, pa vendar ...« je zaključil Krištof s primesjo razočaranja v glasu.

Nejc je zaslutil možen odgovor.

»Če je spočetka dobre volje, to pomeni, da naju je vesel. Čas slovesa pa ga razžalosti in se preprosto noče niti posloviti. Preprosto kot pasulj!«

Krištof je odkimal.

»Če bi mu bilo zares hudo, bi se drugače obnašal. Prijazno bi se poslovil od naju in nama rekel, naj še prideva. Tako pa nama da čutiti, kako sva mu odveč ...«

»Raje povej, kje se jutri dobiva,« je rekel Nejc.

Res mu ni bilo do filozofiranja, zato je želel konkretnih podatkov.

Krištof je predlagal parkirni prostor pred hišo. Če bosta pazljiva, jima stari Boštjan ne bo mogel uiti.

Kratek, a skrivnosten izlet

Krištof in Nejc sta se srečala ob Boštjanovi kripi. Starca ni bilo še od nikoder, zato sta se morala do njegovega prihoda narediti neopazna. Samo kako?

Ozirala sta se okrog, in ker nista našla odgovora, sta postajala nestrpna.

Rešitev je prineslo Krištofovo spoznanje, da ima avto po stari navadi odprto zadnjo šipo. Tako sta spet začela upati, da bosta akcijo srečno speljala do konca.

»V avto se skrijva!« je predlagal Krištof.

Nejc je bil takoj za to.

Sonce še ni pregnalo sence, zato je bilo v avtu prijetno hladno. Spustila sta se na tla takoj za naslonjaloma prvih dveh sedežev. Prislonila sta se ob stranska vrata, nogi pa sta potegnila k sebi, da se ne bi brcala.

»Če se pokrijeva z odejo, bova nevidna,« je rekel Nejc in zvlekel z zadnjega sedeža star koc.

Znašla sta se pod nekakšnim šotorom. Gledala sta se v mraku in se hihitala, dokler ni Nejc nenadoma zajavkal. Nekaj je padlo nanj in ga pri tem opraskalo.

»Nehaj!« je zastokal in se še bolj potuhnil pod odejo.

Krištof ni imel kaj nehati. Pomislil je na Nejčeve tra­paste štose, takrat pa je tudi on začutil na glavi čudno, premikajočo se težo.

»Ti sam nehaj! Praskaš kot babe!«

Nejc je potisnil roko izpod odeje. Tipal je in se zvijal po že tako tesnem prehodu.

»Hotel sem, da si to zinil! Tudi ti praskaš!«

Dovolj jima je bilo neumnosti. Kot na povelje sta odvrgla odejo in se zazrla v Azriela, ki je sedel na zadnjem sedežu in ju debelo gledal.

Oba sta se zasmejala.

»Ti moj muc!« je vzkliknil Nejc in ga pobožal.

Krištof je v zadnjem trenutku opazil bližajočega se Boštjana.

»Pazi!« je vzkliknil in smuknil pod odejo.

Pri tem je z glavo zadel ob vrata. K sreči je usnjena obloga vpila ropot in ublažila udarec.

Tudi Nejc se je pravočasno skril. Opazen je ostal samo Azriel.

Boštjan je odrinil prednja vrata in kar takoj ogovoril kosmatega štirinožca:

»Kaj bo pa tvoj gospodar rekel, če se boš šel potepat z menoj?«

Stegnil je roko, da bi ga zagrabil, a se je muc spretno umaknil na polico.

Krištof je v polmraku videl Nejčeve ustnice, kako so se premikale in neslišno prepričevale mačkona, naj ne zganja cirkusa. Prav neumno bi bilo, ko bi zaradi njegovih kapric nastradala onadva s Krištofom!

»Kakor hočeš,« je popustil Boštjan.

Spustil se je za volan, da je naslonjalo dodatno pri­tisnilo ob Krištofa in se je deček komaj še lahko premikal ...

Potem je vtaknil ključ v zarezo in ga obrnil. Motor je zahrumel.

»Dela kot pesem,« je veselo vzkliknil.

Zaloputnil je vrata in med ropotanjem in smrajenjem so se premaknili z mesta.

Krištof in Nejc sta si oddahnila. Za spoznanje sta privzdignila odejo in Nejc je kar takoj usmeril prst k vozniku in skušal povedati Krištofu, kako je bil starec prijazen z Azrielom, čeprav se mu niti sanjalo ni o njuni navzočnosti.

»Radoveden sem, koliko je ura,« je nenadoma rekel Boštjan.

Nejc je brž pogledal na svojo uro, trikrat preveliko za njegovo drobno zapestje. Malo je manjkalo, da ni bleknil: dve minuti čez pol. Krištofovo stopalo ga je zadnji trenutek z udarcem v mednožje opozorilo, naj molči. Boštjan sploh ni spraševal njiju, ampak je bil nagnjen k samo­govorom.

»Me bo že počakal, če bo hotel. Sovražim preveliko točnost,« je spet zinil.

Takoj zatem je pritisnil na zavoro. Avto je obstal na mestu in le malo je manjkalo, da se dečka nista prilepila ob naslonjali. Tudi Azriela je vrglo s police.

»Drugič glej, kje hodiš čez cesto! Pri teh letih bi že lahko poznala cestno prometne predpise,« je zavpil Boštjan.

Ko je spet speljal, je zagodel zase:

»Presneta ženska, čudno, da je dočakala toliko let! Če bi jo povozil, bi se pa takoj vsi spravili nadme!«

Nejc je s kroženjem kazalca pokazal, da nima pojma, kam se peljejo. Krištof se je do nosu izkopal iz odeje, in ker je bil še zmerom premajhen, se je za spoznanje dvignil in zasukal glavo, kolikor mu je dopuščala gibkost vratu.

Mimo šipe je pravkar zdrselo Tromostovje. V avtu je postalo temneje. Peljali so se po ulici med visokimi, starimi hišami. Na desni se je odprl pogled na mestno hišo z znamenitim vodnjakom. Malo naprej se je dvigala pod nebo od sonca obsijana streha stolnice, za cerkvijo pa se je širil živilski trg. Spominjal je na planjavo raznobarvnih senčnikov, pod katerimi so se gnetli prodajalci in kupci; gospodinjam so se pridružile tudi uslužbenke, ki so med službenim časom prihitele kupit to ali ono malenkost.

Pred semaforjem je Boštjan zmanjšal hitrost, ni pa mu bilo treba ustavljati. Krištof je spet smuknil pod odejo. Ker se v vozilu ni stemnilo, je pomenilo, da Boštjan ni zavil v tunel, ampak na cesto, ki vodi naravnost na grad.

S predložkom v prijateljev gleženj je poklical Nejca, da sta staknila glavi.

»Na grad gremo.«

Nejc je pokimal.

»Seveda, samoto išče. Kdo ve, kaj ima za bregom!«

Potem sta se prislonila vsak k svojim vratom in prisluhnila motorju, ki je ob vzpenjanju v klanec glasneje zapel. Še malo in preglasil bo Boštjanov mešalec ...

»No, saj sva že tukaj!« je vzkliknil Boštjan. »Ti, Azriel, me boš lepo počakal v avtu. Lovljenje grajskih miši si izbij iz glave. Ne bom te potem iskal po vsem hribu!«

Sončno svetlobo so prestregli čudovito zeleni listi dreves; tisti najmlajši so bili še nagubani in prosojni.

»Sramota za mesto,« je zagodrnjal Boštjan.

Sprva Krištof ni vedel, kaj je razjezilo starca. Drevje gotovo ne! Pomislil je na ograjo, za katero so že desetletja dolgo obnavljali grajsko poslopje. Pravzaprav niti ni poznal gradu brez tiste zelene pločevinaste ograje z napisi »plakatiranje prepovedano«.

Boštjan je ustavil avto v senci mogočnega kostanja. Naslonjalo sedeža je dodatno pritisnilo v Krištofa in se takoj nato spet oddaljilo; stari Boštjan je zlezel iz avta.

Nejc je napovedal, da bo pokukal izpod odeje.

Pokukala sta oba.

Nedaleč od avta je Boštjan pristopil k mlajšemu mo­škemu s škatlo v rokah. Starec je samo odmaknil pokrov, pokukal na vsebino škatle in zadovoljno pokimal. Ni pa tistega potegnil na svetlo, ampak sta se skupaj z mlade­ničem podala do bližnje klopi.

Dečka sta se jezila na grmovje, ki jima je zastrlo pogled. Pa tudi nobena beseda ni priplavala do njiju.

Krištof je izrabil priložnost in si pretegnil ude.

»Vse me boli! Riti še čutim ne in iz vretenc bi si lahko spletel ogrlico ...«

Tudi Nejc je bil polomljen.

»Zvedela sva toliko kot nič,« je nergal.

»Počakaj še malo. Kaj veš, kaj vse se lahko zgodi.«

Krištof res ni nikoli obupal.

Čakanje, dolgo večnost

»Lačen sem,« je šepnil Krištof.

»Hotel sem, da to zineš. Če bi jaz prišel s tem na dan, bi me ozmerjal s požeruhom.«

»Res sem lačen,« je ponovil Krištof.

Spraševal se je, kako dolgo bosta dedca še nalagala na klopi.

»Si zato, da se iztovoriva in jo peš mahneva v mesto?« je vprašal Nejc s kančkom upanja v glasu, da je končno tudi Krištof izgubil potrpljenje.

Toda deček je odkimal. Če sta zdržala toliko časa, bosta še malo. Brez muje se niti čevelj ne obuje!

Nejc je globoko vzdihnil. Ker to v prijatelju ni vzbudilo niti kančka usmiljenja, je vzdih ponovil.

»Kakor hočeš.« Krištof je bil kratek. »Jaz ostanem, ti pa se sam odloči ...«

Nejc je še v tretje globoko vzdihnil. Ni pa se vdal. Za spoznanje je odgrnil odejo in šele pri dnevni svetlobi je Krištof opazil, kako vroče je bilo prijatelju. Kodri so se mu lepili na čelo, v lica pa je bil puranje rdeč.

Njemu pol toliko ni bilo vroče. Motilo ga je samo pomanjkanje prostora. Komaj je nehal z razgibavanjem, že ga je vse utesnjevalo. Kaj bi dal, da bi iztegnil nogi, kot se spodobi. Blagor Azrielu! Muc se je pretegoval na polici po mili volji. Imel je prostora, da se je norčeval iz njega. Vse štiri in še rep je molel od sebe, on pa je takoj zadel Nejca, če se je samo malo premaknil.

Brez dogovarjanja sta hkrati stegnila nogi v višino naslanjala. S podplatoma sta se uprla drug ob drugega in začela preizkušati svojo moč. Tisti, ki se je prvi s kolenom dotaknil lastne brade, je izgubil. Med pritiskanjem in napenjanjem sta se upirala ob vrata in niti pomislila nista, da bi ta lahko popustila in z njima vred neusmiljeno tre­ščila na pesek.

Pri rezultatu dve proti ena v Krištofovo korist se je Nejcu zazdelo, da sta se stari Boštjan in tisti neznanec zganila.

»Nehaj!« je vzkliknil.

Krištof ni takoj odnehal. Mislil je, da se je Nejc z vzklikom hotel rešiti novega poraza, takrat pa je tudi on zaslišal škripanje peska pod podplati.

Pritisk na stopali je v trenutku popustil. Potegnila sta nogi vsaksebi in se vsa zadihana hitro pokrila. V polmraku sta sopla naprej, dokler se ni stari Boštjan znašel ob vratih avtomobila.

Tokrat se ni poslavljal od neznanca v šifrah. Čisto raz­ločno se je zahvalil za »južnoameriško«. Škoda, ker ni povedal, kaj. Zato pa je bilo mladeniču vse jasno. Pripomnil je, da bo nova pošiljka po znatno višji ceni, ker so zamenjali dobavitelje. Poleg tega se zaradi padanja dinarja vse draži.

»Misliš, da se ukvarjata s tihotapljenjem?« je šepnil Nejc.

Od razburjenja je imel oči še enkrat večje.

Krištof je čisto malo pokukal iz skrivališča. Ravno takrat se je nad prvi sedež sklonil neznanec.

»Tu na tleh jo bom pustil. Zadaj je nered, pa še mačka ti dremlje ...«

Škatlo je položil na tla.

»Kaj pa, če prekupčujeta z drogo?« je zaskrbelo Nejca.

Krištof je odkimal. Stari Boštjan ga ni v ničemer spominjal na nevarnega preprodajalca mamil. Poleg tega ne­znanec ni niti z besedo omenil miličnikov. Škatlo je položil tja spredaj, da se ji ne bi kaj zgodilo, in ne zato, da bi je nihče ne videl. V tem je bila velika razlika!

»Nedolžen videz je včasih maska,« je vztrajal Nejc pri svojem sumu. »Takšni so še bolj nevarni ...«

Krištof ni odgovoril. V tistem trenutku se mu to ni zdelo niti potrebno. Strašno ga je imelo, da bi ob sedežu iztegnil roko in odmaknil pokrov s škatle. Tako bi v trenutku razvozlal uganko, kaj se skriva v škatli. Žal pa tega ni mogel narediti neopazno. Boštjan in njegov spremljevalec bi debelo pogledala, če bi ju zalotila za sedežema. Starček bi jima sploh ne zaupal več in spet bi si postali sovražniki, drug drugemu v napoto.

Zato se je obvladal in obsedel kot pribit. Tudi Nejcu je šepnil, naj miruje. Bosta že doma sledila Boštjanu in se skušala na samem seznaniti z vsebino škatle.

»Srečno vožnjo!« je zaželel neznanec.

Boštjan se je spustil na sedež in spet je naslonjalo za trenutek pritisnilo v Krištofa.

Motor je zahrumel.

Še preden so se spustili med mestne hiše, je Boštjan začel s samogovorom:

»Ni bila slaba kupčija, Boštjanček! Na to se pije!«

Krištof se je skremžil od zadrževanja smeha. Res je samo malo manjkalo, da ni bruhnil v glasen krohot. Odrasli so včasih tako smešni. Naravnost otročji!

»In kaj boš pil? ... Vina ne. Po njem te boli glava. Slatino boš pil, saj vem. Slatino s tistim magnezijem. Fuj!«

Potem je zabrundal brez besedila.

Vožnja je minila veliko hitreje, kot sta fanta priča­kovala.

Obisk z nenavadnim, a nikakor ne presenetljivim obratom

»In kako bova odkrila, kaj ima v škatli?« je vrtal Nejc.

Po stari navadi sta s Krištofom sedela na robniku pred hišo. Pogled na cesto so jima zakrivali osebni avtomobili, parkirani vzdolž pločnika. Tako tudi nista bila na teko­čem, kateri mulci se podijo za žogo na šolskem igrišču. Če bi se hotela prepričati, kdo so, bi se morala postaviti na noge in napeti oči, za kaj takega pa sta bila prelena. Tako sta poslušala samo njihovo razposajeno vpitje. Zdaj, ko se je bližal težko pričakovani konec pouka, je bilo pod koši iz dneva v dan živahneje ...

»Najbolje bo, če se spokava k Boštjanu,« je predlagal Krištof. »Če bova dva, bo eden laže našel priložnost, da se dokoplje do škatle.«

Odločitev je bila pravilna. Samo s posedanjem ne bosta razvozlala uganke.

»In kje bova iskala škatlo?« je vprašal Nejc, nekoliko nezaupljiv do srečnega izteka akcije.

O škatli sta res vedela zelo malo. Pravzaprav samo to, da jo je Boštjanu izročil mlajši neznanec, Boštjan pa jo je previdno odnesel iz avta v svoje stanovanje. In njegovo stanovanje ni bilo tako majhno! Če je škatlo skril na primer pod posteljo v svoji spalnici, sta imela zelo malo mož­nosti, da se dokopljeta do nje. Vsega stanovanja mu res nista mogla postaviti na glavo, kadar pa sta že bila pri njem, ju v spalnico nikoli ni povabil.

»Greva!« je rekel Nejc, zdaj se je začelo muditi tudi njemu.

Verjetno je hotel kar najhitreje opraviti z neprijetno zadevo. Postavil se je na noge in si z udarci po zadnji plati za silo iztepel prah s hlač.

Krištof ga je pogledal od spodaj navzgor, a je hip zatem obžaloval svoje početje. V očeh mu je zasijalo sonce, to pa je pomenilo tisoč in tisoč bolečih in skelečih igel. Kar skremžil se je.

»In kaj mu bova rekla? Da nama je dolgčas po njem? Veš, Nejc, zdi se mi že kar neumno, da mu ves čas pripovedujeva pravljice. V resnici se je izkazal do naju veliko bolje, kot sva pričakovala ...«

»Prav,« je pokimal Nejc s pomenljivim nasmeškom na ustih. »Pa mu povejva po pravici. Na primer takole: ›Ne zamerite, ampak midva s Krištofom sva prišla preiskat vaše stanovanje, ker sumiva, da se mamilite!‹«

Krištof se je zasmejal.

»Drogirate, cepec! ... Dobro veš, da mu tako ne bova rekla.«

V gornje nadstropje sta se podala po stopnicah. Vzpenjanje sta porabila za razmišljanje. Izognila se bosta laž­nim izgovorom. Prišla bosta na obisk. Če je v zamrzovalniku slučajno ostalo še kaj jagodnega sladoleda, toliko bolje!

Krištof je pritisnil na zvonec in si priznal, da mu brnenje zveni že bolj domače.

»Misliš, da bo vesel, ko naju bo ozrl, ali naju bo torpediral že kar pri vratih?« je šepnil Nejc.

Krištof ni imel časa za odgovor. V predsobi so se oglasili koraki. Kratkotrajni tišini je sledil radoveden pogled skozi kukalo, šepet »aha, vidva sta!« in nato ropotajoče snemanje varnostne verige.

»Lepo, da sta se spomnila name. Mislil sem že, da sta pozabila na obisk.« Boštjanu se je za trenutek razjasnil obraz.

Bil je vesel, res vesel. Nobenega razloga ni imel za pretvarjanje, toliko so se že poznali. Fantoma je bilo jasno, da školjka svetega Sebastijana ne vpliva več na njegovo obnašanje, to pa je bil pomemben podatek!

»Prav, da sta prišla obiskat starega dolgočasneža,« je ponovil Boštjan.

Fanta nista mogla vedeti, da se je starček odpravljal k počitku, ko sta se pritihotapila pred njegova vrata. Pa tudi tega ne, da se je sprva mislil potuhniti, potem pa si je rekel, naj bo. Bolje, da sta tu zdaj kot nikoli. Navadil se je njune družbe, saj sta mu prinašala mladostno energijo, ki jo izsevajo samo mlada telesa. Počutil se je prerojenega po druženju z njima, pa če se je to slišalo še tako čudno. In tu so bile tudi navade, ki jih je spreminjal njima na ljubo in pri tem užival, čeprav sprememb na bolje ni maral pripisovati dečkoma, pač pa svoji volji, da spet začne bolj zdravo živeti ...

Krištof in Nejc sta se odpravila za njim v kuhinjo. Prvo, kar sta opazila, je bila nenavadna urejenost. Nikjer ni bilo sledu o grmadi umazane posode ...

»Sladoleda žal nimam,« je stari Boštjan prebral njune misli. »Tudi pripraviti vama ga ne morem, ker mi je zmanjkalo sadja. Za tistega vanilijevega pa nimam dovolj jajc. Lahko se dogovorimo za kdaj drugič!«

»Z veseljem, gospod Boštjan,« je rekel Krištof.

»Kakšen gospod neki? Kaj te je pa naenkrat pičilo?« se je zasmejal možakar.

Krištof se je znašel v zadregi.

»Tudi profesor ne marate biti ...«

»Odslej se bomo tikali,« je naznanil stari Boštjan.

Krištof je močno dvomil, da mu bo šel tisti »ti« z jezika. Boštjan je bil veliko starejši od njega ...

»Z malinovcem si bomo nazdravili,« je rekel Boštjan in odhitel v shrambo po steklenico.

Trenutek njegove odsotnosti je izkoristil Krištof:

»Ko se vrne, ga vprašaj za stranišče.«

»Saj to vendar vem. Ravno takšno stanovanje ima kot vi.«

»Ampak ne moreš kar tako iz kuhinje. Potem vsaj reci, da se greš odtočit ...«

»Če me pa ne tišči,« je bil Nejc nesrečen.

Krištof je zavil z očmi.

»Kako pa bova potem prišla do škatle?!«

Šele zdaj se je Nejcu posvetilo. Prav milo je pogledal.

»Pojdi raje ti! Ti se bolj znajdeš!«

Krištofu je zmanjkalo časa, da bi se uprl. Boštjan se je vrnil s steklenico goste rdeče tekočine. Vsak kozarec je napolnil za dva prsta, potem pa jih odnesel pod curek vode, ki se je ulil iz pipe.

»Najprej se bova pobratila midva,« je rekel in se ozrl h Krištofu.

Deček je vstal izza mize in prijel kozarec. Z možakar­jem sta si stopila naproti. Gledala sta si iz oči v oči, čeprav je bil Boštjan za glavo višji. Spretno sta prekrižala roki, ju upognila v komolcih in tako objeta ponesla kozarca k ustom.

»Jaz sem Boštjan!«

»Jaz pa Krištof!«

»Odslej sva na ti, Krištof.«

»Velja! Odslej sva na ti.«

Izpila sta do dna.

Potem se je Boštjan približal h Krištofovemu obrazu. In to tako tesno, da je deček začutil na gladki koži moža­karjeve kocine. Nastavil je ustnice, a ga je Boštjan cmok­nil na lice.

Krištof mu je vrnil cmok, potem pa po kratkem po­udarku rekel:

»Ti, Boštjan, na stranišče moram!«

»Je pa kar skozi padel,« se je zasmejal starec.

Mislil je na malinovec.

»Iz hiše si, zato veš, kje je.«

Zdaj je Boštjan mislil na stranišče.

Krištof se je izmuznil iz kuhinje. Po prstih se je splazil do sobane s školjkami. Vmes se je prepričeval, da se pravzaprav nima česa bati. Starček bo ponovil obred bratenja z Nejcem. Nejc je bil precej nespreten za take reči, gotovo se bosta zavozlala z rokama in tudi pri poljubljanju mu bo poba pridobil nekaj dragocenega časa.

Vitrine v sobi so samevale. Prazni prostor se mu je zdel večji kot ob prvih obiskih. Po svetlečem se parketu se je podričal do sredine sobe, odkoder se mu je odpiral naj­boljši pogled. Na polici ob zidu je uzrl škatlo. Kot raketa se je pognal k njej. Preden je segel po pokrovu, se je pre­pričal, da je to prav tista škatla, ki jo je neznanec izročil Boštjanu.

Najprej jo je potežkal.

V njej se je nekaj premaknilo. Hitro jo je spet odložil in snel pokrov. Med svilenim papirjem se je lesketala velika školjka. Po obliki je verjetno spadala k polžem. Podobne se je spominjal iz vitrine. Nautilus je pisalo ob njej. Razlika je bila le ta, da je bila tista srebrne barve, po novi pa se je prelivala mavričasta svetloba.

»To so torej mamila,« se je nasmehnil Krištof. Bil je vesel, ker je imel njegov stari prijatelj čisto vest.

Ob zaključku akcije s srečnim izidom je hotel na stra­nišče, da bi opravičil svojo kratko odsotnost, pa je ob stra­niščni školjki že stal Nejc in veselo žuborel.

»Cepec,« je vzkliknil Krištof. Takoj nato je tiše dodal:

»Kaj bo pa Boštjan mislil? Da sva to skupaj počela?«

»Kolikokrat sva že. Zadnjikrat sem te premagal v daljavi, kar spomni se!«

Vse to je bilo res. Ampak počela sta na skrivaj!

»Ne razburjaj se!« je rekel Nejc. »Boštjan je na balkonu. Perilo pobira. Raje povej, kaj si odkril. Celo večnost te ni bilo.«

V pričakovanju odgovora se je obrnil k prijatelju in si hitel zapenjati razporek.

»Stari je trčen na školjke, to je vse. Nobenih mamil, samo nove lupine,« je rekel Krištof.

Namesto Nejca je pritisnil na izplakovalnik.

»Potem je bil najin trud zaman,« je ugotovil Nejc.

Za razliko od Krištofa je bil nekoliko poparjen.

»Ne trapaj!« je rekel Krištof in ga potisnil v kuhinjo. »Bi raje videl, da bi šel Boštjan v keho?«

»To ne,« je zamomljal Nejc.

Na balkonu je sonce pritiskalo z vso močjo. Zato je Boštjan hitel z delom.

Zlagal je pižamo. Pravzaprav je zlagal dve.

»Vsak dan jih moram prati,« je rekel nejevoljno. »Po­noči me muči nespečnost, pa še potim se, da lahko blago ožamem.«

»To je mogoče zaradi pozne pomladi,« je ugibal Krištof.

»Misliš?« je podvomil možakar.

»Ste že kdaj, hočem reči, si že kdaj govoril z zdravnikom?«

Boštjan je odkimal.

»Jaz se sam zdravim. Včasih mi je kozarec močnega pred spanjem odlično pomagal. Deci žganja in nekaj velikih žlic sladkorja. Zadnje čase pa mi tudi to ne pomaga.«

»Alkohol pred spanjem?« se je zgrozil Krištof. »Veliko bolje bi bilo, če vzamete ...«

»Če vzameš,« ga je popravil Boštjan.

»Ja, najbolje je, če vzameš skodelico toplega mleka in vanjo spustiš žlicu medu. Zdravo je, pa še dobro povrhu.«

»Tvoj nasvet si bom vzel na znanje,« je rekel Boštjan.

Z naročjem zloženih cunj je odkorakal iz kuhinje. Nejc je bil tako vljuden, da je za njim zaprl vrata.

»Akcija je končana. Kaj bova pa zdaj?« je vprašal Nejc neučakano.

»Ko sva že pri zdravju in nespečnosti, bi bilo dobro, ko bi mu vzbudila željo po športnem udejstvovanju. Saj vidiš, da ne počne drugega kot čepi v stanovanju ali pa se vozi z avtom.«

Nejc se je strinjal, čeprav se mu še sanjalo ni, kaj je imel njegov prijatelj za bregom.

Prijateljsko pregovarjanje

Pravega prijema za Boštjanovo spreobrnitev Krištof ni našel, pa če je še tako vztrajno slonel ob balkonski ograji in vijugal možgančke. In ko mu v glavo ni padlo nič uporabnega, se je zastrmel v globino, nabral slino v ustih in izstrelil pljunek. Ta je hitro letel navzdol, dokler se ni tik nad tlemi razcepil v dva manjša pljunka, ki sta vsak zase narisala na cementni plošči moker dež.

Nekaj trenutkov za padcem pljunka se je na spodnjem balkonu prikazal Boštjan. Zavalil se je v ležalnik in po vsej verjetnosti bi zadremal, ko se ne bi njuna pogleda srečala.

»Zdaj je čas za šport, ne pa za lenarjenje,« je rekel Krištof.

Boštjan mu je pomignil, naj raje pride k njemu, namesto da mu vpije čez ograjo.

»Že grem,« je veselo pokimal deček in stekel iz praznega in dolgočasnega stanovanja.

»Oprosti, ker sem spet tukaj,« se je opravičil Boštjanu.

Nekaj je pač moral ziniti in bil je vesel, da mu je šel »ti« laže z jezika kot pred štiriindvajsetimi urami.

»Nisem dobro slišal, kaj si mi očital,« je možakar takoj prešel k stvari.

Krištof se je odločil, da bo zastavil malo daljše vpra­šanje z ustreznim uvodom.

»Premišljeval sem in prišel do zaključka, da si ti razumen človek ...«

Utihnil je. Iskal je novih besed. Govora si res ni pripravil vnaprej, čeprav je vedel, da je spreobračanje starega Boštjana trd oreh; pa tudi če bi si govor pripravil, bi gotovo izgubil besede od same treme ...

Boštjan je pazljivo prisluhnil, in ker je bila pavza le predolga, je spodbudno prikimal.

»To, da sem razumen človek, bo najbrž kar držalo. Vesel sem, da sva podobnih misli.«

»In ker si razumen človek, mislim predvsem v smislu znanja in razgledanosti, najbrž ni nikogar na tem svetu, ki bi lahko spremenil tvoje poglede na življenje.«

»Glede tega se morda motiš,« se je Boštjan zamišljeno podrgnil po bradi in brž nadaljeval: »Na podlagi številnih izkušenj sem mislil, da sem v tem dolgem življenju že opravil svojo fakulteto, pa moram priznati, da iz dneva v dan naletim na nova presenečenja. Kar držala bo stara modrost, kako se človek uči vse življenje. Ampak na to se ne oziraj, raje nadaljuj!«

»Jaz vseeno mislim, da te ne bi nihče mogel spremeniti s pregovarjanjem. Proti tvoji volji ... Skratka, da bi te pretental!«

»To je res teže,« je priznal Boštjan, »ni pa nemogoče. Nimam se za vsevednega in nezmotljivega. V tem se razlikujem od drugih starih ljudi. In starci bi mi hudo zamerili mojo odkritost.«

Krištof je hotel oporekati glede starosti, a zdaj ni bil čas, da bi delil komplimente. Ostal je raje pri stvari.

»Vsekakor bi te bilo težko pretentati. Jaz pa sem Nejcu obljubil, da te bom pregovoril in te tako spravil na šolsko igrišče.«

»In kaj naj bi tam počel?« se je začudil Boštjan.

»Lahko bi metal parkete. To je metanje žoge na koš po določenih pravilih, ki so tako preprosta, da jih razume vsak prvošolček.«

Boštjan je zgrbančil čelo.

»In kako si prišel na to idejo?«

»Premalo se giblješ, vsi pa kar naprej ponavljajo, kako je lenarjenje zdravju škodljivo.«

»Govori iz tebe načitanost ali lastne izkušnje?« je vpra­šal Boštjan hudo resno.

»Lastne izkušnje,« je odgovoril Krištof. »Če se ne bi vsak dan naletal in nanorel, bi znorel!«

»V tvojih letih sem ti bil podoben,« je odgovoril Bošt­jan, »zdaj pa mi počitek čedalje več pomeni. Bliža se čas večnega spanja in počasi se moram pripraviti nanj.«

»Larifari!« je vzkliknil deček. »Slišal sem, da so ljudje v resnici stari toliko, kolikor čutijo, da so.«

»Tudi to govoriš iz izkušenj?«

»Premlad sem še,« je Krištof odkritosrčno odkimal.

»In po tvoje jaz nisem star?«

»Zelo star si. Sto let in še malo čez, kadar si slabe volje in nič ne delaš.«

»Hvala, cenim tvoje besede,« je pokimal Boštjan.

Sploh ni bil jezen, pa tudi užaljen ne. Povsem nepriča­ko­vano je stopil na sredo kuhinje in začel telovaditi.

»Mogoče imaš prav. Res mi ne bi škodilo malo razgibavanja. Nejcu povej, da si se strašno namučil, preden si me pridobil za metanje parketov!«

Krištof ni razumel.

»Namučil?«

»Namučil, seveda! Ker si me uspešno pretental, boš pri njem zaslužil nekaj pozitivnih točk.«

»Pri Nejcu ne potrebujem nobenih točk,« je skoraj uža­ljeno odgovoril Krištof.

Po drugi strani se je zavedal, da njegov stari prijatelj razmišlja v pravo smer. Nejc se bo res začudil, ko bo zagledal Boštjana pod košem. ›Ti si sila‹, si bo mislil, čeprav mu tega z besedo ne bo nikoli priznal.

Profesor za košarko

»Takole primemo žogo.« Krištof je zagrabil okroglo usnje in s pogledom oplazil Boštjana, če natančno sledi njegovemu izvajanju.

»In ne samo met, tudi delo nog je pomembno,« je nadaljeval.

Najprej se je sprehodil. Potem je nekajkrat poskočil. Ob odrivu se je usločil, izprožil roki in zavrtel žogo, da je v loku poletela skozi zrak.

Imel je srečo in – zadel.

Žogo, odbito od tal, je prestregel in oddal Boštjanu.

»Preveč pod koš si šel,« je rekel možakar.

Imel je prav. To sta vedela tako Krištof kot Nejc. Ostr­mela sta nad Boštjanovim poznavanjem košarke.

Ko pa se je Boštjan podal z žogo na igrišče, sta sploh ostala brez besed. Ta specialist za školjke, ta školjkar stoletni, je bil pravi profesor za košarko! Kako se je samo prebil pred navideznim nasprotnikom pod koš. Prava figa, če žoga na koncu ni hotela skozi obroč! Že sam pristop je pokazal, da ni imel prvič žoge v roki.

»To ni pošteno od tebe,« je vzkliknil Krištof.

Presenečenje na njegovem obrazu se je spreminjalo v jezo oziroma v užaljenost.

»Pustil si me skakati pod košem kot opico, sam si pa vedel o vsem veliko več od mene!«

Boštjan ga je objel okrog ramen in ga pritisnil k sebi.

»Nikar, poba! Večnost je minila, odkar sem se zadnjič podil po igrišču. Gotovo so se medtem že ničkolikokrat spremenila pravila. Zato sem pustil, da si pokazal, kaj znaš.«

Besede so za silo pomirile dečka. Zdaj je spet prijazneje gledal možakarja, kako je po nekaj uspelih metih ves upehan ujel žogo in stopil k njima.

»To je zato, ker imaš premalo kondicije,« je rekel Krištof.

»Povej kaj o tem, kako si včasih igral košarko,« je hotel vedeti Nejc.

Da ne bi motili skupine šolarjev, ki so prav tako želeli metati žogo na koš, so se vsi trije umaknili na rob igrišča.

»Ne bom se spuščal v zgodovino,« se je nasmehnil Bošt­jan. »Vse predolgo že živim, čeprav se mi včasih zdi, da so leta kar spolzela mimo mene. Na srednji šoli je bil naš razred prvak v košarki.«

»In kaj ste igrali? Hočem reči, kaj si igral?« je zanimalo Krištofa.

Zdelo se mu je, da starec v napadu le ni mogel igrati, saj po rasti ni silil pod nebo.

V odgovor na vprašanje je Boštjan oddal žogo enemu od tujih dečkov, in ta je igro sprejel. Po nekaj zaporednih podajah se je Boštjan ozrl in vprašujoče razširil roki. S tem je hotel izsiliti odgovor na Krištofovo vprašanje.

»Igral si na desnem krilu?« je ugibal Nejc.

Boštjan je odkimal.

Krištof je pomislil na mesto organizatorja igre. Iz obrambe je vodil svoje soigralce.

Zadel je v črno.

Boštjan je bil še zdaj ponosen, ker so mu zaupali naj­težjo in najbolj nehvaležno vlogo. Kadar so zmagovali, so ga navijači nosili na ramah, kadar pa jim je šlo za nohte ali so celo izgubili, so krivdo valili nanj.

Zdaj je Boštjan ustavil igro. Fantje pod košem so ga začuda ubogali. Mednje je vključil Nejca in Krištofa, sam pa je prevzel vlogo trenerja.

Krištof, Nejc in še trije iz njune skupine so morali sleči srajce in majice. Goli do pasu so se razlikovali od nasprotni­kovega moštva. Krištof je sicer obžaloval, da se niso slekli nasprotniki, to pa zato, ker je na sebi pogrešal od sonca zagorelo barvo. Ker pa Nejc ni bil prav nič na boljšem, se je z goloto sprijaznil.

Žrebali so za žogo.

Tudi tokrat je imel Nejc srečo. Po stari navadi si je priboril prvo žogo in tekma se je lahko začela.

Brez punc ne gre

Ob polčasu so fantje zasedli betonske stopnice vzdolž igrišča, namenjene počitku, sončenju v odmorih in morebitnim navijačem na razrednih in medšolskih tekmah.

Trenutno so bile stopnice v senci in prav senca je vsem dobro dela. Krištof si je brisal potno čelo v majico. Pot mu je lepil lase v pramene in najdaljši so mu kot nenavadni zalizci segali na lice.

Tudi Nejc je bil zadihan. Prsni koš se mu je širil in ožil v neenakomernem ritmu. Šele ko se je umiril, je čelo prislonil ob skrčeni koleni.

Nekaj dečkov je poleglo po tleh. Dva med njimi sta si ogledovala noge in stokala nad grobostjo nekaterih fantov; udarci, namerni in nenamerni, so se prikazovali v poraja­jočih se modricah.

Stari Boštjan je neutrudno stopal med njimi in razlagal napake, ki so jih delali posamezniki. Krištof in Nejc sta mu sledila, dokler ni mednje zašla skupina sošolk. Posedle so po najvišji stopnici kot kokoške po gredi in prav kmalu so se zapletle v živahen pomenek, spremljan z razposajenim hihitanjem.

»Vé se pa kar zradirajte,« se je vznemiril Nejc.

Nič več si ni objemal kolen, ampak se je spravil na noge in prav grdo gledal proti glasni skupinici. Presnete frklje so prinesle sam nemir. O košarki niso imele treh čistih!

»Kaj so ti pa hudega naredile?« se je Boštjan zapičil vanj.

»Najbrž je v katero od njih zaljubljen,« je veleumno zinil eden izmed dečkov.

Nejc ga je pogledal izpod čela.

»Je že tako, dragi fant, da se v zmerjanju in prepiranju pogosto skriva simpatija,« je zatežil še stari Boštjan.

Nejc se je ozrl k dekletom. Same smejalke in čveke, prav nobena mu ni bila všeč. To je tudi jasno in precej glasno povedal. Za vse pač niso veljali stari pregovori in Boštjanova modrost ...

»In kakšno dekle ugaja tebi?« je vprašal možakar.

Nejc je obdržal skrivnost zase. Preveč nerodno mu je bilo pred fanti, poleg tega pa se mu zaradi jeze sploh ni ljubilo razmišljati o puncah. Namesto njega se je oglasil Krištof:

»Moja bi morala biti svetlolasa, modrooka, vitka ...«

»Ja, kot Lobnikova Nives. Povedal ji bom, da ima šanse pri Krištofu,« se je oglasil eden izmed dečkov.

»Z vami se ne da resno pogovarjati. Ste preveliki do­jenčki,« je odvrnil Krištof zviška.

S tem je sprožil plaz zbadljivk, a se je požvižgal nanje.

Boštjan ga je vprašal, če mu notranjost dekleta nič ne pomeni. Z notranjostjo je mislil na njen razum, čustva, razgledanost. Lepotica je lahko prazna. Potujoča lutka. Po drugi strani pametno in dobro dekle na pogled morda niti ni tako privlačno. S tem je poudaril, da lepotica z leti odcvete in če nima drugih vrlin, ostane od njene dote bore malo ...

Ker Krištof o teh rečeh doslej še ni razmišljal, je sklenil, da bo njegovo dekle moralo biti in lepo in pametno in dobro in ... Pa še tako je bilo veliko vprašanje, ali se sploh bo kdaj poročil ...

»Veliko poučnega bi ti vedel povedati o tem,« se je na­smehnil Boštjan.

V Krištofovo olajšanje je pobral žogo in se vrnil h ko­šarki. Zapiskal je na piščalko, saj so se po njegovem igralci odpočili in se pripravili na nadaljevanje tekme. Res so se takoj zbrali, le Nejc in Krištof sta nekoliko zaostala. To pa zato, ker je Nejc ustavil prijatelja s hudo resno pripombo:

»Ravno Boštjan bo filozofiral o babah, ko pa je že vse življenje sam! Če bi mu bilo res kaj do njih oziroma če bi jih poznal, bi se že zdavnaj oženil.«

»Vsega o njem ne veva. Doslej sva mu krivično sodila,« je odgovoril Krištof. »Sicer bomo pa že še videli. Zdaj je dedec super!«

Lopnil je Nejca po rami in že sta predrla mejo med soncem in senco. Vročina iz betonskih tal je puhnila vanju.

Ob ponovnem žvižgu je Nejčev soigralec prestregel nasprotnikovo žogo. Požrtvovalno jo je podal Nejcu in ta se je odločil za kratko preigravanje. Nasprotnikov obrambni igralec mu je hitro nasedel, zato je poizkusil z metom na koš. Zgrešil je. Krištof je skočil najviše. Ujel je od obroča odbito žogo in jo spet oddal Nejcu, ki si je medtem izboril boljši prostor za met.

Drugi polčas se je torej pričel, dekleta tam zgoraj pa se za uspešne poteze tekmovalcev niso niti zmenila ...

Vroča prha in nato še igra s paličicami

Krištof ni vedel, ali naj se umakne v Boštjanovo kuhinjo ali ostane na balkonu. Tako v stanovanju kakor zunaj je bilo skoraj enako vroče. Prevroče! Dodatni razgretosti je bila poleg vročine kriva tudi košarka. Nejc se je ves pre­mo­čen odšel domov tuširat. Krištof ga je hotel posnemati, pa je pred domačini vrati ugotovil, da je pozabil ključe od stanovanja. Tako je bil obsojen na čakanje domačih, ker pa teh še ni bilo iz službe, se je namesto k Nejcu podal k Boštjanu. Ta ni pokazal prav nič slabe volje, čeprav je prišel k vratom zavit v velikansko brisačo.

Spustil ga je noter in tako si je izbiral med balkonom in kuhinjo. V mislih se mu je mešal šum vode iz kopalnice, kamor se je vrnil stari Boštjan.

Naslonjen na balkonsko ograjo se je deček zastrmel na dvorišče. Po dolgi senci je sklepal, da se dan nagiba v popoldan in ob tem si je dopovedoval, da ga sploh ne motijo v pasu premočene kavbojke. In tudi vlažnih in oprijetih spodnjic ni maral čutiti. Če bi cunjam posvečal preveliko pozornost, bi samo še povečal občutek neprijetne utesnjenosti ...

Sam ni vedel, kdaj je Boštjan zaprl pipo. Kar iznenada je stal ob njem ves svež in nadišavljen.

»Fant moj, kako se mi je prilegla prha po takem garanju. Bomo jutri ponovili?«

Krištof je pokimal, vendar pol manj navdušeno od mo­žakarja.

Boštjan je priznal, da že celo večnost ni tekal za žogo, zato si je zaželel počitka. Spustil se je za mizo in se še naprej smehljal. Ugotavljal je, kako že nekaj dni ni začutil želje, da bi povlekel Nejca ali Krištofa za »sladke« ali jima kako drugače prizadejal bolečino. Tudi na slovo s fantoma ni pomislil. Čemu neki! Prisilila sta ga v početje, ki se ga sam od sebe nikoli ne bi lotil. Dnevi so mu nenadoma postali krajši in po svoje vedrejši ... Svojo hvaležnost mlademu prijatelju je skušal izkazati tako, da se ni spustil v analizo tekme. Krištof in Nejc sta namreč spadala v moštvo, ki je izgubilo. Poleg tega je bila razlika v koših minimalna, torej je šlo bolj za športno smolo kot pa za tragičen poraz!

»Zdi se mi, da je v hladilniku ostalo nekaj sadne solate,« je napovedal v veliko Krištofovo veselje.

Deček je bil nor na sadne solate. Na seznamu svojih najbolj priljubljenih jedi jih je uvrščal tik za sladolede.

»Prej bi se umil,« je pomignil na svoje roke, črne od prahu in žoge.

»Tudi stuširaš se lahko,« je bil Boštjan gostoljuben.

Predlog se je zdel Krištofu hvale vreden. Škoda samo, ker ni imel pri sebi svežega perila. Skopan lesti v prepotene cunje pa se mu je zdelo nekaj nesprejemljivega. Naj­brž ne bi preživel!

»Posodil ti bom kopalni plašč,« je predlagal Boštjan.

To je že bolje zvenelo. Ko se bosta starša vrnila domov, bo stekel gor in se oblekel, plašč pa še danes vrnil ...

Boštjan je v kopalnici prižgal plinski bojler.

»Počuti se kot doma,« mu je zaželel in ga pustil samega.

Deček ni čakal, da bi se kad napolnila. Kar takoj je zlezel iz kavbojk. Brez vlažnega obroča okrog pasu je laže zadihal. Tudi nogavice je zbrcal z nog, da sta padli vsaka na svoj konec kopalnice. Nazadnje je smuknil iz spodnjih hlač. Oprijel se je banje in najprej pomočil v vodo stopalo. Ko se je prepričal, da ni prevroča, je cel zlezel vanjo. V trenutku mu je zalila stegna. Najprej se je dvigala le po­časi. Tako ga je spodaj grelo, zgoraj pa hladilo. Ravnotežje je vzpostavil s curkom iz prhe. Polival se je po ramenih, da mu je voda polzela po prsnem košu in hrbtu. Šele ko se je dobro namočil, je segel po milu, po tistem zelenem, dišečem po svežih jabolkih.

Na koncu je vstal in si spral bele pene. Ker ni opazil kopalnega plašča, je na pomoč poklical Boštjana.

Ko je ta pogledal v kopalnico, je deček počepnil za rob banje, da so izza nenavadnega ščita kukale samo njegove bele roke in obraz. Boštjan je seveda videl tudi marsikaj drugega, a se je naredil slepega.

»Rekli ste ... rekel si, da imaš kopalni plašč.«

Boštjan je segel v omaro v kotu kopalnice in iz nje potegnil toliko želeno ogrinjalo. Odložil ga je na stol in ustrežljivo vprašal, če želi še kaj.

Krištof je odkimal.

Bil je hvaležen možakarjevi nevsiljivosti, saj ni čakal, da se v vsej svoji goloti dvigne iz banje, ampak je vljudno odkorakal iz kopalnice.

Plašč iz frotirja je prevzel tudi vlogo brisače. Deček se je kar moker zavil vanj in počutil se je popolnoma prerojenega. Ko pa je na kuhinjski mizi zagledal še krožnik sadne solate, se mu je zazdelo, da na svetu ni srečnejšega fanta od njega.

»Poglej, kaj sem našel,« je rekel Boštjan. »Še kot otrok sem se igral z njimi. Sam ne vem, kako da sem jih shranil, saj se ne štejem med sentimentalne tipe, ki povsod vlačijo s seboj spomin na svoje otroške dni!«

Stiskal je šop paličic, tistih lesenih in raznobarvnih, ki jih je moral tekmovalec z bliskovitim zmikom roke raztresti po gladki in trdni podlagi, da so se kar najlepše razsule. Pri pobiranju paličic je igrala posebno vlogo pazljivost, sestavljena iz potrpljenja in natančnosti, saj bi premik katere koli izmed razsutih paličic pomenil konec igre. Spretno izvlečene ali kako drugače nabrane paličice so prinašale točke: rumene dve, zelene tri, modre pet, rdeče deset in ena sama srebrna – dvajset ...

Tudi zdaj je Krištof zadovoljno pokimal. Med grizljanjem ananasa, sočnega, kot je lahko sočen samo ananas, je opazoval Boštjana, kako je na list papirja zapisal K in B. K kot Krištof in B kot Boštjan.

Tudi ananas je bil B. B kot božanski. Pravzaprav ga je jedel tako poredko, da je že pozabil na njegov B okus.

»Začni!« je Boštjan potisnil paličice predenj.

Deček je odrinil prazen krožnik in se lotil igre. Paličice je prijel z obema rokama, ni pa jih vrgel, saj se mu je kopalni plašč nagajivo razprl. Boštjan je takoj opazil nekaj kapljic vode na njegovi gladki koži. Opozoril ga je, naj se dobro osuši, da se ne bo prehladil.

Krištof je ujel rob blaga in ga čvrsteje stisnil. Ko je nekoliko pomečkan ovratnik obmiroval, se je lahko v več­jem miru zbral za met.

Palčke so se razsule v krogu. Nekaj rdečih in modrih je obležalo povsem prostih. Tudi srebrna ni bila zatrpana, to pa je pomenilo, da se bo brez posebnega truda dokopal do velikega števila točk. Boštjan bo moral počakati nekaj časa, preden bo lahko vzkliknil »fuč«!

V resnici pa možakar sploh ni zavpil. Krištof ni pobral niti polovice načrtovanih paličic, ko je zaslišal mamin glas. Klicala ga je z balkona.

»Gor moram,« se je zgrozil.

In zgrozil se je predvsem zato, ker se je zunaj delal že mrak. Starša sploh nista vedela, kje se tako dolgo zadržuje, in tudi tega nista vedela, da je ključ od stanovanja pozabil doma.

»Hvala za vse skupaj,« se je hitro zahvalil.

V kopalnici je pobral razmetane cunje in z boso nogo smuknil v superge. Tako zelo se mu je mudilo, da si jih ni niti zavezal.

Boštjan ga je pospremil na stopnišče. Na stežaj mu je odprl vrata. Začuda ni bil slabe volje, kakršna se ga je najpogosteje polotila ob slovesu. Zdaj se mu je celo nasmehnil v pozdrav.

»Z igro bova nadaljevala jutri, kajne?«

Prvič ga je odkrito povabil k sebi in Krištof je bil tega vesel.

Zato pa se mu niti sanjalo ni, da je stari Boštjan med njegovim vzpenjanjem po stopnicah še enkrat pritisnil na stikalo za luč; vedel je, da dečki ne marajo teme, čeprav so že skoraj odrasli ...

S starši je včasih težko

Krištof se je zdel samemu sebi smešen, ko je stal pred mamo v Boštjanovem kopalnem plašču, s supergami na golih nogah in s hlačami v rokah. Bilo je, kot bi prišel iz kopalnice in ne z ulice!

Mama sploh ni spravila glasu iz ust in on je bil prvi, ki je spregovoril.

»Živio,« je rekel s samoumevno prijaznostjo in se izmuznil v predsobo.

»Kakšen pa si?« je končno mama našla prave besede. »In misliš, da ti bom kuhala ponoči? Do sedmih zvečer bi gospod že lahko našel pot domov! Nočne šole za zdaj še nimate ...«

Krištof ni odgovoril. Mama je postavila toliko vprašanj in ugotovitev hkrati, da se mu je zdelo škoda časa za iskanje ustreznih odgovorov. Pravzaprav se niti ni poglobil v njeno besedičenje.

Vendar mama ni odnehala. Odkorakala je za njim v sobo in ni je motilo, ko je čisto nag iskal sveže perilo. Tudi pomagala mu ni.

»Kaj me tako gledaš?« je obstal deček. »Stuširal sem se, to je vse.«

»Pri Nejcu?«

Odkimal je.

Ob Boštjanovem imenu se je mama zgrozila. Preden je sploh prodrl do korenin njenega strahu, se je mama razgovorila:

»Kaj pa si iskal pri njem? Gospod profesor je samotarski človek. Veliko preresen je, da bi se ukvarjal s smrkavci tvoje baže!«

Ker ni našla ustreznega sogovornika, jo je kar odneslo iz sobe. Seveda si ni mogla kaj, da ne bi šla poročat svojemu možu. V naraščanju napetosti je Krištof pozabil na oblačenje. Stopil je k vratom in prislonil uho k špranji.

Mama je vpila v kuhinji:

»Kako naj mi bo vseeno?! Njegova mama sem! Mulc nima kaj iskati pri njem! Samec je, odkar ga poznam. Kaj veš, kaj se mu mota po glavi. Kopal se je pri njem, pomisli! Njegov kopalni plašč nosi. Se ti zdi to normalno?«

Šele potem je zaslišal očeta. Bil je veliko mirnejši od mame.

»Grki so ljubili dečke, šestnajstih, sedemnajstih let, Krištof jih pa še trinajst nima, torej je odločno premlad za take reči. In nezanimiv ...«

Mama je skoraj znorela.

Šele potem je oče spremenil način govorjenja. Sploh ni tolažil mame, ampak je od nje odločno zahteval, naj ne dela iz muhe slona. Žal besede še ni slišal o profesorju. Če bi počel z dečki kar koli nemoralnega, bi se že zdavnaj razvedelo. Saj ne živijo od danes v isti hiši ...

Krištof ni imel pojma, kaj je oče mislil z ljubeznijo in Grki. Zapomnil si je le besedo »nemoralno«. Sklenil je, da bo polistal po leksikonu, takoj ko se bodo duhovi za silo pomirili. Boštjan je bil dober z njim. Celo boljši, kot je pričakoval. To jima bo tudi povedal in če mu ne bosta verjela, bo poklical Nejca, pa naj ju on prepriča! Tujemu bosta več verjela.

Popravil si je pramene las, ki so mu ob navlačenju mikice planili kvišku. Za silo urejen je pograbil Boštjanov kopalni plašč in se podal na bojišče.

Tam ni čakal, da bi ga poklicali k besedam, ampak se je brez vprašanja oziroma drugačne vljudnosti vmešal v pogovor:

»Košarko sem igral. Nejc je bil spodaj in še neki drugi fantje. Prišel je tudi Boštjan iz naše hiše. Če bi samo videla, kakšen frajer je. Pri njegovih letih fantastično vodi žogo. Skoraj neulovljiv je. Z malo vaje bo spet začel zadevati koš ...«

»Že dobro,« je prikimal oče. »Nič nimam proti tvoji ko­šarki, še celo vesel sem, če se vsaj malo ukvarjaš s špor­tom. Tudi mama se strinja z menoj, ni pa ji prav, ker motiš gospoda profesorja. Brez otrok je, ti pa si živ za pet drugih. Gotovo mu greš na živce!«

Zdaj je tudi mama dodala željo ali bolje, ukaz:

»Takoj mu vrni plašč in se mu opraviči!«

»Zakaj naj bi se mu opravičil?« se je začudil Krištof.

Prav res ni zagrešil nič takega, s čimer bi utegnil prizadeti možakarja.

Mama je šla v zrak:

»O čem pa govorimo že ves čas?! Opraviči se mu, ker si ga motil. Obljubi mu, da se to ne bo več zgodilo!«

Krištof je debelo gledal. Šele zdaj je razumel mamin ukaz – hotela je, da Boštjanu pove, kako ga ne bo več k njemu. Začudenje se je spremenilo v razočaranje in razo­čaranje v nemočno jezo.

Odločno je odkimal.

»Boštjan je vesel, kadar pridem. Naredil je že sladoled in sadno solato. Tudi paličice mečeva in sploh je super.«

»Navaden dojenček si,« je rekla mama; jezo je zamenjala z nasmehom, v katerem se je skrivalo nekaj omalo­va­žujočega.

»Grem sama,« je rekla mama.

Izpulila mu je plašč iz rok.

Krištof je planil za njo. Skušal se je upreti, jo zadržati, pa ga je očka ujel za roko in ga vsega otepajočega se povlekel k sebi.

»Nehaj, Krištof! Res ni prav, da hodiš k profesorju. V nadlego si mu. Tvoji prijatelji so Nejc in še kdo, ne pa odrasli. Ti imajo svoje delo in skrbi.«

Krištof je nerad ubogal. Svoje nestrinjanje je pokazal z veliko šobo užaljenosti.

»Sédi, da se v miru pogovoriva,« je pomignil oče proti fotelju.

Krištof je odkimal. Zdaj ni bil pravi čas za prepriče­vanje. Njegova starčka sta bila genija za ustvarjanje toplega družinskega ozračja. Z njim sta se bila pripravljena pogovarjati samo takrat, kadar je bila nuja, on pa naj bi vdano čakal na njuno pripravljenost ...

Podal se je na stopnišče.

»Kam greš?« je zaklical oče.

»Saj ne grem za mamo,« je deček neprijazno odvrnil.

Toliko, da se mu niso orosile oči. Med špranjami v ograji je spremljal svojo preveč skrbno mamo, kako je odločno pritisnila na zvonec Boštjanovega stanovanja. Gotovo je že pripravila nagovor, poln opravičevanja, ker ga je njen fant motil. Ne samo da ima veliko dela, gotovo ga zanima vse kaj drugega kot muhe takšnega nedozorelega fantéta ...

In ravno z očkom sta imela pravico govoriti o Boštja­novem delu, zaposlenosti z raziskovanjem školjk in so­vraštvu do otrok! Mama si ni nikoli vzela časa za pripravo sadnega sladoleda, in očka ... Saj ni važno! Ko bi premogla vsaj dedka in babico, pa sta še tu prava siromaka ...

Na stopnice je pogledal stari Boštjan.

»Tole vam vračam. Posodili ste mojemu sinu,« je mama pomolila kopalni plašč.

Boštjan ga je vzel, otresel, da se je razvil, in si ga vrgel čez ramo. Spet je bil tisti starec, ki

je že z nastopom pokazal, kako je komaj čakal, da se bo mama poslovila od njega in mu dala mir.

Samo to je pripomnil, da ji res ni bilo treba hoditi. Krištof ve, kje stanuje, in bi delo sam lahko opravil.

»Ravno zato,« je rekla mama. »Nočem, da vas v bodoče še nadleguje. Če ne bo ubogal, ga, prosim, sami odslovite.«

Krištof je še naprej čepel na stopnicah in se čudil magnetni sili, ki se je skrivala v njegovem pogledu. Brez besed je priklical Boštjana, in ko se je njun pogled srečal, je nekaj žalostnega zaigralo v starčevih očeh.

Deček ga je z odkimavanjem zaprosil, naj ne posluša njegove mame. Ženska ne ve, kaj govori. Prvič v življenju je ne bo ubogal. Že takoj jutri bosta lahko nadaljevala s paličicami ...

Da ju mama ne bi zalotila med nemim pomenkom, si je Boštjan pomel oko, Krištof pa se je umaknil od ograje in se po prstih vrnil v stanovanje.

Čudovito začeti dan se je končal naravnost klavrno!

Nravnost kot obnašanje

Preden je Krištof ugasnil lučko ob postelji, je pred nos dvignil školjko svetega Sebastijana. Starima dvema je ni pokazal. Nista zaslužila razodetja takšne skrivnosti. Poleg tega bi navalila nanj, kje jo je dobil. Če bi samo omenil Boštjana, bi bil spet ogenj v strehi. V pižami bi mu jo moral vrniti in potem bi ga zasovražil še starec.

Kar se še ni zgodilo, se lahko zgodi vsak hip. Nevarnost, da bo mama odkrila školjko pri pospravljanju sobe, je bila ves čas tu.

Za pospravljanje namreč ni poznala urnika. Tapison je sesala takrat, ko je našla čas za sesanje. Včasih je bilo že pozno zvečer, da se je ropot sesalca slišal celo na stop­nišče. Zato Krištof ni potisnil školjke nazaj pod posteljo, ampak je smuknil izpod rjuhe in se po prstih splazil k vitrini s knjigami. Iz spodnjega predala je vzel škatlo s kockami, s katerimi je pred leti sestavljal hišice in najraz­ličnejša vozila. Školjko je potisnil mednje, saj plastika, iz katere so bile kocke, ni mogla škodovati svetemu Seba­stijanu. Poleg tega je mama puščala predale in police pri miru. Za urejanje le-teh ji je po pravilu zmanjkalo časa ...

Zdaj, ko je školjko spravil na varnejše mesto, je segel po leksikonu. Kaj je že mama očitala Boštjanu?

Presneto, že prej bi moral malo pogledati v knjigo!

K obuditvi spomina je na pomoč poklical abecedo:

»a, b, c, č, d, e, f, g, h, i ...«

Črkoval je počasi in ob tem obujal pozabljeno besedo.

Ko je prišel do črke n, mu je možgane preblisnila beseda nemoralnost. Kaj ni mama omenila možnosti, da je Boštjan nemoralen?

Zaman je iskal to besedo v debeli knjigi. Našel je samo njeno nasprotje. Pravzaprav je moral »moralo« šele poiskati!

Splašil je šop listov do zloga mu, nato je preletel še nekaj strani, da se je u umaknil o. Do r zdaj ni bilo več daleč in kmalu je pred seboj uzrl besedo: morala.

Pazljivo je prebral:

»Latinsko mores, nravi. Nravnost kot obnašanje in prepričanje ali kot zavestno dojetje njenih pravil in norm ...«

Presneto, zdaj ni razumel nič več kot prej!

Nekoliko razočaran je odložil knjigo. Kaj ljudje toliko hvalijo leksikone in podobno navlako, ko pa mu niso razvozlali, kakšen naj bi po mamino bil stari Boštjan, niti ne, kakšna školjka se skriva pod imenom sveti Sebastijan!

Od samega naprezanja sta se ga lotili utrujenost in zaspanost. Ugasnil je lučko, da je v sobi postalo temno. Ni pa se tema spremenila v strašljivo črnino. Za to je poskrbela jasna noč s polno luno na nebu. Luna je pošiljala bledo svetlobo skozi okna in zarisovala na tleh svetel pravokotnik.

Krištof ga je opazoval, dokler se mu oči niso same od sebe začele zapirati. Kljub temu si je pred pogreznitvijo v spanec priklical v spomin Boštjana.

Boštjan je čisto sam počival v svojem stanovanju. Sam samcat v velikem črnem prostoru. In zazdelo se mu je, da je bilo vendarle prijetneje živeti s starši, pa čeprav so se včasih razhajali v mnenjih in željah.

Če bo kdaj sam, si bo omislil psa. Pes je boljši od školjk. Je vsaj živ! ...

Popolnoma zasebna stvar dveh mulcev

Krištofa je na kuhinjski mizi pričakal popisan list. Ni mu bilo težko prepoznati mamine pisave. Naročila mu je, kaj naj postori v času njene odsotnosti. Kot enakopravnega družinskega člana so tudi njega čakale obveznosti, pa če mu je bilo to prav ali ne!

V prvi točki mu je naročala:

»Po zajtrku pospravi za seboj mizo!«

Ker je bila vrečka s smetmi polna – to je spoznal, ko je vanjo stresel krušne drobtine, zbrane z mize, jo je odnesel v kontejner pred hišo. Tega mu sicer ni predpisovala nobena točka maminega sporočila, a se je kljub temu potrudil, saj bi drugače naletel na očitke, kako sam ne vidi nobenega dela in mu morajo odrasli vse pokazati s prstom.

V drugi točki mu je naročala:

»Ob enajstih bodi dosegljiv na telefon. Danes nimaš pouka, zato ne boš utopil dneva v brezdelju!«

To je pomenilo, da ga bo mama okrog enajste ure poklicala, če se bo seveda spomnila, in mu naročila še to in ono. Moral bo olupiti krompir, oprati solato ali naribati korenje ...

Ne, dolgčas mu pri tej družini res ni bilo!

Popolnoma odveč pa se mu je zdela mamina pripomba, označena s »p. s.«. Črki sta izdajali mamo, kako se je na zadnje naročilo spomnila, ko je svoji prvi želji že podpisala s »pozdrav, mama«.

Zabičala mu je in ne samo naročila, da z nobenim pogojem ne sme nadlegovati gospoda Boštjana.

V pižami, ki jo je že pošteno prerasel in mu je gležnja puščala gola, povsod drugod pa ga je neprijetno vezala, je stopil k hladilniku.

Napolnil je kozarec z mlekom, vsul vanj čokolado v prahu in dodal žlico sladkorja.

S sladkim napitkom jo je mahnil na balkon. V prijetnem hladu se je spomnil včerajšnjih groznih občutkov pri Boštjanu, ko je imel na sebi prepotene cunje. Zdaj ga je začenjala motiti pižama, ki mu je lezla med ritnici. Skušal si je blago s prosto roko izvleči, a se je polil s čokoladnim mlekom. Rjavih madežev si ni gnal k srcu, saj je bilo svetlo modremu frotirju usojeno skorajšnje romanje med cunje za brisanju prahu ...

Svoj zajtrk je izpil na dušek. Potem je pošteno rignil in se s praznim kozarcem nagnil čez ograjo, da je videl del Boštjanovega balkona.

In glej čudo! Možakar je ležal na balkonu, kar sploh ni bila njegova navada. Ni bral in tudi dremal ni. Morda je razmišljal ali pa tudi to ne. Najbolje bi ga opisal z besedami, če bi rekel, da je bil otožno odsoten.

Krištof se mu je hotel oglasiti, pa se je premislil. Kar takoj ni mogel prekršiti maminega naročila. Dan je bil dolg in časa za neubogljivost bo imel še več kot dovolj! Ne bo mu manjkalo priložnosti, da ogovori starca in se povabi na nadaljevanje igre s paličicami ...

Zato tudi ni poklical Nejca. Če bi se drl čez balkon, bi ga Boštjan gotovo slišal in odprl oči.

V sobi je smuknil v kratke hlače z velikima prednjima žepoma. Izbral je najbolj pisano majico, kar jih je premogel. Po oranžni podlagi je plezal zelen črv z alpskim klo­bučkom. S tiskanimi črkami je pisalo nekaj v danskem jeziku. Majico mu je pred leti prinesel iz tujine očkov kolega. Bila mu je prevelika in jo je prvič oblekel šele pomladi.

Superge je našel pod posteljo. Najprej si je nataknil nogavice. Sovražil je dotik plastike z golo kožo.

Ključ na vrvici si je obesil okrog vratu. Ni ga tlačil za majico, ampak je pustil, da mu je opletal okrog. Tako si je prihranil hladen poljub, ki bi ga dokončno prebudil iz jutranje lenobnosti.

Po zvonjenju pri Nejcu se je prikazala Nejčeva mama. Rekla mu je, da je še zgoden, veliko prezgoden za njenega fanta. Nejca je našel v postelji. Ni ležal zato, ker bi bil zbolel, razen če bi njegovo bolezen imenoval »lenoba«. Ob prostih dneh si je poba privoščil daljše spanje. Tudi zdaj je kukal izpod rjuhe kakor miš iz moke.

»Pohiti! Na igrišču ni še nikogar. Lahko se bova šla parkete,« se je mudilo Krištofu.

Res so koši za košarko samevali v jutranjem soncu.

»To je po mojem okusu,« je odgovoril Nejc.

»Ne maraš tekem?« se je začudil Krištof; presenetilo ga je prijateljevo govorjenje, ko pa je včeraj naravnost užival v boju.

»Tekme imam čisto rad, ne maram pa namernega favlanja.«

Izpod rjuhe, potiskane s pisanimi metuljčki, je potisnil nogo. Na gležnju se je svetila vijoličasta lisa, podobna pe­čatu.

»Pa nisi včeraj nič rekel,« je zinil Krištof.

Takole obrcati se on že ne bi pustil! Vrnil bi milo za drago, pa čeprav je tekmo sodil Boštjan in bi bil potem razočaran nad njegovim divjaškim obnašanjem.

»Nisem mila jera! Stokajo naj drugi,« je kratko odvrnil Nejc.

Potem je potegnil nogo nazaj pod rjuho.

Krištof je stopil k pisalni mizi z manjšim računalnikom.

»Ni vključen,« je rekel Nejc in zlezel iz postelje.

Krištof je opazil, da je njegov prijatelj spal nag.

»Pri moji veri,« se je poredno namuznil, »ti še zmerom nisi poraščen.«

»To je zato, ker imam svetle lase,« je razložil Nejc.

Res je imel nekoliko svetlejše od njegovih, a ne toliko, da bi opravičevali njegovo teorijo.

Vendar pa ogledovanje ni bilo kar tako. Tudi Nejc je hotel podrobneje proučiti Krištofa.

»Kdaj drugič,« je odklonil deček.

Ko bi Nejčeva mama ne ropotala po predsobi, bi mu ustregel, tako pa ni storil drugega, kot segel za hlače, se z dlanjo podrgnil po nežnem gozdičku in se nasmehnil:

»Skoraj tako pričesko imam kot ti na glavi!«

Plaz Nejčevega ogorčenja je prekinila mama. Vstopila je v sobo in zabičala sinu, naj ne bo tako nespodoben in se že enkrat obleče, Krištofa pa je vprašala, če naj tudi njemu pripravi zajtrk.

Deček se je vljudno zahvalil in si hkrati čestital, ker ni podlegel skušnjavi Nejčeve želje. Kako bi njegova mama samo pogledala, če bi še on kazal rit!

Komaj je odšla, je Nejc, zdaj že v spodnjicah, spet navalil nanj. Na vsak način ga je hotel pošlatati in nazadnje bi mu še uspelo, ko se ne bi Krištof skoraj zares razjezil in ga odrinil k pisalni mizi.

»Greva se žogat,« je rekel in si popravil žepa na hlačah.

»To si rekel zato, ker sem jaz tako hotel,« je začel Nejc goniti litanije. »Komaj čakam, da te premagam v parketih. Moram te premagati, da ne boš preveč važen zaradi tiste tvoje hoste!«

Potem o poraščenosti nista več govorila.

Ker je imel Nejc mamo doma, za zajtrk ni zadostovalo čokoladno mleko. Moral je prigrizniti kos kruha z marma­lado in zdaj se je tudi v Krištofu začela oglašati lakota. Bil je preponosen, da bi zaprosil za že odklonjene dobrote in je raje stopil na balkon, odkoder je marmelada na Nej­čevem kruhu izgubila svoj vabljivi videz in vonj ...

Spolna vzgoja na višini

Nista dolgo metala parketov.

Ob rezultatu dva proti dva se je v trenutku, ko je Kri­štof izbiral kar najbolj težavno mesto za met na koš, pojavila Jasna. Sedla je na eno od stopnic, namenjenih navija­čem.

Nejc je postal čisto mehak.

»Tebe gleda,« je zbodel Krištofa.

Fantu je pripomba dobro dela. Nič ne bi imel proti, če bi Jasna hodila z njim. Še morebitni nagajivi napisi na zidovih v stilu »Jasna in Krištof, ljubček in ljubica« bi ga jezili samo navzven, v resnici pa bi mu bilo toplo pri srcu. Vsi tisti napisi bi bili izraz nevoščljivosti njegovih sošol­cev, ki so v punci občudovali poleg njene prikupnosti tudi soudeležbo pri vseh barabijah na šoli. Tudi Jasna je imela rada fante, saj s svojimi vrstnicami ni našla skupnega jezika. Trdila je, da so vse punce trapaste avše, ki ne počno drugega, kot se neprestano solzijo in sanjajo o princih na belih konjih ...

Seveda pa Krištof ne bi bil Krištof, če bi prišel s pravo barvo na dan:

»Ti si njena ljubezen, Nejc. Jaz sem jo že pustil.«

Ubogi pobič je zabarval v lica. Ni vedel, ali se Krištof iz njega norčuje ali je mislil resno. Na koncu se je le zbral.

»Hej!« je zaklical dekletu.

Tudi pomahal ji je.

Jasna mu je vrnila pozdrav. Res se je obnašala bolj fantovsko. To je pristajalo njeni kratki, prav nič dekliški pričeski. Tudi po načinu izražanja je bila bolj poba in so bile tiste njene dolge in nežne noge, ki so kukale izpod krila, prava pomota. Morala bi nositi hlače ...

Fanta sta pustila žogo sredi igrišča. Stopila sta k njej in jo zapletla v pogovor.

Nejcu je jezik spet tekel kot namazan. Nalagal je, kako se boji počitnic, ker v njih po kratkotrajnem navdušenju obvezno nastopi dolgčas. Mesto se neopazno izprazni in razen na kopališče nima ne kam in ne s kom. Zlasti tisti »s kom« je vprašljiv. Zdajle na primer so prišli pod koše prav tisti mulci, s katerimi so včeraj odigrali tekmo. Bili so kar znosni, vseeno pa ga je eden od njih brcnil v piščal. Komu naj potem sploh še zaupa! Poleg tega je bil prepri­čan, da se bodo obregnili ob njun klepet s prikupno punco. Dražili ju bodo iz golega ljubosumja, zato je že vnaprej vzkliknil:

»Pojdimo kam drugam! Tu tako nikoli ni miru!«

Krištof ni znal brati njegovih misli in preden je doumel, za kaj gre, je Nejc iznesel nov predlog:

»Krištof je moj prijatelj, pa sem mislil, da bi šli k njemu, kjer bi bili sami. Razložil bi vama odlomek iz filma Pasje življenje. Teksta ne znam na pamet, lahko pa nazorno opišem, kaj so počeli.«

Pomenljivo se je namuznil in čeprav je ključ okrog Krištofovega vratu veliko obetal, je njegov »up« predlog preslišal. Doma so mu že ničkolikokrat zabičali, da ne sme v času njihove odsotnosti nikogar vabiti v stanovanje. Nejc je bil izjema. In če je že sklenil, da ne bo ubogal mame glede Boštjana, te svoje neubogljivosti ni maral širiti tudi na druge prepovedi.

»Naši se lahko vrnejo vsak trenutek. Pa tudi razvedelo bi se. Soseda je pravi vir informacij mojima starima!«

To se je seveda zlagal.

Nejc je iskal nadomestni prostor. Pomislil je na klet. Jasna je rekla, da se kleti zaradi podgan smrtno boji. To ni zvenelo preveč vzpodbudno za njihovo skrivno igrico.

»Kaj pa, če zlezemo na streho sosednje hiše. Streha je bolj ravna kot naša,« je pomislil Krištof.

To je bilo res. Po prostranosti je spominjala na nogometno igrišče, le da se je na njej vrstilo vse polno dimnikov in prezračevalnikov. Tudi hišica s strojem za hišno dvigalo ni manjkala, tla pa so bila na debelo posuta s peskom. Da je bil res pesek, je Krištof sklepal iz očetove jeze. Po lanskem kidanju snega s streh je na njihovem dvorišču obležalo polno peska tudi potem, ko je sneg že davno skopnel.

Jasna se je višine bala manj kot podgan.

Nastal pa je nov problem.

»Če bosta hotela od mene francoski poljub, mi bosta morala nekaj kupiti!«

Zazrla se je v njiju, vsa na trnih, kako bosta sprejela njeno zahtevo. Skopuških dečkov ni marala.

K sreči Krištof in Nejc nista padla po tleh. K »sreči« zato, ker bi ji bilo zaradi njune prikupnosti hudo žal, če bi šla igrica po vodi.

Zahtevo je znižala na minimum:

»Sta za to, da vsi trije pojemo kos torte in popijemo steklenico kokte?«

Fanta sta brez besed zarila roke v žepe. Krištofovi so bili še zmerom prazni in tako je Nejc reševal čast.

»Saj ti si prava banka,« sta se začudila Jasna in Kri­štof hkrati ob pogledu na skoraj nov pettisočak.

Nejc je priznal, da je to njegova tedenska žepnina. Niti dinarja več ne dobi in mora se znajti, kot se ve in zna.

»Ne boj se, vrnil ti bom svoj delež!« ga je Krištof skušal potolažiti, čeprav ni vedel, odkod bo izbrskal denar.

Zapodili so se v najbližjo trgovino.

Jasna je dolgo časa primerjala kose slaščic, shranjenih na stekleni polici, dokler se ji košček oranžne ni zazdel najbolj vabljiv. Tako se je odločila za punčevo. Nejc je iz hladilne skrinje potegnil steklenico s pijačo »naše in vaše« mladosti. Izročil jo je Krištofu z naročilom, naj pazi nanjo. Kaj lahko bi mu gladka od rose zdrknila po tleh in poje­dina bi šla rakom žvižgat!

Pri blagajni ni bilo gneče. Do malic je manjkala ura, najbolj vestne gospodinje pa so že opravile z jutranjimi nakupi.

Blagajničarka je vrnila Nejcu pest drobiža. Ob vrnitvi prazne steklenice mu je obljubila še petstotak, zato je zahteval listek.

»Brez skrbi, kdo si ne bi zapomnil tvojih kodrov,« se je zasmejala punca za blagajno, listka pa mu vseeno ni dala.

Kljub temu se je Krištofu zdela prijazna in pojma ni imel, čemu se je njegov prijatelj še na cesti jezil nad njeno nesramnostjo.

V dvigalu je Jasna razvila zavitek. Obliznila je koščke kreme, ki so se oprijeli papirja, in vsa sladka okrog ust dvignila pogled:

»Samo ne mislita, da se poljubljam z vsakim mulcem na cesti!«

»To si rekla zato, ker sem jaz hotel tako,« je izvrgel Nejc.

Jasna se je skremžila ob njegovi besedni telovadbi. Tudi Krištof se je zgrozil. Neumno se mu je zdelo, da so še v tako vabljivo vznemirljivih trenutkih hodile njegovemu prijatelju traparije po glavi.

»Ti se ne poljubljaš z vsakim, midva pa ne z vsako,« je skušal Nejc popraviti slab vtis.

»Hvala za kompliment,« se je nasmehnila Jasna. »Kar pa se tiče vajinega poljubljanja, ne vem veliko. Kolikor vaju poznam, sta bolj slepa za okolico. Zlasti Krištof vnema srca in se pri tem obnaša kot svetnik!«

Zdaj je bil Krištof tisti, ki je zabarval. Takšnih priznanj ni bil vajen in do ušes mu je postalo vroče. Morda se je celo kadilo iz njih, le da tega ni videl ... Prava groza je naleteti na tako direktno punco, ki se je pogovarjala na napadalen način. Zato si je oddahnil, ko je dvigalo obstalo v najvišjem nadstropju. Kavalirsko se je zaletel v vrata in jih pridržal dekletu in glavnemu ekonomu.

Zadnjih nekaj stopnic so morali peš.

Ob zaklenjenih vratih na podstrešje je spet prišla do besede Krištofova iznajdljivost. Spomnil se je, da so odrasli spravljali ključ v zidno vdolbino, ki pa so jo manjši prebivalci hiše dosegli le s pomočjo »ravbarskih«. Ker je bil močnejši od Nejca, se je naslonil ob steno, da so se mu hlad in ostri kamenčki zažrli v blago. Z obema rokama je oklenil Nejčevo stopalo.

Teža ga je nevarno zagugala, a je hitro ujel ravno­težje.

»Ga že imam!« je veselo vzkliknil deček izpod stropa in v skoku pristal na tleh.

Vendar ni imel sreče. S stopalom je zadel steklenico s pijačo »vaše in naše mladosti«, da se je zakotalila po tleh in se razbila. Jasni je uspelo obdržati v spodnjem delu črepinje vsaj pol litra osvežujoče tekočine, a so brž prišli do zaključka, da bi bilo preveč tvegano piti iz takšnega ostanka. Kaj lahko bi se porezali po ustnicah in tudi kak­šen steklen drobec se je potuhnil v pijačo ...

»Kar je, je,« je poparjeno vzdihnil Nejc. »Imam še za majhno steklenico. Takoj se vrnem ...«

Krištof je pokleknil k mokri lisi in začel polagati čre­pinje na kupček.

Jasna mu je pri tem pomagala. Ko sta že skoraj kon­čala, ga je nepričakovano ujela za roko in mu nežno privzdignila dlan k svetlobi. Šele zdaj je deček zagledal na koncu prsta drobno zarezo z rdečo kapljo krvi.

Pustil je, da se je punca približala ranici z usti in jo nežno izsesala.

»Te je bolelo?« je vprašala.

Deček je odkimal. Ni vedel, kaj bi. Početje deklice se mu je zdelo nenavadno. Kar tako mu je polizala kri, česar on svoj živi dan ne bi mogel storiti komu drugemu. Še svojo bi izpljunil ...

Počasi sta se dvignila. Gledala sta si v oči, deček zmedeno, deklica nagajivo.

»Zdaj ko sva sama, lahko poskusiva,« je spregovorila Jasna neučakano.

Položila je dečku roki okrog vratu in se približala njegovemu obrazu, da je začutil njen dih; v tej vročini in za­dregi ga je prijetno hladil. In medtem ko je spoznaval, da bo šlo za popolnoma drugačno poljubljanje kot pri Boštjanu, je punca nastavila usta.

»Lahko francoskega,« je šepnila.

Pa jo je poljubil čisto navadno. Tako kot Boštjana pri pobratenju ali mamo za lahko noč.

»Te naučim?« je zapeljivo vprašala.

»Mislim, da znam,« je odgovoril deček.

Delal se je strokovnjaka, v resnici pa se je bal, da se bo osmešil pred njo. Glede »francoskih« je prej veljal za teoretika kot pa praktika.

Zamižal je, kar sicer ni pisalo v »pravilniku«, izprožil jezik in se dotaknil njenih zob. Delal je pazljivo, zadržano in začuda – brez pravega navdušenja. Zdelo se mu je, da ne gre za nič drugega kot za mešanje sline.

»Bolj odločno moraš,« je Jasna za trenutek prekinila moker dotik.

Še enkrat je z jezikom vstopil med priprte ustnice. Njen jeziček se mu je priplazil naproti. Zdaj je podzavestno okušal njegov okus. Dobro, da si je punca zjutraj umila zobe, drugače bi se onesvestil. Po drugi strani je upal, da tudi on nima preveč postanih ust. Deklica bi mu nehigieno lahko zamerila ... Le kaj odrasli vidijo v takšnem lizanju? In z Nejcem sta šla za to zapravljat denar in se izpostavljat tveganju na strehi?! Povedal mu bo, da vse skupaj ni vredno počene fige.

Takrat se je Jasna še tesneje privila k njemu. Raz­ločno je začutil dotik njenih drobnih, a čvrstih prsi. Opa!

To je bilo že drugače! Šli bodo na streho! Ničesar ne bo rekel Nejcu! Splača se za deset kokt in ne samo za eno!

Prekinil je poljub in dopustil, da se mu je samo njen jeziček vrtel po ustih, sam pa je spustil roko niže, in še preden se je dotaknil ponujenega sadu, je začutil, kako mu v hlačkah zmanjkuje prostora. Vprašal se je, kaj bo storila punca. Mu bo odrinila roko, ga klofnila po licu ali se mu sama pridružila pri otipavanju? Pa se ni zgodilo nič takšnega. Pustila se mu je stiskati in božati, nista pa si pri tem gledala v oči, ampak drug mimo drugega, kot bi se kdo ve čemu sramovala početja ...

»Ne velja!« sta znenada zaslišala Nejčev ogorčeni vzklik.

Fant se je vrnil s pijačo ob najbolj nepravem trenutku. Namesto da bi se iz uvidevnosti neslišno vdrl v tla, je bil še vesel, ker sta morala zaradi njega sestopiti z oblaka.

»Urezal sem se,« je z zamudo odgovoril Krištof.

V zrak je pomolil prst s komaj vidno ureznino, z drugo pa si je hitel brisati poslinjena usta.

»Ja, verjamem, in ona ti je dajala prvo pomoč! Dihanje usta na usta! Vse sem videl,« je siknil Nejc.

Jasna se je zasmejala, Krištof pa bi prijatelju najraje rekel, naj se ne sekira. Otipavanje je veliko razburljivejše od francoskih poljubov. Samo tega poba ne bi razumel in tudi punco bi lahko užalil, zato je brez besed odrinil vrata na streho.

»Najprej bomo malo jedli in pili,« je rekla Jasna.

Splezali so po železni lestvi na nekakšen nadzidek, po katerem se je dalo zlesti na želeno streho.

»Samo v globino ne glejta,« je naročil Nejc.

Pogled res ni bil vabljiv. Kdor bi s takšne višine strmoglavil na dvorišče, bi se raztreščil kot lubenica. Pri tem bi na smrt prestrašil Azriela, ki se je sončil na tisti edini lisi sonca in s strehe ni bil videti večji od pike.

»Mislita, da nas bo kdo opazil?« je zaskrbelo Krištofa.

Vedel je, da je sprehajanje po strehah otrokom naj­strože prepovedano. Z lestve se je odpiral razgled na balkon Nejčevega stanovanja, pa tudi na balkone drugih sta­novanj. In če se je videlo z lestve, se je videlo tudi na lestev ...

Nejc ni poznal odgovora, Jasna pa je bolj kot na sosede mislila na strešno globino. Ugriznila se je v ustnico in z zadržanim dihom stekla čez nevarno ožino.

Nato se je na prečenje podal Krištof. Na dvorišče ni niti pogledal. Zrl je strmo predse, saj se mu je zdelo, da ga globina le tako ne bo pritegnila k sebi. Na polovici poti je zaslišal glas Nejčeve mame. Dobesedno se mu je zarezal med kosti.

»Krištof, takoj dol! Bi rad padel?!« je zavpila.

Zaradi njenega krika bi res kmalu padel. Obrnil se je in se ne meneč za globino ob sebi pognal nazaj k lestvi. Bil je prepričan, da ga bo Nejčeva mama zatožila domačim že zato, ker mu je po njeno želela le dobro. V resnici pa bi ji bil hvaležen iz dna srca, ko se ne bi tako starševsko brigala zanj.

Spustil se je po lestvi. Nejca na balkonu ni bilo več. Slišal ga je, kako je šibal po stopnicah. Tako se mu je mudilo, da sploh ni čakal na dvigalo in se je mami oglasil z dvorišča. Prav nedolžno se je oziral kvišku; skušal ji je dokazati, kako je bil že celo večnost spodaj in sploh ni vedel, kaj se je dogajalo na strehi.

Trud je bil odveč. Mame ni prevaral.

»Takoj domov,« je zavpila, in to z glasom, ki ni trpel ugovarjanja.

Ko je Nejc stopal mimo Krištofa, ga še pogledal ni. Kot bi bil Krištof kriv njegove kazni!

Kazenski odpoklic enega od akterjev je pomenil, da danes ne bo pojedine na strehi in tudi ne spolne vzgoje na višini. Kazen pri Nejcu se je imenovala »haus arest« ali hišni pripor. Nejčeva mama se ga je žal pogosto poslu­ževala in pri tem ji je bilo malo mar, če je s svojimi nemo­gočimi vzgojnimi prijemi kaznovala tudi Krištofa. Nejčev pripor je bil zanj kazen, saj so dnevi brez njunega dru­ženja bili dolgočasni in prazni.

In ker se je Krištofu za današnji dan obetalo nekaj podobnega, je poskusil srečo pri Boštjanu.

Počakal je, da je mimo prišibala Jasna s stekleničko kokte in kosom punčeve torte, zdaj že pomečkane in zdrobljene. Vprašala ga je, če gre z njo na šolsko dvorišče, kjer si bosta dobrote razdelila in se sploh imela dobro.

Krištof se je spomnil francoskega poljuba. Ni mu bilo več do slinjenja, tistemu, kar bi se šla na strehi, pa se bosta morala vsem na očeh tako in tako odpovedati, zato je odkimal.

»Vedela sem, da si še otročji,« je rekla Jasna prijazno in niti najmanj zbadljivo. »Ampak drugače si luštkan. Saj se bova še videla, kajne?«

Krištof je neodločno pokimal. Vročih lic je pristopil k vežnim vratom in gledal za njo, kako je prečkala cesto. Stal je tudi še potem, ko je izginila za šolskim poslopjem. Zaklical ji je: »Tudi ti nisi od muh!« Vendar je bil veliko pretih, da bi ga punca lahko slišala.

Boštjan ni odgovoril niti po dvakratnem zvonjenju.

Doktor Živago

Stari Boštjan je slišal zvonec, ni pa imel ne moči in ne volje, da bi zlezel iz postelje. Že vse dopoldne se je čutil čudno mlahavega. Preprosto ni mogel zaživeti, kot je bil vajen. Niti do školjk ni stopil, kaj šele, da bi se vrnil na balkon in počakal, kdaj bo uzrl Krištofov obraz, ki bo med klicanjem prijatelja pokukal čez ograjo. Tako ga tudi ni mogel povabiti na dokončanje igre s paličicami. Še zdaj so ležale nedotaknjene na kuhinjski mizi. Ko je zjutraj zajtrkoval, je položil skodelico z mlekom na delovno mizo ob štedilniku, samo da ne bi česa premaknil.

Skrbelo ga je, ali bo fant sploh še smel k njemu. Navadil se je njegove družbe. Pogrešal je njegov sproščen klepet, sveže domislice in zveneč smeh. Pogrešal je njegovo pojavo nasploh, njegovo bližino in nedolžnost v vsakem pomenu besede. Vprašanje, kaj so imeli doma! Če se je samo spomnil njegove mame, kako je privihrala s kopalnim plaščem v roki. Verjetno je deček postal žrtev predsodkov odraslih. V Boštjanu so videli starca, ki lahko kvarno vpliva na vzgojo njihovega zaklada. Uveljavljali so svoje posestne pravice v želji, da bi otroku nudili v življenju le najboljše. Najboljše po njihovih merilih ...

»Lahko mi ga vzamejo,« je zagodrnjal polglasno. »Ne morejo pa mi vzeti hrepenenja, da bi bila še kdaj skupaj ...«

V spomin se mu je vrnilo srečno popoldne, ko je v kopalnici izročil Krištofu kopalni plašč in sta potem za mizo metala palčke. Šla sta prvo igro in še tiste nista odigrala do konca ...

V prsnem košu je kot odgovor na žalostno ugotovitev začutil bolečino. Ni bila ostra, a dovolj neprijetna in po­navljajoča se v kratkih presledkih. Premišljeval je, ali ne bi bilo bolje, ko bi le poskusil vstati. Takšnega občutka tesnobe ni poznal in nenadoma bi najraje planil pokonci. Vendar ne iz postelje, pač pa iz samega sebe. Niti najmanj si ni želel, da bi bil prav on tisti trenutek na vrsti za srčni napad. Naj si nesrečno srce izbere koga drugega ... Toliko nedokončanih reči mora še urediti. Ne more razočarati Krištofa in Nejca in ju zapustiti brez slovesa. In zadnje školjke sploh še ni vnesel na seznam in ji našel ustreznega mesta na polici. Malce je zanemaril svojo zbirko, odkar je našel nova prijatelja ...

Ob misli na njiju se mu je prikradel v spomin odlomek iz nekega filma, v katerem je glavni junak izdihnil, še preden je spregovoril z dolgo iskano in ljubljeno osebo. Videl jo je skozi okno tramvaja, ni pa mogel do nje ...

Tudi on je vedel, da je mali Krištof nad njim. Slišal je njegove poskoke in ropot ...

Da, tisti trenutek je Boštjan mislil samo nanj in včasih so trenutki dolgi kot večnost ...

Boštjanov počitek

Krištof se je med kosilom kar naprej presedal. Jed mu ni teknila, čeprav je bil nor na zrezke iz sesekljanega mesa. Mama je namreč kupovala meso za hamburgerje. Kruh je potem zamenjala s krompirjem in ekspresno kosilo je bilo pripravljeno.

Tudi po solato je segal redkeje kot navadno. Misel na Boštjana mu ni dala miru. Izrinila je celo strah pred tožar­jenjem Nejčeve mame. Pred kosilom je stekel na cesto in se prepričal, če je Boštjanov avto še zmerom na svojem mestu. In prav to je bilo tisto, kar ga je najbolj begalo. Boštjan ni šel nikamor brez avta! Skušal se je potolažiti, da je starec prespal njegovo zvonjenje. Dopustil je tudi možnost, da je po košarkarski tekmi začel z bolj športnim življenjem in se je ob ugotovitvi, kako gibanje za starega človeka ni noben bavbav, peš podal po opravkih.

»Če ne boš jedel solate, povej!« je rekla mama.

To je pomenilo, da jo bo ona. Nora je bila na okisano travo.

Krištof je priznal, da ima solato vrh glave, mama pa je potegnila skledo predse, češ vitamini so zdravi in dovolj star je že, da mu tega ne bo dan za dnem vbijala v glavo ...

Krištof je bil vesel, ker jo je osrečil s takšno malenkostjo; po drugi strani ji je bil hvaležen, ker je predavanje o koristnosti balasta za človekovo prebavo obdržala zase.

Z dlanjo si je za silo obrisal mastno brado. Spet je pomislil na francoski poljub. Če bi se z Jasno zdajle poljubljala, bi punca brez težav ugotovila, kaj so imeli za kosilo ...

Med žvečenjem zadnjega grižljaja je stopil na balkon in se nagnil čez ograjo. To je storil danes kdo ve že kolikič. Stol, na katerem je zjutraj počival Boštjan, je še zmerom sameval.

V kuhinji je pognal po grlu preostanek sadnega soka. Ni vedel, kako bi načel pogovor z mamo. Ob prepovedi druženja s starčkom je bilo mami čisto vseeno, kje se je revež zadrževal in kaj je počel. Zabičala bi mu »Ne vtikaj se v življenje drugih« in to bi bilo vse.

Tudi od očeta, ki ga je zaslišal pri vhodnih vratih, ni pričakoval koristne pomoči.

»Danes si pa zgoden,« mu je zaklicala mama.

Ko bi vedela, da bo točen, bi počakala s kosilom.

»Saj imaš rada presenečenje,« je odvrnil oče.

Odložil je aktovko na fotelj in stopil h kuhinjskemu umivalniku, kjer si je umil roke.

»Spodaj se nekaj dogaja,« je spregovoril mimogrede. »Novakova je poklicala rešilca. Baje je s profesorjem nekaj narobe.«

Krištof je planil v predsobo. Za mamin klic, naj ne moti ljudi, se ni zmenil. In res je med ograjo zagledal starega Boštjana. Zaprtih oči je ležal na nosilih in moža v belem sta ga iznašala iz stanovanja.

»Boštjan!« je šepnil Krištof.

Oprijel se je ograje in počepnil. Oblile so ga solze. Ni pa se maral cmerati v tri dni, zato se je brž spet potegnil kvišku in pretekel še tistih nekaj stopnic.

»Boštjan!« je ponovil in se zrinil do njega.

Prijel ga je za roko. Bila je hladna in tuja.

Nejčeva mama je debelo pogledala. Ničesar ni vedela o njuni domačnosti.

»Reče se profesor Boštjan,« ga je vljudno popravila.

Prišel je tudi Nejc. Pravzaprav je kar zrasel izza mame. Šepnil ji je, naj se ne vmešava. Gospod Boštjan je obema dovolil, da ga tikata. Celo bratovščino so pili.

Dogajanje na stopnicah je preprečilo nadaljnje zastavljanje vprašanj. Reševalca sta zanesla nosila k dvigalu, kjer je Nejčeva mama pridržala vrata.

»Nekdo mora z njim,« je rekla zaskrbljeno.

»Jaz grem,« je vzkliknil Krištof.

Ženska s tem ni bila zadovoljna.

»Jaz bom morala. Z otroki si nimajo kaj pomagati.«

Krištof se je ugriznil v jezik. Zdaj ni bilo časa za pregovarjanje. Nejčeva mama je povlekla iz žepa zdravstveno knjižico.

»Našla sem jo na njegovi nočni omarici ...«

»Midva je ne rabiva,« je odkimal bližnji bolničar. »Pokazali jo boste v sprejemni pisarni urgentnega bloka.«

Vrat pri dvigalu ni odsunil Krištof, ampak jih je odprl Nejc, ki je ves zadihan že čakal spodaj.

Tu je bil tudi hišnik. Njega je priklicala sirena rešil­nega avta.

»Joj, s profesorjem je narobe,« je vzkliknil. »Kako pa ste prišli do njega?«

»Jaz sem imela ključ od vrat. Že pred tedni se je slabo počutil,« je rekla Novakova.

Hišnik je prikimal. Bil je vesel, ker mu ni bilo treba vlamljati v stanovanje ...

Krištofa je podatek, da je Boštjan zaupal ključ Nejčevi mami, užalil. To pa zato, ker je starec zaupal sosedi več kot njemu.

Zadnja vrata rešilnega avta so molela kvišku kakor zlomljeno krilo ptice velikanke. Reševalca sta položila nosila v žleb, zadostoval je le sunek, in že so se nosila z Bošt­janom zapeljala v vozilo.

Tresljaji starca niso prebudili. Dihal je mirno, kot bi spal globok spanec pravičnika. Kako naj bi že pred tedni prepustil ključe stanovanja njemu, ko takrat sploh še nista bila prijatelja? Ob tej misli mu je Krištof odpustil nezaupanje. Še več! Želel je ostati z njim.

Skočil je na sedež ob ležišču, pa ga je bližnji bolničar odgnal s pojasnilom, da je tisti sedež službeni. V primeru dajanja najnujnejše pomoči pacientu bi mu bil samo v napoto.

Nejčevi mami je odredil prostor ob vozniku. Krištof je izrabil njeno vstopanje. Namesto da bi zlezel iz avta, je smuknil k Boštjanovim nogam in se naredil čisto majhnega.

Tudi Nejc je hotel noter, vendar ga je voznik odločno zagrabil za komolca in kot igračo prestavil vstran. Potem je zaloputnil vrata. S pritiskom na stikalo je vključil luč na strehi. Senčnik pod prozorno kupolo se je začel vrteti in ustvarjati videz utripanja. Na trenutke pomodreli obrazi firbcev so komentirali dogajanje. Moder je postal tudi Nejc. V razočaranju, ker ni mogel zraven, je stiskal ustnice. In modra sta bila Krištofova mama in oče, ki sta z zamudo pritekla dol in vpila Krištofu, naj izstopi. Prav tako modrikast hišnik se je nasmehnil v upanju, da se bo s starim Boštjanom vse dobro končalo.

Kar se je dogajalo naprej, je Krištof požiral z velikimi očmi. Prvič se je peljal z rešilcem, ki je imel za nameček vsega vključeno sireno. Znotraj vozila jo je bilo slišati čisto drugače kot na cesti. Domača ulica mu je hitro ušla izpred oči, Boštjan pa je še naprej spal in se ni zmenil za cirkus, ki ga je sprožil s svojim početjem ...

Spoznanja ob solzah

Boštjan je spal tudi še potem, ko so ga pregledali v ordinaciji. Čakali so na izvide, zato so njegova nosila na kolesih potisnili na hodnik. Medicinska sestra ga je zape­ljala tik k steni, da ni bil nikomur v napoto. Ko ne bi pristopil Krištof, bi ves ubog in zapuščen ležal na tistem modrikasto belem hodniku, s hladnimi lučmi na stropu in ne­­šteto vrati na obeh straneh.

»Spiš?« je vprašal Krištof in usta približal njegovemu obrazu.

Boštjan ni odgovoril.

»Me vsaj slišiš? Če ne moreš odgovoriti, pomigni s prstom!«

Ozrl se je k njegovim rokam z zgrbančenimi členki in vozlastimi žilami pod prosojno kožo, posuto z večjimi in manjšimi pegami.

Prsti so mirovali.

Krištof ni vedel, kaj naj še reče. Čelo je prislonil k beli rjuhi, s katero so v ordinaciji prekrili Boštjana.

Od daleč je slišal glas Nejčeve mame, ki je prosila zdrav­nika, naj pove vsaj nekaj besed o profesorjevem zdravstvenem stanju.

»Kri smo poslali v laboratorij. Takoj zdaj ga bomo dali še na elektrokardiogram, čeprav menim, da je s srcem vse v redu. Dokler ne bom imel izvidov, lahko samo ugibam, zato vas prosim za potrpljenje.«

Preden je odhitel v eno izmed številnih sob, je vprašal Nejčevo mamo, če slučajno vé, kaj je profesor v zadnjem času jedel in kakšna zdravila je jemal.

Nejčeva mama ni poznala odgovora.

»Mislim, da vsak dan vzame tablete za spanje. Najprej si je pomagal z žganjem in sladkorjem,« je rekel Krištof in dvignil glavo.

Lice, s katerim je slonel na rjuhi, mu je žarelo. To ga je motilo, vendar pol toliko ne kot pogled obeh odraslih; zdelo se mu je, da ga ne jemljeta resno.

»Ne lažem! Rekel sem mu, naj raje poskusi mleko z medom. Kar vašega Nejca vprašajte, če mi ne verjamete!«

»Je že dobro, Krištof,« je rekla gospa Novak in se sku­šala nasmehniti.

Zdravnik je pripomnil, da si s temi podatki ne more veliko pomagati. Z računalnikom bo skušal ugotoviti, če se je profesor že kdaj zdravil na kliniki. Kolikor bodo našli kartoteko, bodo odstranili precej neznank. Poleg tega pri­čakuje, da se bo profesor kmalu prebudil. Če bi mu bilo slabo, naj ga takoj pokličejo.

Potem se je za nekaj časa poslovil. Moral je k novemu bolniku, ki ga je pripeljal bolničar. Zvijal se je od bole­čin, starejša ženska, ki ga je pospremila do vrat, je Nejčevi mami razlagala o napadu žolčnih kamnov in kaj ve še o čem.

Krištof ju ni poslušal. Spet je gledal Boštjana. Zdelo se mu je, da je starec premaknil veko. Čisto malo, kot bi šlo za trepet ... Ali pa se mu je morda samo zdelo?

Buljil je v Boštjanov obraz, da se mu je začenjalo megliti pred očmi, a veka se ni več premaknila ...

»Boštjan, ali me slišiš?« je ponovil deček. »Če mi ne moreš odgovoriti, vedi, da te imam vseeno rad. Zelo rad! In tudi Nejc te ima rad. Oba te imava ... Ne smeš umreti!«

Pogled se mu je še bolj zameglil. Tokrat od solz. Pustil jim je prosto pot. Polzele so mu po licih in kapale na rjuho. Čisto vseeno mu je bilo, če so ga čakajoči gledali. Imeli so svoje bolečine in skrbi. Nihče se ni norčeval iz njegove žalosti. Kvečjemu so sočustvovali z njim. V njem so videli otroka, ki je v strahu za dedovo življenje ...

Ni ga potolažil niti prihod očeta in mame.

»Kje je ta najin nesrečni pob?« je zaslišal mamin glas.

Gospa Novak jima je stopila naproti. Sredi hodnika so se zapletli v pogovor.

»Še sanjalo se mi ni, da se je vaš Krištof tako navezal nanj. Profesor se mi je zdel tako odljuden. Niti odzdravljal ni, kaj šele, da bi prvi pozdravil, kar bi se do nas žensk spodobilo. In mislila sem, da otroke naravnost sovraži ...«

Krištofova mama se je v zadregi nasmehnila. Priznala je, da je tudi ona imela o profesorju podobno mnenje.

»Potem nas lastni otroci takole demantirajo,« je nadaljevala gospa Novak. »Navežejo se na človeka, ki je prijazen z njimi, in v tej svoji otroški naivnosti so tako ljubki!«

»Zato pa gorje, če kdo to njihovo naivnost izkoristi v slabe namene. Upam, da profesor ...«

Mama ni izgovorila do konca. Ustrašila se je lastnih besed, ali pa ni marala, da bi jo slišal Krištof. Od daleč je pogledovala zdaj negibnega možakarja, zdaj objokanega sina. In njen poba je bil tako prikupen in zaupljiv otrok ...

Nejčeva mama je smrknila v robec.

»Za nikogar ne dam roke v ogenj. Življenje me je izučilo, da ne smem nikomur zaupati. Človek je potem prehitro razočaran.«

»Nejcu ste vendarle dovolili ...«

»Rekla sem si, če Krištof lahko hodi ...«

Obe sta utihnili. Čudna tesnoba je sedla mednju, dokler ni Nejčeva mama spet smrknila v robček:

»Vseeno se mi zdi, da bi morali bolje poznati njegovo življenje, preden bi mu sodili.«

Školjka svetega Sebastijana spremeni barvo

Krištof je lučko na nočni omarici pustil prižgano. Po obisku na urgentnem oddelku se je v njem naselil nenavaden strah. Ni bil podoben običajnim strahovom v obliki spačenih obrazov starih žensk z brezzobimi čeljustmi, klju­kastimi nosovi in štrenastimi lasmi, kakršne so se včasih režale s televizijskih ekranov. Tisti trenutek se ne bi bal niti koščene roke, vse zelene, ki bi sredi noči, v soju cestne svetilke, potrkala na okno njegove sobe.

V njem je tičal drugačen strah. Strah pred neskončno praznino, povezano z besedo smrt.

Prvič v življenju je videl človeka, ki je ležal brez zavesti. Povrhu vsega je tega človeka dobro poznal. Rad ga je imel. Oba sta se imela rada. Malo po svoje, ampak vseeno. Za mizo sta metala paličice. Tako dobro sadno solato je pripravil, da o sladoledu niti ne izgublja besed! Veselil se je, ko ju je z Nejcem lahko postregel. Tudi košarkarska tekma je bila nepozabna ...

Še naprej je mižal. V svoji notranjosti je vpil, da Bošt­jan ne sme umreti. Še se bodo žogali. Tudi školjko mu bo vrnil. Pazil je nanjo. Prav zdaj je pritiskal lice ob njo, da se je vdirala v mehko blazino. Spraševal se je, če ni starec zapadel v takšno stanje zaradi žalosti za ukradeno školjko. V samoobtoževanju se je zdel grd samemu sebi ...

Škoda, da mu svetega Sebastijana ni prinesel na oddelek, kamor so ga pripeljali. Ko bi ob postelji namesto stek­leničk z zdravili uzrl svojo školjko, bi v hipu ozdravel ...

Takoj jutri se bo vrnil k njemu. Izpovedal se mu bo in ga prosil odpuščanja.

Pobožal je školjko, zdaj že vso toplo in mokro od solz. Skozi zlepljene trepalnice se mu je zazdelo, da so se barve na nagubani apnenčasti lupini čudno razmazale. Nastala je nekakšna mavrica, in ko se je je dotaknil, se mu je nekaj modre in rdeče barve preselilo na prste. In čudno lisast je bil tudi po obrazu, kot bi se šel Indijance in bi se namazal z bojnimi barvami!

Ustrašil se je, da je pokvaril školjko. Njene barve so se raztopile, čeprav je pred tem kdo ve koliko let preživela na morskem dnu. In da je bil čudež še večji – tudi morje je bilo slano ...

Hotel je školjko obrisati v rjuho, pa je pomislil na mamin nasvet. Kadar je padel in je imel hlače zamazane od blata, je s takojšnjim drgnjenjem v imenu čiščenja naredil več škode, kot če bi pustil madež lepo pri miru, da bi se osušil sam od sebe.

Zato se školjke ni več dotaknil, ampak jo je položil k svetilki. V skrbi, kaj bo zjutraj s svetim Sebastijanom, je pozabil na jok.

Lebdenje nad lastnim telesom

»Sedmo nadstropje, soba šestnajst,« je ponavljal Krištof v dvigalu.

Ob njem sta stala Nejc in njegova mama.

Školjke Krištof ni imel pri sebi. To pa zato, ker je ma­vrica spremenila barve in obliko. Postala je bolj prozorna, meje med barvami niso bile več ostre, pač pa razmazane. Raje sploh ni mislil nanje. Zaradi njih je tudi sklenil, da bo o školjki še nekaj časa tiho.

Vrata pri dvigalu so se odpirala na obeh straneh. Skoraj v vsakem nadstropju so se ustavljali in kar naprej so vsto­pali novi ljudje. Tudi medicinske sestre so bile med njimi. Z Nejcem sta jih prepoznala po svetlo modrih oblačilih in belih čepicah. Ena od njih jim je prijazno pokazala, v kateri smeri je soba z iskano številko.

Krištof je čutil srce nekje v grlu. Prav na vse je bil pripravljen. Tudi na to, da bo Boštjanova postelja prazna in bodo drugi bolniki povedali, da je profesor ponoči za večno zatisnil oči. Za tisti nepojmljivi večno. Večno ... Odgovoril jim bo, da Boštjan sploh ni bil profesor. Samo zdelo se jim je, da je strog ali malo čuden. V resnici je bil dober starec, ki je v življenju veliko prestal, a tega ni obešal na veliki zvon ...

Oddahnil se je, ker mu ni bilo treba ničesar pojasnjevati! Boštjan je ležal v postelji ob oknu. Ko jih je zagledal, jim je v pozdrav pomahal. Tudi dvigniti se je hotel, a ni imel prave moči. Tako je samo iztegnil roko in pozdravil gospo Novak.

»Zahvaljujem se vam za vse, kar ste storili zame!«

»Je že dobro,« je rekla Nejčeva mama v zadregi. »Prišla sem vas vprašat, kaj še rabite in kako je z vašim počutjem.«

»Kopriva ne pozebe tako hitro,« se je zasmejal Boštjan.

Potem se je ozrl k fantoma in jima pomignil, naj prisedeta vsak na eno stran postelje.

Pobožal je Nejca po licu.

»Kako je kaj?«

Preden je deček odgovoril, je starec zakopal prste Kri­štofu v lase in ga nežno potegnil k sebi.

Ponovil je vprašanje.

Dečka sta skomignila z rameni v pričakovanju, da bo on tisti, ki bo spregovoril o svojem nenavadnem »potovanju«.

»Včeraj niste vedeli zase,« je rekel Krištof in se brž popravil:

»Nisi vedel.«

»Pa si kaj slišal ali vsaj čutil?« se je mudilo Nejcu.

Tudi gospa Novak je prisluhnila, čeprav se je utaborila na stolu, nekoliko oddaljenem od postelje.

Boštjan se je za trenutek zastrmel v strop.

Fanta nista vedela, ali nabira moči ali samo razmišlja, kako bi jima zapleteno stvar kar najbolj preprosto razložil.

Nazadnje je spregovoril:

»Res sem bil na potepanju. Že zjutraj sem se slabo počutil. Ko pa je prišlo najhuje, sem mislil, da mi odpoveduje srce. Lahko sem dihal, a to dihanje ni več služilo svojemu namenu. V prsnem košu sem čutil kamen. Zrak je šel vame, vendar je v notranjosti nekje obstal, se izgubil. Pljuča so ostala brez njega. Po rokah in nogah so se mi začeli seliti mravljinci. Najprej sem jih čutil na prstih. Počasi so se bližali telesu. Dopolnjevali so obupen občutek nemoči. Glasovi z ulice so se spačili, vse okrog mene se je utapljalo v meglo.«

Potem je spet utihnil. Prijel je Krištofa za roko in si jo ponesel bliže k obrazu. Gledal je rožnato dlan, jo gladil s prsti in se čudno smehljal.

»Nadaljuj!« je zaprosil Nejc.

Gospa Novak je s stola zaklicala, naj ne muči gospoda profesorja. Gotovo sta ga utrudila s svojo prisotnostjo.

Stari Boštjan je odkimal.

»Ko bom utrujen, bom sam povedal. Kje sem že ostal?«

Krištof je omenil utapljanje v megli in občutek nemoči.

»Rekel sem si, presneto, pa ravno danes me bo stisnilo, ko sem tako sam. In Krištofu dolgujem igro s palčkami. Nikoli je ne bova dokončala in on bo jezen name.«

»To ni res,« je rekel Krištof s tihim glasom. »Kadar je s človekom tako hudo, ne misli na neizpolnjene obljube.«

»Ne govoriš iz izkušenj, zato se motiš. Mislil sem natanko tako, kot sem povedal,« se možakar ni pustil pregovoriti. »In ko sem se jezil nad neprizanesljivostjo smrti, sem začutil, kako polzim iz lastnega telesa in drsim s postelje. Brez prave teže sem sestopil na tla. Predposteljnika se nisem niti dotaknil, ampak sem se začel počasi dvigati. Bil sem kot balonček s helijem, ki se sam, brez tuje po­moči, dvigne kvišku. Preletel sem nosilec stropne svetilke – ob sebi sem razločno videl žarnice, z vsemi tistimi drobci prahu, ki so se naselili na okrasnih senčnikih in jih prevlekli s tanko sivo plastjo. Ustavil sem se in potem sem lebdel pod stropom in gledal na tla. V sobo je vstopila Nej­čeva mama. Vprašal sem se, ›Le kaj počne tu gospa Novak?‹ Slutil sem, da leži moje telo še zmerom na postelji. Ko bi se ozrl tja, bi ga zagledal, a si tega niti najmanj nisem želel. Dobro sem se namreč zavedal, da sem življenje pre­živel tako, kot sem ga najbolje znal, in zdaj sem pozornost posvečal vprašanju, kaj je še pred menoj. V oziranju za lastnim telesom nisem videl drugega kot oziranje za preteklostjo in prav tega nisem maral storiti za nič na svetu.«

Krištof in Nejc sta se spogledala. Še nikdar nista sli­šala takšne pripovedi. Tudi bolniki na sosednjih posteljah so prisluhnili. Toliko, da se niso oglasili s prošnjo, naj nadaljuje. Potem bi lahko primerjali svoje izkušnje s potepanji v onstranstvo ...

»Če vas prav razumem, ste me razločno videli, čeprav ste ležali brez zavesti?« je tiho vprašala Nejčeva mama s prizvokom strahu v glasu.

»Videl sem vas tako natanko kot zdajle. Le da sem gledal na vas z višine stropne luči. Zanimivo je, da sem pri tem občutil svojo telesno obliko. V meni je vladal čudovit mir, ki se ga nisem bal. In mir je bil prisoten, dokler me niste prijeli za roko, gospa Novak! ›Moj bog, konec je z njim!‹ ste zavpili in stekli iz sobe. Zdaj sem namreč zagledal svoje lastno telo. Potreboval sem nekaj trenutkov, preden sem se prepoznal. Veste, vajen sem se bil gledati le na fotografijah, pa še tega nisem počel prav pogosto ... Spominjam se, da sta prihitela možakarja v belih haljah. Privlekla sta nekakšno škatlo, za katero sem šele naknadno izvedel, da je aparat za oživljanje. V prsi sta mi spuščala sunke električnega toka. Videl sem, kako moje telo odskakuje s postelje. Drgnila sta me po rokah in nogah in me tolkla po prsnem košu. Spraševal sem se, čemu neki ves ta trud?! Meni je bilo vendar dobro!«

Stari Boštjan je za trenutek umolknil, nato pa brž prikimal, kot bi hotel izbiti iz glav poslušalcev kakršen koli dvom o resničnosti svoje pripovedi.

»Ja, bilo je tako in nič drugače. Šele ko doživiš, lahko verjameš ...«

»Na vašem mestu bi vse to zapisala,« je rekla Nejčeva mama, skoraj omamljena od pripovedi.

Možakar na sosednji postelji je pripomnil, da je Bošt­janu v resnici viselo življenje na tanki nitki, drugače ne bi mogel doživeti vseh teh prividov in občutkov.

»Kar groza me je,« je šepnil Nejc.

»Mene pa nisi videl?« je zavrtalo po Krištofu.

»Ne videl ne slišal,« je odkimal Boštjan. »Z vrnitvijo v življenje sem se povrnil v svoje telo.«

Krištof se je malce poredno vprašal, kam bi se starček še dvignil, če bi njegovo umiranje trajalo dlje časa. Bi se morda pridružil satelitom, ki krožijo okrog zemeljske oble, ali bi se zadovoljil s skromnim potepanjem po podstrešju njihove hiše?

Kljub smešni predstavi lebdečega starca je dečka navdajal strah, in to strah pred nečem neznanim. Navkljub strahu se je dokopal do zanimivega spoznanja, kako po smrti ne nastopita tišina in črna noč ...

Boštjanov sosed je prikimal. Vse skupaj je podprl z razmišljanjem, kolikšna energija se skriva v človeških mo­žganih! S smrtjo telesa se ne izniči. Vsaj takoj ne, in od tod so potem občutki o lebdenju ...

Bolnik pri vratih je zaprosil, če bi se lahko pogovarjali še o čem drugem. Verjel je v posmrtno življenje, ker ga je tako učila njegova vera.

Boštjan je ubogal. Rekel je samo, da svojo smrt doživi vsak po svoje; škoda le, ker umrli ne morejo pripovedovati o snidenju z njo, saj bi se je potem živi morda manj bali. Ozrl se je k fantičema ob vznožju postelje in se jima spodbudno nasmehnil:

»Glavnega vama še nisem povedal. Če bo vse v redu, me čez dan, dva pošljejo domov. Zdravnik mi ni predpisal ležanja. Ležanje mi lahko celo škodi.«

Krištof je kar poskočil. Toliko, da ni na ves glas zavpil »hura«. V zadnjem trenutku se je spomnil, da so v sobi še drugi bolniki, ki niso takšne sreče kot njegov prijatelj Bošt­jan.

»Prinesla vam bom od doma oblačila,« je rekla Nejčeva mama, Krištof pa mu je predlagal tekmovanje v parketih pod košarkarskim obročem. Zdelo se mu je, da je od solznega večera pretekla že cela večnost ...

Veliko čiščenje

»Se ti je odtrgalo?« je Nejc presenečen, če ne že zgro­žen obstal med vrati Boštjanove kuhinje.

Gledal je Krištofa, kako je klečal sredi prostora in z mokro krpo potrpežljivo drgnil po tleh.

Krištof se je požvižgal na njegovo začudenje.

»Sam veš, da se bo Boštjan vrnil. Noče obremenjevati tvoje mame, v svinjariji pa tudi ne more živeti.«

»Kar nadaljuj, ampak brez mene,« je rekel Nejc odrezavo.

Krištofu se je zdelo takšno govorjenje otročje. Le kaj je hotel njegov prijatelj s tem povedati?

Nestrinjanje z njegovim obnašanjem je Krištof pokazal s šobo, ni pa nehal drgniti tal; lisa sonca se je bleščala na mokrem linoleju.

»Če ne boš pomagal, vsaj molči!«

Krištof ni mislil na trenutni molk, to je na molk v Bošt­ja­novi kuhinji. Šlo je za molk v šoli, skratka, da ne bi Nejc ob prvi priložnosti razbobnal vesoljnemu svetu, kako Kri­štof po tujih stanovanjih pomiva kuhinjska tla. Ponekod so se našli tepci, ki so zviška gledali na fizično delo!

»To tudi pomeni, da ne maraš Boštjana,« je izvrgel Krištof, se skobacal na noge, dvignil vedro z umazano vodo in se za trenutek zazrl Nejcu v oči, da bi v njih našel potrdilo svoje obsodbe.

»Ja, ne maraš ga. Če pa ga že imaš rad, ga imaš manj od mene!«

V kopalnici je vodo zlil v kad, da je vsa rjavkasta glasno odklokotala v odtočni kanal. Za seboj je puščala temno usedlino.

Krištof je odvil pipo in nastavil pod curek vedro. Nejca ni pogledal, samo čutil je, da poba stoji med vrati in pazljivo spremlja njegovo početje.

»Ne da ga ne maram,« je spregovoril komaj slišno, »samo takšno delo mi ne gre od rok.«

»Znaš pa! To vendar ni nobena umetnost,« je odgovoril Krištof.

S polnim vedrom je stopil na sredo kuhinje. Pri tem se je izognil Nejcu. Od teže ga je zaneslo, tako da je med tiho kletvico spustil tovor zviška na tla in je nekaj vode pljusknilo čez rob.

»Malo najbrž znam,« je neodločno priznal Nejc.

»Kaj pa prah na pohištvu?« je vprašal Nejc s pomembnim izrazom na obrazu.

Ja, tudi prah bosta morala pobrisati, to je Krištof dobro vedel. Če je pohištvo sivo od prahu, deluje prostor zanemarjeno in zapuščeno.

»Pojma nimaš o sistemu dela,« se je skremžil Nejc. »Najprej obrišemo prah s pohištva, nato očistimo okenske okvire in šipe, in šele na koncu se lotimo pomivanja tal.«

Kritiziranje mu je šlo bolje od rok kot pa delo.

Krištof se je zarežal:

»Hotel sem, da to rečeš. Si vsaj dokazal, da se razumeš na gospodinjska opravila!«

Nalašč je uporabil trapasti način Nejčevega izražanja.

Nejc je odkimal.

»Nakladaj, kar te je volja, ne boš pa me prisilil, da ti pomagam, tudi če stokrat rečeš, da si skregan z menoj!«

Samo gledati in ukazovati je bil pripravljen, zato se je Krištofu zdelo nadaljnje pregovarjanje navadna izguba časa in živcev. Bo že nastopil trenutek, ko bo prijateljčku vrnil »žajfo za ljubo«*.

S podvojeno odločnostjo se je lotil brisanja šip. Škropil jih je z nekakšnim sprejem in jih potem vse penaste in dišeče po limoni drgnil s čisto krpo, namenjeno brisanju posode. Pri tem si je pomagal s stolom, saj so bila okna visoka in je še tako komaj dosegel gornji rob.

Študentka, podnajemnica iz drugega nadstropja, mu je z dvorišča zaklicala, kako zelo bi jo veselilo, če bi prišel čistit tudi njej. Deček se je nasmehnil in odkimal.

S krpo, vlažno od šip, je za konec pobrisal kuhinjsko mizo. Tudi on je pazil na raztresene paličice, tako da je na tla padlo samo nekaj drobtin.

Ko je pobrisal še delovno mizico ob štedilniku, je spet segel po metli.

»Bom vsaj drugič vedel,« je zamrmral po strokovnem ogledu opravljenega dela.

»Se nad sobe ne boš spravil?« je vprašal Nejc.

Krištof ni meril stopnje zajedljivosti v njegovem glasu. Dovolj slabo, če se je bil pripravljen prepirati in mu greniti trenutke samo zato, ker ni kar takoj po pouku stekel na igrišče in se igral z njim! Tudi zdaj je brez odgovora pokukal v Boštjanovo spalnico. Postelja je bila razmetana, predposteljnik zguban, hlače so ležale na tleh, nočno omarico pa so prekrivali časopisi s starimi datumi.

Če bi se skupaj lotila pospravljanja, bi bilo delo hitro opravljeno, toda Nejc se je še naprej zadovoljeval s podpiranjem stene in stresanjem slabe volje.

»Jaz že ne bom Boštjanov suženj!«

»Kot da jaz sem,« je odgovoril Krištof.

»Kaj pa je on tebi, da mu takole garaš? Je mogoče tvoj dedek?«

Zakaj pa ne, je mislil Krištof; Nejc pojma ni imel, kaj pomeni pogrešati dedka. On je premogel celo dva, a ni nikoli govoril o njima.

Zvil je preprogo in jo zanesel na balkon, kjer jo je razprostrl čez ograjo, da se je med prašenjem in vijuganjem razvila v globino. Ker ni našel iztepača, je z Boštjanove pisalne mize vzel ravnilo.

Pošteno se je kadilo. Krištof je trikrat zaporedoma kih­nil, Nejc pa se je skril za komaj očiščeno šipo.

»Najbrž ti bo iz hvaležnosti zapustil v oporoki vse svoje školjke,« se je zarežal iz varnega ozadja.

Krištof je še močneje zamahnil po preprogi. Trapasto se mu je zdelo takšno govorjenje. Govorjenje zaradi govorjenja samega. Na školjke ni bil tako mahnjen, da bi se pustil kupovati z njimi. Poleg tega človek ne počne dobrih del z računico pred očmi, pač pa iz ljubezni do sočloveka!

»Če misliš, da bo večno živel in se igral s teboj, se motiš,« je Nejc še naprej izzival. »Star je kot zemlja ...«

Ni imel pravice tako grdo govoriti o starcu.

»Sploh ni star, da boš vedel!«

Kaj je njegov prijatelj res pozabil, kako je Boštjan tekal po športnem igrišču? Ko bi bil res tako star, tega ne bi zmogel. Človek ima toliko let, kolikor jih čuti, ne pa kaže.

»Saj,« se je zarežal Nejc poredno. »Dvakrat je poskočil, pa ga je že skoraj pobralo.«

Krištof je odvrgel ravnilo in se pognal v kuhinjo. Trčil je v presenečenega Nejca, toda še preden je fant spet odprl usta, je že ležal na tleh. Krištof se mu je utaboril na prsnem košu, kakor jezdec na hrbtu vranca. Hkrati ga je držal za lase, da ni mogel premakniti glave.

Obema so se nabirale solze v očeh: Nejcu od bolečine, Krištofu od jeze.

»Prekliči, kar si rekel!« je vpil Krištof.

»Ti si trapast!« se je Nejc drl nazaj.

Končno ga je bolečina zmagala. Bal se je, da mu bo Krištof v svojem besu izpulil šop las.

»Ja, preklicujem!« je zastokal.

Krištof je razklenil prste. Počasi se je pobral na noge.

Tudi Nejc je vstal.

»Nočem te več videti!« je stisnil med zobmi.

Še zmerom mu je šlo na jok.

»Jaz tebe tudi ne! Kar poberi se!« je odvrnil Krištof.

S stiskanjem pesti je pokazal, da misli zares. Krčenje prstov je opazil tudi Nejc, zato se je še bolj skremžil in napovedal umik:

»Še žal ti bo! Za zmerom sem skregan s teboj!«

Odkorakal je iz kuhinje. V predsobi je treščil z vrati. Krištof je pihnil skozi nos. Niti besedice več ni izustil, ampak se je vrnil k delu. Ko je namestil preprogo ob postelji, je stekel nadstropje više, kjer je izza ovratnika potegnil vrvico z razgretim ključem. Iz vaze v dnevni sobi je pobral vrtnice. Mokre, kot so bile, jih je zanesel v Boštjanovo stanovanje.

»Tako bo bolj slavnostno,« je šepnil in se zadovoljno ozrl na okrašeno mizo. »Ja, nalašč naj bo kar najlepše.«

Z »nalašč« je mislil na Nejca in domače, ki se gotovo ne bi strinjali z njegovim početjem ...

Čiščenje tudi pred hišo

Po čiščenju stanovanja je Krištof pomislil na Boštja­nov avto; ves osamljen in zaprašen je stal pred hišo. Kdo ve, kdaj ga je stari nesrečnež zadnjikrat očistil!

Spet je privlekel na dan vedro, še vse mokro od pomivanja tal, in ga napolnil z vodo. Iz plastične stekleničke je dotočil čistilo, ki je obetalo bleščeč sijaj brez prevelikega napora.

Tokrat se je poslužil dvigala. Vedro je bilo tako težko, da je hitro obžaloval spor z Nejcem. Mogoče se fantu či­ščenje avtomobila ne bi zdelo ponižujoče in bi mu z veseljem pomagal. Ampak ne bo ga prosil!

Zakoračil je pred hišo, odložil vedro in si ogledal avto. Že nekaj let ni videl vode, razen v obliki dežja. Ker pa z gledanjem ni mogoče odstraniti umazanije, se je lotil dela.

Najprej je namilil streho; da jo je sploh dosegel, je moral stopiti na avtomobilski prag. Bela pena je polzela po gladki pločevini in avto je kmalu spominjal na lahkoten milni mehurček. Nekaj vode se je preselilo tudi na Krištofovo majico, s katero se je med drgnjenjem prislanjal k vozilu.

Na vrsto je prišlo splakovanje. Eno vedro bi bilo od­ločno premalo, da pa bi šel desetkrat ali petnajstkrat po vodo v stanovanje, tudi ni imelo smisla. Ljubezen do Bošt­jana je poznala svoje meje.

S praznim vedrom se je vrnil v kopalnico. Napolnil ga je do roba, pristopil k oknu v dnevni sobi in zavpil v globino:

»Pozor, splakovanje!«

Pljusk vode se je v zraku razletel na nešteto kapljic, ki pa so skoraj vse zadele cilj. Akcijo je še nekajkrat ponovil. In ko je z vrha ponosno opazoval bleščečo pločevino, je zaslišal nad seboj Nejčev glas. Fant ga je klical z doma­čega okna:

»Si še skregan z menoj?«

»Seveda,« je Krištof odgovoril hudo resno. »Sam si rekel, da sva za zmerom.«

»Vseeno pridem dol,« je rekel Nejc.

Krištof se je povlekel v sobo. Premirje je tokrat poteklo malce drugače kot ponavadi. Zadovoljno se je nasmehnil, saj je tudi on sovražil dolgočasje na pragu počitnic. Poiskal je žogo in medtem ko je mami pisal sporočilo, kako bo z Nejcem na športnem igrišču pred šolo, so drobni po­točki vode odnašali s cestišča v kanal peno in umazanijo.

Necenjeno plemenito delo

Oče je premetaval v roki mokro krpo za čiščenje avta. Še malo prej je ležala na jutranjiku in če ga je hotel po stari navadi prebrati, ga je moral najprej osušiti.

»Kakšna pa so tla pri oknu!« se je zgrozila mama.

Motile so jo bele lise na parketu. Ko si je stvar podrobneje ogledala, je odkrila pravo belo potko. Odkorakala je po njej kakor izkušena stezosledka po sledi. Old Shatter­hand je bil pravi zelenec v primerjavi z njo. Krištof se je od samega strahu pomanjšal, a vendar je prišel z resnico na dan. Podrobno je opisal, kako je splakoval Boštjanov avto. Namesto na pohvalo zaradi iznajdljivosti je naletel na ploho očitkov.

Večina od njih se mu je zdela nezaslužena.

Mama je vpila, kako ga je lahko sram. Tujim ljudem je takoj pripravljen pomagati, kadar pa ga ona zaprosi za pomoč, zaviha svoj nos in privleče na plano kup izgovorov. In kdo bo zdaj čistil parket? Seveda spet ona, ker moška člana družine nista za nobeno rabo.

»Saj bom jaz,« se je zaradi ljubega miru vdal Krištof.

Prezgodaj je klonil. Drgnjenje z žico res ni bilo zanj. Preveč lahek je bil in parket bi bolj božal kot praskal.

»Bom že jaz,« je rekel oče, »ti pa se mi boš oddolžil s pranjem avtomobila. Tudi naš vpije po krpi in vodi, ne boš pa ga splakoval skoz okno. Takšna neumnost naj ti ne pade več na misel!«

»Danes sem že vajen čiščenja,« je Krištof pograbil vedro, čeprav se mu je zdel en opran avto na dan dovolj zahtevna norma za človeka, ki ni poklicno vezan na pralnico avtomobilov in mora hoditi v šolo ...

Z očkom sta se podala v klet. Iz velike vzidane omare s prašnimi vrati je očka izvlekel gumijasto cev in jo nastavil na pipo. Prosti konec cevi je skozi kletno okence potisnil na ulico in zdaj je bil Krištof tisti, ki je stopil na pri­zorišče. Zvlekel je cev do avta in zavpil očetu, naj odvije pipo.

Voda je kmalu pritekla. Moral je priznati, da je takšno delo res lažje od nošenja veder ... In ko je tako stal in močil pločevino, ga je obhajal bedast občutek, da se je prelevil v vrtnarja, ki pridno zaliva avto v upanju, da bo iz malčka zrasla limuzina ...

Med drgnjenjem po pločevini si je tiho zažvižgal. Še zmerom je bil raje suženj na cesti, kot da bi zgoraj poslu­šal očitke na račun svoje nerodnosti. Je on kriv, če se odrasli tolikokrat motijo v svojih sodbah?

Dan, poln načrtov in upanj

»To je res presenečenje,« je vzkliknil Boštjan ob pogledu na pospravljeno kuhinjo. »In vse to si postoril kar sam?«

»Skupaj z Nejcem sva,« je odgovoril Krištof.

Nejc ga je nejeverno pogledal, kot da ne more razumeti ušesom, in šele nato je zadovoljno pokimal.

Pot iz rešilnega avtomobila do dvigala in od dvigala do stanovanja je starega Boštjana utrudila. Fanta sta se ču­dila hitri spremembi. Kot bi že sto let minilo od njihove igre pod koši ...

»Nič hudega ni,« je šepnil možak. »To je od ležanja. Ležanje krade moči, če predolgo traja, ampak zdaj se bom utrdil. Vsak dan bom šel na sprehod. Sprva bo kratek, potem pa čedalje daljši. In ko se bom podal v hribe, vaju popeljem s seboj, če vama bo seveda sploh še do moje družbe.«

Krištof se je takoj navdušil, Nejca pa je skrbelo, kaj bo, če bo možakarju postalo slabo med potjo. Če bo obnemogel daleč proč od naselja ...

»Naučil vaju bom, kako se v divjini preživi brez malice, ki vama jo mama pripravi za pot,« je obljubil Boštjan.

»Poglavje, kako preživeti v divjini, znam na pamet,« se je považil Nejc. »Pečene gliste in kobilice so prava specialiteta.«

Krištof se je pograbil za usta. S kretnjo je hotel pokazati, kako mu bo vsak trenutek slabo.

»Pa si jih že jedel?«

»Seveda, pri tabornikih! Štiriindvajset ur smo morali preživeti brez hrane. Kuharice so imele prost dan, mi smo pa nabirali zelišča, kobilice in mravlje ...«

Krištof se je še dodatno skremžil. Hkrati se je čudil, kako da o tem junaškem dejanju Nejca ni nič vedel.

»To ni bilo na zadnjem taboru, ampak že nekaj let nazaj,« ga je potolažil Nejc.

Skratka, takrat ko njega ni bilo zraven, ker je s starši bolj zgodaj odšel na morje ...

»Ni važno, kdaj je to bilo,« se je vmešal Boštjan, »glavno je, da reči poznaš in da me boš dopolnil, če bo treba.«

Vrtnice v vazi je potegnil k sebi in jih poduhal. Vsak rožni list posebej je občudoval. In zdelo se mu je, da bi o steblu, posutem s trni, lahko govoril ure in ure ...

»Malo bom legel,« se je naposled odločil.

Za seboj je imel naporen dan. Jutri pa, jutri bo zlezel v posteljo samo še po kosilu. Za kosilo bo poskrbela Nej­čeva mama. Tako sta se dogovorila.

Počasi se je dvignil s stola, tistega edinega ob kuhinjski mizi, in Krištof je takoj priskočil k njemu in se mu ponudil za oporo. Res se je Boštjan s koščenimi prsti zažrl v drobno deško ramo. Počasi, drug ob drugem, sta odšla v spalnico.

Med vrati se je Nejc poslovil. Krištof je dobro vedel, čemu. Njegov prijatelj ni imel posebnega nagnjenja do starega moža. Najbrž bi mu bilo vseeno, če ga nikoli ne bi spoznal. Preprosto ni maral starih ljudi ...

Krištof je sezul Boštjanu čevlje, mu privzdignil nogi in ga pokril z rjuho. Sam je prisedel na rob postelje.

»Je bilo vse tisto res, kar si pravil v bolnišnici? Tisto o gledanju svojega lastnega telesa? Zdi se mi tako fanta­stično ...«

Starec je zamahnil z roko.

»Nikar si ne beli glave s takšnimi vprašanji. Jaz sem pač tako doživljal, kdo drug bo drugače. Nočem, da bi te preganjala misel na smrt. Premlad si še, vse življenje je pred teboj, čeprav smrt po drugi strani ni nič strašnega, je le zadnje dejanje našega življenja. Pravzaprav je stra­šna v tem, ker ti s svojim nenadnim prihodom preseka vse načrte, odtrga te od vseh, ki te imajo radi ...«

V potrditev svojih besed je vprašal dečka, če se spominja časov pred svojim rojstvom.

Krištof je odkimal.

»Pa ti je zaradi tega hudo?«

Krištof se je zamislil in nato še enkrat odmajal z glavo, čeprav ne bi imel nič proti, ko bi bil navzoč v času vitezov.

»Vidiš, tudi po tvoji smrti bo življenje teklo dalje svojo pot. Nihče med nami ni nepogrešljiv. Tako kot nisi do­življal preteklosti, ti bo tudi prihodnost ostala uganka. Če ne boš preveč betežen, ti privoščim vsaj sto let, ampak tudi po sto letih se ti bo zdelo, da ti je življenje minilo, kot bi se na nebu utrnila zvezda.«

Krištof ni verjel. Dočakati sto let! To je vendar več­nost! On si je želel že samo to, da bi postal polnoleten, pa se mu je zdelo, da se življenje ni skoraj nikamor premaknilo.

»Daj mi roko,« je zaprosil Boštjan.

Ponovil je željo iz bolnišnice. Z mrzlimi skrivenčenimi prsti je objel dlan, nežno in toplo, kot bi bila iz mleka in krvi.

»Obljubi, da boš pazil na moje školjke,« je zaprosil s tihim glasom. »Zaupam ti jih in lepo bi bilo, ko bi jih ti zbiral naprej. Tako bi lahko svojim potomcem zapustil veliko in dragoceno zbirko.«

»Saj še ne boš umrl,« je rekel Krištof in se skušal nasmehniti.

Boštjan se je ozrl k oknu. Modro nebo nad strehami je napovedovalo lep, sončen konec dneva.

Globoko je vzdihnil.

»Včasih sem imel rad sonce, zdaj pa mi je vseeno, če sije ali ne. Postajam ravnodušen in to je najhuje.«

Krištof ni razumel, kaj mu želi povedati, zato je stari Boštjan pojasnil, kako je ravnodušnost ena najhujših so­vražnic človeka, saj ga na počasen način ubija. Na vsakem koraku mu šepeče, da na svetu ni nič takega, za kar bi bilo vredno živeti.

»Potem tudi mene ne maraš več?« je vprašal Krištof s trpkim glasom.

Nekoliko je bil razočaran nad Boštjanovim govorjenjem. Še pred nekaj minutami je vpričo Nejca načrtoval izlet v gore ...

Neurejene misli je pripisal možakarjevi starosti in utru­jenosti.

»Veš, da te imam rad. Nikogar bolj od tebe.«

Še tesneje je objel Krištofovo roko. Dlan z rožnatimi prsti je ponesel pred usta in jo poljubil.

Dečka je streslo po vsem telesu. Poljubljanja rok ni bil vajen. Skušal se je zbrati in pozabiti na nenavadno Bošt­ja­novo početje.

»Veš, Boštjan, lahko živiš že za to, da boš videl, kak­šen poklic si bom izbral in s kakšno punco se bom oženil. Imel bom kup otrok. Potrudi se in ostani živ, da jih boš lahko pestoval!«

Krištof ni imel pojma, odkod mu prihaja navdih za takšno nakladanje. Bil pa je vesel, ker je Boštjan postajal boljše volje. Zdaj ni več poljubljal njegove dlani in prstov, ampak se je smejal, da mu je poskakoval trebuh in se je postelja tresla in cvilila.

»Hvala, Krištof! Obljubljam ti, da se bom boril za živ­ljenje samo zato, da bom lahko pestoval tvoj naraščaj!«

Nenavadna moč se je vrnila vanj. Odrinil je rjuho, se postavil na noge in napravil predklon. Iz predklona se je med močnim vdihom usločil in hkrati iztegnil roki proti stropu. Med izdihom se je vrnil v predklon in tako naprej, nekajkrat zapovrstjo.

»S skledicami bom še malo počakal,« je rekel ves zadihan.

Krištof se mu je pri telovadbi pridružil.

Ni pa se sprostil tako, kot bi se moral. Od strani je ves čas pogledoval svojega starejšega prijatelja, zdaj rdečega v lica. Bal se je, da bo kaj narobe z njim, saj je bil še pred nekaj dnevi skoraj mrtev ...

Pa se ni zgodilo nič pretresljivega. Po petih minutah vaj sta se sesedla na posteljo. V sobi je bilo slišati samo njuno zasoplo dihanje. Ko sta si opomogla, sta se pogledala in Boštjan se je začel smejati.

Njegovemu basu se je pridružil Krištofov zvonki smeh.

Junaki na najlonskih nitih

»Upam, da vaju ne moti, ker nista med najmanjšimi in najmlajšimi gledalci,« je rekel Boštjan Nejcu in Kri­štofu.

Dečka sta se na stolih v drugi vrsti še nekoliko zni­žala. Malčki za njima so namreč tožili mamicam in očkom, da ne vidijo na oder. Tako sta s koleni tiščala v naslonjala pred seboj in ugotavljala, da v lutkovnem gledališču ni nič več prostora kot za sedežema v Boštjanovem avtu.

»In pazljivo spremljajta predstavo, da mi bosta potem povedala, kaj vama je ugajalo in kaj ne,« je naročil Boštjan.

Potem se je napotil k izhodu. Naj je Krištof še tako obračal glavo, se zaradi nastale teme ni mogel prepričati, ali je starec ostal v dvorani ali se je podal na krajši potep po starem delu mesta. Bil je namreč zaljubljen v stoletne hiše z majhnimi ličnimi trgovinami in lokali. Trdil je, da se prava duša mesta skriva samo še v tesnih uličicah pod grajskim hribom.

S temo v dvorani je narasla napetost pričakovanja.

Dvignil se je zastor. Ob prebujajoči se svetlobi na odru so se znašli v kraljevi spalnici. Preden so se pojavile lutke, je Krištof dregnil Nejca. V mraku sta se spogledala in si pomenljivo pomežiknila. Mežikanje je veljalo potrditvi ugotovitve: Res sva postala otročja! Namesto filmov Jamesa Bonda gledava lutkovne pravljice.

Vendar ju je dogajanje na odru pritegnilo; misli jima niso več uhajale iz dvorane.

Mlada kraljica sploh ni bila predstavnica aristokratskega rodu v takšnem pomenu besede, kot so se učili v šoli. Ni hrepenela po materialnih dobrinah in se tudi ni izživljala nad podrejenimi. Nasprotno! Velikokrat se je zavzela za nesrečne podložnike, ki so prišli na grad tožit krute biriče. Kdo ve, koliko kmetov je rešila pred grajsko ječo, ki jim jo je za njihovo zadnje domovanje namenil njen soprog – kralj. Kralju je rodila sina, zdaj že postavnega mladeniča. Ni pa bila srečna, saj je nad njo visela prerokba vil rojenic. Napovedovale so, da bosta s soprogom ob naslednjem otroku veliko trpela. Dete bo grdo kot žaba in neumno kot noč. Zlo obljubo je zaupala kralju, ta pa se je smejal njenemu strahu. Vendar je s težkim srcem povila drugo dete. Oddahnila se je, ko je videla, da je tudi to sin. Dečki laže prebolijo svoj neprikupen videz kot pa dekleta. Pomanjkljiv videz nadomestijo z junaštvom ali kakšno drugo spretnostjo ... In res je bil otrok vse prej kot lep. Še njegov brat se je norčeval iz velikih bratčevih ust, režečih se od ušesa do ušesa. Oče kralj mu je nadel ime Žabji princ. Sprva ga je trpel v svoji bližini, čeprav se je spraševal, kako jima je s kraljevo soprogo uspelo priti do takšnega spaka. Otrok ni bil kriv svojega nesrečnega videza, privadila bi se njegovim napakam, a kaj, ko se je z vsakim letom za ped skrajšala tudi njegova pamet. Počel je naj­različnejše neumnosti. Nikomur ni z njimi škodoval, bilo pa je na dlani, da nikoli ne bo mogel zasesti očetovega prestola in bo vse življenje prebil v senci starejšega brata. Oče ga je določil za enega od pastirjev svojih kraljevih krav. Upal je, da vsaj na pašniku ne bo delal sramote njegovemu imenu. Drugi pastirji pa so se kmalu prišli prito­žit oskrbniku, da imajo zaradi novega fanta dvojno delo. V življenju še niso videli tako nespretnega bitja, ki ni znalo v žerjavici niti repe speči, ne da bi jo zažgalo. Kralj jih je dal zaradi špecanja prešibati po podplatih. Jokajoče jih je nagnal nazaj k živini, nesrečnega sina pa je poslal v svet. Ob slovesu mu je želel, da bi se vsaj med tujimi ljudmi spametoval. Dokler pa ga pamet ne bo srečala, naj se ne vrača domov. Poleg tega naj ljudem ne pripoveduje, kdo je in odkod prihaja. Ubogim staršem naj prizanese s sramoto.

Žabji princ je solznih oči povezal culo. Dolgo je hodil. V gozdu se je preživljal z nabiranjem sadežev. Žejo si je tešil z vodo iz bistrih potočkov. Sam ni vedel, kdaj je zako­račil v gozd, ki je pripadal oblasti sosednjega kralja. Temu je žena rodila hčerko edinko, nežno kot rosna kaplja. Kralj je iskal ženina, ki bi bil zmožen voditi veliko kraljestvo, ko bo napočil čas za to. Dan za dnem je prirejal tekmovanja v spretnostih. Ta so presegala meje človeške domišljije, kraljična pa se ni in ni mogla odločiti, komu bi poklonila svoje nedolžno srce. Prav vsi mladeniči so se ji zdeli navadni postavljači in ošabneži, čeprav jim je pri tem, roko na srce, pogosto delala krivico. Zlasti odločno se je branila najstarejšega snubca, ki ji je obljubljal, da jo bo nosil na rokah, če ga vzame za moža. Lahko se bo kopala v ptičjem mleku in izpolnil ji bo še tako nemogoče želje. Ker pa na­vkljub takšnim obljubam ni našel pravega ključa za njeno srce, je ukazal svojim hlapcem, da so kraljevo hčer ugrabili in jo odpeljali v njegovo graščino. Pri tem niso opazili, kako jim je Žabji princ vso pot sledil. Neopazno se je vtihotapil v utrjeno poslopje, ponoči ugasnil baklo na hodniku, v temi spotaknil čuvaja, ki je pazil na zaprto kra­ljično, odpahnil vrata, pograbil dekle za roko in skupaj sta stekla iz hiše. Da sta zares rešena, sta verjela šele v gozdu. Tam sta imela toliko časa, da sta se za hip ustavila in kraljična je hvaležno objela Žabjega princa. Zaupala mu je, da je sploh ne moti njegov videz. S svojim dejanjem je dokazal, da se v njem skriva pogum in je pravo nasprotje drugim snubcem, ki so najprej izkazovali svoja junaštva, ko pa bi ji morali priskočiti na pomoč, so stisnili rep med noge ... Žabji princ je kljub laskavim besedam priznal svojo kratko pamet in nespretnost. Narobe mu je šlo vse, česar se je lotil. Pravzaprav je bila rešitev kraljične edina stvar, ki mu je v življenju uspela. Kraljična pa je razmišljala po svoje: Kdor prizna, da vsega ne zna, je pameten. Kajti le pameten ve, da bi lahko vedel več, kot že ve. In ker trdi, da je tudi nespreten, pomeni, da se svoje slabosti zaveda. In ker se je zaveda, jo bo skušal odpraviti. Zato gorje snubcem, ki so prepričani, da vedo in znajo vse, a se jim ne posreči osvojiti niti njenega srca.

Odpeljala je Žabjega princa na grad in ga predstavila kralju. Ta se je odločno uprl želji hčerke edinke, da bi njeno roko poklonil takšnemu spaku. Zlasti še, ker snubec ni imel prebite pare. Fant je spoštoval željo svojega očeta in tudi zdaj ni prišel na dan z besedo, odkod prihaja in kdo sta njegova starša. Kralj ga je kljub solzam ljubljene hčerke nagnal z gradu. V zahvalo, ker mu je rešil hčer, mu je podaril kočo in zaplato zemlje ob gozdu. Oprostil ga je tlake in davkov, moral pa je obljubiti, da ne bo več stopil v bližino njegove kraljeve hčere.

Žabji princ se je zahvalil za darilo. Prisegel je, da bo spoštoval njegove ukaze. Počasi se je privadil delu, nerodnost se je umikala spretnosti, nevednost izkušnjam in novo pridobljenemu znanju. Spet je začel misliti na kraljevo hčer, ki zaradi žalosti nad očetovo prepovedjo prijateljevanja z Žabjim princem sploh ni več mislila na snubce. Nekega dne jo je Žabji princ obiskal na gradu. Ker je s tem prekršil prisego kralju, ga je ta dal vreči v ječo. Zdaj je stopila na delo kraljična. Pregovorila je čuvaja, da jo je spustil k ujetniku. Padla sta si v objem in ob poljubu se je zgodil čudež: Žabji princ se je spremenil v prekrasnega mladeniča. Začuda se kraljična tega nepričakovanega pre­obrata niti ni kdo ve kako razveselila. Ustrašila se je, da se je z zunanjostjo ljubljenega spremenila tudi njegova notranjost. Ker pa je odpustil njenemu očetu vse sramotitve in ponižanja, je tako pokazal, da v njegovih prsih še vedno bije plemenito srce, ki bolj ceni dobroto kot mašče­vanje. Priredili so poroko, na katero je nekdanji Žabji princ povabil tudi svojega očeta, mater in brata. Domači ga niso prepoznali. Ko pa so izvedeli za njegovo zgodbo, so se objeli in razjokali od sreče.

Pravljica se je končala tako, kot se konča veliko pravljic – z bogato pojedino. Zastor je padel, luči v dvorani so se prižgale in postavile gledalce v resničnost.

Tudi Krištof in Nejc sta planila pokonci. Ker sta bila med največjimi, sta se prva prebila do izhoda. Hlad dvorane je zamenjala opoldanska vročina. Boštjan ju je pri­čakoval s širokim nasmehom na ustih.

»Kaj mu bova rekla?« je vprašal Krištof. »Zaradi zgodbe me od navdušenja ni vrglo vznak!«

»Tudi jaz sem se dolgočasil,« je priznal Nejc.

Sklenila sta, da mu bosta povedala po pravici ...

Nova obljuba in nov načrt

Nejc je lizal jagodni sladoled. Ta se ni mogel primerjati s tistim iz Boštjanovega hladilnika. Bil pa je še zmerom boljši kot nič. Tudi Krištof je stegoval svojo prožno rožnato mišico in nosil v usta mrzlo kremo, tajajočo se v hrustljajoči vrečki.

Boštjan jima ni zameril kritiziranja lutkovne predstave. Pomagal jima je razčleniti zgodbo in osvetliti posamezne misli, ki so bile skrite med vrsticami, kakor je on temu rekel. Najpomembneje pri vsem tem je bilo, da so fantoma lutke kot izrazno sredstvo ugajale. In ugajale so jima tako zelo, da sta si želela pogledati za zastor. Moral jima je obljubiti, da ju bo prihodnjič predstavil lutkarjem. Popeljali ju bodo za oder in jima razkazali vse, kar bosta hotela videti.

Pravo presenečenje pa ju je šele čakalo. Boštjan jima je priznal, da se je pred mnogimi leti sam ukvarjal z lutkami, in to kmalu zatem, ko je opustil košarko.

»Še zdaj imam doma nekaj lutk. Ročne lutke se precej razlikujejo od marionet, ki sta jih videla na predstavi. Marionete vodijo igralci, skriti nad odrom. Na posebnih vzvodih premikajo nitke, s katerimi so privezane lutke za telesne okončine in glave, medtem ko si ročne lutke igralci najpogosteje nataknejo kar na prste in se skrijejo pod oder.«

Krištof si je vroče zaželel, da bi sam poizkusil, kako je z vodenjem lutk, Nejca pa je bolj pritegovalo metanje parketov. Našla sta rešitev, sprejemljivo za oba: medtem ko bo Boštjan iskal lutke, se bosta pošteno premigala pod koši. Ura nepretrganega sedenja v gledališču je opravila svoje ...

Ne samo igralca, pač pa tudi dramatika

»Zdaj se lahko resneje pogovorimo o predstavi, ki naj bo čisto naša,« je spregovoril Boštjan.

Krištof in Nejc sta se zgnetla na edini fotelj v dnevni sobi. Za začetek je skušal Nejc z dreganjem izzvati prijateljski ravs, a se je zaman trudil. Krištof ga je mimogrede lopnil po butici in mu zavpil na uho, naj bo za spoznanje bolj resen. Z neumnostmi ne bo pripomogel k boljši predstavi.

Nejc se je umiril. Brez ugovarjanja je prepustil lutko Krištofu, da si jo je nataknil na prste.

»To bo naša kraljica,« je rekel Boštjan.

Kralja v zbirki ni premogel.

»Vem, da je kraljica,« je rekel Krištof in poravnal svileno obleko, ki se je kar naprej vihala in mu razkrivala drobno zapestje.

Boštjan je predlagal, da bi pravljico, ki so si jo ogledali v lutkovnem gledališču, temeljito spremenili.

»Kralj naj bi bil kraljica, namesto sina bi imeli hčer. Preveliko število snubcev odpade, prav tako zmaji in druga pravljična bitja, nad katerimi vitezi tako radi izkazujejo svojo prebrisanost in moč. Res nima smisla, da bi kopirali obstoječo predstavo, vajina naloga je, da ob upoštevanju povedanega sestavita novo zgodbo.«

»Od nekdaj sem sovražil proste spise,« je zastokal Nejc.

Krištof je vzel izziv veliko bolj zares. Od silnega razmi­šljanja je gubal čelo in se za Nejčevo presedanje še zmenil ni.

»Žejen sem,« je zastokal Nejc.

Vroče mu je bilo od norenja pod košem. Pa tudi sicer je bilo toplo. Zaželel si je požirek hladne vode.

Boštjan mu je pomignil, naj miruje. Ni bilo pošteno, da je motil prijatelja med razmišljanjem. Sam mu je stopil po vodo.

»Razočaral si me,« je medtem šepnil Nejc. »Greš se take oslarije ...«

Krištof ga je grdo pogledal.

»Lutke niso nobene oslarije!«

»Ne mislim lutk, ampak izmišljanje zgodb. Saj nisva pi­sa­telja ali dramatika, da bi si izmišljala lutkovne predstave!«

Krištof ga je zaprosil, naj že enkrat utihne. Drugače se ni mogel zbrati.

Ker bo kraljica zamenjala kralja, bo namesto Žabjega princa izbral princeso. To mu je nakazal že stari Boštjan. Žabji princ je bil grd, zato bo princesa lepa. Žabji princ je bil dobrega srca, princesa bo ošabna in hudobna. In ker bo takšna, jo bo moral kaznovati. Samo kako naj jo kaznuje?

Tu se mu je ustavilo in komaj je čakal na Boštjanovo pomoč.

Možakar se je kmalu vrnil. Malinovec je prinesel za oba in fanta sta ga na dušek izpila. V en glas sta se zahvalila za užitek.

Krištof je s podvojenim zanosom zdrdral svoj načrt. Boštjan ga je poslušal in kimal.

»V podrobnosti se ne spuščaj. Naletel boš na nepremagljive težave,« ga je opozoril.

Hotel je, da bi mu deček podal vsebino zgodbe v nekaj stavkih. Šele nato bi jo skupaj obdelali in opremili z detajli.

Krištofovi možgani so se dodatno skodrali. Prvič v živ­ljenju je sestavljal nekaj več kot zgolj prosti spis ali pismo domačim iz šole v naravi.

»Ampak samo z nekaj stavki ne bo šlo,« je odkimal.

Glavni junak bo skromen in bister fant, ter seveda prikupen, da bo strl srce ošabni princesi.

»Potem junak ne bo plemenite krvi?« se je začudil Bošt­jan.

Dečka sta se skupaj odločila za preprostega kmečkega fanta.

»Mladenič se bo moral srečati s princeso,« je spet vpadel Boštjan, »čeprav kmečki pobje niso imeli kaj početi po gradovih, razen kadar je šlo za tlako. Morda se je princeska podala s svojimi spremljevalkami v gozd in je tam srečala svojega junaka ...«

»Ja!« se je navdušil Krištof, »fant je bil dobrega srca in je za bolno mamo nabiral zdravilna zelišča, ki rastejo v gozdu ...«

Rešitev je bila sprejemljiva.

Do besede je prišel značaj princeske. Hotela bo omre­žiti fanta in se z njim poigrati, a fant ne bo podlegel njeni lepoti. Princesa mu bo to zamerila. Njegovo obnašanje bo razumela kot žalitev. Dala ga bo ukleniti in zapreti v grajski stolp. Hudobija bo za nekaj časa potisnila dobroto v kot. Takšna je zakonitost pravljic, in kot je vse kazalo, se je Boštjan dobro spoznal tudi na pravljice.

»Na koncu bo dobrota zmagala,« je nadaljeval Krištof.

»To si rekel zato, ker sem jaz tako hotel,« je stegnil Nejc.

Še preden sta sogovornika planila nanj, naj neslane pripombe ohrani zase, je brž nadaljeval:

»Da bo dobrota zmagala, bo fant moral pojesti špinačo, pločevinko rib ali vsaj banano. Ena teh jedi mu bo dala nadčloveško moč. Rešil se bo iz ječe, kaznoval princeso in njene starše, slednje zaradi pomanjkljive vzgoje potomke, ter se z zelišči vrnil k bolni materi. Mati bo seveda ozdravela ...«

Krištof in Boštjan sta molčala.

Nejc je gledal zdaj enega, zdaj drugega. Nekoliko užaljen, ker nista od navdušenja padla po tleh, je tiho pristavil:

»Takšno je moje nadaljevanje zgodbe. Če nista zadovoljna, si izmislita kaj boljšega!«

»Ne, sploh ne! Zelo dobro si zadel!«

To je bil Boštjanov komentar, izrečen z zadovoljstvom, ker se je deček sploh pridružil razmišljanju.

Krištof se je potihoma vprašal, kako se je banana znašla v ječi. Sam si je odgovoril, da je v pravljicah vse mogoče. Poleg tega je banana spadala med podrobnosti. In podrobnosti bodo prišle na vrsto po postavitvi osnovnega ogrodja zgodbi.

Ko bo mati po zaslugi sinovih zelišč ozdravela, bo fant poiskal dekle. Vzela se bosta in kmalu mu bo povila sinka. Živeli bodo skromno, a srečno.

»Za nasprotje bomo vzeli spet vsega sito princeso,« je predlagal Boštjan.

Govoril je počasi, kot bi čakal, kdaj se bodo enemu od obeh fantičkov prižgale lučke in bo po svoje nadaljeval pripoved.

»Če se bo junak srečno oženil, bo po drugi strani imela princesa manj sreče. Izbirala bo in izbirala med bogatimi snubci ...«

»Kdor preveč izbira, izbirek dobi,« se je Krištof spomnil starega pregovora.

Nejc se je začudil prijateljevi razgledanosti. Pripomnil je, da je naravnost ponosen na njuno poznanstvo.

»In čemu ne bi prišlo na dan, da je njen izbrani mož manj bogat, kot je mislila ona pred poroko?« je pomislil Krištof.

Žal ni našel nadaljevanja. Zdelo se mu je, da je zašel ...

»Nima smisla, da bi ostal pri denarju kot takem. Denar je preveč banalna stvar. Poleg tega bi se oddaljil od mladih dveh zakoncev, mi pa želimo poudariti, kako materialno bogastvo ni glavni vir sreče,« mu je skušal pomagati Boštjan.

»Meni pa se zdi, da bi lahko bil tu konec. Če namreč ostane tako, kot je predlagal Krištof,« je rekel Nejc.

Krištof je kljub prijateljevemu poizkusu, da bi podprl njegov predlog, zavil z očmi:

»Kakšen konec, ko pa še razpleta nimamo!«

In razmišljali so naprej.

Če bo junak imel sina, bo princesa brez otrok. In če bosta mladi junak in njegova ženka srečna, bo princesa v zakonu nesrečna. Pravo bogastvo bo skrito v otročičku!

»Že vem!« je Krištof poskočil. »Princesa se bo postavljala z dragulji, dokler ne bo spoznala, da so dragulji mrtvi predmeti ...«

Od tu naprej je spet pomagal Boštjan:

»Rekli smo že, da bo otrok pravo bogastvo. Glas o sreč­nem kmečkem paru bo prišel na ušesa princesi, in ta bo poklicala mladeniča na dvor, da bo iz njegovih ust slišala, kaj osrečuje njiju z ženko, čeprav životarita v borni koči. Fant bo po pravici povedal, da ju osrečuje droben dragulj. Kadar imata na voljo vsaj malo časa, se poigrata z njim, in to je tisto, kar ju dela tako srečna. Princesa bo mla­deniča odslovila, svojega moža pa poslala v svet po najdra­gocenejše dragulje, da bi se tudi onadva pozabavala z njimi. Mož se bo res vrnil z zakladom, za katerega bo odštel četrtino kraljevskega premoženja. Po kosilu bosta legla na debelo preprogo sredi sobane in se začela igrati z dragimi kamni. Toda igra jima ne bo prinesla niti najmanjšega zadovoljstva. Samo prepirati se bosta začela, ali bi dala dragulje vstaviti v princesino ogrinjalo ali v vladarjevo žezlo ...«

»Zdaj tudi vem, kako bomo končali,« je vzkliknil Kri­štof. »Princesa se bo podala v vas k srečnima zakoncema. Naletela bo na otročička, s katerim se bosta mlada dva zabavala, in spoznala bo, da bogastvo ni tisto, ki stopa s srečo z roko v roki.«

»To si lepo povedal,« se je pošalil Nejc, Boštjan pa je oba pohvalil, ker nista pretiravala s krvavimi prizori. Nasilje je bilo v modi, pa tudi pravljice se ga niso izogibale. Prav tako sta se držala dogovora glede števila lutk. Kraljica oziroma princesa bo prevzela vlogo bolne matere, kar ne bo težko, saj se nikoli ne bosta pokazali na odru ob istem času. Za foteljem ju bodo na hitro preoblačili ...

Navdušenje nad lastno predstavo je naraslo z Boštja­novo pripombo, da bodo povabili gledalce iz hiše. Če jim bo predstava všeč, jo bodo ponovili v dvorani krajevne skupnosti. S prisluženim denarjem si bodo kupili majhen oder, brez katerega si je težko predstavljati lutkovno gle­dališče.

»To bo prima!« se je razvnel Krištof.

Kar videl je, kako potujejo z Boštjanovim avtom po vaseh in mestecih. Razstavi školjk z vsega sveta sledi lutkovna predstava. Kralj lutk je on, kraljica školjk pa školjka svetega Sebastijana.

Hotel je kar takoj domov po školjko, pa se je premislil. Čakalo ga je delo pri dokončnem oblikovanju besedila. Zanj bo porabil toliko domišljije, da mu je bo zmanjkalo za iskanje prepričljivega izgovora o vzroku izginotja dragocene školjke.

Prav zato se je odločil, da bo sveti Sebastijan še malo počakal ...

Nenavadno plačilo za kazen

»To ne bo dobro,« je rekel Krištof.

Takoj po pouku se je oglasil pri Boštjanu. Torbo je odvrgel na mizo in se spustil na edini stol. Vroča stegna so se mu v trenutku prilepila ob les. Potisnil je lase s potnega čela, obupano zavil z očmi in si podprl glavo.

Boštjan je takoj zaslutil, da je nekaj narobe. Hudo narobe! Zato ga je že med natakanjem vode v kozarec brez besed spodbujal, naj se izpove o vsem, kar mu leži na srcu; če ga bo ubogal, mu bo laže, saj ni slabšega kot zapirati skrbi vase.

Izkazalo se je, da problem sploh ni bil tako nerešljiv, kot se je zdelo dečku. Na testnem listu z računi se je bohotila enica.

»Danes smo pisali. Alfa nam je dala vsega petnajst minut. Potem je ocenjevala. Ampak največja svinjarija je to, da testov sploh ni napovedala.«

»Lepo,« je rekel Boštjan. »Če bi vedel, da pišete test, bi se naučil, tako pa ... Le kdo se sploh še uči zase!«

Krištof se je molče zazrl v tla. Pustil je starca, da je nalagal o koristnosti učenja. Lahko mu je bilo govoriti, saj je minilo že milijon let, odkar je sam drgnil šolske klopi. V njegovi šoli še niso poznali testov in podobnih ekspresnih preverjanj znanja. Pa tudi predmeti so bili lažji. To mu je nekoč Boštjan nehote sam priznal. Govoril je o nekem Leonardu da Vinciju, ki je bil slikar, pesnik, izumitelj ... Vso znanost je imel v malem prstu. Danes pa že zdravniki ne obvladajo celotnega področja medicine, ampak se delijo v specialiste za določene organe in specialisti se še naprej delijo na strokovnjake za zdravljenje teh in onih bolezni ... Obseg človekovega znanja je tako narasel, da je nemogoče najti posameznika, ki bi ga obvladoval, kaj šele iskal in razreševal nove in nove neznanke.

»Ostani pri meni. Našla bova rešitev. Zaradi enke še ne bo konec sveta, samo če v šoli ne boš popustil ...«

Krištof je odločno odkimal. Za spoznanje laže mu je postalo pri srcu. Zaprosil je Boštjana, če lahko pri njem napiše popravo. Stanovanje zgoraj je tako prazno in dolgo­časno.

Boštjan mu pri pisanju ni pomagal. Le od daleč je sprem­ljal dečka, kako je iz torbe izvlekel zvezek. Pisal je na novo stran, saj bi mu na rdeče popackanem testnem listu prehitro zmanjkalo prostora za popravke.

Od časa do časa je Krištof poškilil med vaje, ki so jih delali v šoli. Dobljene rezultate je primerjal s tistimi v knjigi. Bil je videti zadovoljen, čeprav mu je razpoloženje še naprej grenila skrb, kako jo bo odnesel pred domačimi. Saj kakšne posebne kazni že iz navade ni pričakoval, bilo pa je dovolj, da bi mu enico vse leto oponašali ...

»Če bi kar jaz podpisal enico namesto tvojih doma, se upravičeno bojim, da bi ti dajal potuho, jaz pa ti ne želim škoditi,« je spregovoril Boštjan s silno resnim glasom.

»Saj mi ne bi škodil,« je poskočil Krištof. »In cvek bi popravil, še preden bi moji zvedeli zanj.«

»Tvoja mama ne hodi na roditeljske?« je vprašal Bošt­jan previdno.

Krištof je vedel, kaj skrbi možakarja. Mama bi slej ko prej opazila enico in zarota bi prišla na dan. Potem bi se upravičeno prišla kregat na njegov prag.

»Rekel bom mami, da si moj inštruktor. Inštruktor pa ima pravico podpisati testno nalogo,« se je razgovoril Krištof. »Tudi nekateri moji sošolci imajo inštruktorje. Poleg tega mi to dolguješ. Samo zato se nisem učil, ker smo vse popoldne pisali besedilo za tisto TVOJO lutkovno igrico!«

»Za MOJO lutkovno igrico?« je vzkliknil Boštjan skoraj užaljeno. »Jaz pa sem ves čas mislil, da pripravljamo NAŠO igrico!«

Krištof je še enkrat pogledal z belim. Sploh ni mislil tako grobo, kot je izpadlo. Rad je imel lutke. Če jih ne bi maral, potem kratko in malo ne bi sodeloval. Obnašal bi se kot Nejc, ki si vse popoldne ni izmislil niti enega uporabnega stavka. Zaradi lutk je resnično pozabil na šolo, to pa je zgovoren dokaz, kako se je lutkovne predstave in priprav nanjo lotil z vso resnostjo.

»Obljubim ti, Boštjan, da bom drugič pisal bolje. Moja starša bosta zadovoljna s spričevalom!«

Navkljub prisegi Boštjan ni bil navdušen.

»Daj sem!« je rekel in segel po testnem listu.

Ob svojem podpisu je nakracal še nekaj stavkov. Krištof jih ni znal razvozlati. No, pa tudi trudil se ni preveč, zdaj ko je imel podpis!

Vložil je list v zvezek s popravo in vse skupaj stlačil v torbo. Misel na lutke se je morala umakniti še eni neprijetni nalogi.

»Narisati moram portret sošolca ali prijatelja. Ti znaš risati?«

Boštjan je odkimal z nasmeškom na ustih; nasmešek je izdajal, kako morda ne govori po pravici, vendar pa se mu zdi, da je ena usluga dopoldne več kot dovolj!

Krištof je še napeljeval vodo na svoj mlin:

»Mislil sem, da bi mi pomagal. Če hitro končava, nama ostane dovolj časa za pripravo predstave ...«

V odgovor je v veži pozvonilo. Krištof se je odlepil s stola in stekel k vratom.

Bil je Nejc.

Za razliko od njega ni prinesel enice v testu in tudi šolsko torbo je pustil doma.

»Ravno prav,« se je razveselil Boštjan.

Tako je moral Nejc sesti na klop, Krištof pa je iz mape izvlekel risalni list. Pripravil je tudi svinčnik in radirko, čeprav mu je stari Boštjan naročil, naj slednje ne uporablja, saj je izdelek potem preveč podoben zmazku.

»Namesto radiranja si dobro oglej Nejca. In tudi med risanjem glej bolj ali manj vanj in ne v papir in svinčnik.«

Še malo, pa se bo izkazalo, da se Boštjan spozna tudi na risanje! Pri tolikerih presenečenjih se eno več ne bi niti poznalo.

Krištof je ujel živahni jeziček med vrstama belih zob in se lotil dela. Zrl je v Nejca, ki je sedel pred njim in prav trapasto buljil v prazno. Risati pa ni začel. Kratko in malo se ni mogel odločiti za začetno potezo.

»Ne morem pomagati, ampak ne gre mi,« je zastokal. »Risanje portretov je preveč zapletena reč. Saj nisem Leonardo da Vinci ali kako si mu že rekel ...«

Boštjan se je razjezil. Zmerjal ga je z revo, ki takoj obupa, namesto da bi se boril. Nikoli ne bo nič iz njega, če se ne bo zavzeto lotil problemov, ki mu jih življenje nasipava iz dneva v dan. Na težjo stvar ko naleti, večji izziv mora videti v njej. In vsak tak izziv, pred katerim se spo­četka čuti nemočen, je zanimiv in vreden poskusa, da ga slej ko prej obvlada.

»To so samo besede,« se je uprl Krištof. »Nikoli ne bom slikar. Niti nedeljski, kaj šele takšen z imenom!«

»Res je bolje, da ne misliš na Vincijevo veličino,« je prikimal Boštjan. Spet je govoril z mirnejšim glasom: »Nihče mu ne seže niti do kolen. Ampak saj ne rišeš zato, da bi

se kosal z njim. Če bi vsi ljudje mislili po tvoje, bi jih popadlo malodušje. Ostani sam svoj! Išči svoj izraz, podajaj svoje videnje sveta. Pusti slavo starim mojstrom. Morda pa bo nekoč zgodovina tudi tebe priznala in jaz bom ponosen, da si začel risati prav v moji kuhinji!«

Nasmehnil se je in Krištofu se je zazdelo, da se je z dolgo govoranco norčeval iz njegovega oklevanja. Ni mu zameril.

Odločno je povlekel črto po belem papirju.

Tudi Nejc si je oddahnil. Še malo Krištofovega odla­šanja in izvrgel bi grožnjo, naj si poišče drugo žrtev, ki mu bo pripravljena nepremično pozirati ...

Krištof je risal nenavadno hitro za začetnika. Pri tem je v silni zaverovanosti še naprej grizljal konico svojega jezika. Tisto, kar je nastalo, je bil res obraz dečka, vendar katerega koli dečka in ne ravno Nejca. Takšnih misli je bil stari Boštjan, ko si je pobliže ogledal mojstrovino. Tudi Nejc je segel po risbi. Pravico je imel do tega, saj je bilo za njim polurno sedenje, kar ni mačji kašelj.

Skoraj zvilo ga je ob pogledu na čačke. Toliko, da se ni zvrnil na tla in umrl od smeha.

»Malo površen si bil,« je rekel Boštjan. »Pozabil si mu narisati nos.«

»Nisem pozabil! Tako majhnega ima, da ga nisem videl.«

»Če je tako, potem je to dobra slika,« se je popravil starec.

Nejca je brž minil smeh. Postrani je pogledal Krištofa, ki je zadovoljno pospravljal risalni list v mapo.

»Je že tako, da pravi umetnik nariše samo tisto, kar vidi,« je Boštjan pojasnil svojo

spremenjeno odločitev. »In če Krištof ni videl nosu, ga tudi ni narisal. Njegovo videnje

moramo pač spoštovati ...«

Nejc je zaslutil, da se je od vročine zmešalo tudi starčku. Potipal si je nos in ni vedel, ali bi se zasmejal ali oba poslal k hudiču.

Šele po tako razburljivih dogodkih so se lotili vaje za lutkovno predstavo.

Vabilo ali lov na cenjene obiskovalce

»Ne vem, če bom lahko prišla. V službi imam dela čez glavo,« je rekla mama in se pri tem kislo držala, kot da ji je resnično hudo, ker ne bo mogla prisostvovati pomembnemu dogodku.

»Tudi meni je dan pol prekratek. Če se bo zgodil čudež, potem mogoče pridem,« je rekel očka.

Zelo podobna sta bila odgovora Krištofovemu povabilu na lutkovno predstavo. Pravzaprav ju je pričakoval. Ponavljala se je stara zgodba: takrat, kadar si je on želel njunega sodelovanja, starša nista imela časa in narobe. Tudi zdaj, ko bi lahko skupaj v miru pozajtrkovali, se jima je mudilo v službo.

»Lepo od vaju,« je deček potegnil črto pod povedanim. »Če vaju ne bo, naj si mislijo o vama, kar hočejo!«

»Kdo naj si misli?« je vprašala mama nekoliko prizadeto; veliko ji je pomenilo mnenje sosedov.

Zato pa se je očka kot navadno požvižgal nanje:

»Kaj naj si mislijo?! Je že sramota, da moramo toliko delati, če hočemo sploh preživeti ob tej draginji!«

Krištof je za vzor postavil Nejčevo mamo. Celó torto bo spekla za pogostitev igralcev. In predstavo si bo ogledala od začetka do konca. Onadva pa iščeta izgovore, čeprav ju ni prosil za torto. Samo vstopnici bi morala kupiti.

»Denar otroke kvari. Poleg tega ti z očkom vsak mesec izplačava žepnino,« je menila mama.

Krištof je priznal, da je denar za Boštjana.

»Njega pa res ne bomo podpirali! Samski je in lepo pokojnino ima,« se je razhudil očka.

Krištof je zamomljal, da se ni prav izrazil. Boštjan denarja ne bo porabil zase, ampak bo kupil lutkovni oder. Takšnega, da bodo na njem lahko uprizarjali igre kot v pravem lutkovnem gledališču.

Zdaj očka ni vedel, kaj bi odgovoril. Najbrž še nikoli ni bil v lutkovnem gledališču!

»Zdi se mi, da ni prav, ker te vlači v te reči,« je pripomnila mama nekoliko zadržano in v zadregi, ker ni vedela, kako se naj loti problema, da ne bo po nepotrebnem spet ogenj v strehi. Očka je ravnal še preudarneje: Segel je v denarnico po pet tisočakov.

»Upam, da bo za dve vstopnici dovolj.«

»Začetek predstave bo ob šestih popoldne. In ne razo­čarajta svojega sina,« je zavpil Krištof za odhajajočima star­šema; brez pravega odgovora sta zaloputnila z vrati.

»Bom imel vsaj manj treme, če vaju ne bo,« je deček zaklical za njima dovolj tiho, da ga nista slišala.

V usta si je potlačil zadnji grižljaj kruha. Nekaj kapljic medu mu je spolzelo po prstih. Obliznil si jih je in izpil čaj do konca. Skodelico in krožnik je odnesel v umivalnik, z mize pobrisal drobtine in se še enkrat ozrl po prostoru.

»Adijo, kuhinja, do večera se ne vidiva!«

Ob koncu pripisana kazen

Na poti v šolo je Krištof razmišljal o bliskovito se bli­žajoči lutkovni predstavi. Potihoma je ponavljal besedilo, čeprav mu ga ni bilo treba znati na pamet. Ker z Boštja­nom in Nejcem niso nastopali na odru, gledalcem pred očmi, so si lahko pomagali s kukanjem v besedilo. Samo šumeti niso smeli s papirji oziroma pozabiti na usklajene gibe s prsti. Lutke so morale govoriti z vsem telesom ...

O predstavi in vlogi srečnega mladeniča je razmišljal tudi med poukom.

Tako med uro slovenskega jezika. Mislil si je: starka nas uči o življenjepisih pomembnih pesnikov in pisateljev, niti sanja pa se ji ne, da sedi med učenci avtor lutkovne igrice. Nekega dne bo še ponosna, ker ga je poučevala v osnovni šoli. Obžalovala bo vsa tista mučenja s stavčno analizo pred tablo, saj se bo bala, da jo bo zaradi tega ohranil v slabem spominu ...

Razmišljal je tudi med uro zemljepisa.

In med matematiko ... Med matematiko ne vso uro! Ko je Alfa pregledala popravo testov, ga je poklicala k sebi.

»To je zdaj pravilno! Upam, da ne boš več streljal tak­šnih kozlov. Sicer pa vidim, da imaš inštruktorja. Doma napiši stokrat, da se učiš zase in ne zame in za starše!«

Krištof je zazijal od presenečenja. Pa tudi učenci v klopeh so onemeli. Takšnih kazni Alfa doslej ni dajala.

»Ne glej me tako,« je vzkliknila Alfa narejeno obupano. »Tvoj inštruktor je tako zahteval in če natanko pomislim, se strinjam z njim, pa si mislite, kar si hočete!«

Šele zdaj se je Krištofu posvetilo, kaj je Boštjan nakracal pod podpis k enici. Tako zelo razočaran je bil nad njim, da do konca pouka ni več razmišljal o lutkah.

O banalnem dogodku, ki skoraj onemogoči predstavo

Pred dvigalom v pritličju je Krištof naletel na plakat z napisom:

»Oglejte si lutkovno pravljico o Skrivnostnem dragulju. Ob pomoči Nejca in Boštjana napisal Krištof. Vsi trije tudi vodijo lutke. Vstopnina po želji. Ob osemnajsti uri vljudno vabljeni k Boštjanu!«

Dvakrat je prebral od začetka do konca.

Lepo od Nejca! Vedno je trdil o sebi, kakšen brezveznik za pisanje da je. Te črke je izpisal kot pravi mojster. Razen če mu pri pisanju ni pomagal Boštjan ali kdo drug od domačih!

Podoben plakat je visel tudi pred vrati Boštjanovega stanovanja. Vprašal se je, kakšen odziv lahko pričakujejo. Odraslih ne bo veliko, saj so prepričani, da so lutke namenjene zgolj otrokom. Od otrok pa so v njihovi hiši samo Alenka, Rok in Miki. Alenka po videzu spominja na Jasno. Njenih let je in dan za dnem sedi ob oknu in vzdihuje za učiteljem telovadbe. Zaljubljenost in lutke ne gredo skupaj, zato nje po vsej verjetnosti ne bo k Boštjanu.

Roku je šest ali sedem let. Kolikor ne bo šel z babico v Tivoli, lahko resno računajo z njim. Veliko bolj kot na primer z Mikijem, ki ves prosti čas preživi na vogalu, kjer duhoviči in razgraja s skupino somišljenikov. Ti frajerji na lutke še pomislijo ne ...

Pozvonil je, da bi se z Boštjanom pogovoril o generalki, to je o zadnji vaji pred predstavo za javnost. Užaljenost zaradi nenavadne kazni se je umaknila želji po nastopu. Nič več se ni kisal, ker si ga je stari malo sposodil ...

In ko je mislil, da bo uzrl Boštjana vsega srečnega od pričakovanja razburljivega dogodka, ga je v resnici pozdravil dolg in kisel obraz. Obraz obupa, razočaranja in kaj bi vedel še česa ...

»Zobno protezo sem izgubil,« je zamomljal komaj raz­ločno.

Pri tem mu je brada poskakovala daleč naprej. Toliko, da se ni dotikala štrlečega nosu.

»Tak ne bom mogel nastopiti!«

Žalostnega dejstva mu res ni bilo treba poudarjati. Nihče ne bi razumel brezzobe kraljice ali matere, pa čeprav je bila le-ta obsojena na ležanje v postelji ...

Poleg tega je bil na zobe čustveno navezan. Bili so njegova prva proteza, prvo v življenju pa je človeku najdražje.

Krištof ni tako hitro ubupal.

»Si zobe pogrešil doma ali si bil kje zunaj?«

»Nikamor nisem šel. Hišnega praga še prestopil nisem,« je poudaril Boštjan.

»Potem stvar ni tako črna.«

»Črna, črna,« je pokimal starec, kot bi se jezil nad fantovim optimizmom. Z Nejcem sta vendar premetala stanovanje, a vse zaman!

»Že mogoče,« je pokimal Krištof. »Vprašanje je samo, če sta se dela lotila dovolj sistematično.«

Nejc, ki je sedel za mizo in srkal malinovec, se je pohvalil, da sta bila več kot temeljita. Odkrila sta tri pare nogavic, ki jih je Boštjan že zdavnaj odpisal, stare spodnjice, brisačo in dva žepna robca. Izza hladilnika je Nejc potegnil tudi odpirač za steklenice. Boštjan je sicer od­ločno trdil, da takšnega odpirača v obliki kitare nikoli ni imel, v resnici pa je najbrž pozabil nanj.

Le preklicane proteze ni bilo nikjer! Boštjanu je šlo skoraj na jok.

»Sta pri školjkah pogledala?« je vprašal Krištof.

Proteza je spominjala na določeno vrsto školjk in če jo je slučajno odložil na polico ...

Nejc je ovrgel tudi to možnost.

Stvari so v resnici postajale bolj črne, kot so se zdele Krištofu na začetku. Zato je skušal misliti še malo dru­gače. Vprašal je Boštjana, kdaj je pogrešil ta nujni del svojega bitja. Pred kosilom ali po njem? »Pred kosilom,« je zamomljal Boštjan.

Krištof je stekel v kopalnico in pogledal v odtok. Po­žrešna odprtina je bila veliko premajhna, da bi lahko pogoltnila Boštjanovo grizalo.

»Na stranišču si jih tudi nisi umival?« je deček vprašal bolj sam zase, a dovolj glasno, da ga je Boštjan slišal.

Vprašanje je razumel kot žalitev. Kdo neki si umiva zobe na stranišču?! Čeljusti od zgroženosti sploh ni premaknil, samo še bolj žalostno je pogledal.

»Vprašal sem kar tako,« je Krištof nagubal čelo v napetem razmišljanju.

Čedalje slabše se je pisalo lutkovni predstavi.

Nejc je predlagal, da bi šel snet plakata, saj ni imelo smisla, da bi se osmešili, ko bi prvi gledalci že zvonili pri vratih. S torto ni bilo takšnih problemov. Pojedli bi jo tudi brez predstave!

»Kaj si imel za kosilo?« je Krištof preslišal kapitulacijski predlog svojega prijatelja.

Nejc je začel naštevati jedilnik, pa ga je Krištof ustavil:

»Je tvoja mama kuhala Boštjanu?«

Deček je odkimal.

»Kaj se potem oglašaš? Boštjan je izgubil zobe in ne ti!«

Tako je bil Boštjan tisti, ki se je skušal zbrati, da bi kar najprecizneje odgovoril na zastavljeno vprašanje. Od silnega razburjenja se je komaj spomnil, kaj si je pripravil za kosilo.

»Juho sem jedel, in krompir z jetrci. Malo sem jih po­pražil na čebuli ...«

Podrobno naštevanje je bilo popolnoma odveč, saj ga Krištof zaradi momljanja ni razumel.

Krištof se je obesil na besedo krompir.

»Je bil krompir iz vrečke ali si ga sam olupil?«

»Sam sem ga olupil. Instant je drag kot žafran.«

Zdaj se je Krištofu zdelo, da se je pritipal bliže k cilju. Kaj bi dal, da bi se njegovo predvidevanje izkazalo za pravilno!

»Ali si mizo pospravil pred jedjo ali po jedi?«

»Tega pa res ne vem,« je odsotno odkimal Boštjan.

Niti se ni preveč trudil z razmišljanjem, saj ni videl povezave med svojo protezo in lupljenjem krompirja. Povezave pa ni videl zato, ker ni poznal raztresenosti Krišto­fove mame. Čeprav ni kuhala velikokrat, je že lepo število nožičkov za lupljenje krompirja za vedno odromalo skupaj z različnimi olupki na mestno smetišče ...

»Imaš odpadke tam kot zmerom?« je vprašal Krištof.

Še preden je Boštjan prikimal, je deček počepnil pred pomivalno mizo in odprl vratca. Izpod korita je smrdelo vedro s smetmi. Pobrskal je med olupki, pomečkanim papirjem, raznimi vrečkami vsaj dvakrat prevretih čajev in drugo nesnago, dokler ni otipal Boštjanove proteze. Z vsem odporom, ki ga je čutil do te najbolj nagnusne stvari na svetu, je segel ponjo in jo zmagoslavno izvlekel na svetlo.

Boštjan bi bil skoraj ponorel od veselja. Dvignil je dečka na noge in ga z brezzobo čeljustjo cmoknil na lice. Potem je pograbil svoj najdeni zaklad kot največjo dragotino tega sveta in ga spral pod curkom tekoče vode. Z zobmi v ustih je bil spet tisti pravi zbiralec školjk. Smehljal se je, da bi zlahka delal konkurenco manekenom za zobno pasto ...

Tudi Krištof je bil zadovoljen. Rešil je predstavo in vrnil Nejcu samozavest. Z dlanjo si je obrisal sledove mokrega Boštjanovega poljuba. Čeprav je imel starca rad, ga je njegov dotik na licu spominjal na neprijetno srečanje z mokro kuhinjsko pomivalko ...

Gledalci poznajo potrpljenje

Na plakatu je pisalo, da se pravljica o dragulju začne ob osemnajsti uri. Dvajset minut pred šesto je prišel prvi gledalec. Bil je Azriel. Kdo ve, kako se je pritihotapil v dnevno sobo. Nikamor se mu ni mudilo. Za začetek se je razgledal po fotelju, kjer je Boštjan razložil lutke. Ovohal je vsako posebej.

Ko si je potešil radovednost, je odkorakal v kuhinjo.

Tam sta fanta pripravljala še zadnjo kuliso. Na list papirja sta risala grajsko poslopje. Pravzaprav sta ga barvala z vodenkami. Siva barva se ni znašla samo na sliki, ampak tudi na njunih rokah.

Boštjan je prvi zagledal Azriela. Niti z očesom ni trenil, samo suhoparno je pripomnil, da je eden od njiju pozabil vrata na stopnišče odprta. Lahko bi jih zaprla, saj obiskovalci vedo, kje je zvonec.

Krištof in Nejc sta se spogledala. Pojma nista imela, kaj je hotel starček s pripombo, dokler nista tudi onadva uzrla mačka.

Nejc je skočil k njemu in ga dvignil v naročje.

»Danes nimaš tu kaj iskati, Azriel! Na lutke se ne razumeš, pa tudi vstopnine nisi plačal!«

Odnesel ga je na stopnišče. Preden je zaprl vrata za seboj, se je ozrl k dvigalu, kjer je rdeča utripajoča lučka nakazovala možnost prvega obiska. Res se je dvigalo ustavilo in iz njega je izstopila mama s slavnostno torto v rokah.

»Hura!« je ušel dečku vzklik navdušenja.

Še preden je pridržal vrata Boštjanovega stanovanja, sta po stopnicah prikorakala Krištofova starša. Nista se mogla načuditi lepi torti. Zapela sta ji takšno hvalo, da je stari Boštjan prihitel pogledat, kaj se dogaja pred njegovim stanovanjem. Sploh ni bil namrgoden, pač pa nasmejan.

»O, vidva sta,« se je nazadnje prikazal še Krištof. »Škoda.«

Pripomba je pregnala nasmeške.

»Saj lahko greva,« je rekla mama užaljeno.

Očka jo je ujel za roko. Šepnil ji je, naj ne zganja cirkusa, saj vendar pozna svojega sina. Ne bo pokazal veselja nad njunim prihodom, pa če bi mu prinesla vsa čuda tega sveta. Bil je pač take »sorte«, da je pred domačimi skrival čustva ...

Boštjan je povabil goste v dnevno sobo. Prostor jim je odmeril na divanu, torto pa je odložil na tisti edini stol, prinesen iz kuhinje. Priložil je tudi skodelice za kavo.

»V imenu obeh glavnih avtorjev današnje predstave se vam že vnaprej toplo zahvaljujem za obisk,« je spregovoril svečano in hudo resno. »Vse je pripravljeno, nekaj manjših težav je le s sušenjem gradu. Ne moremo se mu odreči, saj ima poslopje pomembno vlogo v pravljici.«

Hotel je postreči še z nekaj podatki o predstavi, pa ga je premotil zvonec. Po kratkem premolku se je Nejc javil za vratarja.

»Najbrž še prihajajo,« je zinil in stekel napet od pri­čakovanja, kdo visi na zvoncu.

Na hodniku so se gnetli kar trije obiskovalci. Gospa Detela iz prvega nadstropja je pripeljala svojega malega vnuka Rokca in še nekega dečka, ki ga Nejc ni poznal.

»Rokov bratranec je. Upam, da si lahko tudi on ogleda predstavo. Zelo priden fantek je,« je rekla gospa Detela.

Nejc je možato pokimal in spustil malčka v predsobo.

»Jaz ne grem noter,« je odkimala gospa in gledala za fickoma, ki sta v pričakovanju, kaj se skriva pod besedo lutkovna predstava, pozabila na njeno navzočnost.

Tako je dečka doletela nova zadolžitev: obvezal se je, da bo po končani predstavi otroka dostavil v prvo nadstropje, v varno zavetje Rokove babice.

»In tu je prispevek za vstopnici,« je rekla gospa Detela in potegnila iz predpasnika dvakrat prepognjen bankovec.

Nejc je hvaležno segel po njem. Hotel je že noter, pa ga je ustavil Miki. Dolgin je najprej preštudiral, kaj je pisalo na plakatu. Šele potem je dregnil Nejca v ramo in pihnil skozi nos:

»Dojenčki!«

Nejc mu ni ostal dolžen. Takoj ko jo je fant mahnil k dvigalu, je izprožil za njim jezik, kolikor daleč ga je mogel. Pri tem je seveda pazil, da ga fant ni videl ...

Čakanje na začetek predstave so odrasli izrabili za klepet. Do prijateljskega kramljanja je v dirki s časom tako in tako prihajalo čedalje bolj poredko.

Tudi proti kavici niso imeli nič. Brž ko je Boštjan odhitel za fantoma v kuhinjo, je gospa Novak zavrtela z očmi:

»Glejte, glejte, kako se je gospod profesor spremenil. Ni da bi ga človek prepoznal.«

Krištofova mama je prikimala, rekla pa ni nič.

Nekaj ljubečih besed so namenili tudi malemu Roku in njegovemu bratrancu, ki sta večjo pozornost posvečala torti kot pa lutkam, čakajočim na nastop ...

Ob osemnajsti uri in deset minut je Krištof nalepil na desko risbo gradu in vse skupaj pritrdil k fotelju. Barva se še ni povsem posušila; gubala je papir in se izdajalsko bleščala, vendar gledalcev to ni motilo. Motile jih niso niti sive lise na Krištofovem obrazu. Poleg tega se je deček brž skril za fotelj. Pridružila sta se mu stari Boštjan in gibki Nejc in predstava se je naposled začela ...

Razprodaja prijaznih besed

»Hvala, res ne bom torte,« se je zahvalil Krištofov očka.

Skušal se je vljudno nasmehniti, saj ni maral užaliti gospe Novak, glavne avtorice pogostitve.

»Odkar sva poročena, ga še nisem videla vtakniti sla­ščice v usta, razen žličke medu kdaj pa kdaj,« je Krišto­fova mama podprla moža.

Sama si je pustila postreči s koščkom, ki pa je bil na njeno zahtevo tenak, da se je videlo skozenj.

Čast domovine so reševali Krištof in oba ficka. Krištof je pokazal na tako velik kos, kot da že teden dni ni nič jedel. Njegova ješčnost je ugajala Nejčevi mami. Zadovoljno se je smehljala, ko mu je kos zvrnila na krožnik. Tudi ficka sta pokazala na kos podobne velikosti, a ga je razpolovila, saj sta bila tudi malčka pol manjša od Krištofa.

Ne dosti večji košček je dobil Nejc. Ni protestiral, le to je pripomnil, da si bo vzel še, če bo imel premalo.

Stari Boštjan je pohvalil torto že po videzu. Gospa Novak mu je morala zaupati recept. Potem so govorili o vsem mogočem, le o lutkovni predstavi ne. Krištof, ki je priča­koval pohvalo, pa si je naravnost želel njihovega kriti­čnega mnenja ...

»Midva z Nejcem bi rada izvedela, če je bilo z lutkami vse v redu,« se je odločno vmešal v klepet.

»Seveda, predstava!« je vzkliknila Nejčeva mama. »Zelo mi je ugajala. In kdo je avtor besedila? Zdelo se mi je na moč posrečeno ...«

Krištof je omenil vse tri, Nejc je zavpil, da je avtor Krištof, Boštjan pa je pokazal na oba fanta.

»Prispevala sta vsak po svojih močeh ...«

Potem so ju hvalili.

Na koncu so hvalili Boštjana. Poudarjali so, kako sta dečka naravnost navdušena nad njegovo družbo. Kar za­čaral ju je, njim pa je hudo nerodno, ker so ga tako dolgo narobe sodili. Kdor ima rad otroke, ne more biti slab človek.

»No, saj nismo mislili, da ste ravno slab, prej bi rekla odljuden,« je Nejčeva mama iskala prave besede.

Boštjan se je še naprej smehljal. Ko je bila poplava pohval mimo, je priznal, da se mora za vse skupaj zahvaliti Krištofu in Nejcu. V njuni družbi se je popolnoma prerodil. Zdelo se mu je, da so drug drugega bogatili, in kar bal se je misli, da ju bo nekega dne izgubil. Že zdaj ju je pogrešal, če niso bili dan ali dva skupaj ...

»Kar boj se!« se je vmešal Krištof. »To vsaj pomeni, da naju boš vzel konec tedna v hribe!«

Starši so se spogledali.

Nejc je hitel pojasnjevati kako je zdravnik predpisal Boštjanu veliko gibanja. Ker pa bi mu še zmerom lahko postalo slabo, je moral imeti ob sebi spremljevalca. Zdaj bosta onadva pazila nanj.

Boštjan je tiho prikimaval, dokler ga nista dečka pustila do besede:

»Res smo se o tem pogovarjali, vendar pa morate starši povedati svoje mnenje.«

Krištofov oče ga je vprašal, koliko lahko obremenjuje svoje srce. To, da bi mu v primeru slabosti otroka pri­skočila na pomoč, je bolj slaba računica za preživetje ...

»Lahko pokličeva reševalce,« je pohitel Krištof.

Mislil je, da je zadel žebljico na glavico, pa se je Boštjan nasmehnil in rekel, da tako hudo sploh ni. Nobenih reše­valcev ne bo potreboval. Otroka mu bosta v psihično oporo in prav občutek medsebojne navezanosti igra pri teh te­žavah pomembno vlogo. Ni ga namreč prizadel infarkt, ampak motnje v krvnem obtoku. Upa, da se mu ob ustreznih zdravilih težave ne bodo več povrnile.

Nejčeva mama je pogledala svojega sina in nato še Krištofovo mamo.

»Jaz bom mojemu dovolila. Pa naj gre z njim, če si tako želi in ga je gospod profesor pripravljen vzeti s seboj.«

Nejc je skočil pokonci. Zaplesal je in pri tem je malo manjkalo, da ni zvrnil stola z ostanki torte in umazanimi skodelicami kave.

Krištof je moral počakati še nekaj trenutkov, da sta mama in oče z izmenjavami pomenljivih pogledov prišla do podobnega sklepa.

»Hura!« je zavpil še Krištof.

Njemu je uspelo vreči na preprogo krožnik z nekaj sladkimi drobtinami.

»Joj, neroda!« je vzkliknila mama in se lotila pobiranja.

»Saj ni nič hudega,« je zamahnil Boštjan, kot bi hotel z besedo in gibom poudariti, kako res ni vredno truda za tistih pet drobtinic. Ko bodo vsi odšli, bo tako in tako posesal preprogo ...

Nejčeva mama je še enkrat odkimala. Vesela je bila, ko je spoznala soseda v prijetnejši luči ...

Lutke, ki so bistveno pripomogle k prijaznemu popoldnevu, so ležale pozabljene za foteljem ...

V vsakem pričakovanju se skriva drobec napetosti

Krištof je bil na trnih. Niti sekunde ni zdržal na istem mestu. Presedal se je po stolih, stopal k oknu, se nagibal skozenj, spodaj pa je še vedno sameval Boštjanov avto.

»Mu lahko telefoniram?« je že četrtič zaporedoma vpra­šal mamo, ki si je pred kopalničnim ogledalom barvala obrvi.

In mama je že četrtič obupano odkimala:

»Čemu bi gnjavil profesorja? Ko bo pripravljen, te po­kliče. Ste se dogovorili tako ali ne?«

Res so se dogovorili, ni pa nehal težiti:

»Si zložila vse v nahrbtnik?«

Pod »vse« je mislil na pižamo, zobno ščetko in lonček za čaj. Tu sta bila še čutarica in nož v usnjeni nožnici. Mama je pritrdila, on pa je bil še zmerom na trnih.

Presneto, ravno zdaj si mora barvati obrvi! Celo več­nost bulji v ogledalo in ni za nobeno rabo. Kot da tega ne bi mogla početi potem, ko bo odšel. Nekaj dni ga ne bo videla ...

Potem je pozvonilo. Prišel je Nejc.

Nabasan nahrbtnik je spustil k nogam in kar takoj vprašal, kaj je s školjko svetega Sebastijana. Skoraj je že pozabil nanjo in izlet bi bil morda pravi trenutek, da jo vrneta Boštjanu.

»Tebi jo bom dal. Imaš večji nahrbtnik,« se je strinjal Krištof in za trenutek izginil v svojo sobo, kjer je iz predala potegnil škatlo s skrito školjko.

»Pazi nanjo!« je naročil Nejcu in že je sveti Sebastijan pristal v žepku Nejčevega nahrbtnika.

Nadstropje niže so zaropotala vrata. Krištof je skočil k ograji in zaklical:

»Si ti, Boštjan?«

»Pridita dol!« je odvrnil možakar.

Tudi on je imel nahrbtnik.

Iz kopalnice je prihitela mama:

»Ni prav, da tikata gospoda profesorja!«

»Boštjan je sam tako hotel. Poleg tega sem ti že povedal, da sploh ni profesor,« je zdrdral Krištof in površno poljubil mamo na lice.

Tudi oče se je prikazal iz spalnice. Bil je v pižami, z zaspancem na očeh.

»Pazi nase,« je rekel.

»In ubogajta gospoda profesorja!« je zaklicala mama iz kopalnice.

Najhuje je bilo to, da je z gospodom profesorjem mislila čisto zares. Krištof je pogledal z belim. Nekaterih dejstev njegova mama preprosto ni bila pripravljena sprejeti ...

Pojedina ob ptičjem petju

Pot po travniku se je vlekla v nedogled. Kaj je pomagal pogled na pisano preprogo raznobarvnega cvetja, ko pa je sonce žgalo z vso močjo. Planšarija z blagodejno senco je ostajala za njimi in tam nekje zgoraj se je risal gozd in nad gozdom hrib. Vrh je bil videti nedosegljivo visoko ...

Krištof si je izlet doma naslikal veliko bolj romantično. Sploh ni predvidel, da mu bo jezik visel do popka.

Z Nejcem je bilo podobno. Utrujenost je kazal že v očeh. Kar nekam motne je imel.

»Pogum, fanta,« ju je spodbujal Boštjan.

Res sta pokazala za spoznanje več odločnosti. Toda samo za kratek čas. Ob prvi priložnosti sta staknila glavi.

»Konec naju bo,« je zastokal Krištof, »najin Boštjan pa ne zna drugega kot ›Poglejta, kako je to lepo‹ in ›Podu­hajta, kako to diši!‹ Res naporno!«

»Poglejta, kako čudovit macesen,« je kot odmev ponovil Boštjan.

Dečka sta se zasmejala, možakar pa se ni vprašal, čemu njuna nenadna razposajenost, ampak je obstal in se zadihan zastrmel v drevo.

»Mladi ne znate gledati! Sploh ne vem, čemu imate oči, nos in ušesa!«

Tudi te besede sta znala na pamet. Skrivale so resnico o staranju njunega prijatelja, saj je z govorjenjem postavljal mejo med staro generacijo in njima.

Ni pa Krištof razvijal razglabljanja v tej smeri. Spomnil se je dogovarjanja o iskanju in nabiranju hrane v naravi. Na njegov račun v koči sploh niso popili mleka in prigriznili iz doline prinesenega kruha.

»Macesen je edini iglavec, ki jeseni odvrže oblačilo. Preden iglice odpadejo, se obarvajo zlato rumeno. In njihova zlato rumena barva tako čudovito odstopa od modrega neba,« je govoril Boštjan zasanjano.

Potem pa, kot bi se nenadoma prebudil, je treščil nahrbtnik na tla in iz njega izvlekel vžigalice in manjši lonec.

»Malce bom prekršil pravila. Na misel mi ne pride, da bi se mučil s kresilno gobo ...«

Tako so najprej poskrbeli za ognjišče.

Krištof je nanosil kamenja, Nejc se je podal po dračje, Boštjan pa je izbral mesto za kurjenje.

Nejc je našel tudi potok.

»Poglej, če je kaj potočnih rakov,« je Krištof zaklical za njim.

Rakov Nejc ni videl. Rekel pa je, da bo šel lovit zajce. Tudi zajce je štel za naravno hrano.

»Nikar,« je rekel Krištof. »Zajčki se mi smilijo. Jaz jih že ne bom jedel. In če kateremu storiš kaj žalega, sem skregan s teboj!«

»Kar pusti ga,« je rekel Boštjan tiho. »Saj ne bo nič ujel.«

Potem se je ozrl k lovsko razpoloženemu Nejcu in mu zaklical, naj pohiti. Če ne bo mesa, se bo moral potolažiti s čorbo.

Nejc se je z divjim krikom zapodil v grmovje. Ko ga je zelenje zakrilo, je Boštjan pomignil Krištofu, naj mu sledi k potoku. Nista prišla še do vode, ko je starec pokleknil v travo.

»Če bomo zajce pustili na miru, se bomo pa kukavic lotili.«

»Ptic tudi ne,« je ogorčeno vzkliknil Krištof.

Spraševal se je, od kdaj se je v starem možaku skrivala tolikšna krvoločnost.

»Za rože gre in ne za ptice,« se je poredno nasmehnil Boštjan.

Začel je grebsti po zemlji. Pomagal si je s količkom in ril in kopal je toliko časa, dokler nista na svetlo pokukala majhna gomolja.

»Bolj suhega bova pustila v zemlji, da bo prihodnje leto rastlina spet pognala, debelejšega in bolj napetega pa bova preselila v lonec,« se je odločil Boštjan.

Tudi Krištof je našel svojo kukavico. In nato še eno in še eno. Prsti so ga že boleli od ritja in za nohti je imel črne venčke, ko je Boštjan pripomnil, da sta zelenjave nabrala več kot dovolj. Zdaj sta morala poskrbeti še za meso ali vsaj zabelo.

»Tu se gotovo skriva kaj za naju,« je rekel starec in počepnil k velikemu kamnu. Sam ga ni mogel premakniti in odvalila sta ga šele z združenimi močmi.

Na zemlji, z vtisnjeno sledjo stoletnega bremena, je migetalo vse polno belih ogrcev. Kot bi trenil, jih je Boštjan pometal v lonec.

»Zakaj se kremžiš? Ni boljše zabele na svetu ... No, če druge nimaš pri roki,« je rekel Boštjan s pomenljivo resnostjo.

Krištof se je ozrl proč. Ni iskal s pogledom ptic, niti ni občudoval macesna, le na ogrce bi rad pozabil.

»Ne sekiraj se!« je skušal Boštjan pregnati njegovo zadrego. »V vodi se bodo razkuhali, kot bi trenil. S prostim očesom jih ne boš več videl.«

Potem se je začel ozirati za hrošči in kačjimi pastirji. V Krištofovo neizmerno veselje so se hrošči poskrili. In kačji pastirji prav tako.

»Mogoče bi vseeno prenesel mrtvega zajca,« je šepnil Krištof.

Boštjan ga je pogledal kot učitelj, ki ga želi poučiti:

»Nekaj ti povem, poba, in če le moreš, si zapomni za vse življenje: Jej zajce, samo zajce, pa boš iz dneva v dan bolj lačen. Pridelal si boš zavijanje v trebuhu, nato drisko in nazadnje smrt. Z vsakim belim mesom je tako. V črvih, nad katerimi se tako prekleto zmrduješ, pa je maščoba, ki jo organizem nujno potrebuje. Vprašaj tiste tvoje ta­bor­niške starešine in isto ti bodo povedali!«

Krištof je pokimal. Kaj drugega mu niti ni preostalo. Da bi se izognil nadaljnjim lekcijam, je počepnil k ognju, nad katerim je v loncu že brbotala voda. Priložil je nekaj vejic in še preden so zagorele, je po travniku pritekel Nejc.

»Si kaj našel?« mu je zavpil Boštjan.

Nejc je odkimal. Bil je nekoliko potrt.

»Samo veverico sem videl. Ušla mi je. No, saj je nisem niti zares lovil. Bila jo je sama dlaka ...«

Tako ni prinesel nič.

»Bomo imeli pač NIČ za poobedek in ČORBO za glavno jed,« se je odločil Boštjan.

Lonec je potegnil z ognjišča in ga postavil v travo. Vsi trije so posedli okrog, a se je izkazalo, da premorejo samo eno žlico. Tega je bil kriv Boštjan, ker ju ni opozoril, naj poleg lončka vzameta s seboj tudi pribor.

»Če se bomo pri jedi izmenjavali, ne bo konec sveta,« je rekel Boštjan.

Ker je bila čorba vroča, je on prvi prišel na vrsto. Odrasli so na toploto manj občutljivi. Jed je popihal, jo ponesel v usta in povaljal po jeziku. Ni se spačil, niti ni pljunil v travo. Samo pokimal je in si čestital.

Na vrsto je prišel Krištof. Najprej je srknil za pokušino.

Ni bilo slabo. To, kar sta spacala z Boštjanom, se ni kdo ve kako razlikovalo od mamine zelenjavne juhe, samo na ogrce ni smel pomisliti.

»Dobra je,« je prikimal tudi Nejc, takoj ko je prišla žlica do njega.

Po kratkotrajnem mlaskanju je prosil za prizanesljiv molk, ker je skušal uganiti, kaj se je med njegovo odsotnostjo cmarilo v loncu. Bil je vendar strokovnjak za pre­življanje v naravi ...

»Kukavice so stoodstotno.«

Boštjan je pokimal.

»In čemaž tudi!«

Zdaj je Boštjan odkimal, Krištof pa je samo poslušal, saj o rastlinah ni veliko vedel.

»Mogoče si zamenjal za praprot,« je rekel Boštjan.

Nejc je okušal naprej.

»Pa kakšen ščurek tudi, kaj?«

Nagajivo je pogledal Krištofa, pri tem pa pojma ni imel, kako blizu resnice je bil.

Ob Boštjanovem odkimavanju Nejc ni nehal ugibati.

»Čutim nekaj mesa,« je odločno ponovil med žveče­njem.

»Mogoče je ostanek kobilice,« je priznal Boštjan. »Kačjih pastirjev pa tu zgoraj žal ni najti.«

Nejc je prenehal žvečiti. Žlico je obdržal v zraku, kot bi okamnel.

»Ne skrbi,« je rekel Boštjan pomirljivo. »Če se tako velika žival, kot je medved, povsem zadovoljivo preživlja z ogrci in mravljami, se z njimi nasiti tudi drobiž tvojega kalibra ...«

»Rekel si z ogrci?« je vprašal Nejc, kot bi slabo slišal.

Krištof je v pojasnilo odvalil bližnji kamen. Zdaj je bil on tisti, ki se je postavljal pred dečkom, in na moč pomembno je pokazal na skrito zalogo »maščobe«.

»Tile ogrci so naši ocvirki!«

Komaj je izgovoril do konca, že je Nejc planil kvišku, se zagrabil za usta in stekel k najbližjemu drevesu.

»Najlepši macesen bo pokozlal,« se je zasmejal Krištof.

In res je začel deček med riganjem povračati, da je bilo mučno poslušati.

»Pa tako vnet tabornik je,« je vzkliknil Boštjan ganjeno.

Krištof se je še enkrat zakrohotal, do enolončnice pa tudi njemu ni bilo več ...

Planinska koča – prizorišče novega spoznanja

»Domov hočem, še zmerom mi je slabo!« je tečnaril Nejc.

Čepel je v travi in se kremžil. Res je bil bled v lica. Boštjan ga je skušal potolažiti s koščkom čokolade, ki jo je izvlekel iz nahrbtnika.

Nejc je ni maral. Pravzaprav je nalašč ni maral, ker je bil prepričan, da sta se Krištof in Boštjan zarotila proti njemu. Zato naj sama nadaljujeta z izletom, on pa jo bo mahnil proti domu in pika! Seveda bo med spustom pasel užaljenost po redki gorski travi ...

»Nikar, fant! Lahko bi zašel in se izgubil. Jaz odgovarjam zate, zato bomo ostali lepo skupaj. Poleg tega smo prijatelji,« je odločil Boštjan.

Nejc se je skremžil, nasprotoval pa ni več. Od strani je opazoval Boštjana, kako je gazil po žerjavici, in nato še Krištofa, ki je segel k zadrgi na hlačnem razporku in si jo razprl ob napovedi, kako imajo taborniki svoj način prepre­čevanja požarov. Pepel, ki se je ob curku dvigal v oblačkih, mu je s sivim in črnim prahom prekril superge. Boštjan je preostanek čorbe zlil v travo in nekoliko lačna izletnika opozoril, da se za gozdom skriva ljubka planinska koča, kjer si bodo do konca potešili lakoto in žejo.

Krištof je bil takoj za premik. Utrujenost, ki se ga je lotila med hojo, je že zdavnaj izpuhtela. Naravnost željan je bil gibanja, zato se je kot razposajeni srnjaček pognal skozi grmovje.

Boštjan mu je z odločnim korakom sledil, le Nejc je obsedel ob pogašenem ognju. Počasi ga je postalo strah samote, čeprav je na nebu sijalo sonce. Pobral se je, si oprtal nahrbtnik in jo mahnil za njima.

V gozdu je travo zamenjal mah. Odlomljene veje starih dreves so stegovale svoje grabežljive roke. Vlekle so prišlece za oblačila in jih praskale po nogah. Krištof je kmalu našel izhojeno stezo in potem je šlo laže.

»Srn tu ne manjka,« je pripomnil Boštjan mimogrede.

Krištof se je v pričakovanju začel ozirati.

»Kje jih vidiš?«

Stari Boštjan se je zasmejal in pomignil proti vrsti črnih bobkov ob starem, na pol preperelem štoru ...

Deček se ni razjezil nad razigranim starcem, samo vprašal se je, kdaj bo tudi on našel priložnost in potegnil Boštjana za nos ... Razpoloženje je nekoliko kvaril le za­osta­jajoči Nejc.

»Ne morem več naprej,« je tožil in se kot megla vlekel za njima.

»Še malo!« ga je spodbujal Boštjan.

In res je bilo samo še malo! Glasovi gozdnih živali so postali skoraj neslišni in tudi petje ptic je preglasila glasba iz tranzistorja. Za borovci se je začenjalo leskovo grmovje in za grmovjem lesena hiša, nekakšna brunarica z mizami in klopmi na veliki terasi.

»Smo že tu!« je skušal Krištof spodbuditi omaganega prijatelja.

»Vendarle,« je vzdihnil Nejc in se z zadnjimi atomi moči pognal do najbližje klopi.

Kar zvrnil se je nanjo.

Gostov ni bilo, samo tranzistor je sameval na eni izmed miz in bruhal glasbo, ki se v divjosti svojega ritma ni prav nič ujemala s spokojnim videzom narave.

Stari Boštjan je hotel utišati glasnega vsiljivca, pa je iz gozda prihitelo dekle in samo odneslo tranzistor v hišo.

»Kaj bosta pila?« je vprašal Boštjan.

Krištof se je odločil za pijačo »vaše in naše generacije«, Nejc pa se ni pustil pregovoriti. Še naprej je gonil svoje, kako naj s tem, da je šel z njima do koče, nikar ne mislita, da je vse spet v redu. Ni se odpovedal želji, da se vrne domov. Ničesar več ni maral z njima. Tudi vse, kar je bilo povezano s školjko svetega Sebastijana, je Krištofovo maslo ...

Zdaj je še Boštjan prisedel na klop in si potisnil zeleni klobuk globlje na čelo. S tem je pokazal, da je pripravljen prisluhniti veliki skrivnosti. Ozrl se je v Nejca in nato še v Krištofa.

Krištof je zardel do ušes.

Čepel je za mizo med njima in ni vedel, kam bi zbežal s pogledom. Zdelo se mu je, da sta ga prijatelja pravkar začela obdelovati, in to v stereofonski tehniki.

»Lepo, res lepo,« je pokimal Boštjan.

Delal se je užaljenega, skoraj jeznega.

»Povej, kje je zdaj dragocena školjka?« se je oglasil še Nejc.

Krištof je sprevidel, da je najbolje, če pride z resnico na dan. Konec koncev sta z Nejcem to tudi hotela, drugače ne bi jemala školjke s seboj!

»Vrnila vam bi jo pred povratkom domov v zahvalo, ker ste tako dobri z nama in ker ne preganjate več Azriela.«

»Kaj se nismo ves čas tikali?« je zagrmel Boštjan.

»Ja,« je pokimal Krištof in ni znal nadaljevati.

Šlo mu je na jok. V megli prihajajočih solz je videl Nejca, kako se je postrani podričnil s klopi in stopil k na­hrbtniku. Odvezal je enega od žepov in na svetlo izmotal školjko.

»Tako torej,« je pokimal stari Boštjan in ponesel svetega Sebastijana predse. Bil je še cel, samo barva, ki jo je začrtal po lupini, je postala na nekaj mestih čudno razmazana. Fant najbrž ni pazil nanjo, kot bi bilo treba, in jo je izpostavljal vodi ...

»Kaj se je zgodilo z njo?« je vprašal narejeno strogo.

Krištofu so se dokončno ulile solze. Kapljale so na mizo in na zelenem lesu risale temno liso. To je bil njegov nem, a dovolj zgovoren odgovor.

»Torej je niso ukradli pridaniči, ampak naš Krištof?«

Krištof se ni upal niti ozreti. Le z dlanjo si je pregnal občutek srbenja, ki so mu ga na gladki koži puščale pobegle solze. Kaj bi dal, da bi tisti trenutek lahko zradiral samega sebe in se z gore prestavil kamor koli drugam, samo da ne bi Boštjan tako buljil vanj. Ker pa ni znal čarobnih besed, je počasi spregovoril:

»Jaz sem se spomnil, hočem reči, si izmislil. Hotela sva vas izsiljevati. Ne za denar ... Samo da ne bi preganjali Azriela. Da bi ga imeli bolj radi ... Pa otroke v hiši ...«

»Razumem,« je pokimal Boštjan; ni bil več glasen, a vendar je gledal grdo, tako kot včasih na stopnicah, ko sta se mu dečka raje ognila v velikem polkrogu, samo da nista bila deležna njegove slabe volje.

»Prinesi kamen,« je starec pomignil Nejcu.

Deček je kar planil s klopi.

»Ne tistega! Večjega!« Pokazal je proti manjši skali, na pol skriti med travnimi bilkami.

Boštjan je, ne da bi se zahvalil, pograbil z obema rokama kamen, ga sunkovito dvignil in za hip zadržal v zraku, nato pa z vso močjo treščil z njim po školjki svetega Sebastijana.

Apnenčasta lupina se je zdrobila v prah.

Dečka sta onemela; Krištof si ni upal niti zadihati.

»Saj to je bila vendar školjka svetega Sebastijana ... Najdragocenejša školjka v zbirki,« je komaj slišno šepnil Nejc.

»Školjka je bila res iz moje zbirke. Ni pa bila najdra­gocenejša. Takšnih školjk je v našem morju vse polno. Imenujemo jih školjke svetega Jakoba. Ker sem Boštjan ali Sebastijan, sem jo preimenoval in pobarval. Nikakor pa nisem sveti ...«

»Potem školjke svetega Sebastijana v resnici sploh ni?« je zinil Krištof.

In kako se je ves čas bal zanjo! Skrival jo je, pazil, da se ji ne bi kaj zgodilo ... Pri tisti nesreči pred hišo se ni menil za lastno glavo, samo da ni strl krhke lupinice, in še bi lahko našteval ...

»Školjke svetega Sebastijana v resnici sploh ni,« je ponovil stari Boštjan.

In Krištof je opazil, kako se je slaba volja umaknila z možakarjevega obraza. In opazil je tudi, da je starec hitro pozabil na koščke zdrobljene školjke in se zastrmel v kro­šnje bližnjih dreves. Globoko je dihal, potem je zamižal in zaneseno zašepetal:

»Vonjata ta zrak? Tako čist je, da razbistri možgane. Človeku prihajajo na misel reči, na katere spodaj v mestu še ne pomisli!«

Potem je zakrilil z rokama, kot bi hotel še nekaj povedati, pa besede niso marale zapustiti ust. Krištof ga je gledal in Nejc ga je gledal in oba skupaj nista vedela, kaj bi. Po glavi sta se jima motali razbita školjka in nenadna sprememba v starčevem obnašanju.

»Še zmerom ne razumeta?« je nazadnje vprašal Boštjan.

Zdaj ju je gledal nagajivo kot starec, ki ima zaradi izkušenj prednost pred njima; prednost, ki se je zaveda in se je veseli.

Krištof je pokimal.

»Razumem,« je rekel, čeprav ni razumel.

Boštjan se je obrnil k njemu in razširil roki.

Tokrat je deček vedel, kaj mora storiti. Podrsal se je po klopi do njega in mu padel v objem. Tesno se je stisnil k starcu in malo je manjkalo, da se nista med objemanjem zvrnila s klopi.

Tudi Nejcu je izginila bledica z obraza; z njo sta se poslovili slaba volja in užaljenost. Nič več ni sitnaril, da hoče domov.

Pred njimi je bil vendar še dišeč in sončen dan.

O pisatelju in delu

Mladinski pisatelj Vitan Mal se je rodil 25. oktobra 1946. leta v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na Pedagoško akademijo v Ljubljani. Dolga leta je bil poklicni snemalec na Televiziji Slovenija (takrat RTV Ljubljana); iz tega obdobja je tudi mladinski film po njegovem in Kav­či­čevem scenariju Sreča na vrvici. Film je obšel številne kinematografe, tako pri nas kot po svetu; več uprizoritev pa je doživel tudi na televiziji. Velik uspeh je doživela tudi knjiga Teci, teci, kuža moj (1975), po kateri je bil film narejen.

Danes je Vitan Mal urednik otroškega programa na Radiu Slovenija. Še vedno vneto piše za otroke in mladino. Njegov opus mladinskih del (v knjižni obliki in kot televizijske igre) je zelo obsežen. Leta 1972 je izšla mladinska povest Ime mi je Tomaž, sledile pa so ji: že omenjena Teci, teci, kuža moj (1975), Za metuljem še Rok (samozaložba 1976; dve noveli, kjer je poleg naslovne še novela Srečno novo leto), Roki Rok (1976), Sreča na vrvici (1977, 1978; 1984, 1995, zgodbe po snemalni knjigi Janeta Kavčiča), Mali veliki junak (1979), Tretje oko, Kaj početi s kamero, če si začetnik – svetuje Vitan Mal (1979), Čarodejni novčič (1981), Vanda (1982), Baronov mlajši brat (1985, 1997), Poletje v školjki I (1986, 1988) in Poletje v školjki II (1988), Tod žive Slovenci (1986), Pravljica potuje (1989), Školjka svetega Sebastijana (1990), Ledosned (1992), Ganimed in drugi (1993), Na ranču veranda (1993), Hitro, hitreje (1994), Nedelje nekega poletja (1995) in Miši, žabe in drugačni princi (1995).

Leta 1974 je bila na Televiziji Slovenija uprizorjena nadaljevanka Kuhinja pri violinskem ključu. Velja pa ome­niti še igre: Zgodba o kruhku, Balet, Fraktura femoris, Zanimiva Evropa, O gramofonski plošči in O klavirju.

Kot vsa dela Vitana Mala tudi pričujoče delo Školjka svetega Sebastijana po napetosti in duhovitosti ne zaostaja za tistimi bolj znanimi, kot so na primer Teci, teci, kuža moj, Na ranču veranda in recimo Roki Rok. Vsekakor bo delo pritegnilo številne ljubitelje pisane besede in, o tem ne dvomimo, pisani druščini ljubiteljev zgodb Vitana Mala, dodalo še kakšnega. Domača mladinska literatura ima v današnjem prostoru pač vedno več privržencev, kar pa glede na kakovost in izvirnost sploh ne sme presenečati.

— Dušan Čater